Konec semestra + približevanje počitnic = ?

... = skoraj en mesec mirovanja. Blogovnega, seveda. In tistega za odgovore na maile. In filmskega. Akademskega pa niti slučajno. Predstavitev tu, seminarska naloga tam, sprotno delo povsod, še ena predstavitev, referat, test, končni izpit za nemščino, španski članki, Evropska unija, države v razvoju, Barack Obama, Nicolas Sarkozy, zlobna človeška narava, pravi zakoni. Do konca leta v Dijonu sem bila zaposlena. Seveda, lahko bi si malo drugače organizirala agendo in bi bila cela situacija drugačna, pa vendar. Ko se ozrem nazaj, si dobre volje pokimam. Super se je izšlo.

Čas je relativen, pravijo. In res je. Včasih se mi zdi, da dnevi ne gredo nikamor (čeprav je teh dni vse manj), spet drugič, vse pogosteje, pa se mi zdi, da čas kar teče. In da se moram prisiliti, da se ustavim za trenutek. Za trenutek, da pogledam, kje sem in kam grem. Zanimiv je občutek, ko se vprašam, kako v vsej naglici sploh ne opazim naglice. Štiri meseci mojega Dijona se iztekajo. Skoraj pol leta. Pa se mi zdi kot včeraj. Kot da sem včeraj vlekla milijontonski kovček čez beneške tlakovce.

Pa vendar - bliža se čas božiča, čas miru, čas, ko se ljudje ustavimo in si skušamo vzeti čas drug za drugega, se skupaj veseliti, skupaj kam oditi, brez naglice, brez obveznosti. Kljub temu, da se naše obveznosti nikoli ne končajo in da naše skrbi ne morejo kar čez noč izginiti, kljub temu, da se lahko prazniki spremenijo v divjanje z enega konca na drugega, kljub vsemu temu smo mi tisti, ki odločamo, kako bomo uravnali naše peščene ure. Vsak naj si jo uravna po svoje, pravim, jaz pa se bom vsekakor potrudila, da jo bom upočasnila. Da bom kljub januarskim izpitom našla pravo ravnotežje med študijem in časom za ljudi, ki so mi blizu. Tu v Dijonu se vse bolj zavedam, da je akademski uspeh pomemben, a kar je še pomembneje, so naši odnosi z ljudmi, z našimi bližnjimi. Nobena super ocena me ne osreči, če vem, da odnos z mojim prijateljem ni tak, kot bi moral biti. In obratno - kljub slabši oceni me misel na super ljudi spravi v dobro voljo. Ocene lahko izboljšaš, znanje lahko pridobiš, za odnose pa se je treba truditi ves čas.

Drugo polovico decembra bom posvetila odnosom. Nadoknadila bom tedne, ko sem "mirovala", in potem poskušala biti pridna pri vzdrževanju tega. In to ne v naglici in brezglavem tekanju sem in tja. Skušala si bom res vzeti čas. Zase, za moje drage, za bližnje. Ni vrag, da mi ne bi uspelo :)

Veliko miru in umirjenosti!

Pričakovanja :)

Ja, tudi pri nas je snežilo :) In to že včeraj! :P Kar pa je vseeno velika razlika, je to, da dejstva, da je snežilo, ne moremo podpreti z dokazom, ker je namreč ves sneg izginjal sproti, za razliko od slovenskih pokrajin, ki so pravljično zasnežene. Tudi mi v Dijonu bomo prišli na svoj račun, zagotovo :) Smo pa zato v večjem pričakovanju zdaj, saj ne vemo, kdaj nas bo doletela čast zasneženih ulic :)

Dan je bil odličen. Če odmislim intenzivnost celodnevnega seminarja o letu 1989 kot prelomnem zgodovinskem letu (beri: od 10h30 do 18h30, krajši premor za kosilo), ki je sicer super, ampak te po sedmih urah malce utrudi, je bil eden izmed boljših dni v tem tednu. Prejšnji večer (no, in nekaj jutra) sem se pripravljala na seminar, a se vseeno zbudila dovolj kmalu zjutraj, da sem v miru spila kavo in dokončala branje in pripravila izpiske. Pred faksom sem želela na pošto po paket, ki mi je bil poslan, ampak imajo Francozi (a lahko posplošim? Ali so samo Dijončani posebni? Am, dvomim :D) neko smešno navado, da lahko prevzameš pošto šele po dveh dneh po prejemu obvestila. Hm. Kakor koli, moje navdušenje in pričakovanje se stopnjuje in v misih se že veselim jutrišnjega dneva, ko bom po seminarju (ja, še zadnja sobota v semestru, ko imamo pouk) v dvojnem pričakovaju (še pravega vikenda, se razume) pohitela na pošto.

Dan pa je minil še v znamenju enega pričakovanja.. Krog mojih najbližjih se je razširil z rojstvom čudovite princeske :) Veselim se že decembra, ko se vrnem v Slovenijo, da bom lahko obiskala sestrično in njeno družinico :)

Aja, še eno pričakovanje.. Malo manj navdušeno :D Pričakovanje ortodontke. Še ena zvezdica se je malce deformirala. Hm. Ko se mi je nazadnje to zgodilo tu v Dijonu, sem šla do super odličnega dijonskega ortodonta, da bi se pozanimala, kako je treba zadevo reševati. Malce sem bila v dvomih, ker sem šla k zasebnemu ortodontu, ki mi ga je priporočila naša pomočnica direktorja (kaj ni fino, ko imajo zaposleni otroke, ki hodijo k ortodontu? :D). Evropska kartica zdravstvenega zavarovanja naj bi zadoščala za nujne primere in moj zobni modni dodatek se morda ne šteje k najbolj nujnim. Vseeno sem šla pogledat in ortodont je bil super prijazen in vse se je zdelo popolno. Ko pa je pričel z menjavo dela mojega aparata (in ne samo dodatnega pritrjevanja zvezdice), pa sem v mislih že štela cekine, ki jih bi morala plačati za popravilo. V ambulanti sem bila 15 minut in že ob sami misli na zaračunanje časa (na delo si nisem upala pomisliti!) me je spreletel srh. Zakaj nisem najprej vprašala za ceno in se potem odločila! Ko je ortodont končal, me je prijazno vprašal, kako se počutim, če je vse v redu, poklepetala sva o Sciences Po in opazila sem, da je moj novi del zvezdic precej drugačen, precej modernejši od ostalega aparata. Pismo, še en razlog za preštevanje cekinov v mislih. Dobro, vsaj ne bom imela težav, sem si rekla. Pa nekaj sem se naučila, mar ne. Rokovala sva se in se poslovila, jaz pa sem odšla na recepcijo v pričakovanju (ne prav prijetnem, žal). Mademoiselle na recepciji mi je zaželela lep dan in mi dala vizitko, če bom še kdaj potrebovala priti nazaj. Hvala, sem rekla. Kje pa plačam? - Nič ne plačate, mademoiselle, mi je rekla. Kako nič ne plačam?! "Ne ne, vse je v redu, mademoiselle. Nič ni treba plačati." Nisem mogla razumeti. Ortodont mi je zamenjal del aparata, se ukvarjal z menoj 15 minut, bil super prijazen - - kako nič ne plačam?! V Sloveniji plačamo za vsako malenkost, pa če je to samo pregled po 18. letu. Da ne omenjam kakršne koli korekcije ali česa podobnega. Nisem mogla razumeti, enostavno. Po eni strani se mi je kamen mojih preštetih cekinov odvalil od srca, po drugi strani pa nisem vedela, kako naj se zahvalim. Sploh po vseh opozarjanjih Francozov, da zasebni otrodonti stanejo uh preveč.

Še ena super izkušnja s Francozi. Res je, so posebni, so malce sitni z vsemi stavkami, ampak so super narod, rada jih imam :) Kljub vsemu, ko imam težavo z drugo zvezdico, razmišljam, če naj lepo počakam na konec decembra, ko sem naročena pri svoji ortodontki, ali naj grem k "mojemu" dijonskemu ortodontu. Bom premislila :)

Kako super prijazni so Francozi, pa bom videla to nedeljo, ko grem na kosilo k eni izmed francoskih družin. V Dijonu poteka projekt "Povabite svet k svoji mizi", pri katerem dijonske družine, ki želijo sodelovati, gostijo enega ali dva tuja študenta pri kosilu. Sem v super pričakovanju, ker se preko maila gospod in gospa zdita super gentils, res prijazna, poleg tega pa po tiho upam na kakšne dijonske ali francoske poslastice :) In seveda super družbo.

Večer z Jugoslavijo? Tako je. Še en, jutri oddam osnutek svoje grand naloge, potem pa samo še izboljšam do končne različice. Na delo! :)

(Vi pa v super sanje in odličen vikend!)

Predbožični Pariz

Božična dekoracija v Galerie Lafayette, francoskem nakupovalnem raju :) Čakaj.. Saj je november, ane?? :)

Petkov večer na faksu. Ne v razredu, hjuh! :) V naši "dnevni sobi". Ura še 7 zvečer ni, pa je že temno, ko pogledam skozi okno. Potruditi se moram, da ne vidim svojega odseva, ampak luči avtomobilov, ki se najbrž vračajo domov. V ozadju prijateljica iz 2. letnika igra klavir, Simpatičen "frankofonec" mi dela družbo, ko čakam na pevski zbor, in me zafrkava, da mi, anglofonci, nič ne delamo in se nič ne učimo. In mu povem, da je jutri spet sobota, ko bomo dopoldne preživeli na faksu z moderno zgodovino, in on odgovori: Vi delate ob sobotah. Mi delamo od ponedeljka do petka :D Ne morem si kaj, da se ne nasmehnem :)
Program za nas, anglofonce, ki imamo v prvem semestru pouk v angleščini, se malo razlikuje od francoskega. Imamo druge obveznosti, drugačen način dela, vsekako pa ne lenarimo. Res je, da so frankofonci že v prvem tednu, ko smo se anglofonci potepali naokrog in spoznavali Dijon v francoščini, kar trdo garali, a smo jih mi prav gotovo kmalu ujeli. Kakor koli, dela nikoli ne zmanjka :)

Sacre Coeur, najvišja točka Pariza na griču Montmartre

Ta vikend bo delaven. Je bil pa zato prejšnji bolj ležeren. No, pravzaprav ne :) Bila sem v Parizu in sem bila daleč od ležernega počutja. Vikend v Parizu zna biti super čudovit, zna pa biti tudi malce hiteč na trenutek, saj ga želiš maksimalno izkoristiti :) Pohajkovanje po ulicah, jutranja telovadba na poti do Sacre Coeur, začetek božičnega vzdušja, srečanje s prijateljico iz 5. letnika Sciences Po (uvau, kje je še to zame! :D), sicer pa Pariz v vsem svojem čaru. Pa čeprav z dežnikom v roki :)

Nisem se imela časa izgubljati v množicah ali se usesti v park in opazovati Parižane okrog sebe. No, nisem si ga vzela. Sem pa vseeno izkoristila priložnosti in se pogovarjala s Francozi in tujci in ponovno spoznala, da point potovanja, pa čeprav mini potovanja, ni v tem, da si ogledaš milijon znamenitosti, se povzpneš na tisoč in en stolp in preživiš tri dopoldneve v galeriji. Vsaj ne zame.

Potovanje zame je spoznavanje ljudi, preko katerih spoznavam sebe. Ko vidiš, kako nekdo živi, kakšne navade ima in kaj ceni ali čemu daje prednost, se vedno lahko vprašaš, kako ti živiš, kakšne navade imaš ti, kaj ti ceniš in čemu ti daješ prednost. Ko sem se pogovarjala z gospo srednjih let, mi je rekla, da se je s svojo družino veliko selila iz prestolnice v prestolnico, zaradi česar njeni otroci brez težav študirajo na Tajskem, na Novi Zelandiji in v Španiji. Rekla je, da so v vsakem mestu, kjer so živeli, poskušali "jesti to, kar so jedli tamkajšnji domačini". Poskušali so se čim bolj integrirati v okolje, v katerem so živeli. In dejansko - najboljša zadeva, ki jo lahko narediš, ko živiš v tujini, je ta, da se čim bolj poistovetiš z narodom, s kulturo, z navadami. Nikakor to ne pomeni, da moramo pozabiti naše navade in našo kulturo. Ravno nasprotno.

Sama opažam, da sem v Dijonu postala prava partriotka in res ponosna na našo Slovenijo. Vseeno pa ni najboljša ideja fizično živeti v Dijonu, v mislih pa v svoji državi. Tako vedno čakaš, kdaj boš šel domov, kdaj boš videl domače, kdaj boš govoril slovensko na ulicah. Tako grejo mimo tebe super ljudje, super prigode na ulicah, super odnosi z drugimi, pa čeprav tujimi ljudmi. Uživam v tej preobrazbi v Dijončanko. Na vsakem koraku najdem nekaj novega, moje dojemanje vzhodne Evrope se je precej spremenilo, francoska kultura me je začela zanimati. Še celo francoska politika, od katere se v Franciji ne moreš nikakor distancirati, se mi je začela zdeti zanimiva :)

In ko sem se vrnila iz Pariza, sem si rekla: Ljubo doma, kdor ga ima :) Home sweet home. Ljubim Dijon! Pa vendar je samo moj drugi dom :)

Minister briefing - an easy task?

Širom znana modrost je, da včasih ne smemo trmasto vztrajati pri neki zadevi in jo poskusiti uresničiti/rešiti/spremeniti itd. Ko jo odložiš za nekaj časa, rešitev pride sama od sebe. In res je. Pri predmetu, kjer podrobno spoznavamo delovanje Evropske unije in evropskih zadev, mora vsak študent enkrat kot namišljeni svetovalec predsednika vlade napisati povzetek informacij o določeni temi, ker naši predsedniki vlad žal nimajo časa, da poiščejo vse informacije sami. Vse lepo in prav, z veseljem bom proučila dano situacijo in napisala dragocene nasvete za svojega nadrejenega :) Vendar pa se zna situacija malo zakomplicirati, če potrebnih informacij ne najdeš. In, seveda, če nisi čisto prepričan, kako naj bi to poročilo sploh izgledalo. Včeraj sem se trudila najti informacije v knjigah, na internetu, brskala tu in tam, a nič kaj uspešno. Želela sem predebatirati zadevo s kom, ki je to nekoč že napisal, pa nihče ni bil ravno prepričan, kako je treba k zadevi pristopiti. Po neuspešnem iskanju sem se odločila, da evropske zadeve odložim na naslednji dan. Danes je k meni prišla študentka iz 2. letnika, ker si je želela izposoditi sušilec perila, in, glej ga zlomka, tudi ona je lansko leto pri istem profesorju pisala poročila predsedniku vlade. Poglej na to stran, prebrskaj tiste statistike, uporabi to obliko.. Nasveti so prišli sami do mene :) Gora je prišla k Mohamedu :D Sedaj je moje prvotno navdušenje nad pisanjem poročila zopet prisotno in upam, da bom tokrat uspešna :)

Ko na nedeljsko deževno jutro ob skodelici kave bereš knjigo, s pomočjo katere moraš narediti predstavitev v prihodnjem tednu, in ob tem uživaš, veš, da si izbral pravi študij, študij, ki te veseli. Res je, da so teme, ki me niti najmanj ne zanimajo, vsaj na prvi pogled (kot na primer vse francoske leve in desne stranke, njihovi glavni predstavniki ter tona časopisov, ki so orientirani glede na politično pripadnost), vendar pa je v življenju vedno tako, da moramo na poti do cilja tudi preko malo manj všečnih pripetljajev. Ampak to nas ne sme zaustaviti in nam ukrasti volje do dela. Nasprotno - potem lahko še bolj uživamo v stvareh, ki nas resnično veselijo :)
Enostavno, ne? :)

Protesti, tortica in Pariz

Izpiti so za mano, eseji so oddani, vzela sem si čas za filme, za počitek. A ne za dolgo. Drug teden novi testi, nove predstavitve, počasi pa moram razmišljati in začeti pripravljati nove eseje :) Mogoče se sliši težko in grozno (in tudi meni se zdi včasih tako), ampak uživam v večini dela. V raziskovanju političnih teorij, spoznavanju različnih zgodovinskih obdobij, učenju nemščine in nenehnem delu na francoščini. Kar mi da novih energij, je občutek napredovanja, ki ga opazim pri sebi. Včeraj sem brez težav in brez izgubljanja rdeče niti sledila dveurnemu francoskemu predavanju. Ni slabo, ne? :)


Jutri se obetajo še zadnje (upam!) demonstracije. Francozi res niso od muh. Pred časom je deževalo, bilo je mrzlo, Slovencev v takem vremenu še v kino ne bi spravil. Francozi - ni težave. Palerina, dežnik, nič od tega, samo da gredo na ulice. Res je, da je med njimi veliko mladih, ki ne vejo, za kaj pravzaprav stavkajo, ampak jim je povsem všeč, ker imajo tako uraden izgovor za špricanje pouka. Zanimivo pa je, da so novinarji zadnjič vprašali eno gospo, ki je nosila majico z nekim napisom, kaj pomeni in kakšno povezavo ima društvo, ki naj bi mu pripadala, s pokojninsko reformo. Gospa ni vedela, v imenu katerega društva protestira. Toliko o aktivni politični participaciji Francozov. Čeprav ni čisto res to. Še vedno je velika večina tistih, ki vedo, za kaj gre, proti čemu demonstrirajo. Je pa res, da stavke v Franciji upravljajo celotno dogajanje. Ko ljudje stavkajo, avtobusi in vlaki (in nekatera letala) ne vozijo ali imajo strašne zamude. Zadnjič nismo mogli na odbojko, ker po šesti uri popoldan avtobusi niso več obratovali. Govorila sem s parimi Francozi in jih vprašala, če navadno ljudje s stavkami dosežejo kaj več kot dokazovanje svoje moči. Povedali so mi, da se je v preteklosti že zgodilo, da je vlada spremenila svojo odločitev in opustila določeno spremembo. Vendar pa se to ne zgodi sedaj, ko je glavni v državi gospod Sarkozy. V vsakem primeru s stavkami ljudje vplivajo na javno mnenje in ga na ta način oblikujejo. Izražajo svoje (ne)zadovoljstvo z vlado, z odločitvami in podobnim. Hja, po eni strani se mi zdi prav, da ljudje povejo in jasno pokažejo, kaj si mislijo. Vseeno pa mi ni všeč, da moram pred rezervacijo letalskih vozovnic in tistih za vlake petkrat premisliti, če obstaja možnost stavk v tistem času. Domov se vračam v sredini decembra in računam na to, da bodo ljudje že v prazničnem vzdušju in jim ne bo prišlo na kraj pameti, da bi se podali na ulice in protestirali :)

 Po tednu brez čokolade sem upoštevala Sandrin in Tamarin nasvet. Kupila sem si (suho) sadje, pa tudi pregrešno dobro tortico. Odkrila sem simpatično slaščičarnico v centru Dijona in si že parkrat privoščila mnjami super odlično tortico. In seveda uživala, ko sem jo z užitkom pojedla :)

Če bo vse po sreči, grem drug teden v Pariz. Za dan ali dva. V mislih že načrtujem pohajkovanje po pariških ulicah, sprehod na Montmartre, umirjen počitek ob Seni, pa seveda obisk pariškega Sciences Po. Do takrat pa bom polna energije delala za faks in si tako lahko privoščila dva počitniška dneva pred "zadnjim dejanjem" letošnjega študija.
Aaa, in Miklavžu moram počasi pismo napisati :) Hm.. Naj mu napišem v slovenščini ali francoščini? :)

Au revoir! :)

Že tretji dan zapored sem si rekla, da dokončam določene stvari za faks, potem pa pogledam film. Za sprostitev, nekaj, kar ni povezano s faksom in s študijem.

Že tretji dan zapored bom šla spat brez filma. Danes bom namesto romantične komedije za lahko noč pogledala posnetek predavanja profesorja z Yale-a na temo Platonove knjige Crito, o kateri bomo jutri debatirali v razredu. Super zamenjava, kajne? :) 

Upam, da se bo splačalo. Da ne bom na koncu ostala z istimi mislimi in vtisi, kot jih imam zdaj.

Sicer pa.. Danes mi je med igranjem tetrisa (kdo ne pozna te sto let stare igre? :D) prišlo na misel, da je življenje pravzaprav kot tetris. Če ga organizirano in natančno gradimo, bomo napredovali. S prve, lahke stopnje, proti vse težjim. Lahko se kdaj zmotimo, naredimo napako, in med našim polnim stolpom, ki ga gradimo, nastane špranja. Nič zato, vedno jo lahko popravimo. Če pa nadaljujemo tako, bo špranj vse več in več, stvari ne bodo razrešene, temveč se bodo samo nalagale druga na drugo in na koncu nam ne bo preostalo nič drugega kot "GAME OVER". Ampak pri tetrisu je malenkost drugačna zgodba. Igro lahko začnemo znova. In znova. In znova, če želimo. Življenja ne moremo. Vsak korak, ki ga naredimo, je pomemben. A nikoli ne smemo pozabiti, da kljub "špranjam" v našem življenju ni potrebno obupati. Vedno je rešitev nekje. Vedno bomo lahko zapolnili špranje. Nekako. Kar je pomembno, je, da se moramo vrniti na pravo pot, k natančni gradnji. Čim prej. Potem nam lahko uspe. In še nekaj je pomembno - vaja. Več kot vadimo, boljši bomo, spretnejši bomo, manj bo špranj v našem stolpu življenja.

Torej - veselo na delo :) Nadaljujmo z gradnjo našega življenja. In se zabavajmo. Življenje je igra, konec koncev. Ja? :)

Zima je prišla v Dijon. Danes sem prvič tu oblekla zimski plašč :) Sicer zvečer, ko se še dodatno shladi, ampak je bil cel dan precej hladen. Všeč mi je. Malo spremembe :) In super je iti ven, ko ni veliko ljudi na ulicah, ko je že mrak in si z lahkoto predstavljaš, kako izgledajo ulice pozimi :) Vremenarji napovedujejo od 2 do 9 stopinj za prihodnji teden. Očitno se zima res začenja :)

Ta teden sem precej razmišljala o francoskih stavkah. Ne samo v Parizu, tudi v Dijonu ljudje stavkajo. To je dogodek dneva, tedna. Ljudje okupirajo glavno ulico, se derejo v megafone, nosijo razno razne zastave in transparente. Aja, nadležne troblje sem pozabila. Čeprav ne želiš biti del tega, se mu ne moreš izogniti. Siten hrup cel dan ti proti večeru (no, ali pa že takoj zjutraj) postane nadležen in ne moreš se delati, da ga ne slišiš.

Pa vendar.. Ljudje tu izražajo (precej pogosto) svoje mnenje. Da so proti nečemu. Da ne želijo, da se neka sprememba uvede. Da hočejo, da je po njihovo. Zdi se bolje kot politična apatičnost. Ko nikogar ne zanima, kaj se bo zgodilo. Ali bolje rečeno - ko ima večina občutek, da itak ne more ničesar spremeniti. Francozi vsekakor nimajo tega občutka. Me pa zanima, če bodo na koncu vseeno kaj dosegli. Razen tega, da vlaki niso vozili po normalnem voznem redu (poleg drugih "stranskih učinkov" demonstracij) in so nam predavanja tujih profesorjev nenehno prestavljali. Včeraj (ja, še ena študijska sobota) smo imeli namesto dveh ur štiri (!!) ure seminarja. Na sobotno dopoldne. Zakaj? Ker so profesorju odpovedali vlak (spet) in je moral nekako preživeti tri dodatne ure v Dijonu. Le kako bi jih bolje izkoristili kot s podaljšanjem seminarja! :) Odlično, mar ne?

Moj "avto-trening" s čokolado se obnese. In dejansko začenjam opažati spremembe pri samoobvladovanju, ko pride do študija. Ja, imam počitek, pogledam film, ampak ko delam, se trudim delati. Brez nepotrebnega brskanja po internetu, brez "jamranja" skupaj z ostalimi Sciences Po-jevci. Ne pravim, da mi uspeva popolno. Ampak se trudim :)

Brez čokolade: 7. dan

Še en jesenski vikend, še en jesenski dan. Odlično sonce, odlične energije, veliko dela, ampak odličnega. Ko enkrat začnem. Ampak res začnem. Kar je pa težko. V teoriji ne, seveda. Od te do te ure to in to, od te do te ure tisto in tisto, počitek, toliko in toliko časa za nekaj drugega, pa bi moralo biti vse opravljeno. Na seznamu pa ni petnajstminutnega klepeta s sošolcem (to je bilo čisto mimogrede!), "samo še to pogledam" brskanja po internetu, "ko bo te pesmi konec, res začnem" obnašanja. In tako se delo prenese na naslednji dan. Vsekakor imam nov cilj: organizacijo pretvoriti v realnost. Čim prej.

Pri tem mi bo (upam!) pomagala še ena zadeva.. Vsak dan znova in znova sem si rekla, da bom pojedla samo košček čokolade. Okej, priznam, da sem imela v mislih tablico. Ali pa dva piškota. Na koncu pa je pred menoj po nekaj deset minutah ostala samo škatla (prazna, žal) ali srebrna folija čokolade. Po enem mesecu poskušanja omejitve sladkarij, ki je bil precej inovativen (kot na primer skrivanje piškotov v omaro - uvau, kakšna je fora, da skriješ nekaj pa veš, kam si skril :D), sem se odločila: ta teden ne bom kupila nobenih piškotov in nobene čokolade. Zase. Danes sem se pred avtomatom s čokoladami že spraševala, kaj je point te "kar ene" omejitve in kaj se sploh grem, ampak sem se nazadnje vrnila praznih rok v sobo :) Ponosna nase. Komu izmed vas se mogoče zdi cela zadeva banalna. Ja, res je, a je presneto težka! :) Telovadba je pozitivno vplivala na vse skupaj - eno uro nisem niti pomislila na čokoladne zadeve :D Danes je bil na telovadbi tudi en garcon, fant. Všeč mi je bilo, ker se mi zdi trapasto, da grejo naši fantje na fitnes, punce pa na mišični trening. Všeč mi je bilo, ker ni bilo čisto čisto stereotipizirano :) In tako je prav.

Velodi je zakon!

Brez čokolade: 1. dan

Rdeča luč? Ah, attraversiamo!

V Dijonu sem se kmalu navadila francoskega "pešec" obnašanja. S tem mislim predvsem na spoštovanje prometnih predpisov. Rdeče luči za pešče tu ne obstajajo. Kmalu ugotoviš, katere ulice so malo bolj prometne - tam se za trenutek ustavimo, pogledamo levo, desno, potem pa attraversiamo (kdo je bral Eat Pray Love ali gledal film?), prečkamo. V Ljubljani lahko zaradi tega plačaš kazen. Tu v Dijonu - ne. Po enem mesecu hoje brez ustavljanja pri rdečih semaforjih mi je to zlezlo pod kožo. Nestrpna postanem, če moram kdaj pa kdaj počakati, da se cesta sprosti in lahko nadaljujem pot. To sem ugotovila danes, ko sem prvič sedla na Velodi, dijonsko kolo.

Odkar sem pred leti v Parizu prvič videla Velib', sem se zaljubila v idejo mestnega kolesarjenja z enega konca mesta na drugega. Ali pa samo od doma do trgovine v bližini. Gre za postaje s kolesi, ki so razporejene po celem središču mesta. Na eni postaji si kolo izposodiš, na drugi postaji ga vrneš. Brez skrbi, kam ga lahko prikleneš, da ti ga kdo ne ukrade in podobnih nevšečnosti. Kolo lahko uporabljaš 30 minut, potem ga moraš vrniti, zamenjati za drugega ali doplačati za dodatni čas. Po dveh neuspelih poskusih uporabe Velib'a v Parizu sem prišla v Dijon, kjer me je pričakal Velodi (mimogrede, vélo po francosko pomeni kolo, Di stoji za Dijon). V znaku Velodija je sovica, simbol Dijona, na kolesu, seveda.

Včeraj sva se s prijateljico registrirali na spletni strani za en teden, da preizkusiva in se odločiva, če bova postali celoletni uporabnici Velodija :) Bilo je odlično! Tako zelo sva se navdušili, da sva že takoj naslednji dan želeli izkoristiti sonce in se odpeljati s kolesom do malce oddaljenega jezera, se usesti na travo in študirati za jutrišnje predavanje (ne pritožujem se, ampak šest ur v soboto pa presega meje normalnega :/ Drugič o tem). Po francoskem testu sva na GoogleMaps prečekirali, kam morava, pogledali na mini Velodi zemljevid, če je ob jezeru res Velodi postaja, kjer bova odložili kolesi, in akcija! Odličen občutek! Kot pohajkovanje na potovanju! Z izjemo.. 

Ko voziš kolo, si v cestnem prometu enakovreden avtomobilu. Super, vse lepo in prav. Ampak (pri Francozih je vedno ampak :D) to pomeni, da zdaj rdeče luči obstajajo. In kar naenkrat sem opazila, koliko enosmernih cest je v Dijonu. In kar naenkrat se je brezbrižno pohajkovanje spremenilo v čakanje na rdečih semaforjih in nakazovanje smeri z roko. Težko, priznam. Sploh, ko vidiš, da je cesta prazna. Pa vendar - v primerjavi s super občutkom na kolesu je to zanemarljiva malenkost :)

Ne tako zelo zanemarljiva malenkost pa se zgodi, ko po skoraj pol ure vožnje prideš do jezera, končne postaje, kjer naj bi bila tudi Velodi postaja. Ampak - Velodi postaje ni bilo nikjer. S Katerino sva spraševali tamkajšnje ljudi, starejše, mlade, tekače, mamice z vozički - nič. Nihče ni vedel za nobeno bližnjo Velodi postajo. Kasneje sva naleteli na gospo, ki nama je povedala, da modra stvar na zemljevidu, kjer naj bi bila najina postaja, ni Lac Kir, torej najino jezero, temveč neka druga zadevščina. In da v neposredni bližini jezera ni nobene postaje, ki bi jo ona poznala. Khm, pa smo tam. Še zdaj ne vem, kaj naj bi modra zadeva na zemljevidu, najino "jezero", predstavljala, vem pa, da v bližini Lac Kir očitno ni Velodi postaje. Ker pa sva kolesi morali vrniti v določenem roku, sva morali vseeno najti Velodi postajo. Na koncu sva se odločili in odpeljali nazaj v center Dijona, kjer sva parkirali najini kolesi, študirali bova pa doma. Kaj sva se vseeno naučili iz tega? Da si morava resnično natančno pregledati Velodi postaje, ker se sicer lahko znajdeš v precej neprijetni situaciji, ko kolesa nimaš kam odložiti (ne da bi ob tem plačal kar nekaj denarja). Škoda za Lac Kir, vseeno sva pa pošteno izkoristili sonce in združili to z rekreacijo na kolesu. Odlično, ne? :)

Ker bodo drug teden moji dragi Francozi ponovno stavkali, oprostite, javno izražali svoje mnenje, naš profesor za mednarodno zgodovino ne bo mogel priti v Dijon brez težav, zato so nam jutrišnje tri ure predavanj podaljšali na 6 ur namesto treh ur v prihodnjem tednu. Odlično! :/ Ne samo, da to pomeni cel sobotni dan na faksu, ampak tudi skrajšan čas za prebiranje literature in pripravo na ure. Delo, ki sem sem si ga šparala za drug teden, moram opraviti danes. In tega ni malo. Adijo brezskrben petek.. Še vedno pa upam, da je profesor dobro izbral besedila in bom na koncu z veseljem prebirala tistih milijon strani :D

Veselo na delo! :)

Srečne zvezde?

Če razbit krožnik pomeni srečo na današnjem testu iz francoščine, potem.. Potem mi ni žal, da se je razbil zaradi mojega nepremišljenega kopičenja pomite posode na okenski polici. Bom kmalu videla, kaj v Franciji pomenijo črepinje :)

Sončen pozdrav!

Čudovit jesenski dan, super energija za študij. Ker imam jutri nemški kolokvij, sem zjutraj ponavljala razne besede (hehe, čeprav spielen [špilen] lahko dobesedno prevedemo v "slovenščino" kot "špilati", glagol "traumen" ni povezan s travmami, ampak pomeni sanjati. Je vseeno kakšna povezava med dvema?), potem sem pa napolnila baterijo računalnika in se odpravila v park pri Maretu. Mislim, da je bil to en izmed najboljših študijev v zadnjem času. Sonce (tako toplo, da sem bila v kratkih rokavih!!), divji kostanji, še vedno bogato košati, kljub temu, da je na travi cela listnata odeja. Vsake toliko je z vetrom padel na tla kostanj, ko pa je veter zares zapihal, pa je bil občutek skoraj boljši kot ob valovanju morja :) Ambient odličen. Prav tako odlično pa je bilo branje Herodotovih zapisov za predmet uvod v politično teorijo. Odličen slog pisanja, prav nič prezahteven, zanimiv način predstavljanja idej.

Zanimiva je zgodba o Deiocesu (mogoče je prevedeno slovensko ime drugačno), prvemu kralju Medesa (enako velja za ime kot pri Deiocesu). Želel je postati vladar, bolj tiran kot ne, zato je dobro pretehtal možnosti in naredil sledeče. Živel je v obdobju, ko ni bilo nobenih uradnih zakonov. Deioces pa je bil znan kot odločen in pravičen človek, zato so njegovi sovaščani vedno pogosteje hodili k njemu, da je sodil o različnih sporih. Ker je bil pravičen in pošten, so ga ljudje imeli radi in so ga slavili. Glas o njem je kmalu segel v sosednje vasi, kjer je vladalo veliko nezadovoljstvo - odločitve v sporih so bile v njihovih vaseh nepravične. Tako so k Deiocesu pričeli hoditi tudi ljudje iz drugih vasi, on pa je še naprej sodil pravično in pošteno. Vsi so ga imeli radi in postal je zelo pomemben. Nekega dne pa se je odločil (seveda je to že vnaprej pošteno premislil) in povedal ljudstvu, da ne bo več njihov sodnik. Namesto da bi se ukvarjal s seboj, svoj dragoceni čas zapravlja za reševanje problemov ostalih, od tega pa sam nima nobenega dobička. V vaseh je zopet zavladalo obdobje brez zakonov, ljudje, navajeni na odlične sodbe Deiocesa, pa niso vedeli, na koga naj se obrnejo. Kmalu so prišli do zaključka, da potrebujejo kralja, ki bo urejal njihove spore in življenja. Ampak koga izbrati? -- Deiocesa, koga pa. Njemu so zaupali, imeli so ga radi, želeli so, da bi bil on njihov kralj. 

Pretkan je bil Deioces. Tudi nadaljevanje zgodbe, kako je vladal, je precej zanimivo in Herodotove zgodbe priporočam v branje. Čisto tako, za mimogrede. Na Sciences Po pa bomo na to pogledali še z drugega vidika - kako se je razvijalo vladanje in pomen pravice skozi zgodovino. Veselim se že naslednjega branja :) Ko človek pride do trenutka, ko uživa v tem, kar dela, čeprav je to obveznost, se res dobro počuti. Opažam pa, da je samo odvisno, kako pristopim k stvari. Literaturo sem začela prebirati dovolj kmalu in imam čas, da uživam ob branju. Včasih pa mi ne znese in samo na hitro preberem obnovo na Wikipediji ali kakšnem drugem "površnem" viru. Ni težave, sledim uri in morda nihče ne opazi, da nisem prebrala besedil, ki bi jih morala. Vendar pa to še kako opazim sama. Ne le, da je v moji glavi samo neka zabrisana slika vsebine, ampak se niti ne morem vključiti v debato z dobrimi argumenti, saj besedilo premalo natančno poznam. In vidim, da sem samo jaz na slabšem. Čisto na začetku študija so nam povedali, da nam vse naloge, ki nam jih dajo, dajo z namenom, da se nekaj naučimo, da nekaj spoznamo, da o nečem premislimo. Če bi potrebovali vedeti samo eno stran obnove, ne bi želeli, da beremo 60 strani dolgo besedilo. Gre za naš napredek, gre za naše razmišljanje, zato se res splača korektno narediti dane naloge. Konec koncev - učimo se zase, ne za druge. (Kar ne pomeni, da mi nikoli ne bo več zmanjkalo časa za pripravo na debate. Ampak to je druga zgodba :D)

Utrinek: V parku danes se je na klopco blizu mene usedel starejši par s psom. Ko je gospa psu v francoščini poskušala dopovedati, naj se usede tudi on, je trajalo kar nekaj časa. Moja prva misel je bila, da pes itak ne zna francosko. Ko se je na koncu le usedel, sem se tudi jaz spomnila, da je ta pes najbrž "Francoz" :D

Lep začetek novega tedna :) In dober začetek študijskega leta! Bonne chance!

Zakaj je fino imeti francoske prijatelje v Maretu? - Ker lahko ob 22h potrkaš na vrata in skupaj popravita, no, izboljšata, govorni nastop za naslednji dan :) Odlično! Zdaj samo še povadim parkrat, pa bo. Moja prva ocena :)

Včeraj smo šli Sciences Po-jevci na odbojko. Imeli bomo tedenske treninge, ker nas v maju čaka Minicrit, športno tekmovanje med kampusi Sciences Po :) Lansko leto so dijonski študentje.. kako naj lepo rečem.. So se malo slabše odrezali, tako da smo se prvi letniki letos odločili, da vtis popravimo! :) Ideja o tekmovanju med kampusi mi je izredno všeč. Prireditev, kjer se bo zbralo ogromno ljudi, spoznali bomo naše prijatelje z drugih koncev Francije, obenem pa se še bolj povezali med seboj. In hkrati združili prijetno s koristnim :) 

Danes sem šla na obvezni sistematski pregled in izvedela, da nisem nič zrasla že kar nekaj časa, kar pa je zdravnico in mene nasmejalo, pa je bilo vprašanje iz nekega obrazca, ki mi ga je zdravnica postavila. Najprej me je spraševala o boleznih, cepljenjih in podobnem, potem pa se kar naenkrat pojavi vprašanje, pri katerem sem razumela samo besedi levo in desno. Čeprav sem kar uspešna pri sklepanju o pomenu raznih fraz, ker še vedno ne razumem vsake besede, ki mi jo francoski ljudje povejo, sem tokrat sklepala napačno - vprašala sem: Oprostite? Me sprašujete, če se politično opredeljujem za leve ali za desne?? Ko mi je zdravnica v smehu odgovorila, da me sprašuje, s katero roko pišem, sem se nasmejala tudi sama. Študijska deformacija?? :)

Danes sem razmišljala, kako se je moje dojemanje Francije spremenilo v zadnjem času. Ko sem pred parimi leti slišala za Francijo, sem pomislila na la Tour Eiffel, na bagete, na Malega princa. Danes.. Danes pomislim na Dijon. Na francoščino. Na Sarkozyja. Na proteste :) Zanimivo, kako se s spremembo okoliščin lahko spremeni dojemanje nečesa. Pa vendar - Eiffelov stolp, bagete in Mali princ ostajajo :)

Boji.. in zmage.

Kdo bi si mislil.. Vreme v Dijonu se spreminja iz minute v minuto, iz dneva v dan. Predvčerajšnjim dež, najprej malo pršenja, potem močan naliv. Čez nekaj ur sončno. Potem zopet črn oblak in kasneje dež. Včeraj, ko je se temperatura cel dan ni dvignila nad 10 stopinj in sem mislila obleči vse zimske obleke, ki jih imam v Dijonu, naenkrat, kar eno čez drugo, ker je bilo reees mrzlo. Danes, ko sem se bojno opremila za zmago nad mrazom, je zunaj sijalo sonce in smo imeli čudovit jesenski dan. Kdo bi si mislil :) Zeblo me pa ni.

Torki so naporni. In potrjuje se moja teorija, da glavobol v resnici ne obstaja. Danes me je bolela glava. Čakaj - kaj zdaj?! Glavobol obstaja ali ne? - Ne. Izmislimo si ga. Ko se nam ne da boriti, ko smo utrujeni, ko je vse, kar si želimo, počitek, dober film, sprostitev, namesto tega pa moramo skoncentrirano slediti predavanju, poslušati navodila ali se vsaj pretvarjati, da smo z mislimi pri stvari. Takrat se začnemo smiliti sami sebi in nas začne "boleti glava". Če pa se potrudimo, jo z mislimi lahko premagamo. Res je, da počitek, svež zrak in veliko vode ne škodi, ampak v največji meri so v takih trenutkih pomembne naše misli. Nasmeh sprosti obrazne mišice (če ne verjameš, se poskusi nasmehniti med mrščenjem), hkrati pa do možganov pride informacija, da smo veseli. In učinek je dejansko to - veselje.

Še en boj je bil danes na tapeti.. Boj z lenobo. Ne študijsko, pač pa tisto, ko se ti ne da ven niti na sprehod, kaj šele odločiti se za kaj bolj aktivnega. Ob 18h je nasproti residence skoraj vsak dan "Gym d'entretien", neke vrste aerobika oziroma mišični trening. Ura je bila že pet minut čez šest, ko sem se odločila, da grem, se v naglici pripravila in pohitela v telovadnico. Ni bilo nič posebnega, še zadihala se nisem (različni vaditelji imajo različen način dela - očitno sem naletela ravno mišični trening), vendar pa sem bila ponosna nase. Super občutek!

Pri francoščini smo danes prišli do zaključka, da je angleščina precej egoističen jezik v primerjavi s francoščino. Malo heca, pa vendar. Do zaključka smo prišli na podlagi primerjave fraz, s katerimi rečemo, da nekoga pogrešamo. V francoščini se reče:

Tu me manques.

Dobesedni prevod je "Ti mi manjkaš".

V angleščini rečemo:

I miss you.

Dobesedni prevod: "Jaz te pogrešam."

Kaj je torej razlika? Romantična francoščina izpostavi tistega, ki ga pogrešamo. Tu me manques. Angleščina je osredotočena na subjekt - I miss you. Jaz sem tisti oziroma tista, ki je središče. Hm.. Naključje ali dejstvo, na podlagi katerega lahko pridemo do kakšnih zaključkov? Peut être que peut être, bi rekli Francozi.. Mogoče, da mogoče.. To je obenem naslov trenutno zelo popularne francoske pesmi. Ali pa bi morala reči dijonske? Vedno, ko prižgem radio, jo slišim. Še dobro, da mi je všeč :)

Patrick Fiori - Peut être que peut être (2010) Vidéo Tartenpion333 sélectionnée dans Musique

Bonne nuit!

Sobota. Ampak ne navadna :) Dopoldan predavanje (samo dve uri in pol), potem pa sprehod po glavni ulici v Dijonu. Danes je neke vrste sejem, kjer francoski trgovci vabijo, da se ustaviš, si pogledaš, kupiš. Vse je seveda "najboljše", "najcenejše", oh in sploh :) V ozadju glasba koncerta mlade francoske skupine, ljudi milijon na ulici, na trgih predstave malih plesalk flamenka.. Vzdušje je simpatično. Kljub vsemu je ena ura sprehoda v gneči povsem dovolj. Po napornem študijskem tednu sem odšla v knjižnico, tisto, veliko, ki pa nima veliko angleških knjig, si nabrala tri revije, se usedla na fotelj in listala. Odličen občutek, ko lahko samo prelistaš in te ne bo nihče kasneje vprašal, zakaj je nekje pisalo nekaj in kako lahko to primerjaš z nečim drugim.

Jesen je že čisto prišla v Dijon. Prinesla s seboj nekaj dežja, predvsem pa odpadlo listje in divje kostanje na ulicah in v parkih. Čudovito! Še lepše pa je, ko sonce obsije liste, ki se spremenijo v rumeno in oranžno barvo. Dnevi so hladnejši, ampak se sonce v Dijonu še ni končalo. Tako pravijo.

Danes sem šla (po treh tednih načrtovanja) prvič teč po dijonskih ulicah. Čeprav se mi je na začetku zdelo hladno, sem se po pol ure teka precej ogrela. Kondicije mi primanjkuje (khm, delam na tem), je pa bilo odlično. V bližini je veliko jezero, ampak nisem imela poguma, da bi tekla do tja in nazaj. Tako sem tekla po malih ulicah Dijona, levo, desno, sem, tja, na koncu pa nisem več vedela, kje sem. Ko sem že mislila, da se je moja orientacija zmedla čisto in sem na čisto napačnem koncu Dijona, sem zagledala Flunch, restavracijo, kamor smo Sciences Po-jevci hodili na kosilo zaradi WiFi :) Vsaka stvar je za nekaj dobra, ne? :)

Aja! Internet je v Maretuuuu!! Po treh tednih :) Imamo onemogočen dostop do Facebooka in Youtuba. Počutimo se kot na Kubi, ampak se ne pritožujemo. Ko je treba študirati, odsotnost Facebooka niti ni tako napačna..

Au revoir!

Dva dneva intenzivnih predavanj (8h-19h) z vmesnimi 15-minutnimi (ali pa kar brez) premori. Aja, in 30 minut časa za kosilo. Ja, šolsko leto se je definitivno začelo. Priprave na predavanja, nemška domača naloga, francoščina, francoščina, francoščina...

Čeprav je naporno (drug teden bo bolj sproščeno), je odlično. Nemščina je zanimiva :D Čeprav profesorica razume francosko, je večina ur v nemščini. Kar je super, obenem pa precej smešno, sploh glede na to, da nihče med nami ne govori nemško. Še. No, znam se že predstaviti v nemščini in nekaj besed si zapomnim brez težav :D Kot recimo frai (vsi smo včasih frej, brez obveznosti, ane?) :D

Po dveh tednih sem ugotovila, da je način dela tu drugačen kot v Sloveniji. Predavanja tam so, predavatelji odpredavajo svojo knjigo, če potrebuješ kakšno pojasnilo, ga lahko dobiš, to je pa to. Tu so predavanja namenjena diskusiji. Temu, da debatiramo, kako razumemo tekste, članke, snov, ki smo jo predelali, kaj nam je všeč, kaj nam ni. To je super, ker mislim, da šele takrat, ko diskutiraš o prebranem, resnično premisliš, dopolniš, spremeniš, oblikuješ mnenje o nečem. Kar pa to obenem pomeni, je: veliko veliko veliko domačega dela. Še posebej veliko zato, ker je tak način dela ne le pri enem izmed predmetov, ampak pri večini. Poleg študija na faksu študenti vsaj dvakrat toliko časa potrebujemo, da preberemo vso različno literaturo, obenem pa profesorji tu ne odpredavajo snovi. To moramo narediti sami. S čimer se strinjam. Res je škoda, da se dejstva in ozadja stvari predava in na ta način krati čas za diskusijo. Vseeno pa si včasih zaželim, da bi mi nekdo enostavno odpredaval snov, jaz bi si naredila zapiske in vprašala, če bi me zanimalo kaj posebnega. Je pa dejstvo, da se tako naučim in si zapomnim več. Tako da vloženo delo ni izgubljeno :) Always look on the bright side of life :)

Kljub obilici dela je študentsko življenje v Maretu precej pestro :) Ko sem se včeraj po kosilu vrnila v residenco, je sošolec prišel k meni po informacije o eseju, ki ga moramo oddati do četrtka. Ko je zagledal kitaro v sobi, se je pet minut razvleklo v pol ure petja in različnih priredb znanih pesmi U2 in Beatles. Strinjala sva se o obveznem glasbenem dogajanju v Maretu :)

Zvečer, okrog 20.30 je nekdo potrkal na vrata moje sobe. Sošolec je kuhal večerjo in skuhal mnogo mnogo preveč :D Zato je iskal lačne ljudi, ki bi želeli jesti večerjo. Čez 10 minut je bilo v mini kuhinji 10 Sciences Po-jevcev, vsak s svojim krožnikom in priborom v roki, vsi precej radovedni, če si res želimo pozne večerje. Yuri je pripravil špagete s pinjolami in paradižnikom in iskreno rečeno - bilo je odlično :) Zraven paradižnikova solata z baziliko. Kar je bilo še bolje, pa je bila družba. Vzdušje v majhni kuhinji, polno smeha zaradi tega in onega... Simpatičen večer :)

Dijonski dnevi ostajajo sončni, čeprav so jutra že precej hladna, mrak pa predčasno daje občutek noči. Ali pa se samo jaz pozneje vračam s faksa in šele zdaj opažam, da je ob pol devetih zvečer že tema. Preden se vrnem v residenco bom igrala klavir. Po dolgem času. Kljub napornemu dnevu je občutek na koncu odličen :)

Sončno sobotno dopoldne.. na faksu :)

Včeraj smo imeli v Dijonu čast, da je predsednik Sciences Po, simpatičen, starejši gospod, prišel iz Pariza na naš kampus, nas pozdravil, imel dve uri dolg govor, na koncu pa se nam pridružil ob dijonskih sladicah in pijači. Kljub temu, da je svoj govor začel s filozofsko zgodbico, ki je vsekakor pritegnila (mojo in, prepričana sem, večinsko) pozornost, je dolgo srečanje v francoščini po eni uri začelo izgubljati mojo pozornost. Ja, intenzivna francoščina kot del predavanj tu res ni naključna in verjamem, da bom že po prvem semestru resnično napredovala na tej točki. Je pa kar malce frustrirajoče, ko predsednik pove šalo in se smeji cel amfiteater, jaz pa izgubljeno sprašujem: Kaj je rekel? Kaj to pomeni? In potem še eno, in še eno. Vendar vseeno - fino je, da sem v stiku z jezikom, čeprav ne razumem vedno vsega. Smešno pa je, ko poskusim govoriti špansko s prijatelji, pa se francoske besede znova in znova vmešavajo v moje špansko besedišče :)

Po temačnem včerajšnjem dnevu (ni deževalo, so pa črni oblaki ves čas grozili, in vprašanje, zakaj nisem vzela dežnika s seboj, se je v intervalih pojavljalo v mojih mislih) je danes zopet sonček. Baje moramo užiti sončne dneve v Dijonu, ker jih s hladno jesenjo kmalu zmanjka. In za kar dolgo obdobje. Z moderno zgodovino do 13. ure nisem ravno na dobri poti. A se je splačalo. Odličen profesor! Že od samega začetka, ko je študente, ki so vsako besedo, ki jo je povedal, histerično natipkali v word (predstavljaj si neusklajeni tik-tik-tik-tik-tik-tik-tik-tik-tik-tik petih študentov, če lahko..), pozval, naj zaprejo računalnike, ker njegov cilj ni triurno predavanje, ampak spodbuditev diskusije.. Že od samega začetka sem vedela, da bo to dopoldne super. Sicer pa mi še vedno ostane cel dan za nastavljanje soncu :)

Navada na Sciences Po je, da je vsakemu študentu iz prvega letnika dodeljen študent iz drugega. Starejši študentje naj bi bili tisti, na katere bi se obrnili, če bi imeli kakšno vprašanje, potrebovali kakšno pomoč ali samo nekoga, s katerim bi popili čaj. Danes sva šli z Lucie, franko-angležinjo iz drugega letnika, na kosilo in predebatirali razno razne teme, od športa in glasbe do poslušanja Harryja Potterja na kasetah. Čeprav bi bila zame odlična vaja, da bi govorili v francoščini, sva malo "goljufali" in se držali angleščine :) Ah, saj bo še čas za popolno potopitev v francoščino :)

Sonce kliče.. :)

Jeziki, languages, lenguas, les langues... Tuji, seveda.

Francija je država, kjer se večina ljudi in zadev drži enega načela: eno pravilo, milijon izjem. Tako je pri francoski slovnici, izpolnjevanju neskončnih obrazcev, dogovarjanju s Francozi, na ulici, v uradih, v knjigah, povsod. Tudi na Sciences Po.

Letos se lahko učim tri tuje jezike in opravljam izpite in pridobim ocene. V teoriji. Francoščina je zame obvezna. Ostaneta mi torej še dva jezika, čeprav je tretji odsvetovan, ker naj bi vse moči usmerili v francoščino, da bomo lahko drugo leto brez težav sledili francoskim predavanjem, pisali francoske eseje in imeli predstavitve v francoščini. Najprej sem kot drugi jezik želela izbrati ruščino. Že sem se veselila cirilice in se spraševala, kako podobna je ruščina slovenščini, ko sem prišla do informacije, da začetnega nivoja ruščine ni mogoče izbrati. Hja, okej, ruščina odpade. Špansko znam, za italijanščino s pomočjo španščine in francoščine potrebujem en kratek intenziven tečaj, pa bo. Kaj pa češčina? Češčina me je zadnje čase zelo navduševala. Poslušam ljudi okrog sebe, ki govorijo češko, in iščem slovenske ekvivalentne besede. Film s češkimi podnapisi me je prav tako navdušil (tudi sicer je odličen, ne le zaradi tujih podnapisov!). Pa vendar.. Kaj pa morda nemščina? Prijatelji iz 2. letnika mi priporočajo nemščino. Hm.. 

Naenkrat se spomnim - saj poleg francoščine vendar lahko izberem še dva jezika! Odlično, torej se bom letos začela učiti češko in nemško. 

Ampak.. V Franciji je vedno nekje "ampak". Ko Francoza vprašaš, če mu je bilo všeč kosilo, bo rekel, da je bilo odlično, "ampak".. Če se zanimaš za določene informacije, jih boš dobil, na koncu pa bo zopet tisti "ampak". Kot internet v residenci. Bo, ja. Ampak ne še ta teden. Pralni stroj dela, ampak oblek ne ožame dovolj. In ja, tudi moj jezikovni primer ima svoj "ampak".

Poleg obvezne francoščine se lahko učim še dva jezika, ampak ne smem obeh pričeti na začetku. Določen nivo je zahtevan za vsaj en jezik. Lepo od njih, da skrbijo, da ne bomo preobremenjeni. Torej mi ostane samo en jezik.

No, konec koncev se lahko uradno učim samo enega, hodim pa tudi na ure drugega. Torej je še vedno super. Ampak ne. Žal, oba sta ob istem času. Simultano. Na dveh krajih naenkrat žal ne morem biti.

Nemščina??

Eno pravilo, polno izjem.. Pa tudi ena soba in polno malih stvari, ki jo naredijo izjemno :) Svojo sobo sem želela narediti čim bolj domačo. Mini kolaž za občutek :) Da ne bo vtis o Francozih, ki so kot miselni kameleoni, preveč.. ne-simpatičen ;)

Jesen

Včeraj zvečer sem prvič zaznala vonj po jeseni. Prvič letos.

Med pomivanjem posode (še tiste, od kosila.. Am, in skodelice od jutranje kave. Včeraj je bil eden tistih dni, ko se nisem obremenjevala s posodo..). Kakor koli, med pomivanjem posode sem odprla okno. Morda je njihov čas že minil ali pa je v Dijonu kaj drugače – o komarjih ob prižgani luči tu ni ne duha ne sluha. Ko sem zaprla vodo, si obrisala dlani in vzela v roke krpo za brisanje posode, sem vdihnila večerni zrak. Nisem takoj vedela, da je vonj drugačen od običajnega dijonskega hladnega večera. Potem pa so prišle asociacije. Asociacije jeseni.

Sončni dnevi v Dijonu so odlični. Čeprav te lahko hitro zmrazi, ko prečkaš ulico, na katero ogromna palača meče svojo senco, se zdi, da poletje tu še kar traja. Pa vendar sem vedno uživala ob prehajanju letnega časa v drugega. Iz vročih poletnih sončnih vzhodov v vse temnejša jesenska jutra, iz zasneženih travnikov v čiste zelene pomladanske šope trav. Cvetenje češenj in ptičje petje, odpadlo listje in zdrobljeni orehi na tleh, prve snežinke. Vsak letni čas ima svoje lepote. Pri jeseni mi je všeč vonj večerov. Ko v pričakovanju na vonj zimskega dima iz dimnikov, ob katerem nehote pomislim na topel dom, hodim do doma.

Z letnimi časi se ne spreminjajo samo stvari okrog mene, ampak tudi moje obveznosti. Jesen se bliža, ja. Prav tako moji študijski dnevi. Ta teden bo v znamenju zgodovine in prebiranja neskončnih strani besedil. S tega pogleda, z onega, zapis iz tega dnevnika, kopija članka iz časopisa. Všeč mi je, ker na Sciences Po ne uporabljamo učbenika, ki bi se trudil čim bolj objektivno predstaviti preteklost. Zgodovino spoznavamo tako, da se poskušamo postaviti v preteklost. Na eno stran, na drugo stran. Preko konkretnih in originalnih besedil spoznavamo čas v preteklosti. Mar ni pot k objektivnosti tako večja?

Zgodovine dolgo let nisem marala. Ker nisem videla smisla v vračanju k preteklosti. In to, da smo ljudje ponavljali preverjeno neučinkovite načine za doseganje ciljev, ni ravno pripomoglo k mojemu navdušenju nad zgodovino. Danes gledam nanjo drugače. Potrebno jo je poznati, da lahko bolje razumemo današnji čas. Sploh z vidika mednarodnih odnosov je to precej pomembno. Pomembneje pa je, da ne ostanemo ujeti v njej. Kot v vsakdanjem življenju. Učimo se, a gremo dalje. K novim izkušnjam, novim izzivom, spremembam.

Odprto okno. Moj mrzel nos. Poznam ta vonj. Ja, definitivno. Jesen se bliža.

Dan na kratko

1. dijonski dež :) Nov dežnik s pikami. Simpatično. 

Kako so Francozinje ob sirih in francoskih bagetkah lahko suhe?! :)

Bibliotheque (in ne librerie), Ikea in movie night

Center Dijona je mestece v malem s pridihom čarobne preteklosti. Mogočne cerkve, čudoviti trgi, slavolok zmage, stare palače, ki danes služijo drugemu namenu. Ena izmed njih je mestna  knjižnica :) Zelo zelo lepa, ne samo od zunaj. Dobro založena, tako s knjigami kot revijami in DVD-ji in simpatičnimi čitalnicami. Članarina za študente: 4 evre. Študentsko življenje je odlično! :D Ogledala sem si jo čisto na hitro, v kratkem pa moram prečekirati in podrobno raziskati angleški oddelek. Vadim francoščino, ko povprašujem za različne knjige. In kasneje v trafiki. Elle, 2x debelejša od slovenske, stane 2 EUR. Is it just me ali.. :D 

Plan za popoldne? Ikea na obrobju Dijona! Moja soba postaja moja :) Pisan pikast lonček za svinčnike, svečke v različnih barvah, nova odeja, kozarci.. V residenco se vrnem nasmejana, pa tudi malo utrujena. Pričakajo me punce, ki se navdušeno pogovarjajo o zabavi pri študentih iz 2. letnika. Sliši se fino, kljub utrujenosti v mislih že načrtujem večerjo, potem pa zabavo. 

Čez kakšno uro pride do spremembe načrta – namesto partyja: Les Choristes (Zboristi) avec Vladi et Martin. Et avec les sutitres tchèques :D Francoski film s češkimi podnapisi. Vladimir in Martin sta v frankofonskem programu in se jima pri francoščini nič ne zatika. Meni.. Jaz imam raje vsaj francoske podnapise. Ker pa v Maretu še nimamo interneta, smo ostali samo s češkimi podnapisi. Bolje kot nič :D Presenetljiv rezltat: razumela sem več češko kot francosko :D 

Odličen film, super večer!

Drugi dan: Pot v sanje ali polnočni mednarodni klub

Pozna noč. Odprem okno, ugasnem luči, se uležem v posteljo in pripravim playlisto za lahkonoč. Pred spanjem se odpravim še na stranišče. Na poti srečam Adama, Slovaka. Ahoj, salut, hey, beseda steče sama od sebe. Videla sem njegove baletne slike in bila navdušena nad tem, da je baletnik, ko mi pove, da ni. Da je le sodeloval v neki predstavi in se delal, da zna balet. Oh, škoda. Pove pa mi, da je delal v gledališču, kjer je bilo ogromno baletnih spektaklov. Vaje, zaodrje, vse mu je bilo na razpolago. Stojiva sredi hodnika residence in debatirava o baletu. 

Baleta sicer ne maram preveč. Ga pa zelo močno občudujem. Na odru izgleda najlažja stvar na svetu. Balerine in baletniki letijo po zraku kot peresca, mišičasti baletniki dvigujejo suhcene balerine v višave, čas prične teči počasneje. V resnici, Adam je povedal iz prve roke, pa je balet strahotno težek. Ko baletniki in balerine skočijo med zavese, da se iz princev in princes preobrazijo v druge like, so nadvse utrujeni, zmanjkuje jim sape, kosajo se lahko z maratonci. Že v drugem trenutku pa so v novi vlogi ponovno na odru, kjer zopet lebdijo v zraku in se s konicami prstov dotikajo tal. 

Med pogovorom se v residenco vrne Gabriel, Francoz. Že se mislimo posloviti in oditi vsak v svojo sobo, pa se zapletemo v nov pogovor. O stripih, knjigah, poeziji, potem pa o naših strahovih, ki smo jih imeli, ko smo bili majhni in smo poslušali strašne pravljice in kdaj ponesreči z enim očesom videli strašen prizor na televiziji, ko smo želeli objeti mamo za lahkonoč. 

Omemba slovaške »kaše« (ja, tudi oni rečejo kaša) nas je pripeljala do razmišljanja o vzhodno evropskih jezikih, o srbohrvaščini in srbščini in hrvaščini, o stereotipiziranju in francoskem neznanju tujih jezikov. Moj mini sprehod pred spanjem se je zavlekel  v zgodnje jutro, ko me je zopet toplo pozdravilo sonce skozi okno. Super dopoldne je pred mano – francoski ogled Dijona z Nicolasom, našim profesorjem francoščine. Excelent! 

Brezbrižni Italijani ali Benetke niso najboljša postojanka na potovanju z ogromno prtljage

Benetke! Mesto, kjer se ustavi čas, mesto mostov, gondol, italijanskega naglasa in umetnosti. Vsekakor pa ne mesto, ki bi bilo najbolj idealno za prenašanje prtljage z enega konca mesta na drugega. Že z Markovega trga do najbližje kavarne je težko! 

Prva stvar – most med Santa Lucio in Piazzo de la Roma. Uvau, sliši se lepo. In tudi je. Še lepše bi pa bilo, če bi imeli urejen prehod za invalide, da lahko kovčke na kolesih lepo elegantno prepelješ na drugo stran. Ampak to se sliši kar preveč idealno – vse kovčke, potovalke in torbe je (trenutno, čeprav delajo na spremembi) potrebno prenesti »peš«. Kar pomeni milijon stopnic do sredine mostu in potem še do druge strani. Odlično! 

Nekako sem pretovorila vse na drugo stran in po stotih letih našla tablo Eurolines v daljavi. Oh, pa so Italijani le sposobni nekakšne organizacije. Ko sem prišla zraven, sem nemo gledala svoj odsev v umazani in zapuščeni izložbi, na vratih pa italijanski napis na strganem A4 listu, da je prodajalna vstopnic premeščena v Mestre, kar nekako razberem z mešanico španščine in francoščine. Nekaj takega. Odlično. To je samo nekaj 10 kilometrov stran. Mimo prideta dva simpatična Italijana v 40-ih in vprašam ju za točen prevod. Izkaže se, da imam konec koncev kar srečo, saj sta oba policista, zelo pripravljena pomagati. Moški je klical na tri različne Eurolines številke, napisane na izobešenem »plakatu«. Seveda se ni nihče oglasil. Kaj pa drugega. Brez težav se ponudi, da stopi do postaje lokalnih avtobusov in se prijazno pozanima, od kod naj bi odpeljal moj dijonski prevoz. Odgovor je bil seveda približen. »Nekje tam, pri tisti modri tabli bi moral biti.« V upanju, da natisnjena vozovnica zadošča, se odpravim naprej.  

Zagledam WiFi cafe. Odlično! Vsaka stvar je za nekaj dobra, mar ne, si rečem. Spotikajoče se privlečem do moje »meke za eno dopoldne«. Benetke + kovček na kolesih = KRIZA. Veliki tlakovci, neenakomerno razporejeni, eni višje, drugi nižje. Kolesa obtičijo na vsakem četrtem koraku. Domači fitnes. V mislih že načrtujem mini surfanje po spletu, pregled maila, pisanje kratkih sporočilc. Kaj zagledam, ko pridem tja? Obvestilo (zopet na umazanem A4 listu), da je kavarna zaprta. Ali premeščena. Nisem točno razumela – napis spet v italijanščini. Odlično, ne? :)

 Moja edina in največja želja v tistem trenutku: najti simpatično kavarno, ODLOŽITI VSO PRTLJAGO, se usesti in spiti Messi Pepsi. Ojoj, že čutim jutrišnji musklfibr. Najdem simpatično kavarno, kjer nihče ne pride do mene, ampak moram sama do natakarja in naročiti :D Kakor koli, privoščim si italijanski zajtrk in počitek v Benetkah, čudovitem mestu. 

(To še zdaleč ni (bilo) vse. Zapletov z avtobusom ne bom opisovala, sicer bo vsak izgubil kakršno koli upanje v Italijane. Recimo samo, da bom naslednjič dvakrat premislila, preden se bom odpravljala na potovanje prek Benetk. Te so zdaj pri meni rezervirane samo za sproščeno pohajkovanje, raziskovanje skritih kotičkov in nastavljanje soncu.)

Dijon, glavna postaja. Pričaka me Vladimir, češki prijatelj. S poljuboma na obe lici se delava, da sva že Francoza. Jutranja pot v Maret, residenco, kjer sva imela srečo, da naju je simpatičen starejši gospod želel sprejeti kljub zgodnji uri. Francoska birokracija (tisoč in en obrazec, ki sva ga morala izpolniti), potem pa končno dodeljeni sobi. Jutranji tuš in počitek. Prvi dan v Dijonu. Moje francosko leto se je začelo popolno!

Oh, Italijani :D

Odhod:  28. 30. avgust 2010
Smer: Ljubljana – Benetke – Dijon

Odločitev je končna. (Vsaj tako sem mislila.) Datum odhoda: 28. avgust. Karte – akcija! :) Slovenske železnice, odlično. Prijazna gospa na informacijah se potrudi in mi poišče različne možne poti iz Ljubljane do Dijona. Mislim, da jo je moja pot kar zanimala, ker je brez težav brskala in odgovarjala na milijon mojih vprašanj o različnih možnostih, urah, popustih. Ali pa se je samo preizkušala v uporabi računalnika :D Karta za vlak kupljena. O italijanskih avtobusnih povezavah (seveda) v Ljubljani niso imeli. Torej – internet. Problem? Kje pa :) No, vsaj tako sem mislila.

Italijanska internetna stran mednarodnega podjetja samo v italijanščini. Inglese? Kaj je to inglese? Non che inglese tukaj. Solo italiano (čeprav se spretno delajo, da so mednarodni, z možnostjo izbire angleške zastavice - angleščine. Rezultat? Niti ena beseda se pri tej izbiri ne spremeni. Is it just me..?).

Pa kaj potem – saj so vse strani z rezervacijami enake. Odtipkaš kam greš, od kod greš, datum potovanja in mogoče to, če spadaš v 12-25 let skupino. Še enkrat preverim datume, poiščem karto za vlak in odtipkam: 28. avgust 2010. Vse okej in prav. Dopolnim informacije, plačam, prejmem mail z vozovnico.

Datum odhoda: 30. avgust. NE! To ni mogoče. To ni moj datum. Jaz odpotujem 28. avgusta. Nič kasneje. Kako sem se lahko zatipkala?? Kako nisem bila pozorna? Nemogoče. Seveda sem natančno izbrala datum odhoda! Kako potem?? Kličem v Italijo – na Eurolines-u se (itak) ne oglasijo. Hm.. Kje je šlo narobe?

Stvar je v tem, da na moj izbrani datum očitno ni bilo več prostih sedežev. Okej, ampak zakaj me ni opozorilo na to? Saj me je. Ampak kako to ponavadi izgleda? Rdeči napis: oprostite, za izbrani termin sedeži niso več na voljo. Želite izbrati drug datum? In potem klikneš »v redu« in izbereš nov datum. Ali pač ne. Kot želiš. V mojem primeru pa so (v italijanščini, seveda) v enem neopaznem stavku napisali, da nakup izbranih kart ni možen, obenem pa sem imela že predlagane karte za naslednji možni prevoz. Nobenega opozorila. Pa smo tam.

Premislim različne možnosti, pretehtam možnost francoskih demonstracij in uporov, ki bi lahko preprečili, da 1. septembra normalno pridem na Sciences Po, in se odločim za potovanje 30. avgusta. Z Italijani se ne bi imelo smisla meniti :D Do you speak English? Un po', un po', potem pa ne povejo niti enega angleškega stavka. Ah..

Pozitivni pogled na zadevo – nekaj pridobljenega časa za razmišljanje o ekonomičnem pakiranju in obveznostih, ki me še čakajo pred odhodom. Konec koncev je v redu. Za raziskovanje Dijona bom imela itak 2 leti ;)