Best No-Bake Philadelphia Cheesecake

Sometimes I joke that at some point in the future, I will open my own cheesecake coffee place. I’ve even picked up the name already :) #seriousgirl #dreams #maybeoneday

For those who don’t follow me on Instagram – I love cheesecake. I absolutely LOVE it. It is so simple yet so yummy. There are endless possibilities to make it and it only takes about (get ready!) 20 min to make it! I’m not even kidding. It needs to stay in the fridge for some hours though to be the most delicious. The best is to leave it there over the night (which for me often just doesn’t work out. Who on earth can wait for the whole night before eating the first piece??).

I’ll share a basic recipe here. You can then pimp it up however you want. Let your imagination and cravings guide you.

Včasih v hecu rečem, da bom nekoč odprla svojo cheesecake kavarnico. Tudi ime sem si že zamislila :) #seriousgirl #dreams #maybeoneday

Tisti, ki mi ne sledite na instagramu, še ne veste, da imam izredno rada cheesecake. RES izredno rada. Zelo je preprosta, pa vendar tako njami okusna. Možnosti za pripravo so neomejene, najboljše je pa to, da traja samo (pazi!) 20 minut, da jo pripraviš! Brez heca. Je pa res dobro, da jo postavimo v hladilnik za par ur, preden jo postrežemo. Najboljše jo je pustiti v hladilniku kar čez noč (kar pa meni ponavadi ne uspe. Le kdo lahko čaka celo noč, preden poje prvi kos??).

Osnovni recept delim tu. Potem pa jo lahko prirediš po svoje, kot želiš. Uporabi domišljijo in se prepusti luštom :)

Ingredients for 6 pieces (not necessarily 6 people :P)

Base
400g butter biscuits (Petit Beurre of any sort)
125g butter
Filling
200g Philadelphia cheese
150ml cream
75g sugars
1 juicy lemon

1. Put biscuits in food processor and mix to fine pieces.

2. Melt butter. Add it to the biscuits and mix again.

3. Firmly press in a tin and leave to set.

4. Mix Philadelphia and cream. Add sugar and lemon juice and beat till smooth.

5. Place topping in the tin and let it set overnight in the refrigerator (if you can make it, hehe).

6. Serve.

For simple variations, use fresh fruits such as strawberries, blueberries or raspberries. Put them on top of the cheese filling and leave in the fridge. If you do not have fresh fruits, use frozen red fruits, heat them up in a pot and spill over each piece just before serving.

Sestavine za 6 kosov (ne nujno za 6 oseb :P)

Osnova
400g maslenih piškotov (Petit Beurre kakršne koli vrste)
125g masla
Nadev
200g Philadelphia skute
150ml smetane
75g sladkorja
1 sočna limona

1. Piškote stress v mikser in zmiksaj v fino zmes.

2. Stopi maslo. Stopljenega dodaj piškotom in ponovno zmešaj.

3. Močno utrdi zmes na dno pekača in jo pusti stati.

4. Zmešaj Philadelphijo in smetano. Dodaj sladkor in limonin sok ter mešaj, dokler ne dobiš gladke mase.

5. Z nadevom prekrij podlago in pusti čez noč v hladilniku (če ti uspe, hehe).

6. Postrezi.

Za popestritev uporabi sveže sadje, na primer jagode, borovnice ali maline. Lepo jih razvrsti po vrhu Philadelphije in vse skupaj pusti v hladilniku. Če nimaš svežega sadja, uporabi zmrznjeno sadje. Na malem ognju ga segrej in prelij čez kos torte, preden ga postrežeš.

Velikonočni zajtrk

(Pre)obilni zajtrki niso moja strast. Zajtrk je pomemben del dneva, po katerem se pozna cel moj dan, ampak ko pride do "sestavin" zajtrka, pri meni velja manj je več. Marmelada ali sir s kruhom, skuta, jogurt, kosmiči, mlečni riž, jajce - vse mi je všeč, ampak združeno v en zajtrk si pripravim le redko. Velikonočni zajtrk je zajtrk praznovanja, veselja - obilja. Ali z drugimi besedami - miza se na velikonočno nedeljo malo bolj kot ponavadi šibi od dobrot.

Še preden pa sva z Bastianom začela z zajtrkom, sva imela Easter Egg Hunt, malo drugačen kot ga poznamo iz filmov. Čokoladna darilca sva skrila na različni mesti v stanovanju, pripravila pa majhne namige na različnih koncih stanovanja, ki so naju na koncu pripeljali do darilca :) Da le ni vse skupaj samo o hrani :)

Za okrasitev in dekoracijo velikonočne mize sva se potrudila še malo bolj, kot se ponavadi, z velikonočnimi barvami in velikonočnimi motivi.

Manjkala je potica... Sva pa zato sama spekla kruh. Mnjami!

Velika noč ni samo velikonočni zajtrk. Naj gre za katoliško praznovanje ali ne, nekaj velja - velika noč je družinski praznik. Barvanje pirhov pomeni čas, ko se družina zbere skupaj in ustvarja, se zabava in ima lepo. Velikonočni zajtrk je počasen obred, kjer si vzamemo čas, se pogovarjamo, se veselimo in ustvarimo prijetno vzdušje, ki traja...

... tudi med pomivanjem posode na koncu :)

Life is Beautiful

Končno! Pomladni dan :) Čeprav tisti, varljiv, ko je sonce skozi okensko steklo res prijetno vroče, zunaj pa je v resnici kar mrzlo. Ampak vseeno - super lep dan je bil. In kaj boljšega si človek lahko zaželi kot super zanimivo branje o marketingu v nastajajočih tržnih gospodarstvih (joj, v slovenščini se sliši super komplicirano - emerging markets, se pravi Kitajska, Indija ipd.), posladkano s sladoledom z okusom arašidovega masla! Mnjami! Ko dodaš še dobro glasbo, je to pika na i. Pa potem kasneje še božanski danski bagel (res okusen ogromen sendvič, najboljši je chicken and bacon s humusom in curry-jem!) in pomlad se lahko prične :)

                         Pesem za pomladni dan - Life Is Beautiful (Vega 4) 

(Zamižim na obe očesi, da ne vidim snežink v soju ulične svetilke!) 

Jutri bom dan začela z jutranjo kavo ob nemščini, ki jo treniram z "nemškim partnerjem", enkrat ali dvakrat na teden. Z Marcom se dobiva na kavi ali tortici in se pogovarjava po nemško. O razno raznih stvareh, od predavanj na faksu do dizajna do glasbe in filmov. Veselim se jutrišnje kave, malo bolj intenzivna nemščina mi bo po kratkem premoru po podaljšanem vikendu v Nemčiji spet dobro dela :)

Sicer je bil pa tale mesec do danes kar pester in intenziven. Organizirala sem dva dogodka za študente, ki sta oba zahtevala kar nekaj priprav in organizacije, zdaj, ko pa sta oba mimo, se bodo pa zadeve malo umirile v pripravi novih v aprilu. Se že veselim :)

Pomladna torba

Ko pride pomlad v mesto, gredo vse nepotrebne in (pre)težke stvari iz torbice ven. 

Čas je za pomladni pridih v torbici :)

Kaj pa ne sme manjkati v tvoji torbi?

Sončkast pozdrav iz Kopenhagna ☼

Stockholm, severne Benetke

Stockholm. Čudovito mesto na Švedskem, na vzhodni obali Baltika. Slikovito, razgibano, pozimi rrrrres mrzlo in predvsem zaznamovano z vodo. Mesto ima res zanimivo lego, ki je sama pred potovanjem nisem zares poznala. Poleg tega, da center mesta leži kopnem, se razteza ta isti center (!) na mnoge različne otoke. Stari del mesta, Gamla Stan, tako leži na čisto svojem otoku, znameniti muzej Vasa na čisto svojem, vse skupaj pa je povezano z nešteto mostovi, po katerih te tramvaji ali avtobusi pripeljejo povsod. Ali pa podzemna železnica, ki res odlično pokriva celotno mesto. Ali pa pešačiš. Če ne zmrzneš prej na poti :)

Podnevi in ponoči, v tem mestu ti nikoli ni dolgčas. Drsališče je odprto do poznih večernih ur, prav tako simpatične kavarnice, parkov je res ogromno (no, ko so vsi prekriti s plastjo snega in se na klopce ne usedeš prav rad, je to malo manj relevantno, but still), podnevi je pa Stockholm itak mesto, kjer ti idej za raziskovanje ne zmanjka kar tako. Pa zdaj so dnevi že daljši, tako da lahko tudi večer izkoristiš, čeprav je res, da se nekako po šesti uri zvečer ulice spraznijo in se ljudje skrivajo na toplem. Dober nasvet, vsekakor :)

Zimski čas v Stockholmu je še posebno zanimiv. Morje/jezero je v veliki večini zmrznjeno ali pa na gladini vsaj plavajo ledene ploskve, ob katerih se počutiš kot v risanki o severnem polu in pingvinih in polarnih medvedih. Breath taking.

Dogodek, ki ga ne gre zamuditi, je menjava straže. Straža, ki usklajeno koraka skupaj z opazovalci, ki ji sledijo, v ritmu bobna, ki se mu kasneje v zadnjem delu pridruži še trobenta z nekaterimi izmed najbolj pogostih melodij, ki se uporabljajo ob različnih priložnostih. Dogodek traja kar 40 minut, kar je malo manj simpatično, če se prsti na nogah počasi začnejo spreminjati v ledene kocke, ampak zadeva je res vredna ogleda. In še kot zanimivost - stražo švedske kraljeve družine sestavlja 30 000 stražarjev! Neverjetno! In vsi so neverjetni, ko z od mraza rdečimi ušesi korakajo naokrog. Morda imajo gretje v škornjih... ;)

Naslednji must see je Stadsbiblioteket - mestna knjižnica, ki je izjemno zanimiva zaradi svoje unikatne oblike in organiziranosti. Tudi, če vas arhitektura ne zanima preveč, si je knjižnico vredno ogledati. Najbolj poseben je okrogel del knjižnice, kjer si bralci lahko izposodijo knjige. Ta knjižnica je bila švedska prva javna knjižnica z odprtimi policami, ki so bralcem dovolile dostop do knjig brez posebnega dovoljenja ali spremstva zaposlenih. Zanimivo. 

Spomni me na res mini trgovinico Čebelica v mojem mestu v Sloveniji, kjer si prodajalki povedal, kaj želiš, in ti je ona "postregla". Oh, kje so časi, ko samopostrežne trgovine niso obstajale :)

A, in še to - "international library" je oddelek za mednarodne jezike, ki se razteza na dveh nadstropjih "dodatka" h glavni stavbi knjižnice. Tam najdemo knjige, CDje, DVDje in še več v več kot 100 jezikih, vključno s slovenščino!! Dve polici slovenskih knjig sta me navdušili, res še nisem videla tako obsežne slovenske zbirke v tujini! Impressive!

Mestna hiša je stavba, ki si jo je res treba pogledati in ki je vredna vstopnine, ki jo plačaš za vodeni ogled. Štejejo jo med najpomembnejše stavbe Stockholma in jo označujejo kot simbol Stockholma. Mednarodno znana je po tem, da se v njej nahaja Modra dvorana (ki sicer ni modra, si jo je pa arhitekt zamislil kot modro), v kateri vsako leto priredijo odmevni in znani banket ob podelitvi Novelovih nagrad.

Da ne bo zmede - Nobelovo nagrado za mir podeljujejo v Oslu na Norveškem, kjer je tudi sedež mednarodnega odbora za Nobelovo nagrado. Druge nagrade (na področju fizike, kemije, psihologije, medicine ipd.) pa podeljujejo v Stockholmu. Na prvi fotografiji mestne hiše spodaj je balkon v Modri dvorani, po katerem se ponosno in častno sprehodijo Nobelovi nagrajenci in se pridružijo ostalim pri banketu. Še ena zanimivost - Modra dvorana je bila zgrajena prav s tem namenom in arhitekt je kraljico v tistem času prosil, da v različnih čevljih hodi po stopnicah, da bi bile kot se le da udobne za nagrajence. Stopnice namreč :)

Vsaka dvorana je dih jemajoča, vrhunec pa je osupljiva Zlata dvorana, v kateri so odseki švedske zgodovine ujeti na zidovih v obliki mozaikov iz 18 milijonov zlatih kamenčkov.

Mestna hiša je še danes administrativno središče mesta, kjer delajo uradniki. Super pisarne, prisežem! :)

A, saj res! Švedske ne smeš zapustiti ne da bi poskusil (in želel še naprej pokušati) švedsko sladico, ki se ji reče semla. Nič nima skupnega z našo žemljo, je pa res, ampak res, sladka. S skritim marcipanom v sredini in s sladko smetano. Mnjami!

Vir: http://www.visitstockholm.com/en/Dine/Tips/Taste-a-Semla-on-Fat-Tuesday/

Vse to in še več je Stockholm. Res super mesto, ki si ga definitivno velja ogledati v zimskem času, vseeno pa priporočam potovanje tja poleti, ko sprehodi niso omejeni s temperaturo in ko se lahko mirno usedeš v park in opazuješ mimoidoče. Če pa si želiš doživeti zimsko pravljico s snegom, ki se na tleh res ne stopi, z belino pokrajine, s soncem, ki se svetlika v belini, je januar res odličen trenutek.

Jesenska sestavljanka

Obožujem letne čase. Vsak je nekaj posebnega, ob koncu zime že nestrpno pričakujem pomlad, ob koncu poletja se navdušujem nad jesenjo. Kakšna je moja letošnja jesen? Čudovita! Kaj jo naredi čudovito?

In z veseljem povem, da smo imeli včeraj v Kopenhagnu izjemno lep sončen dan. In danes prav tako ni ne duha ne sluha o megli, dežju in mrazu. Vikend se lahko začne :)

Mmmm, kako lepo diši!

Okej, prav, priznam - morda pa se res znoči malček hitreje kot v Franciji ali Sloveniji. Ali pa je tema hitreje malo bolj mračna. Pa vendar - ne lažem, če rečem, da ne vpliva na moje počutje in da se mi, če ne bi ljudje delali takega buma iz tega, sploh ne bi zdelo nič posebnega.

Ali pa si samo jaz znam popestriti popoldne ali večer na poseben način - s peko zimskih piškotkov! Ideja je bila pravzaprav Sebastianova. Ready, set, ACTION! Pa sva spekla slastne marmeladne in Nutelline žepke.

Bi recept? Tule je! Za veliko sladkih užitkov!

• Sestavine:
• 350 g moke
• 1 maslo
• polovica kisle smetane ali jogurta
• ščepec soli
• 1 vanilijev sladkor


• Nadev:
• poljubna marmelada ali Nutella


• Posip:
• sladkor v prahu

• 1



• 2



• 3


• 4

• Med moko natrgamo mehko maslo (sobne temperature) in sol. Dodamo smetano in vanilijev sladkor in zgnetemo v krhko testo. Če je potrebno, dodamo še toliko moke, da se testo ne prijema na podlago.


• Testo razvaljamo na pol cm debelo. Izrežemo kroge z modelčkom ali s kozarcem. V sredino vsakega krogca damo žličko marmelade ali Nutelle in krog prepognemo, nato pa z vilicami stisnemo robove. Pazimo, da ne dodamo preveč marmelade ali Nutelle, da ob prepogibanju ne steče ven.


• Pečemo 10 minut pri 180 stopinjah.


• Ko so piškoti ohlajeni, jih potresemo s sladkorjem v prahu.

Dober tek!

Deževen dan v Kopenhagnu

Kopenhagen se je zavil v jesenski dež. Dež imam res rada, ampak bi si želela še kakšen suh mesec, da lahko kopenhagenske ulice užijem do konca na kolesu. Res sem začela uživati v kolesarjenju, čeprav moram priznati, da je metro nekakšen treat zame. "Okej, naj ti bo, pa pojdi z metrojem danes!" Morda pa se bo še tako močno zagrela za kolesarjenje, da se bom v dežju prelevila v Ninjo, kot vsi Kopenhagenčani. Kako? Tu ni popularna samo pelerina, ko dežuje, saj ti na kolesu pelerina skoraj ne pomaga. Stegna postanejo mokra v trenutku, očala pa bi tudi potrebovala brisalce. Ko se vsemu temu pridruži še veter, si na konju. Zato so se Danci znašli in si pred kolesarjenjem v dežju ne nataknejo samo pelerine, temveč tudi pelerinaste hlače, ki te zavarujejo v celoti. In to ni vse - na nahrbtnike navlečejo pelerinasto prekrivalo, tako da res vse ostane suho. Na koncu ulice izlgedajo polne Ninj na kolesih, ampak roko na srce - suhe pa ostanejo te Ninje :)

Prekrivalo za nahrbtnik tudi jaz vedno vzamem s seboj, ko sumim, da bo začelo deževati, ko se bom na kolesu vračala s faksa. Ampak prekrivala ne uporabim za nahrbtnik, temveč kot prekrivalo za torbico v košarici na kolesu. Iznajdljivo, mar ne?

Zadnjič sem na deževen dan spekla mafine. Pravzaprav so bili čokoladni Cup Cakes-i, samo da sem se na koncu spomnila, da nisem imela ničesar za barvasto smetanco na vrhu. Ker pa se Danci po patriotizmu lahko kosajo z Američani, saj na vsakem koraku opaziš danske zastave, so se moji delni Cup Cakes-i spremenili v simpatične danske mafine. Mnjami!

Začela sem s tečajem danščine, dve uri sta že za mano. Poročam v kratkem :)

Lep dan!

Best Strawberry Banana Smoothie

... or how to make a sunny Saturday even better!

Smoothiji so moja top sladkarija. Zdravi, enostavni za pripravo, pa še vedno lahko improviziraš. Od osnovnih smoothijev z banano in sokom pomaranče do dodatkov korenčka in kokosovega sirupa.

Kateri je tvoj najljubši?

Afternoon at the seaside

Kljub sončnemu dnevu je bilo popoldne kar hladno. Ob morju je malo pihalo, pa vendar manj, kot sva pričakovala. Par uric nasproti švedske obale, ki je samo 40 minut stran, je bil res simpatičen del dneva.

Na poti domov sva se ustavila na sladoledu v majhni hišici. 2 evra za kepico, ki je dvakrat večja kot največja v Ljubljani. Naj še kdo reče, da je Kopenhagen drag! (vsaj enkrat, ko lahko to rečem :D) Mango s koščki svežega manga in čokolada s koščki prave čokolade. Mnjam! 

(Samo malo mrzlo vseeno za sladoled. Brr!)

Travel advice

Za vse, ki ste na potovanju ali načrtujete oddih v izdihljajih poletja - en dober nasvet:

Na potovanjih pogosto letamo z enega konca na drugega, si želimo ogledati VSE in izkusiti vsako malenkost. Hitro se zna potovanje spremeniti v eno veliko dirko, ki pa na koncu potovanju samemu vzame pravi čar.

Tole misel sem našla v res dobri kavarni v Sarajevu, ki me je navdušila s svojo odlično cheesecake, res pestro izbiro čajev, super prijazno postrežbo in velikim izborom revij za vsak okus, kjer sem poleg "top 10 in Sarajevo" ter odličnih člankov našla tudi simpatične modrosti. Torte i To Café. Mislim, da ga imajo tudi v Zagrebu in še kje na Balkanu. Priporočam!

Happy to be in Munich

V Munchnu sem bila prvič, ko sem bila stara okrog 10 let. Pozimi v božičnem času, ko je bilo mesto čudovito, jaz pa nezainteresirana za nemščino, super butike, drage avtomobile, arhitekturo in čudovite parke (okej, to zadnje se mi lahko oprosti, ker je bil sneg).

Na poti v Tubingen sva se z Bastianom za tri dni ustavila v Munchnu. Železniška postaja mi je bila že znana, mesto pa čisto nič. Ker pred odhodom nisva imela veliko časa za načrtovanje najinega munchenskega oddiha, sva se ob prihodu okrog sedmih zjutraj usedla v Starbucks, ki je, kot vedno, omamno dišal po kavi in kjer se je, kot vedno, v ozadju vrtela res simpatična glasba. Free Internet, good coffee and a little sweet thing to eat – and a planning for the next three days can begin.

Z vremenom sva imela neverjetno srečo. Ni bilo prevroče, dežja pa tudi skoraj ni bilo. Nekaj kapljic en dan, midva pa brez dežnika. Ups? Niti ne :) Zjutraj sva na njihovem metroju z retro interierom našla dežnik, ki ga je nekdo pozabil. Izposodila sva si ga za en dan in ga zvečer na poti domov pustila v metroju.

Mestna hiša na Marienplatzu je res ogromna in zelo lepa, predvsem pa privabi ogromno turistov, ki trikrat na dan petnajst minut z zanimanjem poslušajo Glockenspiel, posebno zvonenje 43 zvonov, in opazujejo 32 figur v človeški velikosti, ki se v ritmu zvonov vrtijo okrog in prikazujejo tri pomembne dogodke v zgodovini mesta. Res super, sploh, ko izveš, kaj posamezni plesi simbolizirajo.

Čudovita arhitektura, ki pa je, če se dobro pogleda, precej “nova”. Mesto je bilo namreč precej uničeno med drugo svetovno vojno, zaradi česar veliko stavb ni starejših od 60 let. Zanimivo bi bilo videti Munchen pred vojno. V glavni mestni knjižnici imajo razstavljen prikaz razvoja knjižnice, daleč pred drugo svetovno vojno pa vse do danes. Res zanimivo! Sicer pa imajo zgradbe res zanimive motive na pročeljih, predvsem na samem vrhu. Kdo bi si mislil, da kdor koli v katerem koli momentu pogleda na vrh!

Moj prvi vtis v Munchnu je bil: Uvau, kakšni avtomobili! Brez najmanjšega pretiravanja, vsak drugi avto je ali BMW ali Mercedes.  Munchen je BMW mesto sicer, mesto, kjer proizvajajo te super avtomobile! Imajo celo BMW Headquarters, kjer sva na poti na Bio festival kukala v najnovejše BMW-je. 

Bio sejem je bil res poseben dogodek, kjer sva si naredila svoj koktajl in smoothie, potekal je pa v Olympiaparku, kjer je Munchen 1972. leta gostil poletne olimpijske igre. Ogromna zadeva, ogromno ljudi, vsa mogoča hrana, tudi BIO Kebap se je našel :) Speaking about parks, v Munchnu je čudoviti Englischer Garten (English Garden) ki spominja na ljubljanski Tivoli, a je na svoj način še bolj poseben in bolj simpatičen, z manjšim potokom, ob katerem se na sončen dan uležeš na lepo pokošeno travo, opazuješ mimoidoče in sanjaš z odprtimi očmi.

Munchen si bom zapomnila tudi kot res simpatično mestece, kjer ljudje ne hitijo na vse strani, temveč si vzamejo čas. Munchenske kavarnice so res prijetne, sploh pa so me navdušile, ker znajo iz preprostega res narediti luštkano in simpatično. Cene so druga pesem, pa vendar!

In še malo bolj praktična informacija – v Munchnu lokalni prevoz deluje res super. Pogrešala sem francoska mestna kolesa (ali ljubljanski BicikeLJ), pa vendar. Za munchenski žep se da dobiti kar ugodne ponudbe kart, ki veljajo tri dni tako za tramvaje in podzemne in pod-podzemne (imajo namreč kar tri nivoje prevozov, nebo izključeno!) kot tudi za avtobuse. Vsi ti načini prevoza so zelo pogosti, tudi v poznih večernih urah, pripeljejo te pa res skoraj povsod.

Res fina zadeva je pa še cena potovanja z vlakom iz Ljubljane. Slovenske železnice imajo akcijo kart za vlak na relaciji Ljubljana-Munich in Munich-Ljubljana za 29 EUR. Resda je potrebno potovanje planirati vnaprej, sploh če gre za “popularni” počitniški termin (pozor, ne samo slovenski, temveč tudi nemški! Ogromno Nemcev gre s tem vlakom na hrvaško Obalo), pa vendar.

Čeprav je Munchen precej posh mesto, se da pogosto prihraniti kakšen tolar (hehe, še vedno se luštno sliši) in ga kasneje porabiti za kaj drugega. Vsekakor na listi favourite cities :) Komaj čakam, da se vrnem!

Posebna zahvala gre pa še Maksu, ki naju je tako prijetno gostil! :) Smo bili simpatična slovensko-nemška naveza :)

In the quest for the lost time

À la recherche du temps perdu (Proust Marcel)

* V iskanju izgubljenega časa

Doma sem. Končno :) Skoraj en mesec po izpitih sem končno prišla domov. Ni lahko oditi iz Francije. Počasi sem pripravljala svoj odhod, da  bi vse skupaj le potekalo tako, kot je treba, pa ni bilo vedno enostavno.

Še preden odideš v tujino, potrebuješ kar nekaj časa, da urediš in pripraviš vse potrebno za odhod. Veljavnost dokumentov, kartica evropskega zavarovanja, kopije mednarodno veljavnega rojstnega lista, dohodkov staršev in nemalo drugih zadevščin, na katere se je bolje spomniti, ko si še doma. Ko prideš, se prvih nekaj mesecev ukvarjaš z različnimi papirji, pogodbami, pravili. Sploh v Franciji. Stanovanje, zavarovanje, bančni račun, telefon, poleg navajanja na življenje v drugi državi, jezik, kulturo. Rečeš si: Uf, pa je vse za mano, pika. Hm. Niti ne.

Odhod iz nove “domovine” je prav tako kompliciran kot prihod. Po dveh letih se s tem spopadam mnogo bolj sproščeno, bolj suvereno, bolj nasmejano. Pa vendar. Če ob besedi Francija pomisliš na birokracijo, slavno francosko bureaucratie, ta asociacija ni ravno iz trte zvita. Birokracija je kar pomemben del življenja v Franciji. Vse, ampak res skoraj vse, je potrebno dokazati s petimi dokumenti, pa še takrat ti za prekinitev naročniškega razmerja za telefon ob odhodu iz države domov pošljejo pismo, da tvoji dokumenti, dokumenti, ki so bili zahtevani s strani operaterja, niso dovolj legitimni za prekinitev in ti bodo zaračunali vrtoglave obresti. A si ti malo nor! Okej, vzemi telefon v roke in zavrti številko.

Ko se na začetku bivanja v Franciji zaveš, da se v šoli nikoli nisi naučil klicanja po telefonu, predstavljanja in pojasnjevanja, da ne omenjam specifičnosti besedišča vsakdanjega življenja, zraven pa prišteješ še informacije, ki jih niti ne razumeš več dobro, potem se delaš, da si strong in si rečeš: Okej, počasi bo že.

In ko po dveh letih bivanja v Franciji želiš prekiniti naročnino za telefon in te ženska na drugi strani telefona prepričuje, da tvoja dokazila niso zadostna, ti pa ji v dobri francoščini razložiš, da še kako zadostujejo, sicer pa naj ti pove, kaj točno bi še potrebovali, in ti na koncu pove, da ni problema in ti bodo pogodbo prekinili brez obresti... Potem si samo rečeš: Yes, I did succeed :) Počasi je šlo :)

Potem pa se poln elana in zadovoljstva odpraviš na drug urad, prepričan, da boš tudi tu žel uspeh, se pa avtomatska vrata ne odprejo in opaziš plakat, da delajo samo od 9h do 12h. Ker v ponedeljek tudi ne delajo, moraš čakati skoraj tri cele dni, da se lahko končno zmeniš zadevščino. Vive la France! :)

Kako so torej počitnice? Odlično! Na začetku se mi občutek ni zdel nič posebnega. O, pa še kako poseben je! Super je, da grem zvečer spat without a single thought about the school and exams! Res super je, da sem šla v Dijonu na čisto poletni dan v kratkih hlačah in lahkotni srajci z računalnikom v park s fontanami, ki mi je dal občutek pravega poletja, in sem poskušala nadoknaditi neodgovorjene maile in obveznosti, ki sem jih s popolnim izgovorom (les études, kaj pa drugega) ves čas prelagala na »jutri«! Super je pozabiti na uro! In super je opaziti, da je glavna fontana v parku pravzaprav sestavljena iz dveh delov, notranjega in zunanjega, in se vodometi izmenjujejo, ker to pomeni, da sem imela čas opazovati in nisem bila v parku zato, da bi študirala »z malo večjim veseljem« :)

Če si sposodim Proustove besede, sem bila takoj po končanih izpitih v iskanju izgubljenega časa, časa, ki je šel mimo mene v dveh letih v Dijonu. Nisem pretiravala, nisem tekala od enega konca do drugega in si ogledovala vsakega najmanjšega kipa. Daleč od tega. Sem si pa vzela čas in z najboljšim smoothijem pohajkovala po mestu.

What's next? Pohajkovanje po Ljubljani? :)

Copenhagen - love at first sight

Kopenhagen :) Pravljičen in simpatičen kotiček, kjer se svet kar malo ustavi. Kotiček neštetih koles, močnega vetra, arhitekture v stilu sladkorne hišice iz pravljice o Janku in Metki, metrojev brez voznikov in deklin z debelimi nogavicami.

Ko sem prvi dan prišla iz vročega Pariza, me je pričakal sončen, a osvežilen Kopenhagen. Ljubezen na prvi pogled! Čudovit jezik, precej izzivalen. Izgovorijo ne vseh črk, ki jih napišejo, pa še tiste, ki jih izgovorijo, izgovorijo čisto drugače, kot bi si človek mislil. And then they say French is difficult! :P Drugo leto bo vsekakor izziv :) Res lepo mesto, predvsem mestno jedro. Urejeno, izgleda precej posh, čisto, hiške (no, malo večje hiške) so navadno različnih barv in zdi se, da ni posebnega reda ali stila. Pa vendar je smešno lahko prepoznati danski stil. Vsake toliko je ena streha tu in druga streha malo stran malo zavita, kot smetana na kolačku, potresena z mrvicami. Res, tudi mrvice se mi zdijo vseprisotne! In seveda danske zastave. Odkar so moje noge prvič stopile na danska tla, so ljudje okrog mene mahali vsak s po tremi (vsaj!) danskimi zastavami, ko so pričakovali ljudi na letališču. Crazy :D

Step 2: Menjaj evre v danske krone. Woohoo, kovanci z luknjami v sredini! Luštno! Samo s to malenkostjo, da se je treba hitro navaditi, da so ti kovanci lahko hitro kar precej vredni (tisti brez luknje predvsem. Naključje? :D). Računa v trgovini ne dobiš. No, najbrž že, če prosiš. Ampak račun nikogar ne zanima.
Kar me je presenetilo, je bilo število ukradenih koles v Kopenhagnu. Iz popolnih stereotipov o Dancih nikoli ne bi niti pomislila, da Danci tudi kradejo. Še tisti en klošar, ki sem ga videla, je poslušal iPod :D

Like tedna: In fruit we trust :) Odlični danski smoothiji! V steklenih steklenicah, različnih okusov, brez dodanih konzervansev in drugih nepotrebnih zadevščin. Mnjam!

Več si preberi tule: http://www.froosh.com/home.html




Kaj je danska različica ljubljanske Metelkove, samo s to razliko, da v Kopenhagenski različici ljudje dejansko živijo, in to brez pravil, brez davkov in z... zanimivimi substancami? Kako se Danci s kolesi vozijo v taksiju? Stay tuned :)

Protesti, tortica in Pariz

Izpiti so za mano, eseji so oddani, vzela sem si čas za filme, za počitek. A ne za dolgo. Drug teden novi testi, nove predstavitve, počasi pa moram razmišljati in začeti pripravljati nove eseje :) Mogoče se sliši težko in grozno (in tudi meni se zdi včasih tako), ampak uživam v večini dela. V raziskovanju političnih teorij, spoznavanju različnih zgodovinskih obdobij, učenju nemščine in nenehnem delu na francoščini. Kar mi da novih energij, je občutek napredovanja, ki ga opazim pri sebi. Včeraj sem brez težav in brez izgubljanja rdeče niti sledila dveurnemu francoskemu predavanju. Ni slabo, ne? :)


Jutri se obetajo še zadnje (upam!) demonstracije. Francozi res niso od muh. Pred časom je deževalo, bilo je mrzlo, Slovencev v takem vremenu še v kino ne bi spravil. Francozi - ni težave. Palerina, dežnik, nič od tega, samo da gredo na ulice. Res je, da je med njimi veliko mladih, ki ne vejo, za kaj pravzaprav stavkajo, ampak jim je povsem všeč, ker imajo tako uraden izgovor za špricanje pouka. Zanimivo pa je, da so novinarji zadnjič vprašali eno gospo, ki je nosila majico z nekim napisom, kaj pomeni in kakšno povezavo ima društvo, ki naj bi mu pripadala, s pokojninsko reformo. Gospa ni vedela, v imenu katerega društva protestira. Toliko o aktivni politični participaciji Francozov. Čeprav ni čisto res to. Še vedno je velika večina tistih, ki vedo, za kaj gre, proti čemu demonstrirajo. Je pa res, da stavke v Franciji upravljajo celotno dogajanje. Ko ljudje stavkajo, avtobusi in vlaki (in nekatera letala) ne vozijo ali imajo strašne zamude. Zadnjič nismo mogli na odbojko, ker po šesti uri popoldan avtobusi niso več obratovali. Govorila sem s parimi Francozi in jih vprašala, če navadno ljudje s stavkami dosežejo kaj več kot dokazovanje svoje moči. Povedali so mi, da se je v preteklosti že zgodilo, da je vlada spremenila svojo odločitev in opustila določeno spremembo. Vendar pa se to ne zgodi sedaj, ko je glavni v državi gospod Sarkozy. V vsakem primeru s stavkami ljudje vplivajo na javno mnenje in ga na ta način oblikujejo. Izražajo svoje (ne)zadovoljstvo z vlado, z odločitvami in podobnim. Hja, po eni strani se mi zdi prav, da ljudje povejo in jasno pokažejo, kaj si mislijo. Vseeno pa mi ni všeč, da moram pred rezervacijo letalskih vozovnic in tistih za vlake petkrat premisliti, če obstaja možnost stavk v tistem času. Domov se vračam v sredini decembra in računam na to, da bodo ljudje že v prazničnem vzdušju in jim ne bo prišlo na kraj pameti, da bi se podali na ulice in protestirali :)

 Po tednu brez čokolade sem upoštevala Sandrin in Tamarin nasvet. Kupila sem si (suho) sadje, pa tudi pregrešno dobro tortico. Odkrila sem simpatično slaščičarnico v centru Dijona in si že parkrat privoščila mnjami super odlično tortico. In seveda uživala, ko sem jo z užitkom pojedla :)

Če bo vse po sreči, grem drug teden v Pariz. Za dan ali dva. V mislih že načrtujem pohajkovanje po pariških ulicah, sprehod na Montmartre, umirjen počitek ob Seni, pa seveda obisk pariškega Sciences Po. Do takrat pa bom polna energije delala za faks in si tako lahko privoščila dva počitniška dneva pred "zadnjim dejanjem" letošnjega študija.
Aaa, in Miklavžu moram počasi pismo napisati :) Hm.. Naj mu napišem v slovenščini ali francoščini? :)

Au revoir! :)