Impressions from Warsaw - Utrinki iz Varšave

Here are some of my first captured moments in Warsaw. It is a city of many faces, with a long history and the ability to create a wonderful atmosphere. The colors of autumn and not-winter-at-all temperatures play a big role in this. Can't wait to discover it more!

° ° ° ° °

Tu je nekaj prvih utrinkov iz Varšave. Mesto ima veliko obrazov in dolgo zgodovino ter zna pričarati čudovito vzdušje. Barve jeseni in prav-nič-zimske temperature imajo pri vsem tem veliko vlogo. Veselim se naslednjih dni in odkrivanja mesta!

Winter in Paris - Zima v Parizu

I guess it is the time for me to take winter clothes from the last non-unpacked box. And prepare a cup of cinnamon&apple tea. And put some warm socks on. I smelled it tonight, the winter. The temperatures went down, the winter is coming into town. Slowly. I like it.

Cold and windy Copenhagen prepared me well for Paris weather. It is nothing compared to last year’s Danish weather, but sometimes it doesn’t seem that far from it, to be honest. So I keep cycling instead of using the metro, even if I go a bit farther, and I keep enjoying it.

Today, on a Saturday, I went to the groceries. Riding the bike back home with a full basket and passing the Louvre and then one of the bridges over Seine, I was thinking that even the most ordinary thing, such as shopping for food on a Saturday morning, seems special in Paris. Or maybe it is just me seeing it as special.

Anyhow, I enjoy Paris a lot. I am getting better in remembering the one-way streets (oh, they are just so many here!!), avoiding the tourists and rather take some smaller but nicer streets and boulevards. I am not waiting at the red light but pass when I see it is safe to do so.

A friend of mine, a non-French, told me the other day: “You are so French!” When I asked him why, he went on: “The way you say this and that, the body language you have – you just seem so French.” I took that rather as a compliment. Some people have said so far that I have a French accent in English. This is rather not a compliment :D And it is not true, just to be clear on that :D

But I wouldn’t want to argue about my immersion into another culture. I think it is a great thing one can do when living in a foreign country for some time. A lady I talked to for a very short while in Paris, two or three years ago, told me: “When you are in another country, you must eat what people there eat.” She wanted to emphasize the importance of immersion into another culture, and that it makes no sense comparing all the time with your home country, criticizing instead of accepting, avoiding instead of trying. I think she had a very good point there.

And not-good point of the day: in the shops they already sell chocolate advent calendars. And what is even worse – I saw some people buying them! :D Crazy world.

° ° ° ° ° °

Mislim, da je čas, da odpakiram še zadnjo ne-odpakirano škatlo, škatlo z zimskimi oblekami. In čas, da si pripravim skodelico cimetovega in jabolčnega čaja. In oblečem tople nogavice. Začutila sem vonj po zimi, danes zvečer. Temperature so se spustile, zima se bliža. Počasi. Všeč mi je!

Mrzel in vertoven Kopenhagen me je dobro pripravil na pariško vreme. Ne more se primerjati z lanskim danskim vremenom, ampak moram vseeno priznati, da se včasih ne zdi tako daleč. Še naprej torej kolesarim namesto vožnje z metrojem, tudi če grem malo dlje, in še naprej uživam v tem.

Danes, v soboto, sem šla v trgovino po hrano. Ko sem se peljala domov s polno košarico na kolesu in sem šla mimo Louvra pa potem čez enega od mostov čez Seine, sem razmišljala o tem, da se tudi najbolj enostavna stvar, kot je nakupovanje hrane v soboto zjutraj, zdi posebna v Parizu. Ali pa se samo meni zdi posebna.

Kakor koli, Pariz mi je res všeč. Vse boljša postajam v tem, da si zapomnim enosmerne ulice (ki jih je tu res veliko!!), da se izognem turistom in raje kolesarim po manjših in simpatičnih ulicah in avenijah. Ne čakam več pri rdeči luči na semaforju, ampak prečkam cesto, ko vidim, da jo je varno prečkati.

Prijatelj, ne-Francoz, mi je pred kratkim rekel: “Ti si tako francoska.” Ko sem ga vprašala, kaj me naredi francosko, je nadaljeval: “Način, kako rečeš to in tisto, kako to poveš s celim telesom – enostavno francoska se zdiš.” To sem vzela kot kompliment. Zgodilo se je že, da mi je kdo rekel, da imam francoski naglas, ko govorim angleško. To, na primer, ni kompliment :D In samo da je jasno – ni res :D

Kar pa se tiče moje “potopitve” v tujo kulturo, mislim, da je imel moj prijatelj prav. Zdi se mi, da je ena izmed najboljših stvari, ki jih lahko naredimo, ko živimo v tuji državi, ta, da se “potopimo” v kulturo te države. Gospa, s katero sem se pred leti za kratek čas pogovarjala v Parizu, mi je rekla: “Ko si v tuji državi, moraš jesti to, kar jedo prebivalci te države.” Kar je želela poudariti, je ravno ta pomembnost “potopitve” v tujo kulturo in to, da nima smisla stalno primerjati stvari s svojo domovino, kritizirati namesto sprejemati, izogibati se namesto preizkušati. Mislim, da je gospa z menoj delila zelo pomembno modrost.

In ne-dober utrinek dneva: v trgovinah že prodajajo čokoladne adventne koledarje. In kar je še hujše – videla sem ljudi, ki so jih dejansko kupovali! :D Narobe svet.

Autumn in Paris - Jesen v Parizu

On the first day of autumn summer came back to Paris. And not just for a day. After a just too quick change from summer to rainy and grey autumn, we apparently got a second chance, the one letting us slowly get used to the autumn and its beautiful colors. Walking to the university and riding a bike elsewhere on the streets of Paris – the winning combination.

Na prvi jesenski dan se je poletje vrnilo v Pariz. In to ne za samo en dan. Po čisto prehitrem preskoku s poletja na deževno in sivo jesen smo očitno dobili še eno priložnost, da se jesen počasi obleče v jesenske barve. Peš na faks in s kolesom po ostalih ulicah Pariza – najboljša kombinacija.

Boulevard Saint Germain is between 12h and 14h, when I go home and prepare lunch, extremely lively. And I don’t mean lively in the sense of hysteric running and hurrying. Not at all. In France, this is the time dedicated to lunch. Even if people are enthusiastic, they are calm. Restaurants get filled up, cafés with a “terrace” on the sidewalks change to a place, which reminds me of a box of sardines, and everywhere the atmosphere is lively. Add to that super great sunny weather – you get the picture.

Boulevard Saint Germain je med 12h in 14h, ko odidem domov in si skuham kosilo, izjemno živahen. Pa ne v smislu brezglavega tekanja in hitenja. Sploh ne. V Franciji je namreč ta čas rezerviran za kosilo. Čeprav so ljudje navdušeni, so umirjeni. Restavracije se zapolnijo, kavarne s “teraso” na pločniku se spremenijo v konzervi s sardelicami podoben prostor, povsod pa prevladuje živahno vzdušje. Dodaj k temu še super sončno vreme – you get the picture.

The queues in the supermarkets are infinite. Lunch only rarely means real lunch for French people. This real lunch comes later, in the form of an early dinner. In between people just eat something quickly. A sandwich, a salad, in a restaurant or in a park, on a bench or simply on the way back to work or university.

Vrste v trgovinah so neskončne. Kosilo za Francoze redko pomeni pravo kosilo. To pride kasneje, ko se pozno kosilo združi z zgodnjo večerjo. Vmes pa se poje nekaj na hitro. Sendvič, solato, v restavraciji ali pa v parku, na klopci oziroma kar na poti nazaj v službo ali na faks.

The streets too are full of cars and scoters (French really drive lots of scoters. I guess they see it as the best way to avoid traffic and are at the same time still quicker than cyclers), but I am going with a bike. After a year in Copenhagen I cannot imagine a city without a bike (even though the cobbled stones in Paris sometimes become just too annoying). In the beautiful weather and hundred of cars everywhere I feel extremely light and extremely happy on a bike on a cycling lane.

Tudi ceste so polne avtov in skuterjev (Francozi se res veliko vozijo s skuterji. Najbrž se jim zdi najboljši način, da se izognejo gneči, a so še vedno hitrejši od kolesarjev), a sama prisegam na kolo. Po letu v Kopenhagnu si mesta brez kolesa ne znam več predstavljati (čeprav so sem in tja tlakovci v Parizu lahko precej nadležni). Ob čudovitem vremenu in vrstah avtov se na kolesu na kolesarski stezi počutim izjemno lahkotno in z vetrom v laseh izjemno srečno.

A sunny day like that finishes with a sunset in the same style, of course. Oh, Paris.

Tak sončen dan se, seveda, konča se s sončnim zahodom v podobnem stilu. Oh, Pariz.

Kalejdoskop

Vse od velike noči se je čas zame vrtel z dvojno hitrostjo. Vreme se je iz sneženega spremenilo v pomladno in nazaj in potem spet nazaj, tulipani so začeli cveteti, v trgovine je prišla sveža pomladna kolekcija s pastelnimi barvami. Izvedla sem odličen dogodek, za katerega sem oblikovala celostno podobo in bila glavna marketinška managerka. Hodila sem na faks in imela izpit. Z Bastianom sva v dveh tednih gostila štiri prijatelje in se z njimi igrala turiste. In bila na koncu utrujena. Obema sta se nama pokvarili kolesi (nebodisigatreba), razbila se je najljubša skodelica, izgubila nova usnjena rokavica. Mango sem prvič kupila sama in skoraj uničila nož, ko sem ga še (sem se morala sprijazniti, ah) nezrelega želela pripraviti v smoothiju. Vse se je zdelo čedalje bolj podobno vrtiljaku v danskem Tivoliju, ki je šel vse prehitro in na koncu ni bil več tako zelo prijeten. In danski severni veter je postajal vse močnejši in v nekem trenutku na kolesu nisem več vedela, če so se mi oči solzile zaradi vetra ali zaradi te hektične situacije.

Potem pa se je ta zmedeni vrtiljak začel ustavljati in vračati v normalno stanje. Prijetno vreme (okej, ne bom komentirala vetra), popravljena ketna na kolesu, balerinke in trenč, zumba za energijo in joga za umiritev, sprehodi po plaži z roko v roki in sladoledom v drugi, koncerti klasične glasbe, okusne večerje in prijetna družba.

Mango smoothie mi je končno uspel (kdo bi si mislil, da manga ne smeš hraniti v hladilniku?), vnaprej pa sem si pripravila "smoothie paketke", da si smoothie lahko naredim čisto preprosto in hitro tudi takrat, ko nimam ogromno časa.

Kako se pripravi "smoothie paketke"? Različno sadje (meni je najboljša kombinacija banan, jabolka, malin in manga) narežeš na koščke in shraniš v plastično Tupperware posodico in preprosto postaviš v zmrzovalnik. Ko se ti mudi, paketek vzameš iz zmrzovalnika, tri, dva, ena in sadje je zmiksano. Potem pa dodaš še kozarec vode, dokončaš miksanje in uživaš!

(PS: Idejo sem dobila na Babushkinem blogu, samo da me je Bastian prepričal, da so plastične vrečke super neprijazne za okolje, tako da sem pobrskala po omari in namesto njih uporabila Tupperware posodice.)

Tako, tak, hiter miks je bil tole. En teden imam za oddajo marketinške izpitne naloge, tako da bo naslednjih par dni še malo bolj aktivnih, potem pa teden potovanja z mojima najljubšima puncama na svetu! London, baby!

PS: Oh, pa mi je zmanjkalo časa za res najboljše presenečenje za moj rojstni dan. Kmalu torej...

One exam down, three more to go. Joy joy joy!

Zadnjič sem obljubila, da je s super božično jelko izpitno obdobje takoj odtenek bolj čarobno. Danes lahko obljubim,da je po enem štiriurnem izpitu in osmih božičnih pesmih izpitno obdobje še dodaten odtenek bolj čarobno :) Uf, le kaj bo po koncu vseh izpitov! 

Štiriurnih izpitov sem vajena. V Franciji imamo skoraj vse pisne izpite dolge štiri ure. Essay type. Danes pa sem prvič izpit pisala na računalnik. Študij na biznis šoli je vsekakor tehnološko napreden, ugotavljam že vse od septembra, ko sem si v knjižnici sama prvič prek posebnega sistema izposodila knjigo. Pred izpitom sem se spraševala, kako bo to izgledalo na koncu, in zdaj vidim, da lahko skoraj deset strani dolgo nalogo natipkaš in premisliš in preštudiraš v štirih urah. Hm. Morda mi to lahko prav pride za 15-strani dolgo raziskovalno nalogo, ki jo moram napisati v štirih dneh.

Project Management, moj prvi letošnji izpit, je bil open book exam, kar pomeni, da smo lahko imeli s seboj vse zapiske, knjige, PowerPointe, samo interneta ne. Če odmislim začetno mrzlično brskanje po dobro urejenih papirjih in zapiskih in učbenikih in tekstih (še dobro, da sem se zavedla trapaste evforije preden sem ves čas zapravila za iskanje dodatnih idej), mi je open book exam zelo všeč. Zelo realen. Poudarek ni na memoriziranju teorij in dejstev, temveč na razumevanju in na tem, da znaš naučeno dejansko uporabiti. Mislim, da se mi je prvič v mnogih letih zgodilo, da večer pred izpitom nisem študirala in zaradi tega nisem bila "kaznovana" ali nervozna. Ko veš, da vse razumeš in moraš to samo uporabiti, da pa tiste res pomembne teorije ne boš pozabil, ker bo dejansko napisana na listu pred teboj, se učenje na pamet izgubi nekje v snežinkah, ko pogledaš skozi okno.

Sicer pa je Kopenhagen prekrit s snegom. Povsod. Razen na kolesarskih stezah, ki so včasih boljše splužene kot ceste :) Svet se tu vrti čisto povsem normalno. Tekači tečejo dobro oblečeni, kolesarji koles ne pustijo doma. Inspiring!

PS: DIY projekt, obljubljen tule, bo objavljen jutri! Končno :)

Super drag kino :)

V torek sva šla s Sebastianom prvič v kino v Kopenhagnu. Filme ponavadi gledava kar doma, ampak v torek je bil enkrat-letni kinodan, ki ga enostavno nisva smela zamuditi! Zakaj?

Če se nam v Ljubljanskem Koloseju vstopnica za 5 evrov zdi (pre)draga, potem jo vedno lahko primerjamo z vstopnico katerega koli kina v Kopenhagnu, kjer za ogled predstave odšteješ nič manj kot 12 evrov. Jap. Niso kar tako teli Danci, a?

Zakaj bi torej hodil v kino in gledal super drage filme, ko pa jih lahko doma zastonj in še z okusnimi (in cenejšimi, seveda) prigrizki lahko gledaš kar v topli postelji?

V torek je bila katera koli vstopnica za katero koli predstavo (kino, da ne bo pomote) znižana za pol, kar pomeni, da je bila cena vstopnice skoraj taka kot v Ljubljani! To se ponavadi v Kopenhagnu zgodi samo v fantazijah turistov, enkrat na leto pa le pridemo na svoj račun. 

Skoraj vse predstave so bile razprodane, tako da na koncu izbira ni bila več velika. Želela sva si ogledati To Rome With Love (Woody Allen), a sva bila prepozna z rezervacijo vstopnic. Gledat sva šla Moonrise Kingdom, ob pol desetih zvečer. Celoten večer je bil poln manjših presenečenj.

1) Kino, ki sva ga izbrala, je v samem centru mesta, v res simpatični ulički, v mogočni in "gledališki" zgradbi.

Nič kockaste stavbe s petnajstimi dvoranami (pest jih je kljub vsemu), temveč kino, ki je res del mesta.

2) Ime Grand Teatret ni zastonj - kino je nekoč bil gledališče in tako zunaj kot notri je še vedno ohranjena gledališkost.

Veliko platno je zakrito z rdečo žametno preprogo, stoli so prav tako rdeči in žametni, vrste so dolge in se raztezajo skoraj do odra (platna) samega.

3) Speaking about chairs, ko se usedeš, delno razumeš ceno vstopnice. Stoli so res izjemno udobni z možnostjo pomika v delno ležeče stanje (no, ne pretiravajmo, stol se lahko malo nagne nazaj).

4) Zadnje nima ničesar opraviti s kinom, pa vendar - večer je bil izjemno topel. Rokavice so sicer lepo pogrele roke na kolesu na poti nazaj, ampak v mestu je bil kljub večerni uri sredi tedna simpatičen poletni mestni utrip in mestne kopenhagenske ulice so bile čarobne.

What about the film? Zanimiv, simpatičen, pa tudi poseben. Tak, da si rečeš, da si ne želiš iti gledat še enkrat istega filma, da ti pa ni žal za vstopnico, ki si jo kupil. Zanimiva kritika družbe, prikazana na izviren, a na trenutke malo skrajen način.

Next step - gledališče :) Nekoč.

Deževen dan v Kopenhagnu

Kopenhagen se je zavil v jesenski dež. Dež imam res rada, ampak bi si želela še kakšen suh mesec, da lahko kopenhagenske ulice užijem do konca na kolesu. Res sem začela uživati v kolesarjenju, čeprav moram priznati, da je metro nekakšen treat zame. "Okej, naj ti bo, pa pojdi z metrojem danes!" Morda pa se bo še tako močno zagrela za kolesarjenje, da se bom v dežju prelevila v Ninjo, kot vsi Kopenhagenčani. Kako? Tu ni popularna samo pelerina, ko dežuje, saj ti na kolesu pelerina skoraj ne pomaga. Stegna postanejo mokra v trenutku, očala pa bi tudi potrebovala brisalce. Ko se vsemu temu pridruži še veter, si na konju. Zato so se Danci znašli in si pred kolesarjenjem v dežju ne nataknejo samo pelerine, temveč tudi pelerinaste hlače, ki te zavarujejo v celoti. In to ni vse - na nahrbtnike navlečejo pelerinasto prekrivalo, tako da res vse ostane suho. Na koncu ulice izlgedajo polne Ninj na kolesih, ampak roko na srce - suhe pa ostanejo te Ninje :)

Prekrivalo za nahrbtnik tudi jaz vedno vzamem s seboj, ko sumim, da bo začelo deževati, ko se bom na kolesu vračala s faksa. Ampak prekrivala ne uporabim za nahrbtnik, temveč kot prekrivalo za torbico v košarici na kolesu. Iznajdljivo, mar ne?

Zadnjič sem na deževen dan spekla mafine. Pravzaprav so bili čokoladni Cup Cakes-i, samo da sem se na koncu spomnila, da nisem imela ničesar za barvasto smetanco na vrhu. Ker pa se Danci po patriotizmu lahko kosajo z Američani, saj na vsakem koraku opaziš danske zastave, so se moji delni Cup Cakes-i spremenili v simpatične danske mafine. Mnjami!

Začela sem s tečajem danščine, dve uri sta že za mano. Poročam v kratkem :)

Lep dan!

Rørvig - a little escape from Copenhagen

Približno uro in pol potovanja z metrojem, vlakom in trajektom od Kopenhagna se skriva majhno obmorsko ribiško in počitniško mestece Rørvig. Angleži bi ga z eno besedo zagotovo opisali kot lovely.

Majhne počitniške hišice, iz lesa in z ogromno stekla. Brez zaves, pa ne zato, da se show off-ajo, ampak zato, ker Danci enostavno don't care. Ne samo v Rørvigu, tudi v Kopenhagnu. Precej različno od nas Slovencev, ki okrog svojih hiš gradimo visoke ciprese in ograje, da ja sosed ne bi uspel pogledati čez mejo. Razen če nimamo v garaži ravno novega BMW-ja. Oh.

Back to Rørvig! Res zanimiva je bila vožnja s trajektom (glej spodaj zemljevid za boljšo predstavo)! Na Danskem povsod, še posebej ob morju, res močno piha. Mislim, da sem že pisala o kolesarjenju po Kopenhagnu v spremstvu vetra, kar se zdi kot bojevanje z mlini na veter. V nekem trenutku se z vetrom, ki piha direktno v tvojo smer, preprosto ne želiš več boriti. Potem pa veter poneha in ti še vedno kolesariš :) Ko si sredi morja, danski hladni veter pride še bolj do izraza. Prvič sem bila na ladji, ki jo je dobesedno premetavalo v vodi. Veliki valovi, močan veter, še malo slanega dežja, da ne veš več, če gre za dež ali špricanje valov -> res zanimiva izkušnja. Če bi vožnja trajala dalj, bi morda priključila temu še kakšno morsko slabost, ampak trkam na les, da je bila izkušnja 100% pozitivna :)

Sprehod po Rørvigu, pa na drugo stran tega polotočka do peščene plaže, ki se je v zgodnjem jutru zdela res čudovita. Morje je bilo res hladno (ob prvem dotiku s konicami prstov na nogi je misel na hitro kopanje izginila v trenutku), a šumenje v spremljavi zvokov galebov je bilo čarobno.

Oh, beautiful Denmark!

PS: Švedska je le streljaj od Danske, kar sem že omenila v enem izmed zapisov. Malmo je mestece, manj kot uro stran od Kopenhagna, ki je na moji to visit listi. Baje je majčkeno mestece, ampak meni so majčkena mesteca všeč. Itak :)

Afternoon at the seaside

Kljub sončnemu dnevu je bilo popoldne kar hladno. Ob morju je malo pihalo, pa vendar manj, kot sva pričakovala. Par uric nasproti švedske obale, ki je samo 40 minut stran, je bil res simpatičen del dneva.

Na poti domov sva se ustavila na sladoledu v majhni hišici. 2 evra za kepico, ki je dvakrat večja kot največja v Ljubljani. Naj še kdo reče, da je Kopenhagen drag! (vsaj enkrat, ko lahko to rečem :D) Mango s koščki svežega manga in čokolada s koščki prave čokolade. Mnjam! 

(Samo malo mrzlo vseeno za sladoled. Brr!)

When in Rome, do as Romans do

 Ali drugače - if you are in Rome, live in the Roman way; if you are elsewhere, live as they do there.

Ena izmed stvari, ki paše v ta kontekst, se mi je posrečila čisto po naključju - kolo, brez katerega si Danci življenja sploh ne morejo predstavljati, me je čakalo v Kopenhagnu, še preden sem prišla "domov". 

Ne samo, da je metro drag. Kopenhagen je perfect mesto za kolesarjenje! Kolesarske steze vsepovsod, še upgrade-an body language, ko se kolesari, posebni "žlebovi" za kolesa na stopniščih, mini semaforji za kolesarje - you name it, vse je tu :)

Prepovedana vožnja dveh na enem kolesu, kazni, če se ponoči pelješ brez luči, kolo je v Kopenhagnu res a must. In ko se na svojem črnem kolesu s košarico čez park odpravim v center mesta ali na faks, se res počutim kot Danka. Dokler me pravi Danci, ki kolesarijo res hitro, ne začnejo prehitevati ali pa se odločim, da ne bom šla čisto "normalno" hitro :)

Tule je en res fin video o kulturi danskega kolesarjenja:

Cycling Copenhagen, Through North American Eyes from Streetfilms on Vimeo.

Všeč sta mi še posebno dve izjavi:

You have a Green Wave adjusted for the speed of the bicycle instead of to the speed of a car. So we have, for example, a stretch where you can pass. If you travel at 20 kilometers per hour, then you can pass. I think it's 14 traffic lights. They'll all be green for you. [7:38]

Wherever they're doing construction, road construction, they always drop down these temporary asphalt ramps, so that... Even if it's just working on it for half a day, or a couple hours, you never have a curb where you approach. There always will be a transition. [7:54]

Ampak Danska in Kopenhagen nista only about cycling. Veliko bom še spoznala, zanimiva pa je tudi hrana. Tega, da je dražja kot v Sloveniji ali dijonskem delu Francije, mi najbrž ni treba poudarjati. Zanimivo pa je, da belega kruha tu skoraj ne najdeš. Tako za zajtrk pogosto jem ržen polnozrnat kruh, če se mi že ne da pripraviti smoothija. Slišala pa sem, da Danci pojejo veliko solat, tako da sem si danes, ko sem pripravljala kosilo samo zase, pripravil solato.

Rdeča paprika, korenje, feta in bazilika, začinjeno s soljo in dobro mero popra. Mnjam!

Integration week se je sicer končal, jaz pa imam vendar podaljšan vikend brez faksa v ponedeljek. Juhuhu! Let's go around this fantastic city!

Marseilles

Panorama Marseilla, z Bazilike Notre-Dame-de-la-Garde (vir: Wikipedia)

Gor, dol. Gor, dol. Gor, dol. Welcome to Marseille. Pristaniško mesto, eno izmed največjih v Franciji. Slavno po reku, da ga ali obožuješ ali pa se nočeš več vrniti. Mestno jedro z tramvajem in kar nekaj simpatičnih zgradb, obenem pa je čar starega mesta malce iznakažen z modernimi, a nič lepimi stavbami in hišami zraven starinskih hiš starega mesta. Vprašaš se, kdo je bil pametni arhitekt teh posameznih mojstrovin.

Staro pristanišče, kar veliko, pa vendar ne presežno. Ravno toliko, da lahko še rečeš simpatično. Ko pogledaš s hribčka (Gor, dol. Gor, dol. Gor, dol :D), pa še bolj luštno.

V resnici je pristanišče kar veliko. Znano je kot največje francosko komercialno pristanišče. Nekoč, v drugi polovici 19. stoletja, je bilo mesto znano ravno po pristanišču in se mu je reklo "glavno cesarsko pristanišče".

Prav pristanišče je imelo pomembno vlogo pri razvoju mesta. Multikulturnega mesta. Drugo ime za Marseille so "Južna vrata". V začetku 20. stoletja je bil Marseille namreč mesto, ki je sprejemalo, začasno in stalno, migrante iz celega sveta, sploh iz Severne Afrike. Pomembno dejstvo pa je, da je pravih prebivalcev tega mesta zelo malo. Velika velika večina je priseljencev.

Marseille je znan tudi po kriminaliteti in veliki stopnji revščine, čeprav se je v zadnjih desetletjih mesto precej moderniziralo. Osebno moram priznati, da revščine in kriminala nisem zasledila na ulicah. Multikulturnost pa. Veliko je arabskih prebivalcev, magrebskih, in ko se znajdeš v njihovi četrti, to enostavno veš. Takoj.

V Marseillu imajo, kot skoraj povsod v Franciji, super sistem koles, wannabe BicikeLJ :D Samo s to razliko, da je kolesariti po Marseillu na trenutke težje kot po Ljubljani – Gor, dol. Gor, dol. Gor, dol :D Prekolesarila sva skoraj cel Marseille, na kolesu je mesto drugačno. Avto sva parkirala na samem začetku mesta, imela sva srečo, da sva našla brezplačno parkirišče, nato pa sva rentala dve kolesi in allez hop, c'est parti! :)

Malce manj svetla točka pa je to, da sistem izposoje in vračanja koles v Marseillu ne deluje tako dobro, zaradi česar sva se nemalokrat znašla v situaciji, ko dveh koles nisva mogla nikamor parkirati ali pa si jih nisva mogla izposoditi. Res odlična zadeva pa je, da so postaje razporejene tudi na samem obrobju mesta, zraven obale, delu mesta, ki je malo bolj morski, a moderen, z infrastrukturo, ki se popolnoma razlikuje od "mestne".

Poleg super koles imajo v Marseillu tudi metro, tramvaj in avtobuse. Res fina zadevščina je to, da je karta za enega izmed teh treh naštetih veljavna tudi za ostala dva, velja pa eno uro. V eni uri se torej lahko pelješ z avtobusom od obale do centra mesta, z metrojem nadaljuješ do tramvaj postaje in se na koncu s tramvajem pripelješ do ciljne točke. Ali pa za vse uporabiš avtobus, samo ni tako zabavno :)

Simpatično je, da na vseh kartah in oglasih mestnega prevoza ves čas piše RTM. Meni se je kratica res zdela luštna, romantična :) Pomeni pa Régie des Transports de Marseille, kar označuje upravo prevoza v Marseillu. 

Cerkev Notre Dame na drugem, malo višjem hribčku, ki po eni strani ne paše ravno v kontekst razvijajočega se ogromnega mesta, po drugi strani pa pričara poseben občutek. Želela sva se povzpeti na vrh zvečer, ko je mesto razsvetljeno, da vidiva, če nočne kartice Marseilla prikažejo pravo sliko, pa je bil dostop žal omejen zaradi vandalov in razgrajačev. Tant pis. Potem pa nič.

Marseille bo Evropska prestolnica kulture leta 2013. Ne vem čisto, kako bi komentirala to odločitev. Definitivno ima Marseille ogromno stvari, ki jih ponudi obiskovalcu. Sama nisem navdušenka nad muzeji, a vem, da jih ni malo. Mesto je lepo, pa vendar je odvisno, v katerem delu se nahajaš. Priznam, da sem bila prijetno presenečena nad mestom, saj so mi vsi rekli, da ni prav posebno lepo. Pričakovala sem res umazane ulice, neurejeno infrastrukturo in nič posebnega. Pa ni bilo ravno tako. Nasprotno! Vseeno pa ni mesto, ki bi mi tako priraslo k srcu, da bi se želela jutri vrniti nazaj. Je pa veliko, res veliko mesto. Ne tako kot Pariz, definitivno pa večje od Dijona in Ljubljane.

Leta 2013 bo torej še boljša priložnost za obisk, s še več prireditvami in dogajanja. Kdo gre? :)

Au revoir, Marseille!

PS: Hvala, Gaja, za reminder, da sem končno spisala tele vtise :)

Copenhagen - love at first sight

Kopenhagen :) Pravljičen in simpatičen kotiček, kjer se svet kar malo ustavi. Kotiček neštetih koles, močnega vetra, arhitekture v stilu sladkorne hišice iz pravljice o Janku in Metki, metrojev brez voznikov in deklin z debelimi nogavicami.

Ko sem prvi dan prišla iz vročega Pariza, me je pričakal sončen, a osvežilen Kopenhagen. Ljubezen na prvi pogled! Čudovit jezik, precej izzivalen. Izgovorijo ne vseh črk, ki jih napišejo, pa še tiste, ki jih izgovorijo, izgovorijo čisto drugače, kot bi si človek mislil. And then they say French is difficult! :P Drugo leto bo vsekakor izziv :) Res lepo mesto, predvsem mestno jedro. Urejeno, izgleda precej posh, čisto, hiške (no, malo večje hiške) so navadno različnih barv in zdi se, da ni posebnega reda ali stila. Pa vendar je smešno lahko prepoznati danski stil. Vsake toliko je ena streha tu in druga streha malo stran malo zavita, kot smetana na kolačku, potresena z mrvicami. Res, tudi mrvice se mi zdijo vseprisotne! In seveda danske zastave. Odkar so moje noge prvič stopile na danska tla, so ljudje okrog mene mahali vsak s po tremi (vsaj!) danskimi zastavami, ko so pričakovali ljudi na letališču. Crazy :D

Step 2: Menjaj evre v danske krone. Woohoo, kovanci z luknjami v sredini! Luštno! Samo s to malenkostjo, da se je treba hitro navaditi, da so ti kovanci lahko hitro kar precej vredni (tisti brez luknje predvsem. Naključje? :D). Računa v trgovini ne dobiš. No, najbrž že, če prosiš. Ampak račun nikogar ne zanima.
Kar me je presenetilo, je bilo število ukradenih koles v Kopenhagnu. Iz popolnih stereotipov o Dancih nikoli ne bi niti pomislila, da Danci tudi kradejo. Še tisti en klošar, ki sem ga videla, je poslušal iPod :D

Like tedna: In fruit we trust :) Odlični danski smoothiji! V steklenih steklenicah, različnih okusov, brez dodanih konzervansev in drugih nepotrebnih zadevščin. Mnjam!

Več si preberi tule: http://www.froosh.com/home.html




Kaj je danska različica ljubljanske Metelkove, samo s to razliko, da v Kopenhagenski različici ljudje dejansko živijo, in to brez pravil, brez davkov in z... zanimivimi substancami? Kako se Danci s kolesi vozijo v taksiju? Stay tuned :)

Too short weekends

Vikend je vedno kratek. Spomnim se, ko sem bila mala in so se mi dvomesečne poletne počitnice zdele waaaaay too long! In tudi vikendi. In ko nisem mogla pojesti celega sladoleda s karamelo iz McDonald’s-a na poti k babici. Ko smo mali, stvari dojemamo čisto drugače. Kdaj se to dojemanje spremeni? Kdaj so moji vikendi postali prekratki?

Vikend v Nancyju je bil tokrat malo drugačen. Kar nekaj Sciences Po-jevcev je namreč polnih energije prišlo v Nancy na Week-end Intercampus, “medkampusni” vikend :D Te vikende študentje organiziramo, da se kljub našim kampusom, ki so razpršeni na različne konce Francije, študenti srečamo, se pomenimo, spoznamo druga francoska mesta in se imamo fino. Ker v Nancyju nisem več samo gostja in ga poznam že precej dobro, je bil tudi vikend precej bolj simpatičen, saj se mi ni bilo treba udeležiti vseh organiziranih zadevščin. Ker ima Bastian samo eno kolo, sva zame “najela” VélOstan, nancyjevski BicikeLJ, in čudovit sobotni dan preživela aktivno na kolesu, na drugem koncu Nancyja, brez posebnega itinerarja, pred večerno zabavo pa sva pripravila quiche lorraine za nedeljski brunch.



Na vlak sva tekla (what a surprise!), čeprav je na koncu imel zamudo in sva na postaji čakala še skoraj deset minut. Dnevi se daljšajo, kar opazim na nedeljskem potovanju iz Nancyja v Dijon, kjer lahko pozno popoldan opazujem polja in travnike, obsijane z rdečeoranžno barvo zahajajočega sonca. Konec se bliža. Tudi vikenda. Jutri zjutraj pa češčina ob osmih zjutraj. Joy joy joy!