Best No-Bake Philadelphia Cheesecake

Sometimes I joke that at some point in the future, I will open my own cheesecake coffee place. I’ve even picked up the name already :) #seriousgirl #dreams #maybeoneday

For those who don’t follow me on Instagram – I love cheesecake. I absolutely LOVE it. It is so simple yet so yummy. There are endless possibilities to make it and it only takes about (get ready!) 20 min to make it! I’m not even kidding. It needs to stay in the fridge for some hours though to be the most delicious. The best is to leave it there over the night (which for me often just doesn’t work out. Who on earth can wait for the whole night before eating the first piece??).

I’ll share a basic recipe here. You can then pimp it up however you want. Let your imagination and cravings guide you.

Včasih v hecu rečem, da bom nekoč odprla svojo cheesecake kavarnico. Tudi ime sem si že zamislila :) #seriousgirl #dreams #maybeoneday

Tisti, ki mi ne sledite na instagramu, še ne veste, da imam izredno rada cheesecake. RES izredno rada. Zelo je preprosta, pa vendar tako njami okusna. Možnosti za pripravo so neomejene, najboljše je pa to, da traja samo (pazi!) 20 minut, da jo pripraviš! Brez heca. Je pa res dobro, da jo postavimo v hladilnik za par ur, preden jo postrežemo. Najboljše jo je pustiti v hladilniku kar čez noč (kar pa meni ponavadi ne uspe. Le kdo lahko čaka celo noč, preden poje prvi kos??).

Osnovni recept delim tu. Potem pa jo lahko prirediš po svoje, kot želiš. Uporabi domišljijo in se prepusti luštom :)

Ingredients for 6 pieces (not necessarily 6 people :P)

Base
400g butter biscuits (Petit Beurre of any sort)
125g butter
Filling
200g Philadelphia cheese
150ml cream
75g sugars
1 juicy lemon

1. Put biscuits in food processor and mix to fine pieces.

2. Melt butter. Add it to the biscuits and mix again.

3. Firmly press in a tin and leave to set.

4. Mix Philadelphia and cream. Add sugar and lemon juice and beat till smooth.

5. Place topping in the tin and let it set overnight in the refrigerator (if you can make it, hehe).

6. Serve.

For simple variations, use fresh fruits such as strawberries, blueberries or raspberries. Put them on top of the cheese filling and leave in the fridge. If you do not have fresh fruits, use frozen red fruits, heat them up in a pot and spill over each piece just before serving.

Sestavine za 6 kosov (ne nujno za 6 oseb :P)

Osnova
400g maslenih piškotov (Petit Beurre kakršne koli vrste)
125g masla
Nadev
200g Philadelphia skute
150ml smetane
75g sladkorja
1 sočna limona

1. Piškote stress v mikser in zmiksaj v fino zmes.

2. Stopi maslo. Stopljenega dodaj piškotom in ponovno zmešaj.

3. Močno utrdi zmes na dno pekača in jo pusti stati.

4. Zmešaj Philadelphijo in smetano. Dodaj sladkor in limonin sok ter mešaj, dokler ne dobiš gladke mase.

5. Z nadevom prekrij podlago in pusti čez noč v hladilniku (če ti uspe, hehe).

6. Postrezi.

Za popestritev uporabi sveže sadje, na primer jagode, borovnice ali maline. Lepo jih razvrsti po vrhu Philadelphije in vse skupaj pusti v hladilniku. Če nimaš svežega sadja, uporabi zmrznjeno sadje. Na malem ognju ga segrej in prelij čez kos torte, preden ga postrežeš.

Sun and winter and advent calendar - Sonce, zima in adventni koledar

The winter in Paris has been great so far. Lately we have had some really beautiful sunny days with 5 degrees or so, which makes it very enjoyable. Cold but not too cold, so walking or cycling around doesn't result in too red cheeks and nose.

Now that December has started, I am just secretly hoping for some snow. It should get colder for this, but I am ok with lower temperatures, if I can trade them for some snow. After winter in Copenhagen, the temperatures really aren't an issue for me.

What is funny is that last year in Copenhagen I was arguing with my friends that it doesn't get dark at 15h but only around 16h. And that this is not that much earlier than in France, for instance. Now in Paris, it is still light at 17h, so I have a feeling that my winter days are very long. And I realize only now that it did get dark quite earlier in Copenhagen. Well, I can't be always right, I guess :)

Adding a great advent calendar to it, it could really hardly get better. Are you wondering how it looks this year? It is not related to exams as two years ago neither in a form of a DIY Christmas tree with a small present for the last days of the year as last year. Stay tuned :)
Zimski dnevi v Parizu so zaenkrat res super. Zadnje čase smo imeli par res lepih sončnih dni s približno 5 stopinjami, kar je res prijetno. Mrzlo, ampak ne preveč. Ravno toliko, da po sprehajanju ali kolesarjenju naokrog lička in nos niso preveč rdeči.

Zdaj, ko se je december začel, si potiho želim samo še snega. Za sneg bi morale biti temperature malo nižje, ampak jih sprejmem, če pride z njimi še sneg. Po kopenhagenski zimi me temperature res ne morejo več zmesti.

Kar je smešno, je to, da sem se lani v Kopenhagnu pregovarjala s prijatelji, da se ne stemni že ob 15h, ampak šele okrog 16h. In da to ni tako zelo prej kot v Franciji, na primer. Zdaj, ko sem v Parizu, je okrog 17h še vedno dan in občutek imam, da so moji dnevi res dolgi. In šele zdaj se zavem, da se je v Kopenhagnu res stemnilo kar dosti prej. No, vedno najbrž ne morem biti prav :)

Če vsemu temu dodam še adventni koledar, bi si težko želela več. Vas zanima, kakšnega imam letos? Ni povezan z izpiti kot pred dvema letoma niti z DIY novoletno smrekco in manjšim darilcem za zadnje dni leta kot lani. Pridite nazaj kmalu :)

Velikonočni zajtrk

(Pre)obilni zajtrki niso moja strast. Zajtrk je pomemben del dneva, po katerem se pozna cel moj dan, ampak ko pride do "sestavin" zajtrka, pri meni velja manj je več. Marmelada ali sir s kruhom, skuta, jogurt, kosmiči, mlečni riž, jajce - vse mi je všeč, ampak združeno v en zajtrk si pripravim le redko. Velikonočni zajtrk je zajtrk praznovanja, veselja - obilja. Ali z drugimi besedami - miza se na velikonočno nedeljo malo bolj kot ponavadi šibi od dobrot.

Še preden pa sva z Bastianom začela z zajtrkom, sva imela Easter Egg Hunt, malo drugačen kot ga poznamo iz filmov. Čokoladna darilca sva skrila na različni mesti v stanovanju, pripravila pa majhne namige na različnih koncih stanovanja, ki so naju na koncu pripeljali do darilca :) Da le ni vse skupaj samo o hrani :)

Za okrasitev in dekoracijo velikonočne mize sva se potrudila še malo bolj, kot se ponavadi, z velikonočnimi barvami in velikonočnimi motivi.

Manjkala je potica... Sva pa zato sama spekla kruh. Mnjami!

Velika noč ni samo velikonočni zajtrk. Naj gre za katoliško praznovanje ali ne, nekaj velja - velika noč je družinski praznik. Barvanje pirhov pomeni čas, ko se družina zbere skupaj in ustvarja, se zabava in ima lepo. Velikonočni zajtrk je počasen obred, kjer si vzamemo čas, se pogovarjamo, se veselimo in ustvarimo prijetno vzdušje, ki traja...

... tudi med pomivanjem posode na koncu :)

Obešanje perila

Kakor koli čudno (ali pa tudi ne) lahko to zveni, here it goes: rada obešam perilo in ga na koncu tudi zložim. Obešanje perila je zame umetnost. Sprostitev. Ustvarjanje. Dobro se zavedam, da se likanju (ki ga pa ne maram tako zelo) lahko spretno izognem, če perilo lepo obesim. Nogavice vedno poparčkam, da se jih na koncu lažje zloži :) Vse to ob spremljavi dobre glasbe - top! :)

Najboljše je, da se z Bastianom pri tem dobro usklajujeva. On rad kuha in me razvaja z zajtrkom in dišečim čajem, jaz pa poskrbim za to, da ob tem oba dobro izgledava in lepo dišiva :) In stanovanje z nama :)

                         Pesem za obešanje perila      

Malce annoying je pa, ko prideš v pralnico v kleti in so vsi pralni stroji zasedeni. In prvi opere šele čez 19 minut. Ko sem ravno vse pripravila in z zanosom odšla v pralnico. Puf. In your face. Okej, kaj naj. Grem nazaj s polno košaro in upam, da vmes nekdo drug ne vskoči, ko se bom drugič odpravila dol. In ko pridem, nimam sreče. Vse zasedeno. Okej, prav. Pa zvečer.

Ko sem prišla domov, sem zavlačevala s perilom in ko sem se spomnila, da pralni stroji delajo samo do 22h, sem po hitrem postopku odhitela v pralnico.

(To je spet druga zgodba - nočno pranje namreč. Ko sva se z Bastianom preselila in spoznala način pranja, sva bila kar navdušena. Dokler nisva en večer okrog pol desetih odnesla dveh strojev oblek v pranje. Pravi program, prašek, kovanec, mehčalec, START, 47 minut. Okej. Greva nazaj v stanovanje in čez 47 minut nazaj v pralnico. Kjer noben stroj ni več delal. Elektrike v strojih ni bilo več. Nič nama ni bilo jasno, zato sva stroja odprla, da bi preverila, kakšno je stanje z najinimi oblekami. Ko sva ugotovila, da ne prvi ne drugi stroj nista imela centrifuge, poleg tega pa so bile najine obleke še polne praška, nama je bilo vse skupaj še manj jasno. Prinesti dva stroja neožetih oblek nazaj v stanovanje res ni bil piece of cake. Ampak okej - we did it! Naslednji dan, ko sva piece of cake ponovila še enkrat, tokrat v smer pralnice, sva soseda vprašala, kaj se nama je zgodilo s stroji prejšnji večer. "Pralni stroji delajo samo do 22h. Potem se izključijo, da ne motijo stanovalcev." As simple as that. "Tak!" Nauk zgodbe - zdaj veva, da je 21h zadnja šansa za pranje. Če so stroji prosti.)

Danes sem torej ob 21h hitela v pralnico s košem perila. In ugani, kaj sem zagledala v pralnici? Vsi stroji so bili prosti! Juhuhu! Kakšna sreča! Kar smejalo se mi je od zadovoljstva. "A ljudje res ne perejo več zvečer? Čudno. No, super!" Obleke sem zložila v stroj, potem pa kot ponavadi: Pravi program, prašek, kovanec, mehčalec, START, 47 minut. Not.

Ta teden so nam v pralnici zamenjali sistem, da zdaj ne uporabljamo več kovancev, temveč je zadeva postala bolj moderna in uporabljamo posebne kartice in touch pad. U la la, fancy Danska. Dokler ne ugotoviš, da touch pad ne dela in da tokrat ne bo nič s pranjem. 

"Aha, zato so bili vsi pralni stroji prazni. Kakšna sreča, ha?" Pa jutri. Oziroma takrat, ko popravijo touch pad.

Ampak poleg vseh teh dogodivščin s pranjem (ki ga sicer ne maram tako zelo), ljubezen do obešanja perila ostaja :) Če mi najprej uspe perilo oprati :D

Sicer pa... Prva pomlad je odšla tako hitro, kot je prišla. Lepe rumene cvetlice na okenski polici so edini ostanek čudovitih sončnih in pomladnih dni v Kopenhagnu. Ko se po parih dneh sonca zbudiš in odgrneš zavese v pričakovanju s soncem obžarčenih streh, v zameno pa nemo strmiš v pobeljene strehe in neutrudno sneženje, si res lahko rečeš samo eno: narobe svet.

Kakšno je pa pri vas vreme? :)

God nat!*

* Lahko noč po dansko.

Teaser

Po tednu na Švedskem je kmalu sledil še podaljšan vikend v Bruslju, vmes pa se je začel novi semester, v hladilniku je bila (kratek čas) Nutellina torta za Bastianov rojstni dan in, oh, seveda, ne pozabimo na valentinovo. Tale zapis je teaser, več pa kmalu.

1. V Stockholmu je (bilo) tako mrzlo, da se sneg na tleh ne topi. Plundre ne vidiš nikjer, okrog tebe pa je čudovita belina, obkrožena s hrustanjem snega pod podplati čevljev. Magično.

2. Najino stanovanje končno dobiva podobo. Skandinavski interier popestriva z dodatki od tu in tam.

3. Najbolj simpatična kavarnica/čokoladnica v Bruslju. Café-Tasse. Svet se ustavi.

4. Indoor picnik na valentinovo. Premaga vse restavracije v mestu.

Katie

Selitev v novo stanovanje ali kako preživeti štiri dneve čiščenja

Novo stanovanje. Sliši se čudovito! Novo pohištvo, nova postavitev, novi predel mesta. In tudi je čudovito. Enkrat, ko je selitev končana. Kar se pa (v)selitve tiče, se pa ta ideja o čudovitosti lahko v trenutku spremeni v nočno moro. Dobesedno.

Ko najameš stanovanje za malo manj kot pol leta, si želiš, da je stanovanje opremljeno. Izogniti se želiš kupovanju kuhinjskega pribora, delov pohištva in povštrov, ker je na koncu dogodivščine vse skupaj težko nekomu prodati. Ali pa se enostanvo ne želiš ukvarjati s tem. Vsaj tako sva razmišljala z Bastianom.

Ko pa prideš v stanovanje, vznemirjen in s slavnimi metulji v trebuhu, in zagledaš umazana tla, prašno pohištvo, namaščeno kuhinjo in mačje dlake na vsem izmed naštetega (kmalu vključno s sabo), si zaželiš, da pred teboj v stanovanju ne bi živel nihče. In ko mačje dlake čistiš iz kozarcev iz omare, s polic v hladilniku, z omarice v kopalnici in s kovtra na postelji, si zaželiš, da bi tudi kuhinjski pribor, dele pohištva in povštre kupil sam.

Ali pa si zaželiš, da bi se z lastnikom stanovanja dobro dogovoril o standardih čiščenja stanovanja ter vse skupaj napisal v pogodbo. Tako se lahko izogniš štirim dnem čiščenja in po vselitvi dejansko začneš živeti v stanovanju. Takoj.

Oh, ja. No, pa sva se nečesa naučila. Vsaka izkušnja je nekaj vredna. Stanovanje pa… Zdaj, ko je res prečiščeno in se še človek, ki je alergičen na mačka, ne bi pritožil, je res lepo. V danskem stilu, z veliko belega pohištva, z dosti svetlobe in brez zaves. Zdaj se končno lahko začne najboljši del – DIY opremljanje, jaz rečem. Prazne stene zapolniti z domiselnimi  idejami, okenske police z luštkanimi dodatki in mizico v dnevni sobi s čajem. In kavč s toplo dekco za tople večere.

Po tednu na Švedskem :) Se oglasim kmalu!

New job!

Že Nicholo Machiavelli je vedel, kako pomembni so dogodki in festivali. On se je nanašal na vlado in političen vpliv dogodkov na situacijo v državi, kar je zelo pomembna, a druga debata, pa vendar bistvo ostaja - dogodki, events, so nekaj, kar je vse bolj in bolj prisotno in kar ljudje, podjetja, korporacije in vlade organizirajo spet in spet. No, največkrat imajo oni idejo, potem pa je tu organizator dogodkov, ki zadevo organizira in izpelje tako, kot si oni zaželijo. 

Jaz bom od zdaj naprej izpolnjevala želje študentske organizacije za podjetništvo v Kopenhagnu :)

Z delom začnem takoj, prva konferenca, ki jo organiziram, bo že konec novembra. Včeraj sem imela sestanek z odgovorno za marketing, jutri sestanek za sponzorje... Kar pestro! Veselim se dela, daje mi energijo! Upam, da ostane tako tekom leta in mi da kakšno idejo za future job.

”A prince ought, at convenient seasons of the year, to keep the people occupied with festivals and shows, and as every city is divided into guilds or into classes, he ought to pay attention to all these groups, mingle with them from time to time, and give them an example of his humanity and munificence, always upholding, however, the majesty of his dignity, which must never be allowed to fail in anything whatever.” (Machiavelli)

PS: Nimamo snega na Danskem. Nič. Lepa jesen je, še celo sončne dni imamo. Z dodatkom mrzlega in ostrega severnega vetra. Khm.

New Dream

... in slej ko prej se ta new dream uresniči, če se dovolj dobro potrudiš :)

(kmalu povem več)

Lep dan!

Weekend DIY

Nedolgo nazaj sem na blogu Babushke videla res simpatično idejo o predelavi starih ‘palet’ in ‘gajbic’ v nekaj novega. Nad idejo sem se čisto navdušila, saj so bile gajbice zame vedno nekaj prašnega, umazanega, tu jim pa dodamo čisto drugačen privdih! Luštno!

Ampak gajbice pri meni ne ležijo kar povsod po stanovanju. Kje bi dobila kakšno, da jo polepšam? Iz mojih ust v božja ušesa, ko smo s prijatelji pojedli gajbico breskev, me je na koncu čisto nepričakovano pričakala prazna gajbica!

Woohoo! Ampak iz ene same gajbice težko narediš kar koli od predlaganega na omenjenem blogu. Hm. Po tem ko sva jo s Sebastianom en teden prelagala z enega mesta na tleh na drugega, drug teden pa jo uporabljala za blokiranje balkonskih vrat, da se ob vetru niso takoj sama zaprla, mi je danes ob kartanju v glavo šinila super ideja!

Včeraj sva šla v res simpatično teater-kavarnico v mestu in preizkusila danske bionapitke Naturfrisk - pomarančno in limonino gazirano pijačo. Bila nama je kar všeč, še posebej pa sta nama bili všeč steklenički. Prinesla sva ju domov in previdno sprala, potem pa postavila na mizo. Kaj pa zdaj? Nad stekleničkama sva bila res navdušena, ampak nisva jih imela kam postaviti. Vsaj ne tako, da bi se nama zdelo fino. 

Ko sva kartala, sva razmišljala, tako, čisto spotoma, kaj bi s tema stekleničkama. Ugotovila sva, da nama v stanovanju, kjer imava sicer vse, kar potrebujeva, manjkajo police. Nobenih polic na stenah nimava. Ko sva že razmišljala in se hecala, da bi šla lahko kupit police, mi je iznenada šinila v glavo idela!

Kaj pa, če bi namesto polic uporabila gajbico!!!

Nad idejo sva se res navdušila ter razmišljala, kje bi dobila vrv, tako, dobro špago, da bi gajbico obesila na steno. Ko sva preiskala vse možne zadevščine, sva našla simpatičen rdeč trak za zavijanje papirja. Okej, to bo kul zaenkrat! Dajva uporabiti kar tole! Škarje v roke, merjenje dolžine trakcev, pa potem višine na steni. Malo spusti! Okej, skoraj, ne ne, malo višje! Čakaj, da grem od daleč pogledat!

Tako, pa sva jo obesila :) In potem še zadnji korak - steklenički! Čisto sva navdušena nad nalepkami na stekleničkah - vsak okus ima svojo, tako, starinsko, res lepo!

Danes je v Kopenhagnu izjemno sončen dan. Malo mi nagaja, ko pišem tale zapis, ker se moram sončnim žarkom kar malo skrivati, da vidim, kaj pišem.

Kombinacija sonca, dobre glasbe, muffinov, kartanja, super DIY mini projekta -

the best blend for the best weekend.

Brinja Kobenhavn

Ko prideš domov in te pričaka darilce, paketek s tole nalepko na vrhu:

My heart skipped a bit :)

http://blog.brinja.dk/

Burek za 6 evrov

Ko nekdo govori o Sarajevu in o kulinariki, ne more spregledati treh stvari:

bosanske kave, čevapčičev (whatever ć) in bureka.

Speaking about the last, burek nikoli ni bil moja THE hrana. Ampak parkrat sem pa se ustavila na Čopovi, pa v gimnaziji se tudi še spomnim bureka z jogurtom. Nisem ga mogla torej zgrešiti v Sarajevu. Ampak...

Sarajevo je precej cenejše mesto od Ljubljane. Sveže stisnjen pomarančni sok (in to res zvrhan kozarec) stane en evro. Sadna kupa z domačimi malinami stane okrog dva evra. Coca Cola v restavraciji stane 80 centov. Sladoled, ena kepica (precej mala though), 50 centov. Ampak...

Cene burekov na tablah v ozadju buregdžinic so bile vedno vrtoglave. 6 evrov, 7 evrov. Nikakor mi ni bilo jasno. Kakšen burek prodajajo? Kako ga postrežejo? Je zlat? :D Še v dragi Ljubljani ga dobiš za 2 evra brez bona!

Okej, vseeno, brez bureka ne gre v Sarajevu. Ajde, pač, dajmo, da vidimo, kakšna je specialiteta.

Ko sem vstopila v buregdžinico, me moški za pultom vpraša, kateri burek želim. Mesni, sirov, pica, kar želiš. Potem me pa vpraša, koliko ga želim. "Kako - koliko? En burek, prosim." -"Ja, tako se pa res ne bova zmenila. Velik kos, mali kos? Koliko gramov?"

Jaz sem se čisto zmedla, ko pa je moški z lopatico začel demonstrirati velikost bureka na pladnju, se mi je posvetilo! V Sarajevu burek ni tak kot v Sloveniji. "En" burek tam ne obstaja. Vzameš ga toliko, kot ga želiš. Majhen kos, velik kos. Z jogurtom ali brez. Kot želiš.

In zanimiva cena? Cena za kilo bureka :)

Welcome to Sarajevo! :)

Dobro došli u Sarajevo!

Zvoki petja iz minaretov. Vonj po kavi. Zadimljeno večerno ozračje z okusom čevapčičev. Majhni stolčki pred kafanami, na katerih sedijo moški. Dobro došli u Sarajevo!

Štirje dnevi v Bosni in mešani občutki. Sarajevo, mesto, ki je ob kratkem obisku navdušilo nemalo tujcev, in ne tistih iz bivše Jugoslavije, da so se odločili živeti tu, ali pa vsaj vrniti. Država, ki se razvija, a počasi. Počasi. Sarajevo pa mesto velikih razlik. Od stavb, ki so še skoraj 20 let po vojni neobnovljene in zaznamovane s strašno preteklostjo, do modernih nakupovalnih centrov s prestižnimi oblekami in dragimi “zahodnimi” kavami.

Utrip mesta je zanimiv, a na trenutke precej turističen. Majhne trgovinice, kjer lahko kupiš tipično bosansko džezvo, bakrene kotle za kuhanje, preproge ali obleke, v katerih, on the contrary, njihove ženske ne hodijo oblečene. Burekdžinice in čevabčičnice so na vsakem koraku, a táko, pristno, je težko najti. Kar ne pomeni, da burek in čevapčiči niso dobri ;)

Moje hecanje v stilu malo za šalo, malo zares o petih cestah v Bosni, od katerih so tri makedamske, se je takoj na začetku izkazalo za popolnoma napačno. Avtoceste, ki jih imajo (okej, teh pa res ni veliko), so res odlične. Še boljše kot v Sloveniji. Na nekaterih predelih je celo narava ob avtocesti lepo urejena in travniki pokošeni. Tudi v Sarajevu je vožnja po tripasovnici do samega centra mesta precej udobna, če za teboj ne vozi moški z registracijo BIH in starejšim mercedezem. Bošnjaki so namreč precej nestrpni vozniki. Po drugi strani pa pri zeleni luči res speljejo, ne pa tako kot Slovenci, ki v leru čakamo na semaforju še pet minut po tem, ko se je rdeča spremenila v zeleno.

                                                       

Po štirih dneh ločevanja bronastih “feningov” od srebrnih marak lahko rečem, da je denar v Bosni precej enostavno handlati. In preračunavanje v evre še nikoli ni bilo lažje – bosanske marke deliš z 2 in voilà. Res je, da je Bosna precej cenejša od Slovenije. Za res majhen denar lahko piješ kavo, kupiš vodo ali Sprite, ješ sladoled (čeprav kepice so pa waaaay manjše kot v Sloveniji!) ali solate. Včasih pa je to lahko tudi precej zavajujoče, saj se je težko izogniti posedanju v kavarnah in eating out. In tudi pri napitninah sva bili prej radodarni kot skopi.

Kar mi je všeč, je, da v Sarajevu lahko kot turist izkusiš del njihovega načina življenja, vedno pa imaš tudi možnost “pobega na zahod”, ko ti čevapčiči res ne pašejo in ti namesto bosanske kave zadiši okusna tortica na neokrušenem krožniku. Stvar vsakega posameznika je, kako želi spoznati Sarajevo in kakšne spomine želi odnesti s seboj, in v Sarajevu je to vsekakor mogoče.

Ne vem, če me je Sarajevo navdušilo toliko, da bi si želela vrniti. Ne vem, če bi mi bilo več kot štiri dni v tem mestu bolj všeč. Ne vem, če bi na nek način lahko predstavljala živeti tu. Vem pa, da mi je velik del Sarajeva in Bosne ostal skrit. Vem, da sem se znebila mnogih predsodkov o državi, mestu in ljudeh. Vem, da sem se naučila ogromno o sebi, o svoji državi, o potovanju na sploh in o sami Bosni. In zagotovo vem, da se vsake dogodivščine na ulicah Sarajeva in cestah Bosne spomnim z nasmeškom :D

Burek za 6 evrov. Bosanske piramide. Ekonomija in slovenski vpliv. Pekarna, kjer v vrsti stojiš 15 minut. Stay tuned :)