WEEKEND INSPIRATION

“A cold wind was blowing from the north, and it made the trees rustle like living things.” (George R.R. Martin)

Pomladni Pariz - Paris in Spring

Ne morem verjeti, da je že sredina februarja. Januarja je bilo konec kot bi mignil, še posebej zaradi vseh zadev, ki so se dogajale, odkar sem se vrnila v Pariz prvega januarja. Selitev iz enega stanovanja v drugega (pravzaprav sem potrebovala par tednov, da sem vse svoje stvari od vseh prijateljev, ki so jih shranili zame, prenesla v novo stanovanje), novo pripravništvo, Charlie Hebdo in ves pariški kaos, pomešan z žalostjo, strahom in jezo. Božičnih lučk ni več (hvalabogu, letos jih kar niso in niso sneli!). Malo je snežilo v Parizu, ravno toliko, da so vsi pretiravali z navdušenjem.

Prejšnji vikend je bil čudovit. Prava zima – mrzlo, a sončno. Okej, priznam, da bi moral biti sneg po vseh pravilih v tej zimski enačbi, ampak meni je čisto fino brez. V mislih sem že pri pomladi. Tulipani pripomorejo k temu, dnevi se daljšajo, in ko se vračam domov iz službe, ni več tako temno.

Ko sem zadnjič kolesarila, sem imela flashback mrzle, ampak čudovite pomladi v Kopenhagnu. Kolesarjenje po Østerbrogade, postanek na Gunnar Nu Hansens Plads za latte in tortico na sončku s sončnimi očali in odpetim plaščem, potem pa navdušeno opazovanje cvetličarn s čebulicami na poti, ki vabijo, da jih kupiš in preoblečeš svoje stanovanje v pomladno vzdušje!

V tem trenutku sem se zavedla, da očitno vsako leto enkrat februarja začnem sanjati o pomladi in vsem, kar paše zraven. Lani so me čebulice in sončno vreme spomnili na Kopenhagen pred enim letom, ko sem tudi sama dobila svojo čebulico, in zdi se, da mi je bilo to tako zelo všeč, da zdaj o tem sanjam vsako naslednje leto. Letos sem imela samo tulipane, ampak bom kmalu pogledala za kakšno čebulico, ki jo bom opazovala rasti.

Doma, v Sloveniji, pa se pomlad očitno zdi še kar daleč stran. Na Facebooku in Instagramu mojih prijateljev je nešteto snežnih in zimskih fotk. Zdi se mi precej čudno, če si poskušam predstavljati takšno vzdušje tu v Parizu. No, v vsakem primeru bom morala počakati še kakšna dva meseca, preden Ben and Jerry’s Cone Day pride v Pariz in odpre sezono sladoleda. Ampak veste kaj? Kdo pravi, da je ne morem odpreti sama? Pomlad, pridi kmalu! :)

I can’t believe it’s mid-February already. January has gone by in a flash. This was even more so given everything that has happened since I got back in Paris on the first of January. Moving from one apartment to another one (it took me several weeks actually to get all my belongings from all of my friends who had stored them for me), starting a new internship, Charlie Hebdo and Parisian chaos mixed with sadness, fear and anger. The Christmas lights are all gone by now (thanks god, they kept them forever this year!). It snowed a tiny little bit in Paris, just so everyone got overwhelmed.

The past weekend has been marvellous. The real winter – cold but sunny. Ok, I admit that snow should be in that equation too, but I am pretty happy without it. In my mind I am actually in the spring season already. Tulips contribute very much to that, days are getting longer and it’s not that dark anymore when I come back home from work.

When I was cycling the other day, I had a flashback of cold but beautiful spring in Copenhagen. Cycling down the Østerbrogade, stopping at Gunnar Nu Hansens Plads for latte and cake while sitting on the sun with sunglasses and open jacket, and then passing several flower shops with flower bulbs, inviting to buy them and bring the springish atmosphere in your apartment.

I’ve realised just now that apparently every year at some point in February I start dreaming about spring and all that comes with it. Last year the sunny weather and flower bulbs reminded me of Copenhagen a year before, when I got one for the first time, and it seems like I liked it so much that I dream of it every year since then. This year I’ve only had tulips but I will soon have a look for yet another flower bulb, which I will then watch grow.

Back home, on the other hand, spring apparently still seems far away. Facebook and Instagram feeds of my friends are flooded with snowy photos. It seems so strange to put myself in the wintery mood again, even though those photos are usually super beautiful. Well, I guess I will still need to wait for about two months before the Ben and Jerry’s Cone Day comes in town again and opens the ice cream season. But you know what – who says I can’t open it myself? Spring, come quickly!:)

What a week!

The past few days were like a long ride on a roller coaster – fun, intense, a bit tiring and especially fast. I had been at so many different places in a short time period, cycling around Paris with a double scarf (it’s quite cold on the bike), feeling like a superwoman (catwoman maybe?) but at the end of the day just falling into my bed without any trace of insomnia problems. It all started with a weekend trip to Rennes and Mont Saint Michel (where the upper photo was taken), but I will write about that a bit later.

Zadnji dnevi so bili kot dolga vožnja na vrtiljaku – zabavni, intenzivni, malo utrujajoči in predvsem zelo hitri. V res kratkem času sem bila na čisto različnih koncih, kolesarila po Parizu z dvojnim šalom (na kolesu je kar mrzlo), se počutila kot superwoman (mogoče catwoman rajši?) in na koncu dneva samo padla v posteljo brez sledu problemov z nespečnostjo. Vse se je začelo z vikend izletom v Rennes in Mont Saint Michel (kjer je nastala zgornja fotka), ampak o tem kdaj drugič.

It seemed as if that roller coaster was a bit international too. I went to more Chinese events than in my whole life before, I believe. Apart from the Chinese New Year celebrations, Jan 27 marked the 50th anniversary of the establishment of diplomatic ties between China and France, and I got to know about the best events, such as a big spectacle in the Grand Palais. Chinese decorations, Chinese electric rock, Chinese culture, spring rolls – and on top of that the Chinese New Year, défilé with the dragon trying to catch the ball in front of it. Very special, even for someone like me who is usually not the biggest fan of Asia in general.

Zdelo se je, da je bil tale vrtiljak tudi malo mednaroden. Zdi se mi, da sem šla na več kitajskih dogodkov kot prej v celem življenju skupaj. Poleg praznovanja kitajskega novega leta sta Kitajska in Francija 27. januarja praznovali 50. obletnico diplomatskih vezi. V okviru tega sem izvedela za res super dogodke, kot je bil na primer spektakel v Grand Palais. Kitajski okraski, kitajski električni rock, kitajska kultura, pomladanski zavitki – in za povrh vsega tega še velik sprevod z zmajem, ki je poskušal ujeti kroglo pred seboj. Zelo posebno je bilo to vse skupaj, tudi za nekoga kot sem jaz, ki načeloma nisem največja ljubiteljica Azije na splošno.

The weather seems to be on a roller coaster too. Not such a crazy one as in Slovenia (compared to that I should actually keep quiet here), but the sun, clouds, cold and rain somehow seem not to be able to agree on whose turn it is. One moment I wake up into a beautiful sunny morning and then when I get my feet out of the apartment, it is raining. Yey.

Signing up for zumba classes on Monday morning was one of the best decisions I have taken lately. After internal fights still in bed (“Oh, it is sooo cold”, “Just 5 more minutes”, “What if I skip it today? Just today?”) I get myself out of the bed, get dressed and take a bike. Already on the bike I feel amazing. And then in the gym I just enjoy it so much! It reminds me of Copenahgen where I started with zumba and did it several times per week.

I am leaving to Birmingham for a weekend meeting for one of the projects I participate in. I am looking forward but will need to keep myself well organized with all the rest of the work since I wont have a real weekend to catch up on things. I hope the weather will be good. For the company I know already :)

Tudi vreme se zdi na vrtiljaku. Ne tako norem kot v Sloveniji (če primerjam s tem, bi morala jezik držati za zobmi, namesto da tarnam), ampak sonce, oblaki, mraz in dež se nekako ne znajo uskladiti, kdo je na vrsti in kdaj. V enem trenutku se zbudim v res čudovito sončno jutro in potem, ko pomolim svoje noge iz stanovanja, dežuje. Jej.

Vpisala sem se na zumbo ob ponedeljkih zjutraj. To je bila ena izmed boljših odločitev v zadnjem času. Čeprav se zjutraj v postelji bojujem sama s sabo (“Oh, kako je mrzlo”, “Samo še pet minut”, “Kaj pa, če danes ne grem? Samo danes?”), se nekako spravim iz postelje, se oblečem in grem na kolo. Že na kolesu se počutim odlično, potem v dvorani pa enostavno uživam! Spomnim se na Kopenhagen, kjer sem začela z zumbo in sem šla v fitness večkrat na teden.

Ta vikend grem v Birmingham na vikend sestanek za enega izmed projektov, v katerih sodelujem. Veselim se, ampak se bom morala dobro organizirati glede ostalega dela, ker ne bom imela vikenda v pravem smislu, da bi nadoknadila stvari. Upam, da bo vreme super. Družba bo gotovo :)

Wannabe Winter in Paris + DIY Jar for 2014

Ok, it’s official – there is snow even in NYC, but not in Paris. For a person who adores winter and snow the last couple of weeks (if not months) have been rather strange. As much as I have enjoyed all the sunny days and non-frozen toes while walking around, I have to admit that I miss snow. After a few years now I won’t be snowboarding this year neither, so I guess I can officially say that winter is over (or rather that it has never started). Adding to this my trip to Barcelona where I am at the moment, I think I will start celebrating spring when I get back to Paris at the end of January.

If this all means that this year is going to be full of warm moments (in all the senses), then frankly I am fine with it. You know how they say – the way a year starts determines the way the whole year will go. We will see :)

I am reading everywhere now about the New Year Resolutions and how everyone wants to get even more successful, richer and more beautiful. I have approached this differently this year. Very often what we do when we set the goals is to try to solve the entire issue at once and then we get frustrated because we loose motivation before we even start. What is better to do, however, is to start a small routine, which will bring you where you want. I read recently “the dreams that you have are very different from the actions that will get you there”.

I enjoy doing yoga but am very often a bit lazy to do so if I don’t go to a yoga class. What I wanted to start with was “I will do yoga every day for 30 min”. Instead, I will (for the moment) just try to establish a small routine and do yoga every day, even if just for 5 or 10 minutes. I can’t find excuses for 5 minutes (and to be honest, I believe that once I start with 5 minutes, it won’t stop there). I will focus on my lifestyle, not life-changing.

And finally, what I really enjoyed on my first day of 2014 was to open my Jar for 2013 in which I was collecting cute and nice memories throughout all the year. Remembering some of the little things I have completely forgotten about was really heartwarming and was a great way to put 2013 behind me. I have already prepared my Jar for 2014 and I encourage you all to do the same. You will like it at the end of a one-year adventure.

*

Start

2014

off with

an empty jar

and fill it with

notes about good

things that happen.

On New Year’s Eve, empty

it and see

what awesome stuff happened that year.

Let it be a great year! And don’t forget – it is what YOU make out of it ;)

Okej, zdaj pa res – še v New Yorku je sneg, samo v Parizu ne. Za nekoga, ki obožuje zimo in sneg, so bili tile zadnji tedni (če ne celo meseci) kar malo čudni. Res so mi bili všeč vsi sončni dnevi in ne-zmrznjeni prsti na nogah, ampak moram priznati, da pogrešam sneg. Po parih letih zdaj letos ne bom niti bordala, kar pomeni, da lahko uradno oznanim konec zime (no, ali pa to, da se letos sploh ni zares začela). Če k temu dodam še svoje potovanje v Barcelono, kjer sem v tem trenutku, mislim, da bom res začela praznovati pomlad, ko se vrnem v Pariz konec januarja.

Če to vse pomeni, da bo to leto polno toplih trenutkov (v vseh pomenih fraze), potem pa okej, prav. Saj veste, kako rečejo – po začetku leta se pozna celo leto. Bomo videli :)

Povsod prebiram v zadnjih dneh o novoletnih zaobljubah in kako vsi želijo postati še uspešnejši, bogatejši in lepši. Sama sem se letos tega lotila malo drugače. Zelo pogosto si, ko si zastavljamo cilje, želimo rešiti celotno zadevo naenkrat in smo potem razočarani, ker izgubimo motivacijo, še preden zares začnemo. Kar je boljše kot to, je to, da začnemo z majhno rutino, navado, ki nas bo pripeljala, kamor želimo. Pred kratkim sem prebrala, da so sanje, ki jih imamo, precej drugačne od dejanj, ki nas bodo pripeljala do teh sanj, na kar ljudje pogosto pozabljamo.

Sama, na primer, res uživam v jogi, ampak sem pogosto malce lena in najdem tisoč in en izgovor, da se izognem jogi, če ne grem na “uradno” seanso joge. Moja želja za 2014 je bila najprej “Vsak dan bom delala jogo 30 minut”. Namesto tega bom (vsaj zaenkrat) poskusila začeti z malo navado – delati jogo vsak dan, čeprav samo za 5 ali 10 minut. In resno – verjamem, da se ne bo končalo s petimi minutami, enkrat ko že začnem. Osredotočila se bom na stil življenja, ne na spreminjanje življenja.

Preden napišem zadnjo piko – kar mi je bilo res všeč na prvi dan 2014, je bilo to, da sem odprla svoj “kozarec za 2013”, v katerem sem tekom celega leta zbirala simpatične trenutke v stavku ali dveh. Ob prebiranju listkov iz kozarca sem se spomnila majhnih utrinkov, na katere sem že čisto pozabila, in mislim, da je bil to lušten način za poslovitev od leta 2013. Kozarec za 2014 sem že pripravila in z veseljem predlagam to tudi vam. Všeč vam bo, še posebej na koncu enoletne dogodivščine.

*

Start

2014

off with

an empty jar

and fill it with

notes about good

things that happen.

On New Year’s Eve, empty

it and see

what awesome stuff happened that year.

Naj bo super leto! In ne pozabite – bo takšno, kakršnega si boste VI naredili ;)

Countdown - Odštevanje

December really is a magical month. Especially because of the time we spend with the ones we love, and the joy we share with the people around us. December exams are usually not magical at all. Yet I can say that my exam period was quite nice. What adds to this is of course strolling the flickering streets of Paris and window shopping, which is quite special in this time of the year. My favorite decorations are (again) in Galeries Lafayette where this year different cute animals dance around the Christmas tree. Adding to it the beautiful design of the store itself is just magical. Le Bon Marché hasn't impressed me much this year, but they indeed succeeded to attract my attention with their windows. I especially liked the colors.

December je res čaroben mesec. Predvsem zaradi časa, ki ga preživimo z najbližjimi in veselja, ki ga delimo z ljudmi okrog sebe. Decembrski izpiti ponavadi niso čisto nič čarobni, pa vendar lahko rečem, da je bilo moje izpitno obdobje še kar simpatično. K temu seveda prispevajo sprehodi do lepo okrašenih izložb po svetlikajočih se ulicah Pariza. Moje najljubše dekoracije so (letos spet) v Galeries Lafayette, kjer so to leto smreki dodali luštkane živali, ki plešejo okrog smreke. Če k tem dodamo še res čudovit design trgovine, je čarobnost res neizogibna. Le Bon Marché me letos ni tako zelo navdušil, so pa vsekakor uspeli pritegniti mojo pozornost s svojimi izložbami. Predvsem so mi všeč njihove barve.

The weather is really moody lately. At one moment the sun is shining and Jardin du Luxembourg is the perfect escape from the hustle and bustle of the city, with the reflection of the sun in the fountain. And then the next day it doesn't stop raining and the only color you can see is grey. At least the Christmas lights seem even brighter at such moments.

Vreme je res muhasto zadnje dni. En dan je res najlepše sonce in Jardin du Luxembourg res simpatičen umik od hitečih ulic, kjer se sonce lesketa v fontani, potem pa drug dan dežuje in je sivina vseprisotna. Takrat so vsaj lučke še bolj svetleče.

I am spending the last days of this year in the best possible company - with my two favorite girls in the world. We go to my favorite Parisian places, cozy cafes with good coffee and tasty cakes, don't skip all the museums and galleries and enjoy the endless walks around this great city. Slowly we will be setting the New Year goals, looking a bit back on what the year has brought us but especially being focused on what the new one has to offer. Have a great time you too!

Zadnje dneve tega leta preživljam v najboljši možni družbi - s svojima najljubšima puncama na svetu. Obiščemo moje najljubše pariške kotičke, gremo v simpatične kavarnice z dobro kavo in mnjami torticami, ne izpustimo čisto vseh muzejev in galerij ter predvsem uživamo v neskončnih sprehodih okrog tega finega mesta. Počasi bomo razmislile o željah za novo leto, pogledale malo nazaj in na to, kar nam je to leto prineslo, predvsem pa se osredotočile na to, kar nam ima novo leto ponuditi. Tudi tebi želim čim več finih trenutkov!

Sun and winter and advent calendar - Sonce, zima in adventni koledar

The winter in Paris has been great so far. Lately we have had some really beautiful sunny days with 5 degrees or so, which makes it very enjoyable. Cold but not too cold, so walking or cycling around doesn't result in too red cheeks and nose.

Now that December has started, I am just secretly hoping for some snow. It should get colder for this, but I am ok with lower temperatures, if I can trade them for some snow. After winter in Copenhagen, the temperatures really aren't an issue for me.

What is funny is that last year in Copenhagen I was arguing with my friends that it doesn't get dark at 15h but only around 16h. And that this is not that much earlier than in France, for instance. Now in Paris, it is still light at 17h, so I have a feeling that my winter days are very long. And I realize only now that it did get dark quite earlier in Copenhagen. Well, I can't be always right, I guess :)

Adding a great advent calendar to it, it could really hardly get better. Are you wondering how it looks this year? It is not related to exams as two years ago neither in a form of a DIY Christmas tree with a small present for the last days of the year as last year. Stay tuned :)
Zimski dnevi v Parizu so zaenkrat res super. Zadnje čase smo imeli par res lepih sončnih dni s približno 5 stopinjami, kar je res prijetno. Mrzlo, ampak ne preveč. Ravno toliko, da po sprehajanju ali kolesarjenju naokrog lička in nos niso preveč rdeči.

Zdaj, ko se je december začel, si potiho želim samo še snega. Za sneg bi morale biti temperature malo nižje, ampak jih sprejmem, če pride z njimi še sneg. Po kopenhagenski zimi me temperature res ne morejo več zmesti.

Kar je smešno, je to, da sem se lani v Kopenhagnu pregovarjala s prijatelji, da se ne stemni že ob 15h, ampak šele okrog 16h. In da to ni tako zelo prej kot v Franciji, na primer. Zdaj, ko sem v Parizu, je okrog 17h še vedno dan in občutek imam, da so moji dnevi res dolgi. In šele zdaj se zavem, da se je v Kopenhagnu res stemnilo kar dosti prej. No, vedno najbrž ne morem biti prav :)

Če vsemu temu dodam še adventni koledar, bi si težko želela več. Vas zanima, kakšnega imam letos? Ni povezan z izpiti kot pred dvema letoma niti z DIY novoletno smrekco in manjšim darilcem za zadnje dni leta kot lani. Pridite nazaj kmalu :)

December is here! - December je tu!

December is a magic month. Clichés or not, I like the decorations, the happy spirit, smell of the mulled wine and cinnamon. And the snow. I always wish for snow in December. It really adds to this magic. December is the month for spending time together, eating well, appreciating beautiful moments.

The first day of this magic month was well in this style for me. Well, let me forget about a paper I needed to submit a day later. But other than that, my magic was there because of a small christmas market in Saint Germain des Près, mulled wine with people I appreciate and an evening walk on the decorated streets of Paris. Magical!

December je čarobni mesec. Klišejsko ali ne, jaz imam res rada božične dekoracije, veselo vzdušje, vonj po kuhanem vinu in cimetu. In sneg. V decembru si vedno želim snega. Res doda k temu čarobnemu vzdušju. December je mesec za preživljanje časa skupaj z ljudmi, ki so nam dragi, mesec dobre hrane in mesec, ko cenimo lepe trenutke še bolj kot ponavadi.

Moj prvi dan tega čarobnega meseca je bil v točno takšnem vzdušju. No, če pozabim na seminarsko nalogo, ki sem jo morala oddati naslednji dan. Ampak razen tega sem si čarobnost pričarala z manjšo božično tržnico v Saint Germain des Près, kuhanim vinom s ljudmi, ki jih cenim, in večernim sprehodom po okrašenih ulicah Pariza. Čarobno!

Winter in Paris - Zima v Parizu

I guess it is the time for me to take winter clothes from the last non-unpacked box. And prepare a cup of cinnamon&apple tea. And put some warm socks on. I smelled it tonight, the winter. The temperatures went down, the winter is coming into town. Slowly. I like it.

Cold and windy Copenhagen prepared me well for Paris weather. It is nothing compared to last year’s Danish weather, but sometimes it doesn’t seem that far from it, to be honest. So I keep cycling instead of using the metro, even if I go a bit farther, and I keep enjoying it.

Today, on a Saturday, I went to the groceries. Riding the bike back home with a full basket and passing the Louvre and then one of the bridges over Seine, I was thinking that even the most ordinary thing, such as shopping for food on a Saturday morning, seems special in Paris. Or maybe it is just me seeing it as special.

Anyhow, I enjoy Paris a lot. I am getting better in remembering the one-way streets (oh, they are just so many here!!), avoiding the tourists and rather take some smaller but nicer streets and boulevards. I am not waiting at the red light but pass when I see it is safe to do so.

A friend of mine, a non-French, told me the other day: “You are so French!” When I asked him why, he went on: “The way you say this and that, the body language you have – you just seem so French.” I took that rather as a compliment. Some people have said so far that I have a French accent in English. This is rather not a compliment :D And it is not true, just to be clear on that :D

But I wouldn’t want to argue about my immersion into another culture. I think it is a great thing one can do when living in a foreign country for some time. A lady I talked to for a very short while in Paris, two or three years ago, told me: “When you are in another country, you must eat what people there eat.” She wanted to emphasize the importance of immersion into another culture, and that it makes no sense comparing all the time with your home country, criticizing instead of accepting, avoiding instead of trying. I think she had a very good point there.

And not-good point of the day: in the shops they already sell chocolate advent calendars. And what is even worse – I saw some people buying them! :D Crazy world.

° ° ° ° ° °

Mislim, da je čas, da odpakiram še zadnjo ne-odpakirano škatlo, škatlo z zimskimi oblekami. In čas, da si pripravim skodelico cimetovega in jabolčnega čaja. In oblečem tople nogavice. Začutila sem vonj po zimi, danes zvečer. Temperature so se spustile, zima se bliža. Počasi. Všeč mi je!

Mrzel in vertoven Kopenhagen me je dobro pripravil na pariško vreme. Ne more se primerjati z lanskim danskim vremenom, ampak moram vseeno priznati, da se včasih ne zdi tako daleč. Še naprej torej kolesarim namesto vožnje z metrojem, tudi če grem malo dlje, in še naprej uživam v tem.

Danes, v soboto, sem šla v trgovino po hrano. Ko sem se peljala domov s polno košarico na kolesu in sem šla mimo Louvra pa potem čez enega od mostov čez Seine, sem razmišljala o tem, da se tudi najbolj enostavna stvar, kot je nakupovanje hrane v soboto zjutraj, zdi posebna v Parizu. Ali pa se samo meni zdi posebna.

Kakor koli, Pariz mi je res všeč. Vse boljša postajam v tem, da si zapomnim enosmerne ulice (ki jih je tu res veliko!!), da se izognem turistom in raje kolesarim po manjših in simpatičnih ulicah in avenijah. Ne čakam več pri rdeči luči na semaforju, ampak prečkam cesto, ko vidim, da jo je varno prečkati.

Prijatelj, ne-Francoz, mi je pred kratkim rekel: “Ti si tako francoska.” Ko sem ga vprašala, kaj me naredi francosko, je nadaljeval: “Način, kako rečeš to in tisto, kako to poveš s celim telesom – enostavno francoska se zdiš.” To sem vzela kot kompliment. Zgodilo se je že, da mi je kdo rekel, da imam francoski naglas, ko govorim angleško. To, na primer, ni kompliment :D In samo da je jasno – ni res :D

Kar pa se tiče moje “potopitve” v tujo kulturo, mislim, da je imel moj prijatelj prav. Zdi se mi, da je ena izmed najboljših stvari, ki jih lahko naredimo, ko živimo v tuji državi, ta, da se “potopimo” v kulturo te države. Gospa, s katero sem se pred leti za kratek čas pogovarjala v Parizu, mi je rekla: “Ko si v tuji državi, moraš jesti to, kar jedo prebivalci te države.” Kar je želela poudariti, je ravno ta pomembnost “potopitve” v tujo kulturo in to, da nima smisla stalno primerjati stvari s svojo domovino, kritizirati namesto sprejemati, izogibati se namesto preizkušati. Mislim, da je gospa z menoj delila zelo pomembno modrost.

In ne-dober utrinek dneva: v trgovinah že prodajajo čokoladne adventne koledarje. In kar je še hujše – videla sem ljudi, ki so jih dejansko kupovali! :D Narobe svet.

Čas za sončen zajtrk. In coffee to go?

Zajtrk je zame pomemben del dneva. Lahko bi celo rekla, da se po zajtrku moj dan pozna. Če že od samega jutra hitim in nimam časa za zajtrk ali za čaj, to pomeni, da bo cel dan precej hiteči. Po drugi strani počasen zajtrk velikokrat zaznamuje celo dopoldne kot zelo počasno (in pogosto ne precej produktivno). Včasih pa mi uspe najti ravno pravo ravnovesje in zajtrku posvetim ravno dovolj časa, v miru spijem kavo in prelistam časopis. Potem zares začnem dan. Tak, uspešen dan.

                         
                   
                    Pesem za sončen zajtrk in energijo za cel dan - Kiss You! (Ja, One Direction :D)

Ko sem bila prejšnji vikend v Nemčiji, me je presenetilo število kavarnic, ki so vabile z velikim napisom "TO GO COFFEE". Presenetilo prvič zato, ker se mi je to zdelo so yesterday - a se še spomnite, ko smo najprej to videli samo v filmih (spomnim se Sandre Bullock v enem izmed filmov, kjer se je kot policistka prerinila čez celo vrsto ljudi in naročila kavo to go zase in za svoje sodelavce), potem smo pa tudi mi lahko v centru Ljubljane dejansko naročili to go coffee in izgledali super, ko smo šli po Čopovi s kavo v roki? Senzacija. Ampak zdelo se mi je, da smo to nekako prerasli. V Tubingenu pa je to očitno še vedno hit. V Kopenhagnu se mi ne zdi precej oglaševano, čeprav skoraj povsod lahko kavo vzameš tudi za seboj. 

Presenetilo me je pa tudi zato, ker se mi je zdelo, da kavarnice danes želijo promovirati čas za kavo, ne pa hitenja. Hitenje je bilo popularno kakšno leto nazaj, ali pač? Še vedno je nekako "popularno" reči, da si super busy. To pomeni, da se ti dogaja veliko stvari, da super hendlaš vse, da si uspešen. Ampak to je druga zgodba. Ko pa pride do kave, se mi je zdelo, da smo nekako odrasli.

Kar se mene tiče, kave nikoli ne vzamem s seboj. Tega ne maram. Ne samo, da se mi ne zdi popularno, kje pa. Dejstvo, da si rada vzamem čas za kavo (ne samo za to, da jo prevzamem v kavarni, ampak za to, da jo imam dejansko čas spiti!), je glavni razlog. Nikoli nisem marala kave spiti na en dva tri. Jutro s kavo zame pomeni umirjeno jutro, ker imam dejansko čas uživati ob kavi. Drugi razlog je, da, če se ti mudi, itak nimaš časa kave piti na poti, ko pa prideš na faks, v službo ali na sestanek, pa je kava že mrzla. Tretja zadeva je, da plastičnih ali papirnatih "kozarčkov" ne maram preveč. Luštna skodelica ali kozarec za latte (bom o tem v kratkem pisala) je a must zame.

Sicer pa nisem največji kavo-pivec. Moj dan se ne nujno začne s kavo. Čaj (sadni!) je trenutno še bolj pogosta zamenjava. In kavo obvezno pijem z mlekom. Z veliko mleka. Všeč mi je vonj kave in grenak okus, ki ga kava pusti, espressa pa res ne maram. V Franciji je to spet druga pesem :D

Eno pa drži, s kavo ali brez - pomlad je očitno prišla nazaj v Kopenhagen. Čeprav je zunaj komaj kakšna stopinja nad ničlo, je sonce skozi okna najboljša spremljava k zajtrku. Takemu, umirjenemu, takemu, ki pomeni dober začetek dneva! :)

Obešanje perila

Kakor koli čudno (ali pa tudi ne) lahko to zveni, here it goes: rada obešam perilo in ga na koncu tudi zložim. Obešanje perila je zame umetnost. Sprostitev. Ustvarjanje. Dobro se zavedam, da se likanju (ki ga pa ne maram tako zelo) lahko spretno izognem, če perilo lepo obesim. Nogavice vedno poparčkam, da se jih na koncu lažje zloži :) Vse to ob spremljavi dobre glasbe - top! :)

Najboljše je, da se z Bastianom pri tem dobro usklajujeva. On rad kuha in me razvaja z zajtrkom in dišečim čajem, jaz pa poskrbim za to, da ob tem oba dobro izgledava in lepo dišiva :) In stanovanje z nama :)

                         Pesem za obešanje perila      

Malce annoying je pa, ko prideš v pralnico v kleti in so vsi pralni stroji zasedeni. In prvi opere šele čez 19 minut. Ko sem ravno vse pripravila in z zanosom odšla v pralnico. Puf. In your face. Okej, kaj naj. Grem nazaj s polno košaro in upam, da vmes nekdo drug ne vskoči, ko se bom drugič odpravila dol. In ko pridem, nimam sreče. Vse zasedeno. Okej, prav. Pa zvečer.

Ko sem prišla domov, sem zavlačevala s perilom in ko sem se spomnila, da pralni stroji delajo samo do 22h, sem po hitrem postopku odhitela v pralnico.

(To je spet druga zgodba - nočno pranje namreč. Ko sva se z Bastianom preselila in spoznala način pranja, sva bila kar navdušena. Dokler nisva en večer okrog pol desetih odnesla dveh strojev oblek v pranje. Pravi program, prašek, kovanec, mehčalec, START, 47 minut. Okej. Greva nazaj v stanovanje in čez 47 minut nazaj v pralnico. Kjer noben stroj ni več delal. Elektrike v strojih ni bilo več. Nič nama ni bilo jasno, zato sva stroja odprla, da bi preverila, kakšno je stanje z najinimi oblekami. Ko sva ugotovila, da ne prvi ne drugi stroj nista imela centrifuge, poleg tega pa so bile najine obleke še polne praška, nama je bilo vse skupaj še manj jasno. Prinesti dva stroja neožetih oblek nazaj v stanovanje res ni bil piece of cake. Ampak okej - we did it! Naslednji dan, ko sva piece of cake ponovila še enkrat, tokrat v smer pralnice, sva soseda vprašala, kaj se nama je zgodilo s stroji prejšnji večer. "Pralni stroji delajo samo do 22h. Potem se izključijo, da ne motijo stanovalcev." As simple as that. "Tak!" Nauk zgodbe - zdaj veva, da je 21h zadnja šansa za pranje. Če so stroji prosti.)

Danes sem torej ob 21h hitela v pralnico s košem perila. In ugani, kaj sem zagledala v pralnici? Vsi stroji so bili prosti! Juhuhu! Kakšna sreča! Kar smejalo se mi je od zadovoljstva. "A ljudje res ne perejo več zvečer? Čudno. No, super!" Obleke sem zložila v stroj, potem pa kot ponavadi: Pravi program, prašek, kovanec, mehčalec, START, 47 minut. Not.

Ta teden so nam v pralnici zamenjali sistem, da zdaj ne uporabljamo več kovancev, temveč je zadeva postala bolj moderna in uporabljamo posebne kartice in touch pad. U la la, fancy Danska. Dokler ne ugotoviš, da touch pad ne dela in da tokrat ne bo nič s pranjem. 

"Aha, zato so bili vsi pralni stroji prazni. Kakšna sreča, ha?" Pa jutri. Oziroma takrat, ko popravijo touch pad.

Ampak poleg vseh teh dogodivščin s pranjem (ki ga sicer ne maram tako zelo), ljubezen do obešanja perila ostaja :) Če mi najprej uspe perilo oprati :D

Sicer pa... Prva pomlad je odšla tako hitro, kot je prišla. Lepe rumene cvetlice na okenski polici so edini ostanek čudovitih sončnih in pomladnih dni v Kopenhagnu. Ko se po parih dneh sonca zbudiš in odgrneš zavese v pričakovanju s soncem obžarčenih streh, v zameno pa nemo strmiš v pobeljene strehe in neutrudno sneženje, si res lahko rečeš samo eno: narobe svet.

Kakšno je pa pri vas vreme? :)

God nat!*

* Lahko noč po dansko.

Stockholm, severne Benetke

Stockholm. Čudovito mesto na Švedskem, na vzhodni obali Baltika. Slikovito, razgibano, pozimi rrrrres mrzlo in predvsem zaznamovano z vodo. Mesto ima res zanimivo lego, ki je sama pred potovanjem nisem zares poznala. Poleg tega, da center mesta leži kopnem, se razteza ta isti center (!) na mnoge različne otoke. Stari del mesta, Gamla Stan, tako leži na čisto svojem otoku, znameniti muzej Vasa na čisto svojem, vse skupaj pa je povezano z nešteto mostovi, po katerih te tramvaji ali avtobusi pripeljejo povsod. Ali pa podzemna železnica, ki res odlično pokriva celotno mesto. Ali pa pešačiš. Če ne zmrzneš prej na poti :)

Podnevi in ponoči, v tem mestu ti nikoli ni dolgčas. Drsališče je odprto do poznih večernih ur, prav tako simpatične kavarnice, parkov je res ogromno (no, ko so vsi prekriti s plastjo snega in se na klopce ne usedeš prav rad, je to malo manj relevantno, but still), podnevi je pa Stockholm itak mesto, kjer ti idej za raziskovanje ne zmanjka kar tako. Pa zdaj so dnevi že daljši, tako da lahko tudi večer izkoristiš, čeprav je res, da se nekako po šesti uri zvečer ulice spraznijo in se ljudje skrivajo na toplem. Dober nasvet, vsekakor :)

Zimski čas v Stockholmu je še posebno zanimiv. Morje/jezero je v veliki večini zmrznjeno ali pa na gladini vsaj plavajo ledene ploskve, ob katerih se počutiš kot v risanki o severnem polu in pingvinih in polarnih medvedih. Breath taking.

Dogodek, ki ga ne gre zamuditi, je menjava straže. Straža, ki usklajeno koraka skupaj z opazovalci, ki ji sledijo, v ritmu bobna, ki se mu kasneje v zadnjem delu pridruži še trobenta z nekaterimi izmed najbolj pogostih melodij, ki se uporabljajo ob različnih priložnostih. Dogodek traja kar 40 minut, kar je malo manj simpatično, če se prsti na nogah počasi začnejo spreminjati v ledene kocke, ampak zadeva je res vredna ogleda. In še kot zanimivost - stražo švedske kraljeve družine sestavlja 30 000 stražarjev! Neverjetno! In vsi so neverjetni, ko z od mraza rdečimi ušesi korakajo naokrog. Morda imajo gretje v škornjih... ;)

Naslednji must see je Stadsbiblioteket - mestna knjižnica, ki je izjemno zanimiva zaradi svoje unikatne oblike in organiziranosti. Tudi, če vas arhitektura ne zanima preveč, si je knjižnico vredno ogledati. Najbolj poseben je okrogel del knjižnice, kjer si bralci lahko izposodijo knjige. Ta knjižnica je bila švedska prva javna knjižnica z odprtimi policami, ki so bralcem dovolile dostop do knjig brez posebnega dovoljenja ali spremstva zaposlenih. Zanimivo. 

Spomni me na res mini trgovinico Čebelica v mojem mestu v Sloveniji, kjer si prodajalki povedal, kaj želiš, in ti je ona "postregla". Oh, kje so časi, ko samopostrežne trgovine niso obstajale :)

A, in še to - "international library" je oddelek za mednarodne jezike, ki se razteza na dveh nadstropjih "dodatka" h glavni stavbi knjižnice. Tam najdemo knjige, CDje, DVDje in še več v več kot 100 jezikih, vključno s slovenščino!! Dve polici slovenskih knjig sta me navdušili, res še nisem videla tako obsežne slovenske zbirke v tujini! Impressive!

Mestna hiša je stavba, ki si jo je res treba pogledati in ki je vredna vstopnine, ki jo plačaš za vodeni ogled. Štejejo jo med najpomembnejše stavbe Stockholma in jo označujejo kot simbol Stockholma. Mednarodno znana je po tem, da se v njej nahaja Modra dvorana (ki sicer ni modra, si jo je pa arhitekt zamislil kot modro), v kateri vsako leto priredijo odmevni in znani banket ob podelitvi Novelovih nagrad.

Da ne bo zmede - Nobelovo nagrado za mir podeljujejo v Oslu na Norveškem, kjer je tudi sedež mednarodnega odbora za Nobelovo nagrado. Druge nagrade (na področju fizike, kemije, psihologije, medicine ipd.) pa podeljujejo v Stockholmu. Na prvi fotografiji mestne hiše spodaj je balkon v Modri dvorani, po katerem se ponosno in častno sprehodijo Nobelovi nagrajenci in se pridružijo ostalim pri banketu. Še ena zanimivost - Modra dvorana je bila zgrajena prav s tem namenom in arhitekt je kraljico v tistem času prosil, da v različnih čevljih hodi po stopnicah, da bi bile kot se le da udobne za nagrajence. Stopnice namreč :)

Vsaka dvorana je dih jemajoča, vrhunec pa je osupljiva Zlata dvorana, v kateri so odseki švedske zgodovine ujeti na zidovih v obliki mozaikov iz 18 milijonov zlatih kamenčkov.

Mestna hiša je še danes administrativno središče mesta, kjer delajo uradniki. Super pisarne, prisežem! :)

A, saj res! Švedske ne smeš zapustiti ne da bi poskusil (in želel še naprej pokušati) švedsko sladico, ki se ji reče semla. Nič nima skupnega z našo žemljo, je pa res, ampak res, sladka. S skritim marcipanom v sredini in s sladko smetano. Mnjami!

Vir: http://www.visitstockholm.com/en/Dine/Tips/Taste-a-Semla-on-Fat-Tuesday/

Vse to in še več je Stockholm. Res super mesto, ki si ga definitivno velja ogledati v zimskem času, vseeno pa priporočam potovanje tja poleti, ko sprehodi niso omejeni s temperaturo in ko se lahko mirno usedeš v park in opazuješ mimoidoče. Če pa si želiš doživeti zimsko pravljico s snegom, ki se na tleh res ne stopi, z belino pokrajine, s soncem, ki se svetlika v belini, je januar res odličen trenutek.

Teaser

Po tednu na Švedskem je kmalu sledil še podaljšan vikend v Bruslju, vmes pa se je začel novi semester, v hladilniku je bila (kratek čas) Nutellina torta za Bastianov rojstni dan in, oh, seveda, ne pozabimo na valentinovo. Tale zapis je teaser, več pa kmalu.

1. V Stockholmu je (bilo) tako mrzlo, da se sneg na tleh ne topi. Plundre ne vidiš nikjer, okrog tebe pa je čudovita belina, obkrožena s hrustanjem snega pod podplati čevljev. Magično.

2. Najino stanovanje končno dobiva podobo. Skandinavski interier popestriva z dodatki od tu in tam.

3. Najbolj simpatična kavarnica/čokoladnica v Bruslju. Café-Tasse. Svet se ustavi.

4. Indoor picnik na valentinovo. Premaga vse restavracije v mestu.

Katie