Kalejdoskop

Vse od velike noči se je čas zame vrtel z dvojno hitrostjo. Vreme se je iz sneženega spremenilo v pomladno in nazaj in potem spet nazaj, tulipani so začeli cveteti, v trgovine je prišla sveža pomladna kolekcija s pastelnimi barvami. Izvedla sem odličen dogodek, za katerega sem oblikovala celostno podobo in bila glavna marketinška managerka. Hodila sem na faks in imela izpit. Z Bastianom sva v dveh tednih gostila štiri prijatelje in se z njimi igrala turiste. In bila na koncu utrujena. Obema sta se nama pokvarili kolesi (nebodisigatreba), razbila se je najljubša skodelica, izgubila nova usnjena rokavica. Mango sem prvič kupila sama in skoraj uničila nož, ko sem ga še (sem se morala sprijazniti, ah) nezrelega želela pripraviti v smoothiju. Vse se je zdelo čedalje bolj podobno vrtiljaku v danskem Tivoliju, ki je šel vse prehitro in na koncu ni bil več tako zelo prijeten. In danski severni veter je postajal vse močnejši in v nekem trenutku na kolesu nisem več vedela, če so se mi oči solzile zaradi vetra ali zaradi te hektične situacije.

Potem pa se je ta zmedeni vrtiljak začel ustavljati in vračati v normalno stanje. Prijetno vreme (okej, ne bom komentirala vetra), popravljena ketna na kolesu, balerinke in trenč, zumba za energijo in joga za umiritev, sprehodi po plaži z roko v roki in sladoledom v drugi, koncerti klasične glasbe, okusne večerje in prijetna družba.

Mango smoothie mi je končno uspel (kdo bi si mislil, da manga ne smeš hraniti v hladilniku?), vnaprej pa sem si pripravila "smoothie paketke", da si smoothie lahko naredim čisto preprosto in hitro tudi takrat, ko nimam ogromno časa.

Kako se pripravi "smoothie paketke"? Različno sadje (meni je najboljša kombinacija banan, jabolka, malin in manga) narežeš na koščke in shraniš v plastično Tupperware posodico in preprosto postaviš v zmrzovalnik. Ko se ti mudi, paketek vzameš iz zmrzovalnika, tri, dva, ena in sadje je zmiksano. Potem pa dodaš še kozarec vode, dokončaš miksanje in uživaš!

(PS: Idejo sem dobila na Babushkinem blogu, samo da me je Bastian prepričal, da so plastične vrečke super neprijazne za okolje, tako da sem pobrskala po omari in namesto njih uporabila Tupperware posodice.)

Tako, tak, hiter miks je bil tole. En teden imam za oddajo marketinške izpitne naloge, tako da bo naslednjih par dni še malo bolj aktivnih, potem pa teden potovanja z mojima najljubšima puncama na svetu! London, baby!

PS: Oh, pa mi je zmanjkalo časa za res najboljše presenečenje za moj rojstni dan. Kmalu torej...

Čas za sončen zajtrk. In coffee to go?

Zajtrk je zame pomemben del dneva. Lahko bi celo rekla, da se po zajtrku moj dan pozna. Če že od samega jutra hitim in nimam časa za zajtrk ali za čaj, to pomeni, da bo cel dan precej hiteči. Po drugi strani počasen zajtrk velikokrat zaznamuje celo dopoldne kot zelo počasno (in pogosto ne precej produktivno). Včasih pa mi uspe najti ravno pravo ravnovesje in zajtrku posvetim ravno dovolj časa, v miru spijem kavo in prelistam časopis. Potem zares začnem dan. Tak, uspešen dan.

                         
                   
                    Pesem za sončen zajtrk in energijo za cel dan - Kiss You! (Ja, One Direction :D)

Ko sem bila prejšnji vikend v Nemčiji, me je presenetilo število kavarnic, ki so vabile z velikim napisom "TO GO COFFEE". Presenetilo prvič zato, ker se mi je to zdelo so yesterday - a se še spomnite, ko smo najprej to videli samo v filmih (spomnim se Sandre Bullock v enem izmed filmov, kjer se je kot policistka prerinila čez celo vrsto ljudi in naročila kavo to go zase in za svoje sodelavce), potem smo pa tudi mi lahko v centru Ljubljane dejansko naročili to go coffee in izgledali super, ko smo šli po Čopovi s kavo v roki? Senzacija. Ampak zdelo se mi je, da smo to nekako prerasli. V Tubingenu pa je to očitno še vedno hit. V Kopenhagnu se mi ne zdi precej oglaševano, čeprav skoraj povsod lahko kavo vzameš tudi za seboj. 

Presenetilo me je pa tudi zato, ker se mi je zdelo, da kavarnice danes želijo promovirati čas za kavo, ne pa hitenja. Hitenje je bilo popularno kakšno leto nazaj, ali pač? Še vedno je nekako "popularno" reči, da si super busy. To pomeni, da se ti dogaja veliko stvari, da super hendlaš vse, da si uspešen. Ampak to je druga zgodba. Ko pa pride do kave, se mi je zdelo, da smo nekako odrasli.

Kar se mene tiče, kave nikoli ne vzamem s seboj. Tega ne maram. Ne samo, da se mi ne zdi popularno, kje pa. Dejstvo, da si rada vzamem čas za kavo (ne samo za to, da jo prevzamem v kavarni, ampak za to, da jo imam dejansko čas spiti!), je glavni razlog. Nikoli nisem marala kave spiti na en dva tri. Jutro s kavo zame pomeni umirjeno jutro, ker imam dejansko čas uživati ob kavi. Drugi razlog je, da, če se ti mudi, itak nimaš časa kave piti na poti, ko pa prideš na faks, v službo ali na sestanek, pa je kava že mrzla. Tretja zadeva je, da plastičnih ali papirnatih "kozarčkov" ne maram preveč. Luštna skodelica ali kozarec za latte (bom o tem v kratkem pisala) je a must zame.

Sicer pa nisem največji kavo-pivec. Moj dan se ne nujno začne s kavo. Čaj (sadni!) je trenutno še bolj pogosta zamenjava. In kavo obvezno pijem z mlekom. Z veliko mleka. Všeč mi je vonj kave in grenak okus, ki ga kava pusti, espressa pa res ne maram. V Franciji je to spet druga pesem :D

Eno pa drži, s kavo ali brez - pomlad je očitno prišla nazaj v Kopenhagen. Čeprav je zunaj komaj kakšna stopinja nad ničlo, je sonce skozi okna najboljša spremljava k zajtrku. Takemu, umirjenemu, takemu, ki pomeni dober začetek dneva! :)

Potovanje. Starbucks.

Potovanje z velikim (ampak ne do zadnjega kotička napolnjenim!) in malim kovčkom se je danes končno izkazalo za simpatičnega. Nič težkega prenašanja kovčkov, nič paničnega hitenja naokrog, nič ryanairovskih doplačil (Easyjet, we love you!). Potovanje v smislu premika iz enega dela sveta na drugega me je namreč malo prenehalo navduševati. Pakiranje, prenašanje kovčkov, menjanje vlakov, slabe vremenske razmere, čakanje na letališču... Nekaj ur na pariškem letališču je danes minilo precej hitro in precej simpatično, v Starbucksu sem okupirala eno mizo in se počutila, kot da sem imela tam svojo pisarno, ko sem v odsotnosti interneta prebirala članke sošolcev in jih urejala za objavo na spletni strani, o kateri si več lahko prebereš TUKAJ.

Starbucksa ne maram preveč. Saj ne rečem, da njihovi muffini in skutina torta in kava in frappuccino niso okusni. In ponavadi imajo res super vzdušje, tako, mirno, s prijetno glasbo. Vendar pa se mi zdi, da so res precenjeni. In to mi ni všeč. In še interneta nimajo več povsod tako, kot so ga imeli včasih. Hja. Vendar pa imajo super stole. Na manjših zofah je »ročaj« na vsakem koncu tako širok, da nanj lahko brez težave in brez strahu odložiš skodelico. Nič sklanjanja do mize in nazaj, samo udobno in sproščeno ustvarjanje, pogovarjanje ali pa samo opazovanje ljudi okrog sebe.

V ponedeljek se začne zadnji del mojega bivanja v Dijonu. Drugi semester drugega letnika. Po prvem semestru, ki mi ni bil najljubši na svetu, se novega semestra veselim. Seveda imam raje počitnice in občutek brezčasja, pa vendar. Želim si, da bi še zadnjih par dijonskih mesecev minilo v super vzdušju.

Ponedeljek torej? Sprejmem izziv. Z nasmeškom :)