Potovanje. Starbucks.

Potovanje z velikim (ampak ne do zadnjega kotička napolnjenim!) in malim kovčkom se je danes končno izkazalo za simpatičnega. Nič težkega prenašanja kovčkov, nič paničnega hitenja naokrog, nič ryanairovskih doplačil (Easyjet, we love you!). Potovanje v smislu premika iz enega dela sveta na drugega me je namreč malo prenehalo navduševati. Pakiranje, prenašanje kovčkov, menjanje vlakov, slabe vremenske razmere, čakanje na letališču... Nekaj ur na pariškem letališču je danes minilo precej hitro in precej simpatično, v Starbucksu sem okupirala eno mizo in se počutila, kot da sem imela tam svojo pisarno, ko sem v odsotnosti interneta prebirala članke sošolcev in jih urejala za objavo na spletni strani, o kateri si več lahko prebereš TUKAJ.

Starbucksa ne maram preveč. Saj ne rečem, da njihovi muffini in skutina torta in kava in frappuccino niso okusni. In ponavadi imajo res super vzdušje, tako, mirno, s prijetno glasbo. Vendar pa se mi zdi, da so res precenjeni. In to mi ni všeč. In še interneta nimajo več povsod tako, kot so ga imeli včasih. Hja. Vendar pa imajo super stole. Na manjših zofah je »ročaj« na vsakem koncu tako širok, da nanj lahko brez težave in brez strahu odložiš skodelico. Nič sklanjanja do mize in nazaj, samo udobno in sproščeno ustvarjanje, pogovarjanje ali pa samo opazovanje ljudi okrog sebe.

V ponedeljek se začne zadnji del mojega bivanja v Dijonu. Drugi semester drugega letnika. Po prvem semestru, ki mi ni bil najljubši na svetu, se novega semestra veselim. Seveda imam raje počitnice in občutek brezčasja, pa vendar. Želim si, da bi še zadnjih par dijonskih mesecev minilo v super vzdušju.

Ponedeljek torej? Sprejmem izziv. Z nasmeškom :)