One exam down, three more to go. Joy joy joy!

Zadnjič sem obljubila, da je s super božično jelko izpitno obdobje takoj odtenek bolj čarobno. Danes lahko obljubim,da je po enem štiriurnem izpitu in osmih božičnih pesmih izpitno obdobje še dodaten odtenek bolj čarobno :) Uf, le kaj bo po koncu vseh izpitov! 

Štiriurnih izpitov sem vajena. V Franciji imamo skoraj vse pisne izpite dolge štiri ure. Essay type. Danes pa sem prvič izpit pisala na računalnik. Študij na biznis šoli je vsekakor tehnološko napreden, ugotavljam že vse od septembra, ko sem si v knjižnici sama prvič prek posebnega sistema izposodila knjigo. Pred izpitom sem se spraševala, kako bo to izgledalo na koncu, in zdaj vidim, da lahko skoraj deset strani dolgo nalogo natipkaš in premisliš in preštudiraš v štirih urah. Hm. Morda mi to lahko prav pride za 15-strani dolgo raziskovalno nalogo, ki jo moram napisati v štirih dneh.

Project Management, moj prvi letošnji izpit, je bil open book exam, kar pomeni, da smo lahko imeli s seboj vse zapiske, knjige, PowerPointe, samo interneta ne. Če odmislim začetno mrzlično brskanje po dobro urejenih papirjih in zapiskih in učbenikih in tekstih (še dobro, da sem se zavedla trapaste evforije preden sem ves čas zapravila za iskanje dodatnih idej), mi je open book exam zelo všeč. Zelo realen. Poudarek ni na memoriziranju teorij in dejstev, temveč na razumevanju in na tem, da znaš naučeno dejansko uporabiti. Mislim, da se mi je prvič v mnogih letih zgodilo, da večer pred izpitom nisem študirala in zaradi tega nisem bila "kaznovana" ali nervozna. Ko veš, da vse razumeš in moraš to samo uporabiti, da pa tiste res pomembne teorije ne boš pozabil, ker bo dejansko napisana na listu pred teboj, se učenje na pamet izgubi nekje v snežinkah, ko pogledaš skozi okno.

Sicer pa je Kopenhagen prekrit s snegom. Povsod. Razen na kolesarskih stezah, ki so včasih boljše splužene kot ceste :) Svet se tu vrti čisto povsem normalno. Tekači tečejo dobro oblečeni, kolesarji koles ne pustijo doma. Inspiring!

PS: DIY projekt, obljubljen tule, bo objavljen jutri! Končno :)

Darilce iz Brinjine trgovinice

V paketku iz Brinjine trgovinice sem našla tole:

Slončka, ročno šivanega, "polnjenega" s pencami ali vatkami, z nečim mehkim :) Še vedno se odločam, kam bi ga obesila, da bi bil več kot samo okras za na steno.

Razmišljala sem, da bi ga lahko nosila na torbici, pa se mi zdi, da nekako ne paše zraven. Na ključih imam že precej drugih obeskov. 

Suggestions anyone? Imaš kakšen predlog? :)

PS: V Brinjino trgovinico še nisem uspela pomoliti svoje noge. Zjutraj, ko tečem ob kanalu, kjer je njena trgovinica, je še zaprta in samo lepim nos na okna izložbe in stegujem vrat :)

Pa tudi Sebastian je rekel, da Brinje ni bilo v trgovinici. Očitno ve, kako si splanirati dan, da ni preveč natrpan :)

Pomlad se bliža Dijonu :)

Ko se moram ob ponedeljkih in torkih navsezgodaj zjutraj odpraviti na faks, ni več teme :) Tako se na poti malo predramim, saj nimam občutka, da sem se odpravila na faks sredi noči. Ko sem danes zjutraj (danes imam skoraj prosti dan, tako da sem lahko po napornih dnevih malo dlje spala) odprla polkna, sem nemočno mežikala v intenzivne sončne žarke. Čudovito jutro! Tako, ki te prebudi, obvaruje tega, da bi se ulegel nazaj v posteljo in še malo "podkožno razmislil" (kdo pozna Jaja in Paja? :D), ter te mamljivo vabi, da greš ven.
Neee, ne da se mi. -Pa takooo lep dan je. A ne bi bilo super teči po dijonskih ulicah za prebujenje? Pogosto se mi zgodi, da mi je ideja nečesa izredno všeč, ko pa pride do tega, da jo končno "izvedem", pa ni prav nič težko najti izgovorov. Kot s tekom. Mar se ne sliši super, da se zjutraj prebudiš v sončen dan, ga začneš s tekom, dobiš veliko energije in lahko potem super energijo uporabiš za študij? Kaj pa sam tek?
Joga, na primer, se mi je vedno zdela izredno super. Tako, ko sem slišala zanjo in pomislila. Mar ni nekakšen "a must" moderne in uspešne ženske? Oditi na jogo, se sprostiti, odmisliti vse, potem pa se vrniti domov in k delu. Sliši se super, ne? "Danes zjutraj grem na jogo." Ali pa "se vidiva jutri na jogi!" Prejšnji mesec sem si rekla, da je res čas, da grem, če se že tako super sliši. V resnici je bilo daleč od zanimivega. Pravzaprav je bilo precej dolgočasno. Mogoče tudi zato, ker je bilo v francoščini in vseh izrazov za mikromišice, ki jih je potrebno sprostiti, nisem poznala in sem se namesto osredotočanja na jogo osredotočala na navodila. Ampak ta ideal, ki so nam ga predstavili filmi in kreatoriji idealnega življenjskega stila, je daleč od ideala zame. Tako zdaj, ko slišim za jogo, ne pomislim več na "Oh, res moram začeti z jogo! To je takooo super!", ampak si rečem, da je super, da je nekaterim to zelo všeč. Meni pač ni.
Tek, po drugi strani, je odličen. Ko se enkrat spravim. Danes je bila moja volja močnejša od hudička na levi strani rame, ki mi je prišepetaval, da se mi ne da, da je bolje početi kaj drugega in naj ostanem doma. In ko sem se vrnila domov, sem si zaželela, da bi zunaj ostala še malo dlje. Še bolj kot ideja, da sem šla teč, pa mi je všeč, da sem zmagala. V tekmi s svojo lenobo :)
Ne pravim, da je tek zakon in joga zanič. Sploh ne. Samo meni je tak vrstni red bolj všeč. In ne počutim se čudno, ko me prijateljica povabi na jogo, jaz pa ji povem, da bova šli skupaj na kakšno drugo aktivnost. Imam svoje preference. Smo se pa včeraj pri predmetu medkulturna komunikacija pogovarjali o tem, kako ljudje okoli nas ustvarjajo to, kar mi smo. Ker je težko biti drugačen. Ker se medtem ko odhajaš stran, vprašaš, če je kaj čudnega na tebi, ker nisi kot ostali, ker ti niso všeč iste stvari kot ostalim. Rekla sem, da je to fake samozavest, če si srečen, ko delaš tako, kot delajo vsi, samo zato, da se boš potem lahko pogovarjal o istih stvareh. Odgovor profesorja je bil: "Ampak za večino to velja. Če te pohvalijo, se tvoja samozavest dvigne, če te kritizirajo, pa ravno nasprotno." Res je, ni vedno super občutek, ko nekdo pograja nekaj tvojega. Ampak a ni še bolj grozen občutek, če potem samo spremeniš stališče? Mislim, da je mnogo bolje v takšni situaciji pomisliti, če je bila kritika na mestu ali ne, ter se vprašati, če želimo, da ostane tako, kot je, ali se spremeni. To potem ni fake samozavest, če vseeno spremenimo stališče in se počutimo fino. Samo tistega vmesnega koraka ne smemo preskočiti.

Pomlad prihaja v Dijon :) Naj se tudi mi razcvetimo, ne samo popki na drevesih :)