Pomladni Pariz - Paris in Spring

Ne morem verjeti, da je že sredina februarja. Januarja je bilo konec kot bi mignil, še posebej zaradi vseh zadev, ki so se dogajale, odkar sem se vrnila v Pariz prvega januarja. Selitev iz enega stanovanja v drugega (pravzaprav sem potrebovala par tednov, da sem vse svoje stvari od vseh prijateljev, ki so jih shranili zame, prenesla v novo stanovanje), novo pripravništvo, Charlie Hebdo in ves pariški kaos, pomešan z žalostjo, strahom in jezo. Božičnih lučk ni več (hvalabogu, letos jih kar niso in niso sneli!). Malo je snežilo v Parizu, ravno toliko, da so vsi pretiravali z navdušenjem.

Prejšnji vikend je bil čudovit. Prava zima – mrzlo, a sončno. Okej, priznam, da bi moral biti sneg po vseh pravilih v tej zimski enačbi, ampak meni je čisto fino brez. V mislih sem že pri pomladi. Tulipani pripomorejo k temu, dnevi se daljšajo, in ko se vračam domov iz službe, ni več tako temno.

Ko sem zadnjič kolesarila, sem imela flashback mrzle, ampak čudovite pomladi v Kopenhagnu. Kolesarjenje po Østerbrogade, postanek na Gunnar Nu Hansens Plads za latte in tortico na sončku s sončnimi očali in odpetim plaščem, potem pa navdušeno opazovanje cvetličarn s čebulicami na poti, ki vabijo, da jih kupiš in preoblečeš svoje stanovanje v pomladno vzdušje!

V tem trenutku sem se zavedla, da očitno vsako leto enkrat februarja začnem sanjati o pomladi in vsem, kar paše zraven. Lani so me čebulice in sončno vreme spomnili na Kopenhagen pred enim letom, ko sem tudi sama dobila svojo čebulico, in zdi se, da mi je bilo to tako zelo všeč, da zdaj o tem sanjam vsako naslednje leto. Letos sem imela samo tulipane, ampak bom kmalu pogledala za kakšno čebulico, ki jo bom opazovala rasti.

Doma, v Sloveniji, pa se pomlad očitno zdi še kar daleč stran. Na Facebooku in Instagramu mojih prijateljev je nešteto snežnih in zimskih fotk. Zdi se mi precej čudno, če si poskušam predstavljati takšno vzdušje tu v Parizu. No, v vsakem primeru bom morala počakati še kakšna dva meseca, preden Ben and Jerry’s Cone Day pride v Pariz in odpre sezono sladoleda. Ampak veste kaj? Kdo pravi, da je ne morem odpreti sama? Pomlad, pridi kmalu! :)

I can’t believe it’s mid-February already. January has gone by in a flash. This was even more so given everything that has happened since I got back in Paris on the first of January. Moving from one apartment to another one (it took me several weeks actually to get all my belongings from all of my friends who had stored them for me), starting a new internship, Charlie Hebdo and Parisian chaos mixed with sadness, fear and anger. The Christmas lights are all gone by now (thanks god, they kept them forever this year!). It snowed a tiny little bit in Paris, just so everyone got overwhelmed.

The past weekend has been marvellous. The real winter – cold but sunny. Ok, I admit that snow should be in that equation too, but I am pretty happy without it. In my mind I am actually in the spring season already. Tulips contribute very much to that, days are getting longer and it’s not that dark anymore when I come back home from work.

When I was cycling the other day, I had a flashback of cold but beautiful spring in Copenhagen. Cycling down the Østerbrogade, stopping at Gunnar Nu Hansens Plads for latte and cake while sitting on the sun with sunglasses and open jacket, and then passing several flower shops with flower bulbs, inviting to buy them and bring the springish atmosphere in your apartment.

I’ve realised just now that apparently every year at some point in February I start dreaming about spring and all that comes with it. Last year the sunny weather and flower bulbs reminded me of Copenhagen a year before, when I got one for the first time, and it seems like I liked it so much that I dream of it every year since then. This year I’ve only had tulips but I will soon have a look for yet another flower bulb, which I will then watch grow.

Back home, on the other hand, spring apparently still seems far away. Facebook and Instagram feeds of my friends are flooded with snowy photos. It seems so strange to put myself in the wintery mood again, even though those photos are usually super beautiful. Well, I guess I will still need to wait for about two months before the Ben and Jerry’s Cone Day comes in town again and opens the ice cream season. But you know what – who says I can’t open it myself? Spring, come quickly!:)

Hello Copenhagen!

Pozabila sem, kako stresno je lahko potovanje. Ko rečem potovanje, mislim na skakanje naokrog s težkimi kovčki, lovljenje avtobusov, vlakov, letal. Čekiranje prtljage, štetja kosov, ki jih lahko neseš na letalo, in podobne zadeve.

Še bolj pa sem pozabila, kako stresna je selitev. Kartonaste škatle, ki nikakor ne morejo spraviti vsega, milijon drobnarij, ki niso ključnega pomena, pa vendar imajo poseben pomen, stvari, ki bi jih lahko vrgli stran, ampak »še ni čas«.

Ko stresni selitvi prišteješ stresno potovanje, temu vsemu pa priključiš še francoske stavke (in dejstvo, da ti na kraj pameti ne pade, da bi preveril, če danes vlaki do letališča slučajno ne peljejo) in čisto preveč napolnjene vlake, kamor se je s težkimi kovčki težko stlačiti, obenem pa srce divje utripa ob pogledu na uro, potem je to recept za izjemno stresno situacijo.

V vseh teh letih sem se naučila odlično in brez stresa potovati, ko gre za vikend izlet ali kakršno koli kratko potovanje, kjer nas (hvalabogu) nizkocenovci omejijo s ptrljago. Naučila sem se spakirati pametno in potovati lahkotno. Poznam neštete trike nizkocenovcev in v zadnjem času sem skorajda vzljubila Ryanair.

V vseh teh letih pa se še nisem naučila potovati brez stresa, kadar gre za selitev. Ponavadi, ko se selim, se selim iz ene države v drugo in ne samo iz enega mesta v drugega ali enega konca mesta na drugega. Zato je to morda še toliko bolj stresno.

Za kratek čas se vračam v Slovenijo, ampak sem se na poti za par dni ustavila v Kopenhagnu, v mestu, kjer sem živela eno leto. Mojih par dni tu ne bo turističnih, ne bom skakala naokrog in se slikala z Malo morsko deklico. Živela bom, kot da ne bi nikoli odšla. In točno tak je bil moj občutek, ko sem po stresnem dnevu priletela na letališče v Kopenhagnu. Pričakala me je čudovita jesen, s svojimi lepimi barvami, soncem in pozitivno energijo.

Hello, Copenhagen! I've missed you.

I've forgotten how stressful travelling can be. By travelling I mean running around with heavy suitcases, catching busses, trains, planes. Checking the luggage, counting the pieces you can bring on board and similar things.

I’ve forgotten even more, however, how stressful moving can be. Endless boxes that simply cannot accommodate everything, million of small things that are not crucial but still have a special meaning for you, things, you could eventually throw away but “it’s not time yet”.

When you add stressful moving to stressful traveling, and add to that French demonstrations (and the fact that it really doesn’t cross one’s mind to check whether trains to the airport by any chance don’t work normally today), and then add on top of that packed trains where it is difficult to squeeze in with heavy suitcases, while at the same time your heart beats like crazy when you see what time it is, then you have a perfect recipe for an extremely stressful situation.

In all those years I’ve learnt very well how to travel without stress when it is a weekend trip or any short trip we are talking about, were (thanksgod!) low cost companies limit us with the luggage. I’ve learnt how to pack smartly and travel light. I know numerous tricks of low cost companies and recently I almost got to like Ryanair.

What I haven’t learnt in all those years, however, is how to move without stress. When I move, I usually move from one country to another and not only from one city to another or one part of the city to another one. Maybe this is why it’s even more stressful for me to move.

I am coming back to Slovenia for a while, but I have made a first stop in Copenhagen, the city where I’ve lived for a year. My few days here won’t be touristic. I won’t be running around taking photos with the Little Mermaid. I will live as if I have never left. And that was exactly the feeling I had when I arrived to the Copenhagen airport after a stressful day. I was welcomed by a beautiful autumn with its beautiful colours, sun and positive energy.

Hello Copenhagen, I’ve missed you.

Follow some of my Copenhagen moments on my my Instagram.

Oslo, part 1

Oslo sem si že nekaj časa želela obiskati, pa se je vedno izšlo tako, da sem na koncu potovala kam drugam. Enkrat nekam, kjer je bilo bolj toplo, spet drugič nekam, kjer je bilo ceneje – nekako sem vedno našla izgovor in odločitve nikoli nisem obžalovala, je pa Oslo vedno pri meni zbujalo neko posebno zanimanje, in to še toliko bolj v času, ko sem eno leto živela v Kopenhagnu.

Oslo in Kopenhagen sta se mi vedno zdela skandinavska brata. Norveška in Danska sta bili več stoletij del istega kraljestva, iz česar sledi, da je njun jezik zelo podoben (če berem norveščino, s pomočjo danščine kar dobro razumem kontekst), kultura prav tako, obe državi za plačilo uporabljata krone, krona pa je tudi simbol kraljevih družin, ki še danes obstajata v obeh državah. Seveda pa sta se državi kasneje razvijali ločeno in tudi danes je, na primer, Danska del Evropske unije, medtem ko Norveška več prednosti vidi v tem, da je sama svoj mojster.

Ko sem potovala v Oslo, sem bila torej nekako po svoje prepričana, da potujem v drugi Kopenhagen, ki je eno izmed mojih ljubših mest. Malo sem se uštela pri tem prepričanju. Oslo se od Kopenhagna precej razlikuje, kakor se tudi Norveška od Danske. Narava in površje sta precej drugačna pa tudi arhitektura mestoma res ni skupna, kar pomeni, da je bil moj prvi vtis precej čuden. Zdelo se mi je, da so edine skupne točke krone, bližina morja in simpatične kavarne. Še jezik se mi je zdel precej manj simpatičen od danščine, ko sem ga slišala na ulicah.

Oslo ni najboljše mesto za kolesarjenje. Medtem ko je Kopenhagen ravno mesto (kakor je tudi cela država) in torej zelo prijazno za kolesarjenje, je Oslo valovito mesto. Po hribu gor, po hribu dol, pa spet gor in potem dol. In to včasih na zelo kratki razdalji. Oslo ima poleg metroja še tramvaj, kar da mestu posebno podobo. Hiške na obrobju Osla so bolj podobne tistim, ki sem jih videla na švedskem podeželju in spominjajo na vilo Čira Čara od Pike Nogavičke kot pa kopenhagenskim. Mesto diha drugače.

I have wished to visit Oslo for a while now, but it always somehow turned out I travelled somewhere else. Once somewhere warmer, another time somewhere cheaper – somehow I always found a reason to go somewhere else and I’ve never regretted such decision. Oslo has, nevertheless, always attracted me, and this was even more so during my year in Copenhagen.

I’ve always seen Oslo and Copenhagen as Scandinavian brothers. Norway and Denmark used to be part of the same kingdom for several centuries, and hence their languages are similar (if I read Norwegian, I can actually pretty well understand the context with the help of my Danish skills), as is the culture, both countries use crowns as their currency and the crown is also a symbol of the two royal families that still exist in both countries. The countries have, of course, evolved separately later on and even today, for instance, Denmark is part of the EU whereas Norway prefers to be on its own.

When I traveling to Oslo, I was therefore somehow sure I was traveling to a second Copenhagen, which is one of my favourite cities. I was a bit wrong however. Oslo is quite different from Copenhagen, and so is Norway from Denmark. The nature and landscape are pretty different and so is architecture, which means that my first impressions were quite strange. The only common points seemed to be crowns, the presence of the sea and the nice cafés. Even the language seemed less nice than Danish.

Oslo is not the best city for cyclers neither. While Copenhagen is a flat city (and so is Denmark as such) and therefore nice for cycling, is Oslo a complete opposite. Up the hill, down the hill, and up again and then down. And this sometimes on a very short distance. Apart from the metro, Oslo also has a tramway, which gives the city even another atmosphere. The little houses in the suburbs of Oslo are more similar to those I saw on the Swedish countryside and remind me more of the villa of Pippi Longstocking than anything Copenhagen-like. The city breathes differently.

Po prvem stiku z vsemi temi čisto nepričakovanimi zadevami pa sem Oslu dala novo priložnost. Prisilila sem se, da sem mesto nehala primerjati s Kopenhagnom in ga doživljati kot novo mesto. Takrat sem začela uživati.

Vreme je bilo čudovito, dnevi so postajali čedalje daljši in zemljevida kmalu nisem več potrebovala. Hej, Oslo!

After this first experience, nevertheless, I gave Oslo a second chance. I forced myself to stop comparing it to Copenhagen and experience it as another city. That was the point when I started enjoying it.

The weather was beautiful, the days were getting longer and longer, and soon I didn’t need the map anymore. Hej, Oslo!

Kalejdoskop

Vse od velike noči se je čas zame vrtel z dvojno hitrostjo. Vreme se je iz sneženega spremenilo v pomladno in nazaj in potem spet nazaj, tulipani so začeli cveteti, v trgovine je prišla sveža pomladna kolekcija s pastelnimi barvami. Izvedla sem odličen dogodek, za katerega sem oblikovala celostno podobo in bila glavna marketinška managerka. Hodila sem na faks in imela izpit. Z Bastianom sva v dveh tednih gostila štiri prijatelje in se z njimi igrala turiste. In bila na koncu utrujena. Obema sta se nama pokvarili kolesi (nebodisigatreba), razbila se je najljubša skodelica, izgubila nova usnjena rokavica. Mango sem prvič kupila sama in skoraj uničila nož, ko sem ga še (sem se morala sprijazniti, ah) nezrelega želela pripraviti v smoothiju. Vse se je zdelo čedalje bolj podobno vrtiljaku v danskem Tivoliju, ki je šel vse prehitro in na koncu ni bil več tako zelo prijeten. In danski severni veter je postajal vse močnejši in v nekem trenutku na kolesu nisem več vedela, če so se mi oči solzile zaradi vetra ali zaradi te hektične situacije.

Potem pa se je ta zmedeni vrtiljak začel ustavljati in vračati v normalno stanje. Prijetno vreme (okej, ne bom komentirala vetra), popravljena ketna na kolesu, balerinke in trenč, zumba za energijo in joga za umiritev, sprehodi po plaži z roko v roki in sladoledom v drugi, koncerti klasične glasbe, okusne večerje in prijetna družba.

Mango smoothie mi je končno uspel (kdo bi si mislil, da manga ne smeš hraniti v hladilniku?), vnaprej pa sem si pripravila "smoothie paketke", da si smoothie lahko naredim čisto preprosto in hitro tudi takrat, ko nimam ogromno časa.

Kako se pripravi "smoothie paketke"? Različno sadje (meni je najboljša kombinacija banan, jabolka, malin in manga) narežeš na koščke in shraniš v plastično Tupperware posodico in preprosto postaviš v zmrzovalnik. Ko se ti mudi, paketek vzameš iz zmrzovalnika, tri, dva, ena in sadje je zmiksano. Potem pa dodaš še kozarec vode, dokončaš miksanje in uživaš!

(PS: Idejo sem dobila na Babushkinem blogu, samo da me je Bastian prepričal, da so plastične vrečke super neprijazne za okolje, tako da sem pobrskala po omari in namesto njih uporabila Tupperware posodice.)

Tako, tak, hiter miks je bil tole. En teden imam za oddajo marketinške izpitne naloge, tako da bo naslednjih par dni še malo bolj aktivnih, potem pa teden potovanja z mojima najljubšima puncama na svetu! London, baby!

PS: Oh, pa mi je zmanjkalo časa za res najboljše presenečenje za moj rojstni dan. Kmalu torej...

Life is Beautiful

Končno! Pomladni dan :) Čeprav tisti, varljiv, ko je sonce skozi okensko steklo res prijetno vroče, zunaj pa je v resnici kar mrzlo. Ampak vseeno - super lep dan je bil. In kaj boljšega si človek lahko zaželi kot super zanimivo branje o marketingu v nastajajočih tržnih gospodarstvih (joj, v slovenščini se sliši super komplicirano - emerging markets, se pravi Kitajska, Indija ipd.), posladkano s sladoledom z okusom arašidovega masla! Mnjami! Ko dodaš še dobro glasbo, je to pika na i. Pa potem kasneje še božanski danski bagel (res okusen ogromen sendvič, najboljši je chicken and bacon s humusom in curry-jem!) in pomlad se lahko prične :)

                         Pesem za pomladni dan - Life Is Beautiful (Vega 4) 

(Zamižim na obe očesi, da ne vidim snežink v soju ulične svetilke!) 

Jutri bom dan začela z jutranjo kavo ob nemščini, ki jo treniram z "nemškim partnerjem", enkrat ali dvakrat na teden. Z Marcom se dobiva na kavi ali tortici in se pogovarjava po nemško. O razno raznih stvareh, od predavanj na faksu do dizajna do glasbe in filmov. Veselim se jutrišnje kave, malo bolj intenzivna nemščina mi bo po kratkem premoru po podaljšanem vikendu v Nemčiji spet dobro dela :)

Sicer je bil pa tale mesec do danes kar pester in intenziven. Organizirala sem dva dogodka za študente, ki sta oba zahtevala kar nekaj priprav in organizacije, zdaj, ko pa sta oba mimo, se bodo pa zadeve malo umirile v pripravi novih v aprilu. Se že veselim :)

Obešanje perila

Kakor koli čudno (ali pa tudi ne) lahko to zveni, here it goes: rada obešam perilo in ga na koncu tudi zložim. Obešanje perila je zame umetnost. Sprostitev. Ustvarjanje. Dobro se zavedam, da se likanju (ki ga pa ne maram tako zelo) lahko spretno izognem, če perilo lepo obesim. Nogavice vedno poparčkam, da se jih na koncu lažje zloži :) Vse to ob spremljavi dobre glasbe - top! :)

Najboljše je, da se z Bastianom pri tem dobro usklajujeva. On rad kuha in me razvaja z zajtrkom in dišečim čajem, jaz pa poskrbim za to, da ob tem oba dobro izgledava in lepo dišiva :) In stanovanje z nama :)

                         Pesem za obešanje perila      

Malce annoying je pa, ko prideš v pralnico v kleti in so vsi pralni stroji zasedeni. In prvi opere šele čez 19 minut. Ko sem ravno vse pripravila in z zanosom odšla v pralnico. Puf. In your face. Okej, kaj naj. Grem nazaj s polno košaro in upam, da vmes nekdo drug ne vskoči, ko se bom drugič odpravila dol. In ko pridem, nimam sreče. Vse zasedeno. Okej, prav. Pa zvečer.

Ko sem prišla domov, sem zavlačevala s perilom in ko sem se spomnila, da pralni stroji delajo samo do 22h, sem po hitrem postopku odhitela v pralnico.

(To je spet druga zgodba - nočno pranje namreč. Ko sva se z Bastianom preselila in spoznala način pranja, sva bila kar navdušena. Dokler nisva en večer okrog pol desetih odnesla dveh strojev oblek v pranje. Pravi program, prašek, kovanec, mehčalec, START, 47 minut. Okej. Greva nazaj v stanovanje in čez 47 minut nazaj v pralnico. Kjer noben stroj ni več delal. Elektrike v strojih ni bilo več. Nič nama ni bilo jasno, zato sva stroja odprla, da bi preverila, kakšno je stanje z najinimi oblekami. Ko sva ugotovila, da ne prvi ne drugi stroj nista imela centrifuge, poleg tega pa so bile najine obleke še polne praška, nama je bilo vse skupaj še manj jasno. Prinesti dva stroja neožetih oblek nazaj v stanovanje res ni bil piece of cake. Ampak okej - we did it! Naslednji dan, ko sva piece of cake ponovila še enkrat, tokrat v smer pralnice, sva soseda vprašala, kaj se nama je zgodilo s stroji prejšnji večer. "Pralni stroji delajo samo do 22h. Potem se izključijo, da ne motijo stanovalcev." As simple as that. "Tak!" Nauk zgodbe - zdaj veva, da je 21h zadnja šansa za pranje. Če so stroji prosti.)

Danes sem torej ob 21h hitela v pralnico s košem perila. In ugani, kaj sem zagledala v pralnici? Vsi stroji so bili prosti! Juhuhu! Kakšna sreča! Kar smejalo se mi je od zadovoljstva. "A ljudje res ne perejo več zvečer? Čudno. No, super!" Obleke sem zložila v stroj, potem pa kot ponavadi: Pravi program, prašek, kovanec, mehčalec, START, 47 minut. Not.

Ta teden so nam v pralnici zamenjali sistem, da zdaj ne uporabljamo več kovancev, temveč je zadeva postala bolj moderna in uporabljamo posebne kartice in touch pad. U la la, fancy Danska. Dokler ne ugotoviš, da touch pad ne dela in da tokrat ne bo nič s pranjem. 

"Aha, zato so bili vsi pralni stroji prazni. Kakšna sreča, ha?" Pa jutri. Oziroma takrat, ko popravijo touch pad.

Ampak poleg vseh teh dogodivščin s pranjem (ki ga sicer ne maram tako zelo), ljubezen do obešanja perila ostaja :) Če mi najprej uspe perilo oprati :D

Sicer pa... Prva pomlad je odšla tako hitro, kot je prišla. Lepe rumene cvetlice na okenski polici so edini ostanek čudovitih sončnih in pomladnih dni v Kopenhagnu. Ko se po parih dneh sonca zbudiš in odgrneš zavese v pričakovanju s soncem obžarčenih streh, v zameno pa nemo strmiš v pobeljene strehe in neutrudno sneženje, si res lahko rečeš samo eno: narobe svet.

Kakšno je pa pri vas vreme? :)

God nat!*

* Lahko noč po dansko.

Pomladna torba

Ko pride pomlad v mesto, gredo vse nepotrebne in (pre)težke stvari iz torbice ven. 

Čas je za pomladni pridih v torbici :)

Kaj pa ne sme manjkati v tvoji torbi?

Sončkast pozdrav iz Kopenhagna ☼

Hello Spring!

Čudovit sonček, po dolgih sivih dnevih v Kopenhagnu. Pomlad, pridi, hitro! :)

“When spring came, even the false spring, there were no problems.” 
 ― Ernest Hemingway

Ker sem pred tednom ali dvema že želela prehiteti pomlad, mi je Bastian kupil čebulico rože, posajeno. Vsak dan sva jo gledala kot majhnega otroka, kako je rastla in kako se je razvil prvi cvet, pa potem drugi. Vsak dan je zdaj pri nama pomlad :) Če je še sonček zunaj pa sploh. Hitiva ven, preden se sonce skrije in se bova spet samo pretvarjala... :)

° ° ° ° °

Because I wanted spring to come early a week ago, Bastian bouthg me a flower bulb. We watched it every day like it was a small child. We watched it grow and develop the first blossom, and then the second one. Now we have spring every day :) And even more so if there is sun outside. We are running out now before the sun goes away and we will be only pretending again… :)