Kalejdoskop

Vse od velike noči se je čas zame vrtel z dvojno hitrostjo. Vreme se je iz sneženega spremenilo v pomladno in nazaj in potem spet nazaj, tulipani so začeli cveteti, v trgovine je prišla sveža pomladna kolekcija s pastelnimi barvami. Izvedla sem odličen dogodek, za katerega sem oblikovala celostno podobo in bila glavna marketinška managerka. Hodila sem na faks in imela izpit. Z Bastianom sva v dveh tednih gostila štiri prijatelje in se z njimi igrala turiste. In bila na koncu utrujena. Obema sta se nama pokvarili kolesi (nebodisigatreba), razbila se je najljubša skodelica, izgubila nova usnjena rokavica. Mango sem prvič kupila sama in skoraj uničila nož, ko sem ga še (sem se morala sprijazniti, ah) nezrelega želela pripraviti v smoothiju. Vse se je zdelo čedalje bolj podobno vrtiljaku v danskem Tivoliju, ki je šel vse prehitro in na koncu ni bil več tako zelo prijeten. In danski severni veter je postajal vse močnejši in v nekem trenutku na kolesu nisem več vedela, če so se mi oči solzile zaradi vetra ali zaradi te hektične situacije.

Potem pa se je ta zmedeni vrtiljak začel ustavljati in vračati v normalno stanje. Prijetno vreme (okej, ne bom komentirala vetra), popravljena ketna na kolesu, balerinke in trenč, zumba za energijo in joga za umiritev, sprehodi po plaži z roko v roki in sladoledom v drugi, koncerti klasične glasbe, okusne večerje in prijetna družba.

Mango smoothie mi je končno uspel (kdo bi si mislil, da manga ne smeš hraniti v hladilniku?), vnaprej pa sem si pripravila "smoothie paketke", da si smoothie lahko naredim čisto preprosto in hitro tudi takrat, ko nimam ogromno časa.

Kako se pripravi "smoothie paketke"? Različno sadje (meni je najboljša kombinacija banan, jabolka, malin in manga) narežeš na koščke in shraniš v plastično Tupperware posodico in preprosto postaviš v zmrzovalnik. Ko se ti mudi, paketek vzameš iz zmrzovalnika, tri, dva, ena in sadje je zmiksano. Potem pa dodaš še kozarec vode, dokončaš miksanje in uživaš!

(PS: Idejo sem dobila na Babushkinem blogu, samo da me je Bastian prepričal, da so plastične vrečke super neprijazne za okolje, tako da sem pobrskala po omari in namesto njih uporabila Tupperware posodice.)

Tako, tak, hiter miks je bil tole. En teden imam za oddajo marketinške izpitne naloge, tako da bo naslednjih par dni še malo bolj aktivnih, potem pa teden potovanja z mojima najljubšima puncama na svetu! London, baby!

PS: Oh, pa mi je zmanjkalo časa za res najboljše presenečenje za moj rojstni dan. Kmalu torej...

Velikonočni zajtrk

(Pre)obilni zajtrki niso moja strast. Zajtrk je pomemben del dneva, po katerem se pozna cel moj dan, ampak ko pride do "sestavin" zajtrka, pri meni velja manj je več. Marmelada ali sir s kruhom, skuta, jogurt, kosmiči, mlečni riž, jajce - vse mi je všeč, ampak združeno v en zajtrk si pripravim le redko. Velikonočni zajtrk je zajtrk praznovanja, veselja - obilja. Ali z drugimi besedami - miza se na velikonočno nedeljo malo bolj kot ponavadi šibi od dobrot.

Še preden pa sva z Bastianom začela z zajtrkom, sva imela Easter Egg Hunt, malo drugačen kot ga poznamo iz filmov. Čokoladna darilca sva skrila na različni mesti v stanovanju, pripravila pa majhne namige na različnih koncih stanovanja, ki so naju na koncu pripeljali do darilca :) Da le ni vse skupaj samo o hrani :)

Za okrasitev in dekoracijo velikonočne mize sva se potrudila še malo bolj, kot se ponavadi, z velikonočnimi barvami in velikonočnimi motivi.

Manjkala je potica... Sva pa zato sama spekla kruh. Mnjami!

Velika noč ni samo velikonočni zajtrk. Naj gre za katoliško praznovanje ali ne, nekaj velja - velika noč je družinski praznik. Barvanje pirhov pomeni čas, ko se družina zbere skupaj in ustvarja, se zabava in ima lepo. Velikonočni zajtrk je počasen obred, kjer si vzamemo čas, se pogovarjamo, se veselimo in ustvarimo prijetno vzdušje, ki traja...

... tudi med pomivanjem posode na koncu :)

Obešanje perila

Kakor koli čudno (ali pa tudi ne) lahko to zveni, here it goes: rada obešam perilo in ga na koncu tudi zložim. Obešanje perila je zame umetnost. Sprostitev. Ustvarjanje. Dobro se zavedam, da se likanju (ki ga pa ne maram tako zelo) lahko spretno izognem, če perilo lepo obesim. Nogavice vedno poparčkam, da se jih na koncu lažje zloži :) Vse to ob spremljavi dobre glasbe - top! :)

Najboljše je, da se z Bastianom pri tem dobro usklajujeva. On rad kuha in me razvaja z zajtrkom in dišečim čajem, jaz pa poskrbim za to, da ob tem oba dobro izgledava in lepo dišiva :) In stanovanje z nama :)

                         Pesem za obešanje perila      

Malce annoying je pa, ko prideš v pralnico v kleti in so vsi pralni stroji zasedeni. In prvi opere šele čez 19 minut. Ko sem ravno vse pripravila in z zanosom odšla v pralnico. Puf. In your face. Okej, kaj naj. Grem nazaj s polno košaro in upam, da vmes nekdo drug ne vskoči, ko se bom drugič odpravila dol. In ko pridem, nimam sreče. Vse zasedeno. Okej, prav. Pa zvečer.

Ko sem prišla domov, sem zavlačevala s perilom in ko sem se spomnila, da pralni stroji delajo samo do 22h, sem po hitrem postopku odhitela v pralnico.

(To je spet druga zgodba - nočno pranje namreč. Ko sva se z Bastianom preselila in spoznala način pranja, sva bila kar navdušena. Dokler nisva en večer okrog pol desetih odnesla dveh strojev oblek v pranje. Pravi program, prašek, kovanec, mehčalec, START, 47 minut. Okej. Greva nazaj v stanovanje in čez 47 minut nazaj v pralnico. Kjer noben stroj ni več delal. Elektrike v strojih ni bilo več. Nič nama ni bilo jasno, zato sva stroja odprla, da bi preverila, kakšno je stanje z najinimi oblekami. Ko sva ugotovila, da ne prvi ne drugi stroj nista imela centrifuge, poleg tega pa so bile najine obleke še polne praška, nama je bilo vse skupaj še manj jasno. Prinesti dva stroja neožetih oblek nazaj v stanovanje res ni bil piece of cake. Ampak okej - we did it! Naslednji dan, ko sva piece of cake ponovila še enkrat, tokrat v smer pralnice, sva soseda vprašala, kaj se nama je zgodilo s stroji prejšnji večer. "Pralni stroji delajo samo do 22h. Potem se izključijo, da ne motijo stanovalcev." As simple as that. "Tak!" Nauk zgodbe - zdaj veva, da je 21h zadnja šansa za pranje. Če so stroji prosti.)

Danes sem torej ob 21h hitela v pralnico s košem perila. In ugani, kaj sem zagledala v pralnici? Vsi stroji so bili prosti! Juhuhu! Kakšna sreča! Kar smejalo se mi je od zadovoljstva. "A ljudje res ne perejo več zvečer? Čudno. No, super!" Obleke sem zložila v stroj, potem pa kot ponavadi: Pravi program, prašek, kovanec, mehčalec, START, 47 minut. Not.

Ta teden so nam v pralnici zamenjali sistem, da zdaj ne uporabljamo več kovancev, temveč je zadeva postala bolj moderna in uporabljamo posebne kartice in touch pad. U la la, fancy Danska. Dokler ne ugotoviš, da touch pad ne dela in da tokrat ne bo nič s pranjem. 

"Aha, zato so bili vsi pralni stroji prazni. Kakšna sreča, ha?" Pa jutri. Oziroma takrat, ko popravijo touch pad.

Ampak poleg vseh teh dogodivščin s pranjem (ki ga sicer ne maram tako zelo), ljubezen do obešanja perila ostaja :) Če mi najprej uspe perilo oprati :D

Sicer pa... Prva pomlad je odšla tako hitro, kot je prišla. Lepe rumene cvetlice na okenski polici so edini ostanek čudovitih sončnih in pomladnih dni v Kopenhagnu. Ko se po parih dneh sonca zbudiš in odgrneš zavese v pričakovanju s soncem obžarčenih streh, v zameno pa nemo strmiš v pobeljene strehe in neutrudno sneženje, si res lahko rečeš samo eno: narobe svet.

Kakšno je pa pri vas vreme? :)

God nat!*

* Lahko noč po dansko.

Stockholm, severne Benetke

Stockholm. Čudovito mesto na Švedskem, na vzhodni obali Baltika. Slikovito, razgibano, pozimi rrrrres mrzlo in predvsem zaznamovano z vodo. Mesto ima res zanimivo lego, ki je sama pred potovanjem nisem zares poznala. Poleg tega, da center mesta leži kopnem, se razteza ta isti center (!) na mnoge različne otoke. Stari del mesta, Gamla Stan, tako leži na čisto svojem otoku, znameniti muzej Vasa na čisto svojem, vse skupaj pa je povezano z nešteto mostovi, po katerih te tramvaji ali avtobusi pripeljejo povsod. Ali pa podzemna železnica, ki res odlično pokriva celotno mesto. Ali pa pešačiš. Če ne zmrzneš prej na poti :)

Podnevi in ponoči, v tem mestu ti nikoli ni dolgčas. Drsališče je odprto do poznih večernih ur, prav tako simpatične kavarnice, parkov je res ogromno (no, ko so vsi prekriti s plastjo snega in se na klopce ne usedeš prav rad, je to malo manj relevantno, but still), podnevi je pa Stockholm itak mesto, kjer ti idej za raziskovanje ne zmanjka kar tako. Pa zdaj so dnevi že daljši, tako da lahko tudi večer izkoristiš, čeprav je res, da se nekako po šesti uri zvečer ulice spraznijo in se ljudje skrivajo na toplem. Dober nasvet, vsekakor :)

Zimski čas v Stockholmu je še posebno zanimiv. Morje/jezero je v veliki večini zmrznjeno ali pa na gladini vsaj plavajo ledene ploskve, ob katerih se počutiš kot v risanki o severnem polu in pingvinih in polarnih medvedih. Breath taking.

Dogodek, ki ga ne gre zamuditi, je menjava straže. Straža, ki usklajeno koraka skupaj z opazovalci, ki ji sledijo, v ritmu bobna, ki se mu kasneje v zadnjem delu pridruži še trobenta z nekaterimi izmed najbolj pogostih melodij, ki se uporabljajo ob različnih priložnostih. Dogodek traja kar 40 minut, kar je malo manj simpatično, če se prsti na nogah počasi začnejo spreminjati v ledene kocke, ampak zadeva je res vredna ogleda. In še kot zanimivost - stražo švedske kraljeve družine sestavlja 30 000 stražarjev! Neverjetno! In vsi so neverjetni, ko z od mraza rdečimi ušesi korakajo naokrog. Morda imajo gretje v škornjih... ;)

Naslednji must see je Stadsbiblioteket - mestna knjižnica, ki je izjemno zanimiva zaradi svoje unikatne oblike in organiziranosti. Tudi, če vas arhitektura ne zanima preveč, si je knjižnico vredno ogledati. Najbolj poseben je okrogel del knjižnice, kjer si bralci lahko izposodijo knjige. Ta knjižnica je bila švedska prva javna knjižnica z odprtimi policami, ki so bralcem dovolile dostop do knjig brez posebnega dovoljenja ali spremstva zaposlenih. Zanimivo. 

Spomni me na res mini trgovinico Čebelica v mojem mestu v Sloveniji, kjer si prodajalki povedal, kaj želiš, in ti je ona "postregla". Oh, kje so časi, ko samopostrežne trgovine niso obstajale :)

A, in še to - "international library" je oddelek za mednarodne jezike, ki se razteza na dveh nadstropjih "dodatka" h glavni stavbi knjižnice. Tam najdemo knjige, CDje, DVDje in še več v več kot 100 jezikih, vključno s slovenščino!! Dve polici slovenskih knjig sta me navdušili, res še nisem videla tako obsežne slovenske zbirke v tujini! Impressive!

Mestna hiša je stavba, ki si jo je res treba pogledati in ki je vredna vstopnine, ki jo plačaš za vodeni ogled. Štejejo jo med najpomembnejše stavbe Stockholma in jo označujejo kot simbol Stockholma. Mednarodno znana je po tem, da se v njej nahaja Modra dvorana (ki sicer ni modra, si jo je pa arhitekt zamislil kot modro), v kateri vsako leto priredijo odmevni in znani banket ob podelitvi Novelovih nagrad.

Da ne bo zmede - Nobelovo nagrado za mir podeljujejo v Oslu na Norveškem, kjer je tudi sedež mednarodnega odbora za Nobelovo nagrado. Druge nagrade (na področju fizike, kemije, psihologije, medicine ipd.) pa podeljujejo v Stockholmu. Na prvi fotografiji mestne hiše spodaj je balkon v Modri dvorani, po katerem se ponosno in častno sprehodijo Nobelovi nagrajenci in se pridružijo ostalim pri banketu. Še ena zanimivost - Modra dvorana je bila zgrajena prav s tem namenom in arhitekt je kraljico v tistem času prosil, da v različnih čevljih hodi po stopnicah, da bi bile kot se le da udobne za nagrajence. Stopnice namreč :)

Vsaka dvorana je dih jemajoča, vrhunec pa je osupljiva Zlata dvorana, v kateri so odseki švedske zgodovine ujeti na zidovih v obliki mozaikov iz 18 milijonov zlatih kamenčkov.

Mestna hiša je še danes administrativno središče mesta, kjer delajo uradniki. Super pisarne, prisežem! :)

A, saj res! Švedske ne smeš zapustiti ne da bi poskusil (in želel še naprej pokušati) švedsko sladico, ki se ji reče semla. Nič nima skupnega z našo žemljo, je pa res, ampak res, sladka. S skritim marcipanom v sredini in s sladko smetano. Mnjami!

Vir: http://www.visitstockholm.com/en/Dine/Tips/Taste-a-Semla-on-Fat-Tuesday/

Vse to in še več je Stockholm. Res super mesto, ki si ga definitivno velja ogledati v zimskem času, vseeno pa priporočam potovanje tja poleti, ko sprehodi niso omejeni s temperaturo in ko se lahko mirno usedeš v park in opazuješ mimoidoče. Če pa si želiš doživeti zimsko pravljico s snegom, ki se na tleh res ne stopi, z belino pokrajine, s soncem, ki se svetlika v belini, je januar res odličen trenutek.

DIY: Jar for 2013

Novo leto je ponavadi prelomnica, čas, ko se odločimo, da bomo tokrat pa res vsako jutro telovadili, jedli bolj zdravo in zmanjšali stres. Prve dni novega leta imamo nove zaobljube jasno pred očmi in motivacija je na višku, potem pa že konec februarja papir z zaobljubami nekam pospravimo, ker češ, zdaj pa že vemo na pamet, kaj si želimo, in sčasoma nanj pozabimo. Vse do novega leta, ko starega seznama skoraj ne najdemo več, ampak to itak ni pomembno, ker je čas za nove zaobljube.

Sliši se narobe. Kaj pa, če bi letos šli malo drugače? Zaobljube so fine, vsekakor jih lahko napišemo in se potrudimo, da se nanje spomnimo tudi poleti. Navdušila pa me je čudovita ideja, ki je res enostavna, a na koncu novega leta pričara čudovito vzdušje. Takole gre tale ideja:

*

Start

2013

off with

an empty jar

and fill it with

notes about good

things that happen.

On New Year’s Eve, empty

it and see

what awesome stuff happened that year.

Svoj kozarec bom naredila v kratkem in poskrbela, da se bom na koncu leta z nasmehom spominjala majhnih pozornosti in simpatičnih dogodivščin, ki mi bodo lepšale leto.

Upam, da ste lepo skočili v novo leto, ter vam želim čim bolj polne kozarce za 2013 (šment, jar se sliši tako boljše...). 

Pa srečno!

Jesenska sestavljanka

Obožujem letne čase. Vsak je nekaj posebnega, ob koncu zime že nestrpno pričakujem pomlad, ob koncu poletja se navdušujem nad jesenjo. Kakšna je moja letošnja jesen? Čudovita! Kaj jo naredi čudovito?

In z veseljem povem, da smo imeli včeraj v Kopenhagnu izjemno lep sončen dan. In danes prav tako ni ne duha ne sluha o megli, dežju in mrazu. Vikend se lahko začne :)

New Dream

... in slej ko prej se ta new dream uresniči, če se dovolj dobro potrudiš :)

(kmalu povem več)

Lep dan!

WTPh? - What the Phonics

Pred časom sem omenila, da sem se začela učiti danščino, a dlje od tega nisem šla v zapisu. Zdaj, po slabem mesecu učenja jezika in dveh mesecih v Kopenhagnu mislim, da lahko pokomentiram ta komplicirani jezik, ki se včasih zdi primeren samo za vikinge.

Prvi korak v danščino naredimo že, ko “Kopenhagen” izgovorimo po dansko – København. Nekateri to izgovorijo kot [kébênhaun], spet drugi kot [kǝbenhaven], tretji namesto N izgovorijo M [kǝbeMhaun] in še bi lahko naštevala.

Na prvi pogled se zdi kot izgovorjava francoskega avta Peugeot: [pižo], [pêžo], [pǝžo], [peđo] itd.

Res je – v obeh jezikih mrgoli besed, ki se na primer napišejo s precej več črkami, kot jih na koncu dejansko izgovorimo. Glavna razlika med francoščino in danščino pa je, da v francoščini vseeno obstaja pravilo za izgovarjanje (z manjšimi izjemami, ampak v glavnem pa velja), česar pa Danci ne poznajo.

Glavni izziv danščine je torej res izgovorjava. Zaenkrat je slovnica precej enostavna (sem slišala, da tudi ta slej ko prej postane »vikingška«), besede pa so velikokrat napisane (!) podobno kot v angleščini ali nemščini. Izgovarjanje pa... Nekdo je rekel: »If you don't know Danish, your best guess will probably not even be close.« Very motivating indeed.

O čem govorim? Poglej si tale posnetek z inovativno idejo:

 

Priznati moram, da sem na začetku imela težave z motivacijo za učenje danščine, in to kljub prvotnemu navdušenju. Kadar sem delala domačo nalogo, nikoli nisem vedela, če sem besede prav izgovorila. Ko sem poslušala izgovorjavo na CD-ju,  se mi je zdelo, da tudi dva različna Danca isto besedo izgovorita drugače. Skratka – precej frustrating.

Po drugi strani je melodija jezika precej lahka za imitiranje. Tudi danski naglas v angleščini je precej reprezentativen in zdi se ti, da se boš jezika naučil precej hitro. Pa gre vseeno malo bolj počasi.

Motivacija se kljub vsemu vrača, ko se učim besede, ki jih iz vsakdanjega življenja že poznam. Dnevi v tednu? Kaj lažjega – na vsaki trgovini so napisani na odpiralnem času. Hrana? Ko se deset minut v trgovini sprašuješ, če je zadeva v mini tetrapaku mleko, jogurt ali smetana, si mimogrede zapomniš vse tri besede (in potem ugotoviš, je obstajajo besede še za kefir in sto drugih različič mlečnih izdelkov, in ne veš, ali gre za posebno vrsto mleka, jogurta ali smetane).

Živeti v državi, kjer govorijo jezik, ki se ga učiš, je res pomembno. Predvsem koristno. Tudi če ne govoriš aktivno, je jezik s tabo na vsakem koraku. Slišiš melodijo, vidiš čudne črke (ø, å, æ ...) in podobno. Možgani delujejo, čeprav se včasih tega ne zavedamo. Hm... Morda bom začela gledati dansko televizijo! :D

Hej hej!
[haj haj]
Bye! ;)

The Last Days of Summer

        

Pravijo, da je bil danes eden izmed zadnjih poletnih dni. Baje ne samo v Kopenhagnu. Po eni strani me kar spreleti, ko pomislim, da se poletje končuje, po drugi strani pa se mi zdi, da je že čas. Da je pravi čas.

September je. Faks je nazaj. Listje počasi korak za korakom odpada in se barva na rdeče. 

Še malo, pa bodo po tleh ležali kostanji, ki se jim bom izogibala s kolesom na poti do faksa. 

Še malo, pa bo v zraku dišalo po toplih ognjiščih. 

Še malo, pa bom tudi jaz spet v "tea time" moodu.

Še malo, pa bom tudi tiste tri majice s kratkimi rokavi, ki sem jih kljub vsemu vzela v Kopenhagen, pospravila na dno omare.

Še malo, pa bo jesen res tu v vsem svojem čaru.

Jesen po poletju sem imela vedno rada. Zanimivo je, da sem pred dvema letoma ob zelo podobnem času razmišljala zelo podobno. Ko poslušam mimoidoče, ki objokujejo bližajoči se konec poletja, me kar spreleti. Kot da lahko kdo kaj spremeni tu. Taka je narava in tako je prav. Jaz na svoj način že prav čakam pravo jesen. 

Poletje, meni je kul, če prepustiš svoje mesto jeseni. Lepo si me razvajalo.

Predbožični Pariz

Božična dekoracija v Galerie Lafayette, francoskem nakupovalnem raju :) Čakaj.. Saj je november, ane?? :)

Petkov večer na faksu. Ne v razredu, hjuh! :) V naši "dnevni sobi". Ura še 7 zvečer ni, pa je že temno, ko pogledam skozi okno. Potruditi se moram, da ne vidim svojega odseva, ampak luči avtomobilov, ki se najbrž vračajo domov. V ozadju prijateljica iz 2. letnika igra klavir, Simpatičen "frankofonec" mi dela družbo, ko čakam na pevski zbor, in me zafrkava, da mi, anglofonci, nič ne delamo in se nič ne učimo. In mu povem, da je jutri spet sobota, ko bomo dopoldne preživeli na faksu z moderno zgodovino, in on odgovori: Vi delate ob sobotah. Mi delamo od ponedeljka do petka :D Ne morem si kaj, da se ne nasmehnem :)
Program za nas, anglofonce, ki imamo v prvem semestru pouk v angleščini, se malo razlikuje od francoskega. Imamo druge obveznosti, drugačen način dela, vsekako pa ne lenarimo. Res je, da so frankofonci že v prvem tednu, ko smo se anglofonci potepali naokrog in spoznavali Dijon v francoščini, kar trdo garali, a smo jih mi prav gotovo kmalu ujeli. Kakor koli, dela nikoli ne zmanjka :)

Sacre Coeur, najvišja točka Pariza na griču Montmartre

Ta vikend bo delaven. Je bil pa zato prejšnji bolj ležeren. No, pravzaprav ne :) Bila sem v Parizu in sem bila daleč od ležernega počutja. Vikend v Parizu zna biti super čudovit, zna pa biti tudi malce hiteč na trenutek, saj ga želiš maksimalno izkoristiti :) Pohajkovanje po ulicah, jutranja telovadba na poti do Sacre Coeur, začetek božičnega vzdušja, srečanje s prijateljico iz 5. letnika Sciences Po (uvau, kje je še to zame! :D), sicer pa Pariz v vsem svojem čaru. Pa čeprav z dežnikom v roki :)

Nisem se imela časa izgubljati v množicah ali se usesti v park in opazovati Parižane okrog sebe. No, nisem si ga vzela. Sem pa vseeno izkoristila priložnosti in se pogovarjala s Francozi in tujci in ponovno spoznala, da point potovanja, pa čeprav mini potovanja, ni v tem, da si ogledaš milijon znamenitosti, se povzpneš na tisoč in en stolp in preživiš tri dopoldneve v galeriji. Vsaj ne zame.

Potovanje zame je spoznavanje ljudi, preko katerih spoznavam sebe. Ko vidiš, kako nekdo živi, kakšne navade ima in kaj ceni ali čemu daje prednost, se vedno lahko vprašaš, kako ti živiš, kakšne navade imaš ti, kaj ti ceniš in čemu ti daješ prednost. Ko sem se pogovarjala z gospo srednjih let, mi je rekla, da se je s svojo družino veliko selila iz prestolnice v prestolnico, zaradi česar njeni otroci brez težav študirajo na Tajskem, na Novi Zelandiji in v Španiji. Rekla je, da so v vsakem mestu, kjer so živeli, poskušali "jesti to, kar so jedli tamkajšnji domačini". Poskušali so se čim bolj integrirati v okolje, v katerem so živeli. In dejansko - najboljša zadeva, ki jo lahko narediš, ko živiš v tujini, je ta, da se čim bolj poistovetiš z narodom, s kulturo, z navadami. Nikakor to ne pomeni, da moramo pozabiti naše navade in našo kulturo. Ravno nasprotno.

Sama opažam, da sem v Dijonu postala prava partriotka in res ponosna na našo Slovenijo. Vseeno pa ni najboljša ideja fizično živeti v Dijonu, v mislih pa v svoji državi. Tako vedno čakaš, kdaj boš šel domov, kdaj boš videl domače, kdaj boš govoril slovensko na ulicah. Tako grejo mimo tebe super ljudje, super prigode na ulicah, super odnosi z drugimi, pa čeprav tujimi ljudmi. Uživam v tej preobrazbi v Dijončanko. Na vsakem koraku najdem nekaj novega, moje dojemanje vzhodne Evrope se je precej spremenilo, francoska kultura me je začela zanimati. Še celo francoska politika, od katere se v Franciji ne moreš nikakor distancirati, se mi je začela zdeti zanimiva :)

In ko sem se vrnila iz Pariza, sem si rekla: Ljubo doma, kdor ga ima :) Home sweet home. Ljubim Dijon! Pa vendar je samo moj drugi dom :)