Stockholm, severne Benetke

Stockholm. Čudovito mesto na Švedskem, na vzhodni obali Baltika. Slikovito, razgibano, pozimi rrrrres mrzlo in predvsem zaznamovano z vodo. Mesto ima res zanimivo lego, ki je sama pred potovanjem nisem zares poznala. Poleg tega, da center mesta leži kopnem, se razteza ta isti center (!) na mnoge različne otoke. Stari del mesta, Gamla Stan, tako leži na čisto svojem otoku, znameniti muzej Vasa na čisto svojem, vse skupaj pa je povezano z nešteto mostovi, po katerih te tramvaji ali avtobusi pripeljejo povsod. Ali pa podzemna železnica, ki res odlično pokriva celotno mesto. Ali pa pešačiš. Če ne zmrzneš prej na poti :)

Podnevi in ponoči, v tem mestu ti nikoli ni dolgčas. Drsališče je odprto do poznih večernih ur, prav tako simpatične kavarnice, parkov je res ogromno (no, ko so vsi prekriti s plastjo snega in se na klopce ne usedeš prav rad, je to malo manj relevantno, but still), podnevi je pa Stockholm itak mesto, kjer ti idej za raziskovanje ne zmanjka kar tako. Pa zdaj so dnevi že daljši, tako da lahko tudi večer izkoristiš, čeprav je res, da se nekako po šesti uri zvečer ulice spraznijo in se ljudje skrivajo na toplem. Dober nasvet, vsekakor :)

Zimski čas v Stockholmu je še posebno zanimiv. Morje/jezero je v veliki večini zmrznjeno ali pa na gladini vsaj plavajo ledene ploskve, ob katerih se počutiš kot v risanki o severnem polu in pingvinih in polarnih medvedih. Breath taking.

Dogodek, ki ga ne gre zamuditi, je menjava straže. Straža, ki usklajeno koraka skupaj z opazovalci, ki ji sledijo, v ritmu bobna, ki se mu kasneje v zadnjem delu pridruži še trobenta z nekaterimi izmed najbolj pogostih melodij, ki se uporabljajo ob različnih priložnostih. Dogodek traja kar 40 minut, kar je malo manj simpatično, če se prsti na nogah počasi začnejo spreminjati v ledene kocke, ampak zadeva je res vredna ogleda. In še kot zanimivost - stražo švedske kraljeve družine sestavlja 30 000 stražarjev! Neverjetno! In vsi so neverjetni, ko z od mraza rdečimi ušesi korakajo naokrog. Morda imajo gretje v škornjih... ;)

Naslednji must see je Stadsbiblioteket - mestna knjižnica, ki je izjemno zanimiva zaradi svoje unikatne oblike in organiziranosti. Tudi, če vas arhitektura ne zanima preveč, si je knjižnico vredno ogledati. Najbolj poseben je okrogel del knjižnice, kjer si bralci lahko izposodijo knjige. Ta knjižnica je bila švedska prva javna knjižnica z odprtimi policami, ki so bralcem dovolile dostop do knjig brez posebnega dovoljenja ali spremstva zaposlenih. Zanimivo. 

Spomni me na res mini trgovinico Čebelica v mojem mestu v Sloveniji, kjer si prodajalki povedal, kaj želiš, in ti je ona "postregla". Oh, kje so časi, ko samopostrežne trgovine niso obstajale :)

A, in še to - "international library" je oddelek za mednarodne jezike, ki se razteza na dveh nadstropjih "dodatka" h glavni stavbi knjižnice. Tam najdemo knjige, CDje, DVDje in še več v več kot 100 jezikih, vključno s slovenščino!! Dve polici slovenskih knjig sta me navdušili, res še nisem videla tako obsežne slovenske zbirke v tujini! Impressive!

Mestna hiša je stavba, ki si jo je res treba pogledati in ki je vredna vstopnine, ki jo plačaš za vodeni ogled. Štejejo jo med najpomembnejše stavbe Stockholma in jo označujejo kot simbol Stockholma. Mednarodno znana je po tem, da se v njej nahaja Modra dvorana (ki sicer ni modra, si jo je pa arhitekt zamislil kot modro), v kateri vsako leto priredijo odmevni in znani banket ob podelitvi Novelovih nagrad.

Da ne bo zmede - Nobelovo nagrado za mir podeljujejo v Oslu na Norveškem, kjer je tudi sedež mednarodnega odbora za Nobelovo nagrado. Druge nagrade (na področju fizike, kemije, psihologije, medicine ipd.) pa podeljujejo v Stockholmu. Na prvi fotografiji mestne hiše spodaj je balkon v Modri dvorani, po katerem se ponosno in častno sprehodijo Nobelovi nagrajenci in se pridružijo ostalim pri banketu. Še ena zanimivost - Modra dvorana je bila zgrajena prav s tem namenom in arhitekt je kraljico v tistem času prosil, da v različnih čevljih hodi po stopnicah, da bi bile kot se le da udobne za nagrajence. Stopnice namreč :)

Vsaka dvorana je dih jemajoča, vrhunec pa je osupljiva Zlata dvorana, v kateri so odseki švedske zgodovine ujeti na zidovih v obliki mozaikov iz 18 milijonov zlatih kamenčkov.

Mestna hiša je še danes administrativno središče mesta, kjer delajo uradniki. Super pisarne, prisežem! :)

A, saj res! Švedske ne smeš zapustiti ne da bi poskusil (in želel še naprej pokušati) švedsko sladico, ki se ji reče semla. Nič nima skupnega z našo žemljo, je pa res, ampak res, sladka. S skritim marcipanom v sredini in s sladko smetano. Mnjami!

Vir: http://www.visitstockholm.com/en/Dine/Tips/Taste-a-Semla-on-Fat-Tuesday/

Vse to in še več je Stockholm. Res super mesto, ki si ga definitivno velja ogledati v zimskem času, vseeno pa priporočam potovanje tja poleti, ko sprehodi niso omejeni s temperaturo in ko se lahko mirno usedeš v park in opazuješ mimoidoče. Če pa si želiš doživeti zimsko pravljico s snegom, ki se na tleh res ne stopi, z belino pokrajine, s soncem, ki se svetlika v belini, je januar res odličen trenutek.

Prva konferenca

Pa smo jo izpeljali :) Prva konferenca, ki sem jo kot Event Manager organizirala v svoji novi službi, se je zgodila včeraj. Polna dvorana, dva projektorja, slavni danski govorci, ideje, ki te inspirirajo, slastni prigrizki in občutek zadovoljstva.

Skoraj vse je šlo po planu, potrudila sem se, da je bil plan dobro narejen. Čeprav bo skupna evalvacija še sledila, vem, da bi bilo lahko še boljše, kar mi daje motivacijo za naslednji event. 

Konferenca je bila podjetniška konferenca, z glavnim govorcem Martinom Thorborgom, znanim danskim podjetnikom. Njegov govor o začetku podjetništva je bil res navdušujoč, motivacijski! 

O tem, kako se ne smemo bati širiti svojih idej, da nam jih kdo ne bi "ukradel", ker jih v izolaciji od sveta ne moremo razviti tako, da bodo všeč tudi drugim, ne samo nam.

O tem, kako se ne smemo smiliti sami sebi in si misliti, da mi tega pač ne moremo (ker smo ženske, tujci, črnci v belskem svetu ipd.).

O tem, da nikoli ni "pravi" trenutek za začetek podjetništva, ker lahko vedno čakamo na boljši čas (samo faks dokončam -> samo službo si najdem -> okej, pravo službo -> kaj pa stanovanje? -> ampak zdaj bodo pa otroci itd.)

O tem, kako težko je spremeniti navade ljudi, pa čeprav je ideja sama res genialna.

O vsem tem in še več. Martinovemu govoru je sledila okrogla miza, s prav tako zanimivimi gosti in s prav tako navdušujočimi idejami.

Po koncu smo z ekipo "proslavili" skupaj z ostalimi gosti in udeleženci, potem pa pospravljanje in postelja. Dolg dan je bil :)

New job!

Že Nicholo Machiavelli je vedel, kako pomembni so dogodki in festivali. On se je nanašal na vlado in političen vpliv dogodkov na situacijo v državi, kar je zelo pomembna, a druga debata, pa vendar bistvo ostaja - dogodki, events, so nekaj, kar je vse bolj in bolj prisotno in kar ljudje, podjetja, korporacije in vlade organizirajo spet in spet. No, največkrat imajo oni idejo, potem pa je tu organizator dogodkov, ki zadevo organizira in izpelje tako, kot si oni zaželijo. 

Jaz bom od zdaj naprej izpolnjevala želje študentske organizacije za podjetništvo v Kopenhagnu :)

Z delom začnem takoj, prva konferenca, ki jo organiziram, bo že konec novembra. Včeraj sem imela sestanek z odgovorno za marketing, jutri sestanek za sponzorje... Kar pestro! Veselim se dela, daje mi energijo! Upam, da ostane tako tekom leta in mi da kakšno idejo za future job.

”A prince ought, at convenient seasons of the year, to keep the people occupied with festivals and shows, and as every city is divided into guilds or into classes, he ought to pay attention to all these groups, mingle with them from time to time, and give them an example of his humanity and munificence, always upholding, however, the majesty of his dignity, which must never be allowed to fail in anything whatever.” (Machiavelli)

PS: Nimamo snega na Danskem. Nič. Lepa jesen je, še celo sončne dni imamo. Z dodatkom mrzlega in ostrega severnega vetra. Khm.

Super drag kino :)

V torek sva šla s Sebastianom prvič v kino v Kopenhagnu. Filme ponavadi gledava kar doma, ampak v torek je bil enkrat-letni kinodan, ki ga enostavno nisva smela zamuditi! Zakaj?

Če se nam v Ljubljanskem Koloseju vstopnica za 5 evrov zdi (pre)draga, potem jo vedno lahko primerjamo z vstopnico katerega koli kina v Kopenhagnu, kjer za ogled predstave odšteješ nič manj kot 12 evrov. Jap. Niso kar tako teli Danci, a?

Zakaj bi torej hodil v kino in gledal super drage filme, ko pa jih lahko doma zastonj in še z okusnimi (in cenejšimi, seveda) prigrizki lahko gledaš kar v topli postelji?

V torek je bila katera koli vstopnica za katero koli predstavo (kino, da ne bo pomote) znižana za pol, kar pomeni, da je bila cena vstopnice skoraj taka kot v Ljubljani! To se ponavadi v Kopenhagnu zgodi samo v fantazijah turistov, enkrat na leto pa le pridemo na svoj račun. 

Skoraj vse predstave so bile razprodane, tako da na koncu izbira ni bila več velika. Želela sva si ogledati To Rome With Love (Woody Allen), a sva bila prepozna z rezervacijo vstopnic. Gledat sva šla Moonrise Kingdom, ob pol desetih zvečer. Celoten večer je bil poln manjših presenečenj.

1) Kino, ki sva ga izbrala, je v samem centru mesta, v res simpatični ulički, v mogočni in "gledališki" zgradbi.

Nič kockaste stavbe s petnajstimi dvoranami (pest jih je kljub vsemu), temveč kino, ki je res del mesta.

2) Ime Grand Teatret ni zastonj - kino je nekoč bil gledališče in tako zunaj kot notri je še vedno ohranjena gledališkost.

Veliko platno je zakrito z rdečo žametno preprogo, stoli so prav tako rdeči in žametni, vrste so dolge in se raztezajo skoraj do odra (platna) samega.

3) Speaking about chairs, ko se usedeš, delno razumeš ceno vstopnice. Stoli so res izjemno udobni z možnostjo pomika v delno ležeče stanje (no, ne pretiravajmo, stol se lahko malo nagne nazaj).

4) Zadnje nima ničesar opraviti s kinom, pa vendar - večer je bil izjemno topel. Rokavice so sicer lepo pogrele roke na kolesu na poti nazaj, ampak v mestu je bil kljub večerni uri sredi tedna simpatičen poletni mestni utrip in mestne kopenhagenske ulice so bile čarobne.

What about the film? Zanimiv, simpatičen, pa tudi poseben. Tak, da si rečeš, da si ne želiš iti gledat še enkrat istega filma, da ti pa ni žal za vstopnico, ki si jo kupil. Zanimiva kritika družbe, prikazana na izviren, a na trenutke malo skrajen način.

Next step - gledališče :) Nekoč.

Deževen dan v Kopenhagnu

Kopenhagen se je zavil v jesenski dež. Dež imam res rada, ampak bi si želela še kakšen suh mesec, da lahko kopenhagenske ulice užijem do konca na kolesu. Res sem začela uživati v kolesarjenju, čeprav moram priznati, da je metro nekakšen treat zame. "Okej, naj ti bo, pa pojdi z metrojem danes!" Morda pa se bo še tako močno zagrela za kolesarjenje, da se bom v dežju prelevila v Ninjo, kot vsi Kopenhagenčani. Kako? Tu ni popularna samo pelerina, ko dežuje, saj ti na kolesu pelerina skoraj ne pomaga. Stegna postanejo mokra v trenutku, očala pa bi tudi potrebovala brisalce. Ko se vsemu temu pridruži še veter, si na konju. Zato so se Danci znašli in si pred kolesarjenjem v dežju ne nataknejo samo pelerine, temveč tudi pelerinaste hlače, ki te zavarujejo v celoti. In to ni vse - na nahrbtnike navlečejo pelerinasto prekrivalo, tako da res vse ostane suho. Na koncu ulice izlgedajo polne Ninj na kolesih, ampak roko na srce - suhe pa ostanejo te Ninje :)

Prekrivalo za nahrbtnik tudi jaz vedno vzamem s seboj, ko sumim, da bo začelo deževati, ko se bom na kolesu vračala s faksa. Ampak prekrivala ne uporabim za nahrbtnik, temveč kot prekrivalo za torbico v košarici na kolesu. Iznajdljivo, mar ne?

Zadnjič sem na deževen dan spekla mafine. Pravzaprav so bili čokoladni Cup Cakes-i, samo da sem se na koncu spomnila, da nisem imela ničesar za barvasto smetanco na vrhu. Ker pa se Danci po patriotizmu lahko kosajo z Američani, saj na vsakem koraku opaziš danske zastave, so se moji delni Cup Cakes-i spremenili v simpatične danske mafine. Mnjami!

Začela sem s tečajem danščine, dve uri sta že za mano. Poročam v kratkem :)

Lep dan!

Politika in aprilsko vreme

*Donnez-moi du soleil pomeni "dajte mi sonca"

Ko mi je nekaj časa nazaj prijatelj rekel, da sem muhasta kot aprilsko vreme, sem se smejala. Še celo na račun globalnega segrevanja sem se pohecala, češ še malo, pa bomo morali spremeniti modre reke naših babic zaradi teh podnebnih sprememb. Ko mi je prijatelj to rekel, je bilo v Dijonu 25 stopinj. Kratki rokavi, sončna očala, balerinke! In seveda branje akademskih člankov na klopci na glavnem trgu ali v bližnjem parku. Oh, la vie! 

Danes (no, tole se zdaj vleče že kakšna dva tedna) vidim, da se nam ni treba nič bati za modre reke naših babic, ker april ostaja april. Muhast, deževen, hladen, ko ne veš, ali bi s seboj vzel dežnik ali ne, ker je zunaj sonce, ko pa si ravno na sredi poti, te ujame nevihta. Murphy.

Nevihte v Dijonu niso take kot nevihte v Sloveniji. Nič groma in strel, nič bliskanja, nič gromozanskih kapelj in mini poplav ob robu pločnikov. Nevihta v Dijonu pomeni srednjo količino dežja, ki sicer pada precej burno, z res močnim vetrom. No, vsaj na sredi poti, ko me ujame dijonska nevihta, mi ni prav posebno žal, da nimam s seboj dežnika, ker mi pri tej vetrovni deževni zadevščini itak ne bi pomagal.

Priznati moram, da, čeprav si res obupno želim pomladi, kaj pomladi, poletja, sem po neki čudni strani vesela, da je vreme v Dijonu tako muhasto. V Kopenhagnu sem se kar malo zasekirala zadnjič, da bom celo prihodnje leto zmrzovala na kolesu na ulicah tega pravljičnega mesteca. Ko pa pomislim, da se tudi v Dijonu na koncu aprila (!) na faks zjutraj odpravim tesno zavita v šal in z rokavicami, pa vidim, da tole čudno in mrzlo vreme ni samo na Danskem, ampak tudi povsod drugje :)

(Okej, bring it on, kaj pa dejstvo, da se v Kopenhagnu niti poleti ne segreje na več kot 20 stopinj? Oh, whatever!)

Muhasto vreme pa morda vpliva malo na moje muhasto razpoloženje, predvsem kar se tiče študija. Ta teden imam zadnji teden predavanj, ki mu sledi revision week, potem pa izpiti in 10. maja počitnice (pa se le splača začeti akademsko leto septembra :P). Tole se sliši super fino, malo manj fino pa, da bo potrebnega še kar precej dela do tega super desetega v mesecu.

Vreme in izpitno obdobje pa nista edina elementa tega nemirnega obdobja. Francija je (bila) prav tako nemirna, v zadnjih dneh še posebno. V nedeljo je bil namreč prvi krog predsedniških volitev, kjer je bila volilna udeležba več kot 80-odstotna! Neverjetno, mar ne? V pozitivnem smislu, seveda. Francozi me res prijetno presenečajo. Mladi poznajo politično situacijo, spremljajo politična soočanja pred volitvami, aktivno in kritično sodelujejo v tem predvolilnem boju. No, ali pa sem samo sama obkrožena s sošolci, ki jih politika zanima bolj kot njihove vrstnike. Kakorkoli, volilna udeležba kaže, da si ljudje želijo sodelovati v tem, čemur danes pravimo demokracija.

Nicolas Sarkozy in njegova Carla Bruni

Kar je malo bolj zastrašujoče, je, da je vodja skrajne desnice Marine Le Pen, hčerka prejšnjega voditelja skrajne desnice Jean-Marie Le Pen, bila tretje izvoljena v prvem krogu (v katerem sta izbrana dva "najboljša" kandidata z največ glasovi, ki se bosta v drugem krogu bojevala za predsedniški stolček). Kakšno sporočilo želijo Francozi sporočiti javnosti? Da imajo vsega dovolj in si želijo radikalne spremembe ali pa so res ksenofobični in rasistični in siti te All different, all equal kampanje? Bomo videli, kako se bo razvijala francoska politična scena. Sarkozy prihaja v petek v Dijon. Če bom imela čas, bom pa šla morda pogledat, kaj nam ima zanimivega za povedat' :)

Just for the record, tekom tega pisanja se je spet ulilo, potem je kmalu posijalo sonce in mi svetilo v sobo skozi okna na zahodni strani, zdaj pa se črni oblaki zopet zbirajo in mislim, da ni potrebno biti vremenoslovec ali čudežna gospa s stekleno kroglo, da napoveš, kaj se bo zgodilo čez 10 minut. Ah, april! :D

Protesti, tortica in Pariz

Izpiti so za mano, eseji so oddani, vzela sem si čas za filme, za počitek. A ne za dolgo. Drug teden novi testi, nove predstavitve, počasi pa moram razmišljati in začeti pripravljati nove eseje :) Mogoče se sliši težko in grozno (in tudi meni se zdi včasih tako), ampak uživam v večini dela. V raziskovanju političnih teorij, spoznavanju različnih zgodovinskih obdobij, učenju nemščine in nenehnem delu na francoščini. Kar mi da novih energij, je občutek napredovanja, ki ga opazim pri sebi. Včeraj sem brez težav in brez izgubljanja rdeče niti sledila dveurnemu francoskemu predavanju. Ni slabo, ne? :)


Jutri se obetajo še zadnje (upam!) demonstracije. Francozi res niso od muh. Pred časom je deževalo, bilo je mrzlo, Slovencev v takem vremenu še v kino ne bi spravil. Francozi - ni težave. Palerina, dežnik, nič od tega, samo da gredo na ulice. Res je, da je med njimi veliko mladih, ki ne vejo, za kaj pravzaprav stavkajo, ampak jim je povsem všeč, ker imajo tako uraden izgovor za špricanje pouka. Zanimivo pa je, da so novinarji zadnjič vprašali eno gospo, ki je nosila majico z nekim napisom, kaj pomeni in kakšno povezavo ima društvo, ki naj bi mu pripadala, s pokojninsko reformo. Gospa ni vedela, v imenu katerega društva protestira. Toliko o aktivni politični participaciji Francozov. Čeprav ni čisto res to. Še vedno je velika večina tistih, ki vedo, za kaj gre, proti čemu demonstrirajo. Je pa res, da stavke v Franciji upravljajo celotno dogajanje. Ko ljudje stavkajo, avtobusi in vlaki (in nekatera letala) ne vozijo ali imajo strašne zamude. Zadnjič nismo mogli na odbojko, ker po šesti uri popoldan avtobusi niso več obratovali. Govorila sem s parimi Francozi in jih vprašala, če navadno ljudje s stavkami dosežejo kaj več kot dokazovanje svoje moči. Povedali so mi, da se je v preteklosti že zgodilo, da je vlada spremenila svojo odločitev in opustila določeno spremembo. Vendar pa se to ne zgodi sedaj, ko je glavni v državi gospod Sarkozy. V vsakem primeru s stavkami ljudje vplivajo na javno mnenje in ga na ta način oblikujejo. Izražajo svoje (ne)zadovoljstvo z vlado, z odločitvami in podobnim. Hja, po eni strani se mi zdi prav, da ljudje povejo in jasno pokažejo, kaj si mislijo. Vseeno pa mi ni všeč, da moram pred rezervacijo letalskih vozovnic in tistih za vlake petkrat premisliti, če obstaja možnost stavk v tistem času. Domov se vračam v sredini decembra in računam na to, da bodo ljudje že v prazničnem vzdušju in jim ne bo prišlo na kraj pameti, da bi se podali na ulice in protestirali :)

 Po tednu brez čokolade sem upoštevala Sandrin in Tamarin nasvet. Kupila sem si (suho) sadje, pa tudi pregrešno dobro tortico. Odkrila sem simpatično slaščičarnico v centru Dijona in si že parkrat privoščila mnjami super odlično tortico. In seveda uživala, ko sem jo z užitkom pojedla :)

Če bo vse po sreči, grem drug teden v Pariz. Za dan ali dva. V mislih že načrtujem pohajkovanje po pariških ulicah, sprehod na Montmartre, umirjen počitek ob Seni, pa seveda obisk pariškega Sciences Po. Do takrat pa bom polna energije delala za faks in si tako lahko privoščila dva počitniška dneva pred "zadnjim dejanjem" letošnjega študija.
Aaa, in Miklavžu moram počasi pismo napisati :) Hm.. Naj mu napišem v slovenščini ali francoščini? :)

Au revoir! :)