Danes sva s sošolko spekli wannabe muffine :) Wannabe zato, ker sva pozabili kupiti papirnate »skodelice« in sva na koncu maso vlili kar v pekač in sva tako dobili muffinasto torto :) Danes nismo imeli predavanj, zato sva še v pižamah zjutraj (čeprav ni bilo več tako zgodaj) hodili iz ene sobe v drugo in se vmes ustavljali v kuhinji in čekirali najin kolač. Super so dnevi, ko ti ni treba na faks. Ali še bolje – ko ni treba študirati :D
Sicer se počasi začenja na faksu. Dogovarjamo se za predstavitve, eseje, raziskovalne naloge, razmišljamo o izbiri tujih jezikov, obštudijskih dejavnostih. Danes so se na faksu predstavile različne organizacije in društva, kjer sem tudi sama predstavljala svojo organizacijo, Rotaract. Predvsem prvi letniki so se precej navdušili nad idejo in projekti, tako da sem bila kar uspešna s predstavitvijo :) Tudi če jih samo polovica na koncu tudi ostane v klubu, bo odlično :)
Sicer pa je Dijon na trenutke še precej poleten. Toplo sonce imamo čez dan, zvečer pa se res že pomalem opazi, da je jesen blizu. Študentov še ni veliko, ker večina v Franciji začne sredi septembra ali kar oktobra, pa vendar je mesto kar živahno. Luštno je pohajkovati po ozkih ulicah, ki so mi res domače :) Edino, kar moti v Dijonu, so prekopane ulice, ker (že tretje leto bojda) bo mesto drugo leto bogatejše za tramvaj. Dijon ni tako veliko mesto, da bi imelo podzemno železnico, kot Pariz na primer.
Je pa zanimivo primerjati londonski »tube« in pariški metro. V Londonu so povsod tekoče stopnice, ki »tečejo« res hitro, povsod so znaki, da se moraš, če »samo« stojiš in se pelješ, stopiti na desno stran, da te lahko tisti v naglici prehitijo po levi strani. Ponavadi je celo več »tekočih stopnišč«, da bi le vsi lahko brez ovir hiteli. V Parizu je stvar čisto drugačna. Bolj retro. Tekočih stopnic ni povsod (pravzaprav so bolj redkost kot navada), kar je manj prijetno, ko potuješ s kovčki, čeprav se vedno najdejo simpatični Francozi, ki mi vedno ponudijo pomoč. Ampak res vedno :) Če pa že so tekoče stopnice, so take, starinske, ki grejo bolj počasi kot ne, so ozke in čisto nič »panične«. Mislim, da je res nekaj na tem, da si v Londonu »in«, če hitiš, če se nimaš časa ustaviti, če si bizi. V Parizu si ljudje vseeno vzamejo čas za kozarec vina in za veter v laseh. Mogoče zato, ker jih redkeje dež prisili v hitenje. Ali pa je to samo stvar mode. Kaj pa vem :) Dijon je čisto francoski in nič angleški v tem smislu :) In mislim, da bo s tramvajem še bolj. A ni asociacija ob besedi »tramvaj« črno-bela slika, kjer imaš občutek, da se čas ustavi? Kako tipično francosko :)
Ste vedeli, da je bil včasih tramvaj v Piranu? "Piranski tramvaj je bil javno prevozno sredstvo, ki je med letoma 1912 in 1953 povezoval piranski Tartinijev trg z železniško postajo Porečanke v Sveti Luciji (današnji Luciji)." Zanimivo, mar ne? :)
