Paris - for a year. Or two.

Paris. The city of lights, or how do they say? The city of love, fashion, art, politics, macaroons, the Eiffel Tower and, of course, the Champs Elysées. Or the city of berets, baguettes and accordion. As you want. My city. It’s been my city for the third week in a row, and there are still many to come. As many needed to add up to two years. At least two years. After a year in Copenhagen, where I graduated, Paris was there, waiting for me. The promised city ever since I was accepted to my French university four years ago. “When you are big, you will study in Paris.” We all knew that and expected it – and now this moment has come. Paris.

Pariz. Mesto luči, al kako že rečejo. Mesto zaljubljencev, mode, umetnosti, politike, makronov, Eifflovega stolpa in, seveda, Elizejskih poljan. Ali pa baretk, baget in harmonike. Kakor hočete. Moje mesto. Že tretji teden zapored, pa še kar nekaj jih bo. Toliko, da bo vsega skupaj naneslo dve leti. Vsaj dve leti. Po letu v Kopenhganu, kjer sem diplomirala, me je pričakal Pariz, obljubljeno mesto že odkar sem bila štiri leta nazaj sprejeta na svojo francosko univerzo. “Ko boste veliki, boste pa v Parizu študirali.” Vsi smo to vedeli in pričakovali – in zdaj je prišel ta čas. Pariz.

Kalejdoskop

Vse od velike noči se je čas zame vrtel z dvojno hitrostjo. Vreme se je iz sneženega spremenilo v pomladno in nazaj in potem spet nazaj, tulipani so začeli cveteti, v trgovine je prišla sveža pomladna kolekcija s pastelnimi barvami. Izvedla sem odličen dogodek, za katerega sem oblikovala celostno podobo in bila glavna marketinška managerka. Hodila sem na faks in imela izpit. Z Bastianom sva v dveh tednih gostila štiri prijatelje in se z njimi igrala turiste. In bila na koncu utrujena. Obema sta se nama pokvarili kolesi (nebodisigatreba), razbila se je najljubša skodelica, izgubila nova usnjena rokavica. Mango sem prvič kupila sama in skoraj uničila nož, ko sem ga še (sem se morala sprijazniti, ah) nezrelega želela pripraviti v smoothiju. Vse se je zdelo čedalje bolj podobno vrtiljaku v danskem Tivoliju, ki je šel vse prehitro in na koncu ni bil več tako zelo prijeten. In danski severni veter je postajal vse močnejši in v nekem trenutku na kolesu nisem več vedela, če so se mi oči solzile zaradi vetra ali zaradi te hektične situacije.

Potem pa se je ta zmedeni vrtiljak začel ustavljati in vračati v normalno stanje. Prijetno vreme (okej, ne bom komentirala vetra), popravljena ketna na kolesu, balerinke in trenč, zumba za energijo in joga za umiritev, sprehodi po plaži z roko v roki in sladoledom v drugi, koncerti klasične glasbe, okusne večerje in prijetna družba.

Mango smoothie mi je končno uspel (kdo bi si mislil, da manga ne smeš hraniti v hladilniku?), vnaprej pa sem si pripravila "smoothie paketke", da si smoothie lahko naredim čisto preprosto in hitro tudi takrat, ko nimam ogromno časa.

Kako se pripravi "smoothie paketke"? Različno sadje (meni je najboljša kombinacija banan, jabolka, malin in manga) narežeš na koščke in shraniš v plastično Tupperware posodico in preprosto postaviš v zmrzovalnik. Ko se ti mudi, paketek vzameš iz zmrzovalnika, tri, dva, ena in sadje je zmiksano. Potem pa dodaš še kozarec vode, dokončaš miksanje in uživaš!

(PS: Idejo sem dobila na Babushkinem blogu, samo da me je Bastian prepričal, da so plastične vrečke super neprijazne za okolje, tako da sem pobrskala po omari in namesto njih uporabila Tupperware posodice.)

Tako, tak, hiter miks je bil tole. En teden imam za oddajo marketinške izpitne naloge, tako da bo naslednjih par dni še malo bolj aktivnih, potem pa teden potovanja z mojima najljubšima puncama na svetu! London, baby!

PS: Oh, pa mi je zmanjkalo časa za res najboljše presenečenje za moj rojstni dan. Kmalu torej...

Obešanje perila

Kakor koli čudno (ali pa tudi ne) lahko to zveni, here it goes: rada obešam perilo in ga na koncu tudi zložim. Obešanje perila je zame umetnost. Sprostitev. Ustvarjanje. Dobro se zavedam, da se likanju (ki ga pa ne maram tako zelo) lahko spretno izognem, če perilo lepo obesim. Nogavice vedno poparčkam, da se jih na koncu lažje zloži :) Vse to ob spremljavi dobre glasbe - top! :)

Najboljše je, da se z Bastianom pri tem dobro usklajujeva. On rad kuha in me razvaja z zajtrkom in dišečim čajem, jaz pa poskrbim za to, da ob tem oba dobro izgledava in lepo dišiva :) In stanovanje z nama :)

                         Pesem za obešanje perila      

Malce annoying je pa, ko prideš v pralnico v kleti in so vsi pralni stroji zasedeni. In prvi opere šele čez 19 minut. Ko sem ravno vse pripravila in z zanosom odšla v pralnico. Puf. In your face. Okej, kaj naj. Grem nazaj s polno košaro in upam, da vmes nekdo drug ne vskoči, ko se bom drugič odpravila dol. In ko pridem, nimam sreče. Vse zasedeno. Okej, prav. Pa zvečer.

Ko sem prišla domov, sem zavlačevala s perilom in ko sem se spomnila, da pralni stroji delajo samo do 22h, sem po hitrem postopku odhitela v pralnico.

(To je spet druga zgodba - nočno pranje namreč. Ko sva se z Bastianom preselila in spoznala način pranja, sva bila kar navdušena. Dokler nisva en večer okrog pol desetih odnesla dveh strojev oblek v pranje. Pravi program, prašek, kovanec, mehčalec, START, 47 minut. Okej. Greva nazaj v stanovanje in čez 47 minut nazaj v pralnico. Kjer noben stroj ni več delal. Elektrike v strojih ni bilo več. Nič nama ni bilo jasno, zato sva stroja odprla, da bi preverila, kakšno je stanje z najinimi oblekami. Ko sva ugotovila, da ne prvi ne drugi stroj nista imela centrifuge, poleg tega pa so bile najine obleke še polne praška, nama je bilo vse skupaj še manj jasno. Prinesti dva stroja neožetih oblek nazaj v stanovanje res ni bil piece of cake. Ampak okej - we did it! Naslednji dan, ko sva piece of cake ponovila še enkrat, tokrat v smer pralnice, sva soseda vprašala, kaj se nama je zgodilo s stroji prejšnji večer. "Pralni stroji delajo samo do 22h. Potem se izključijo, da ne motijo stanovalcev." As simple as that. "Tak!" Nauk zgodbe - zdaj veva, da je 21h zadnja šansa za pranje. Če so stroji prosti.)

Danes sem torej ob 21h hitela v pralnico s košem perila. In ugani, kaj sem zagledala v pralnici? Vsi stroji so bili prosti! Juhuhu! Kakšna sreča! Kar smejalo se mi je od zadovoljstva. "A ljudje res ne perejo več zvečer? Čudno. No, super!" Obleke sem zložila v stroj, potem pa kot ponavadi: Pravi program, prašek, kovanec, mehčalec, START, 47 minut. Not.

Ta teden so nam v pralnici zamenjali sistem, da zdaj ne uporabljamo več kovancev, temveč je zadeva postala bolj moderna in uporabljamo posebne kartice in touch pad. U la la, fancy Danska. Dokler ne ugotoviš, da touch pad ne dela in da tokrat ne bo nič s pranjem. 

"Aha, zato so bili vsi pralni stroji prazni. Kakšna sreča, ha?" Pa jutri. Oziroma takrat, ko popravijo touch pad.

Ampak poleg vseh teh dogodivščin s pranjem (ki ga sicer ne maram tako zelo), ljubezen do obešanja perila ostaja :) Če mi najprej uspe perilo oprati :D

Sicer pa... Prva pomlad je odšla tako hitro, kot je prišla. Lepe rumene cvetlice na okenski polici so edini ostanek čudovitih sončnih in pomladnih dni v Kopenhagnu. Ko se po parih dneh sonca zbudiš in odgrneš zavese v pričakovanju s soncem obžarčenih streh, v zameno pa nemo strmiš v pobeljene strehe in neutrudno sneženje, si res lahko rečeš samo eno: narobe svet.

Kakšno je pa pri vas vreme? :)

God nat!*

* Lahko noč po dansko.

Pomladna torba

Ko pride pomlad v mesto, gredo vse nepotrebne in (pre)težke stvari iz torbice ven. 

Čas je za pomladni pridih v torbici :)

Kaj pa ne sme manjkati v tvoji torbi?

Sončkast pozdrav iz Kopenhagna ☼

KrogPahljača DIY

Kot obljubljeno so tu navodila za KrogPahljačo. S pravo izbiro barv je lahko zelo simpatična božično-novoletna dekoracija.

Kaj potrebuješ?

Papir - jaz ponavadi uporabim kar revije, ker so lepih barv in dajo poseben privdih. 

Namig: Velikost papirja ni pomembna za uspeh KrogPahljače. Velikost papirja (A4, A5, posamezni trakovi...) vpliva na velikost končne KrogPahljače - sky is limit, ko se odločaš za velikost papirja. Jaz ponavadi uporabim približno A4 velikost za velike KrogPahljače in A3 za male.

Škarje

Lepilo - jaz uporabim kar navadni selotejp (obojestranski je morda še boljši)

Vrvico ali dekorativni trak (po želji, če ne želiš KrogPahljače lepiti direktno na steno)

1. Izberi barve, ki so ti všeč. 

Namig: Če bo KrogPahljača narejena iz strani iz revij, ne išči posebnih motivov, ker se na koncu ne prepoznajo prav dosti. Barve torej.

2. Zgibaj posamezni papir v harmoniko. 

Zgibani deli naj bodo široki približno 1 centimeter, rajši malo manj kot več (izgleda lepše na koncu).

3. Harmoniko nato prepogni na sredini, da dobiš dve enakomerni krili.

4. Zgibaj še dve harmoniki in ju prepogni na sredini, da dobiš tri enake pare krilc.

5. Posamezni krili v paru zlepi skupaj s selotejpom, da dobiš pahljačo.

Enako naredi z ostalima dvema paroma kril.

Namig: Zalepi na dveh mestih - na skrajno zunanjem in skrajno notranjem delu stičišča kril.

6. Vse tri pahljače postavi skupaj v krog in jih zlepi skupaj s selotejpom.

Namig: Tudi tu zalepi na dveh mestih - na skrajno zunanjem in skrajno notranjem delu stičišča pahljač.

Še en simpatičen primer KrogPahljače tule:

{Fotka: Blue Eyed Yonder}

Pa veliko ustvarjalnosti!

Liebe Shop, super cute shop - Kjut trgovinica

http://liebeshop.dk/

Včeraj sem v centru Kopenhagna odkrila res kjut dansko trgovinico z najbolj luštnimi šalčkami, skodelicami za sladkor, prstančki in mnogimi drugimi ljubkimi stvarmi. Večina je narejena iz danskega porcelana, pa tudi pletene in usnjene zadevice se najdejo. 

Prepoznavni element so pastelne barve. Vse bi imela!

Cena je... visoka. Za šalčke odšteješ od 20 do 70 eur, se pa najde tudi kakšen cenejši izdelek. Če le pobrskaš malo :)

Luštkane šalčke za skadkor. Ali nakit. Ali kaj tretjega.

Prstančki

Enostavne skodelice s črkami. K kot Katie :)

Tudi okraski za novoletno jelko se najdejo. Kjut.

Švedska za vikend

Ta teden sem imela čas gostiti Mateja v Kopenhagnu. Bil je precej razumevajoč, ko sem mu povedala, da bom imela v prvem delu tedna precej pestro dogajanje na faksu in bo moral pohajkovati naokrog sam, obljubila pa sem mu družbo v drugem delu tedna, še posebno med vikendom. Ker je Švedska le streljaj stran od Kopenhagna (30 minut z vlakom), sva se odločila, da je v soboto na vrsti Malmö, južno švedsko mestece, pridružil pa se nama je še Matejev prijatelj.

Čeprav so napovedi kazale na dež, se je mesto na jutranjo soboto odelo v sonce. Dežniki v torbo, nasmehi na obraze :)

Nismo bili tipični turisti, ki bi tekali od ene znamenitosti do druge, z enega trga na drugega in iz enega muzeja v drugo galerijo. Poskusili smo dobiti občutek za mesto, za simpatične ulice, primerjali smo Malmö s Kopenhagnom.

Kljub vsemu - poleg kavarne z okusnimi torticami smo obiskali na primer Design Museum, ki je z raznoliko "ponudbo" v simpatični manjši hiši sredi mesta kar navdušil.

Nismo pozabili na oddelek za otroke in na zabavne igrače.

Skandinavija je zelo okolju prijazen del sveta. Tako Danska kot Švedska se ponašata z najrazličnejšimi parki, od lepo urejene zelene gredice v centru mesta do starinskega (več kot 200 let) pokopališča, spremenjenega v park.

Aja, Švedska preseneti tudi z darili v drevesih. Now beat that! :D

Ko uredim preostale fotke, dodam še kakšne simpatične utrinke. But I leave you with those impressions for now.

V deželi Danski ...

Elle je za 48 ur skočila na sever, na teden mode za pomlad-poletje 2013
Copy-paste-am luštkan članek o danski modi, ki ga lahko prebereš tudi tukaj.

»Ženstvene so na čisto drugačen način,« novinarki razlaga Yvan Rodic oziroma Face Hunter, »preden sem prišel sem, sem bil v Kolumbiji, tam so ženske rade očitno seksi, nosijo zelo oprijeta oblačila, visoke pete, vse to, medtem ko dekleta v Köbenhavnu tudi v primerjavi s Švedinjami – oh, oprostite, da jih primerjam s Švedinjami – še vedno prisegajo na ulično modo.«

Sredi uverture v pomlad poletje leta 2013 zveni sila naivno govoriti o tako imenovani ulični modi, saj je ta s prihodom uličnih fotografov postala neka razredčena, bolj praktična ter cenejša različica modnih zgodb in zapovedi, ki so enake po vsem svetu.

Mode so si podobne kot ulica ulici. Vendar pa sredi Köbenhavna ne moreš zanikati, da ta izraz iz devetdesetih še kako pristaja tamkajšnjim lepoticam v opravi, ki – čeprav smo, kako nezaslišano, na tednu mode – nujno vključuje superge, najbolj pogosto New Balance ali Nike, kajti one se ne vozijo s taksiji, temveč s kolesi.

Zraven sodi še ohlapen kos oblačila ali celo trije, negovani lasje in polt brez sledi lepotnih izdelkov, razen tu in tam živahne šminkaste eskapade. Seveda je ves paket tako privlačen, ker so to vratolomno visoke posameznice z zavidljivimi okončinami, ki se jih ne naveličajo kazati, vendar spet ne na izzivalen način, ampak v, da, še en izraz devetdesetih, kul maniri. Kaj torej pričakovati od obiska njihovega tedna mode, če ne ravno naših najljubših kvalitet: kul, ulično (da, ulično, in ne hipstersko), basic, dostopno in vzorčasto?

»Morda je za to, da so oblikovalci tokrat uporabili presenetljivo veliko pletenin in relativno temačne barve, krivo dejstvo, da smo letos imeli eno izmed najbolj hladnih poletij,« je v uvodniku zapisala urednica Dansk Daily, časopisne različice revije Dansk, ki je med 8. in 12. avgustom izhajala vsak dan. »Ali pa je to preprosto odsev časa, ko morajo imeti kolekcije daljši rok trajanja in ima zato kul klasika prednost pred sezonskimi trendi?«

Revija Dansk je prav lansko poletje pisala o tem, kako se Danci na smrt bojijo slabega okusa, kar pomeni, da najraje nosijo znamke, ki od sebe niso dale ničesar kičastega, ničesar 'na tanki meji'. Vendar so njihova najbolj zveneča oblikovalska imena točno tista, ki si upajo loviti ravnotežje med slabim in dobrim. Eden izmed njih je Henrik Vibskov. Svoj 'slab okus' je razvijal na londonskem kolidžu Central Saint Martins in je že od leta 2003 edino skandinavsko ime na uradnem urniku pariškega tedna moške mode. V Köbenhavnu je pokazal reprizo pariškega šova z naslovom Transparentni jezik.

Pol modna revija, pol performans, ki se je vrtel okrog groteskno velikega napihnjenega jezika s črnimi pikami in izključno temnopoltih modelov, je kritike navdušila, saj je Vibskovu nemara uspela najbolj komercialna kolekcija doslej, ne da bi za to morala izgubiti tipične HV hura vzorce, pletenine in predimenzionirane kose. V mesto se je z mešanico dveh kolekcij, moške za pomlad-poletje 12 in ženske resort, vrnil tudi Peter Jensen, sicer abonent londonskega tedna mode (na zadnji reviji v Somerset House je v prvi vrsti sedela Alexa Chung).

Ko je iskal iztočnico za novo klasiko, se je zagledal v Tippi Hedren oziroma njen lik v Hitchcockovem filmu Ptiči: »Kaj bi lahko bilo bolj klasično kot spomniti se legendarnega dela Edith Head, zadolžene za oblikovanje večine oblačil Hitchcockovih junakinj?«

A Jensen si ne more pomagati, da ne bi v set pridnega puloverja, jopice in oprijetega krila do kolen vpeljal nekaj čudovito motečega, kot na primer rahlo nespodoben izrez roba krila. Iz Berlina so se vrnili še eni domačini, kolektiv Wood Wood, v marsičem danski Colette ali Opening Ceremony, saj deluje hkrati kot blagovna znamka in multibrand butik, s posebnimi kolekcijami v sodelovanju z drugimi blagovnimi znamkami.

Revija WW je bila na sporedu šele ob 11. uri zvečer, kar v praksi pomeni, da so manekenke prve korake opravile okrog polnoči, a danske lepotičke – in z njimi ves mednarodni press – so budno spremljale, kaj bodo nosile naslednje poletje, in brez dvoma bodo nosile vse, od nič kaj preveč ženstvenih cvetličnih topov iz organce do plašča s tigrastim potiskom ter reinterpretacije kavbojskih gležnjarjev.

Tabor navdušencev je zaploskal mojstrici pajacev, oblikovalki Stine Goya, ki je na plan privlekla harlekinske in pižamaste asociacije ter jih uspešno zapakirala v asfaltno različico. V beležko, v kateri smo imeli prej kot tipični danski uspešnici zapisano By Malene Birger in recimo Day Birger et Mikkelsen, pa smo si zabeležili modno hišo Wackerhaus, nad katero se navdušujejo blogerke anywho.dk, Bruuns Bazaar z novo glavno oblikovalko Rebekko Ray, prej glavno pri Cosu, 22-letno ljubiteljico usnja Freyo Dalsjö, ki ji je bilo zaupano odprtje tedna mode (njene čepice s ščitki so najbolj kul povabljenci že nosili v prvih vrstah na reviji Wood Wood), ter bojevnico Anne Sofie Madsen, ki se ji zelo pozna, da je delala tako za Galliana kot McQueena.

Vsa ta kul drža in pivo v kristalnih kozarcih ne pomenita, da se ukvarjajo samo z imidžem, danska moda je industrija, zato köbenhavnski teden mode spremljata kar dva sejma: Copenhagen International Fashion Fair oziroma CIFF, drugi največji v Evropi, in Gallery, na katerem je imelo razstavne salone več kot 340 skandinavskih in mednarodnih znamk, naročila za prihodnja pomlad in poletje pa so med drugim opravili buyerji trgovin Barneys New York, Liberty, Net-a-porter, Luisa via Roma in vsi drugi glavni osumljenci. Ulice po vsem svetu, pripravite se!

Ko si v Köbenhavnu, nujno odkljukaj:

• kosilo ali vsaj presno sladico v Raw 42 (Pilestrćde 32);
• spoznavni dan z vzhajajočimi skandinavskimi modnimi imeni v butiku B56 (Bredgade 56 ali na b56store.com), katerega lastnica je Stephanie, ena izmed blogerk za anywho.dk;
• pomerjanje superg v trgovini s konceptom Wood Wood (Grřnnegade 1 ali na woodwood.dk/store); 
• lekcijo iz vzorcev in druženje z drugimi znamkami v multibrand butiku Henrik Vibskov (Krystalgade 6 ali na www.henrikvibskovboutique.com);
• poslušanje zvočne podlage revije Stine Goya SS13: Molly Nilsson Whiskey Sour, Blonde Redhead In Particular, A Mountain of One Brown Piano (Remake by Studio), Molly Nilsson We're Never Coming Home, Destiny's Child Say My Name (Cyril Hahn Remix).

Super lep sončen pozdrav iz Kopenhagna! :)

sexy 3 PACK

Vedno so me navduševale dobre reklame, take, ki te, gledalca, pripravijo do razmišljanja. Ali pa so samo domiselne in na zanimiv način sporočijo zadano informacijo.

Nikoli ne bom pozabila TV reklame za Peugeot 206, ko Indijec svoj stari avto preoblikuje v novega, (naj)boljšega, čudovito lepega. Zaleti ga v steno, stolče s kladivom, na koncu se pa še slon usede na sprednji del avta.

Ali pa slovenska reklama za Dobim podarim, ki smo si jo zapomnili po dveh dobrih vilah :) 

V obeh reklamah se kaže kreativnost oblikovalcev, ki pritegne in povzroči, da si reklami zapomnimo še dolgo po tem, ko sta bili na televiziji.

(Obe reklami sem poiskala na Youtubu, najdete ju spodaj.)

Televizije ne gledam več veliko, dobre reklame pa me še vedno pritegnejo (čeprav se mi zdi, da jih je vse manj). Zadnjič sem si kupila paket Skiny spodnjih hlačk, ki so bile lično zapakirane in zavite v reklamo z žensko, ki je nosila vse tri spodnje hlačke naenkrat, glavno besedilo pa je bilo:

SEXY 3 PACK

Šele doma me je slučajno prešinilo, da so se ustvarjalci te "reklame" poigrali z besedami in pomeni in se ta seksi 3 pack ni nanašal samo na paket spodnjega perila, temveč je bil aluzija na sexy 6 pack, kar ponazarja tudi postavitev skice treh kosov perila enega pod drugega.

Meni se je ideja zdela super! Pa vam? :)

Dobro došli u Sarajevo!

Zvoki petja iz minaretov. Vonj po kavi. Zadimljeno večerno ozračje z okusom čevapčičev. Majhni stolčki pred kafanami, na katerih sedijo moški. Dobro došli u Sarajevo!

Štirje dnevi v Bosni in mešani občutki. Sarajevo, mesto, ki je ob kratkem obisku navdušilo nemalo tujcev, in ne tistih iz bivše Jugoslavije, da so se odločili živeti tu, ali pa vsaj vrniti. Država, ki se razvija, a počasi. Počasi. Sarajevo pa mesto velikih razlik. Od stavb, ki so še skoraj 20 let po vojni neobnovljene in zaznamovane s strašno preteklostjo, do modernih nakupovalnih centrov s prestižnimi oblekami in dragimi “zahodnimi” kavami.

Utrip mesta je zanimiv, a na trenutke precej turističen. Majhne trgovinice, kjer lahko kupiš tipično bosansko džezvo, bakrene kotle za kuhanje, preproge ali obleke, v katerih, on the contrary, njihove ženske ne hodijo oblečene. Burekdžinice in čevabčičnice so na vsakem koraku, a táko, pristno, je težko najti. Kar ne pomeni, da burek in čevapčiči niso dobri ;)

Moje hecanje v stilu malo za šalo, malo zares o petih cestah v Bosni, od katerih so tri makedamske, se je takoj na začetku izkazalo za popolnoma napačno. Avtoceste, ki jih imajo (okej, teh pa res ni veliko), so res odlične. Še boljše kot v Sloveniji. Na nekaterih predelih je celo narava ob avtocesti lepo urejena in travniki pokošeni. Tudi v Sarajevu je vožnja po tripasovnici do samega centra mesta precej udobna, če za teboj ne vozi moški z registracijo BIH in starejšim mercedezem. Bošnjaki so namreč precej nestrpni vozniki. Po drugi strani pa pri zeleni luči res speljejo, ne pa tako kot Slovenci, ki v leru čakamo na semaforju še pet minut po tem, ko se je rdeča spremenila v zeleno.

                                                       

Po štirih dneh ločevanja bronastih “feningov” od srebrnih marak lahko rečem, da je denar v Bosni precej enostavno handlati. In preračunavanje v evre še nikoli ni bilo lažje – bosanske marke deliš z 2 in voilà. Res je, da je Bosna precej cenejša od Slovenije. Za res majhen denar lahko piješ kavo, kupiš vodo ali Sprite, ješ sladoled (čeprav kepice so pa waaaay manjše kot v Sloveniji!) ali solate. Včasih pa je to lahko tudi precej zavajujoče, saj se je težko izogniti posedanju v kavarnah in eating out. In tudi pri napitninah sva bili prej radodarni kot skopi.

Kar mi je všeč, je, da v Sarajevu lahko kot turist izkusiš del njihovega načina življenja, vedno pa imaš tudi možnost “pobega na zahod”, ko ti čevapčiči res ne pašejo in ti namesto bosanske kave zadiši okusna tortica na neokrušenem krožniku. Stvar vsakega posameznika je, kako želi spoznati Sarajevo in kakšne spomine želi odnesti s seboj, in v Sarajevu je to vsekakor mogoče.

Ne vem, če me je Sarajevo navdušilo toliko, da bi si želela vrniti. Ne vem, če bi mi bilo več kot štiri dni v tem mestu bolj všeč. Ne vem, če bi na nek način lahko predstavljala živeti tu. Vem pa, da mi je velik del Sarajeva in Bosne ostal skrit. Vem, da sem se znebila mnogih predsodkov o državi, mestu in ljudeh. Vem, da sem se naučila ogromno o sebi, o svoji državi, o potovanju na sploh in o sami Bosni. In zagotovo vem, da se vsake dogodivščine na ulicah Sarajeva in cestah Bosne spomnim z nasmeškom :D

Burek za 6 evrov. Bosanske piramide. Ekonomija in slovenski vpliv. Pekarna, kjer v vrsti stojiš 15 minut. Stay tuned :)

The World’s Coolest University Dorm

"The World’s Coolest University Dorm" will be my home from the end of August on :) I am leaving France for a year and am all excited about Copenhagen! An awesome city, I can tell, a bit cold, but there is a charm to it as well :)

Source: http://www.buzzfeed.com/txblacklabel/worlds-coolest-university-dorm-28m7

I wrote about my Copenhagen experience here already and am sure to discover much more once living there and not just visiting. And I just realised that I still haven't told you about the Danish alternative-like "city in a city" place and about the bikes in taxis. Copenhagen people definitely are creative and inventive! I will dig in my memory and share those stories with you soon!

Until then, I will enjoy the sun in the Balkan region for about two weeks. I will probably lack it a bit in Copenhagen :) Still, great time guaranteed, I am convinced!

Happy to be in Munich

V Munchnu sem bila prvič, ko sem bila stara okrog 10 let. Pozimi v božičnem času, ko je bilo mesto čudovito, jaz pa nezainteresirana za nemščino, super butike, drage avtomobile, arhitekturo in čudovite parke (okej, to zadnje se mi lahko oprosti, ker je bil sneg).

Na poti v Tubingen sva se z Bastianom za tri dni ustavila v Munchnu. Železniška postaja mi je bila že znana, mesto pa čisto nič. Ker pred odhodom nisva imela veliko časa za načrtovanje najinega munchenskega oddiha, sva se ob prihodu okrog sedmih zjutraj usedla v Starbucks, ki je, kot vedno, omamno dišal po kavi in kjer se je, kot vedno, v ozadju vrtela res simpatična glasba. Free Internet, good coffee and a little sweet thing to eat – and a planning for the next three days can begin.

Z vremenom sva imela neverjetno srečo. Ni bilo prevroče, dežja pa tudi skoraj ni bilo. Nekaj kapljic en dan, midva pa brez dežnika. Ups? Niti ne :) Zjutraj sva na njihovem metroju z retro interierom našla dežnik, ki ga je nekdo pozabil. Izposodila sva si ga za en dan in ga zvečer na poti domov pustila v metroju.

Mestna hiša na Marienplatzu je res ogromna in zelo lepa, predvsem pa privabi ogromno turistov, ki trikrat na dan petnajst minut z zanimanjem poslušajo Glockenspiel, posebno zvonenje 43 zvonov, in opazujejo 32 figur v človeški velikosti, ki se v ritmu zvonov vrtijo okrog in prikazujejo tri pomembne dogodke v zgodovini mesta. Res super, sploh, ko izveš, kaj posamezni plesi simbolizirajo.

Čudovita arhitektura, ki pa je, če se dobro pogleda, precej “nova”. Mesto je bilo namreč precej uničeno med drugo svetovno vojno, zaradi česar veliko stavb ni starejših od 60 let. Zanimivo bi bilo videti Munchen pred vojno. V glavni mestni knjižnici imajo razstavljen prikaz razvoja knjižnice, daleč pred drugo svetovno vojno pa vse do danes. Res zanimivo! Sicer pa imajo zgradbe res zanimive motive na pročeljih, predvsem na samem vrhu. Kdo bi si mislil, da kdor koli v katerem koli momentu pogleda na vrh!

Moj prvi vtis v Munchnu je bil: Uvau, kakšni avtomobili! Brez najmanjšega pretiravanja, vsak drugi avto je ali BMW ali Mercedes.  Munchen je BMW mesto sicer, mesto, kjer proizvajajo te super avtomobile! Imajo celo BMW Headquarters, kjer sva na poti na Bio festival kukala v najnovejše BMW-je. 

Bio sejem je bil res poseben dogodek, kjer sva si naredila svoj koktajl in smoothie, potekal je pa v Olympiaparku, kjer je Munchen 1972. leta gostil poletne olimpijske igre. Ogromna zadeva, ogromno ljudi, vsa mogoča hrana, tudi BIO Kebap se je našel :) Speaking about parks, v Munchnu je čudoviti Englischer Garten (English Garden) ki spominja na ljubljanski Tivoli, a je na svoj način še bolj poseben in bolj simpatičen, z manjšim potokom, ob katerem se na sončen dan uležeš na lepo pokošeno travo, opazuješ mimoidoče in sanjaš z odprtimi očmi.

Munchen si bom zapomnila tudi kot res simpatično mestece, kjer ljudje ne hitijo na vse strani, temveč si vzamejo čas. Munchenske kavarnice so res prijetne, sploh pa so me navdušile, ker znajo iz preprostega res narediti luštkano in simpatično. Cene so druga pesem, pa vendar!

In še malo bolj praktična informacija – v Munchnu lokalni prevoz deluje res super. Pogrešala sem francoska mestna kolesa (ali ljubljanski BicikeLJ), pa vendar. Za munchenski žep se da dobiti kar ugodne ponudbe kart, ki veljajo tri dni tako za tramvaje in podzemne in pod-podzemne (imajo namreč kar tri nivoje prevozov, nebo izključeno!) kot tudi za avtobuse. Vsi ti načini prevoza so zelo pogosti, tudi v poznih večernih urah, pripeljejo te pa res skoraj povsod.

Res fina zadeva je pa še cena potovanja z vlakom iz Ljubljane. Slovenske železnice imajo akcijo kart za vlak na relaciji Ljubljana-Munich in Munich-Ljubljana za 29 EUR. Resda je potrebno potovanje planirati vnaprej, sploh če gre za “popularni” počitniški termin (pozor, ne samo slovenski, temveč tudi nemški! Ogromno Nemcev gre s tem vlakom na hrvaško Obalo), pa vendar.

Čeprav je Munchen precej posh mesto, se da pogosto prihraniti kakšen tolar (hehe, še vedno se luštno sliši) in ga kasneje porabiti za kaj drugega. Vsekakor na listi favourite cities :) Komaj čakam, da se vrnem!

Posebna zahvala gre pa še Maksu, ki naju je tako prijetno gostil! :) Smo bili simpatična slovensko-nemška naveza :)

Copenhagen - love at first sight

Kopenhagen :) Pravljičen in simpatičen kotiček, kjer se svet kar malo ustavi. Kotiček neštetih koles, močnega vetra, arhitekture v stilu sladkorne hišice iz pravljice o Janku in Metki, metrojev brez voznikov in deklin z debelimi nogavicami.

Ko sem prvi dan prišla iz vročega Pariza, me je pričakal sončen, a osvežilen Kopenhagen. Ljubezen na prvi pogled! Čudovit jezik, precej izzivalen. Izgovorijo ne vseh črk, ki jih napišejo, pa še tiste, ki jih izgovorijo, izgovorijo čisto drugače, kot bi si človek mislil. And then they say French is difficult! :P Drugo leto bo vsekakor izziv :) Res lepo mesto, predvsem mestno jedro. Urejeno, izgleda precej posh, čisto, hiške (no, malo večje hiške) so navadno različnih barv in zdi se, da ni posebnega reda ali stila. Pa vendar je smešno lahko prepoznati danski stil. Vsake toliko je ena streha tu in druga streha malo stran malo zavita, kot smetana na kolačku, potresena z mrvicami. Res, tudi mrvice se mi zdijo vseprisotne! In seveda danske zastave. Odkar so moje noge prvič stopile na danska tla, so ljudje okrog mene mahali vsak s po tremi (vsaj!) danskimi zastavami, ko so pričakovali ljudi na letališču. Crazy :D

Step 2: Menjaj evre v danske krone. Woohoo, kovanci z luknjami v sredini! Luštno! Samo s to malenkostjo, da se je treba hitro navaditi, da so ti kovanci lahko hitro kar precej vredni (tisti brez luknje predvsem. Naključje? :D). Računa v trgovini ne dobiš. No, najbrž že, če prosiš. Ampak račun nikogar ne zanima.
Kar me je presenetilo, je bilo število ukradenih koles v Kopenhagnu. Iz popolnih stereotipov o Dancih nikoli ne bi niti pomislila, da Danci tudi kradejo. Še tisti en klošar, ki sem ga videla, je poslušal iPod :D

Like tedna: In fruit we trust :) Odlični danski smoothiji! V steklenih steklenicah, različnih okusov, brez dodanih konzervansev in drugih nepotrebnih zadevščin. Mnjam!

Več si preberi tule: http://www.froosh.com/home.html




Kaj je danska različica ljubljanske Metelkove, samo s to razliko, da v Kopenhagenski različici ljudje dejansko živijo, in to brez pravil, brez davkov in z... zanimivimi substancami? Kako se Danci s kolesi vozijo v taksiju? Stay tuned :)