Oslo, part 1

Oslo sem si že nekaj časa želela obiskati, pa se je vedno izšlo tako, da sem na koncu potovala kam drugam. Enkrat nekam, kjer je bilo bolj toplo, spet drugič nekam, kjer je bilo ceneje – nekako sem vedno našla izgovor in odločitve nikoli nisem obžalovala, je pa Oslo vedno pri meni zbujalo neko posebno zanimanje, in to še toliko bolj v času, ko sem eno leto živela v Kopenhagnu.

Oslo in Kopenhagen sta se mi vedno zdela skandinavska brata. Norveška in Danska sta bili več stoletij del istega kraljestva, iz česar sledi, da je njun jezik zelo podoben (če berem norveščino, s pomočjo danščine kar dobro razumem kontekst), kultura prav tako, obe državi za plačilo uporabljata krone, krona pa je tudi simbol kraljevih družin, ki še danes obstajata v obeh državah. Seveda pa sta se državi kasneje razvijali ločeno in tudi danes je, na primer, Danska del Evropske unije, medtem ko Norveška več prednosti vidi v tem, da je sama svoj mojster.

Ko sem potovala v Oslo, sem bila torej nekako po svoje prepričana, da potujem v drugi Kopenhagen, ki je eno izmed mojih ljubših mest. Malo sem se uštela pri tem prepričanju. Oslo se od Kopenhagna precej razlikuje, kakor se tudi Norveška od Danske. Narava in površje sta precej drugačna pa tudi arhitektura mestoma res ni skupna, kar pomeni, da je bil moj prvi vtis precej čuden. Zdelo se mi je, da so edine skupne točke krone, bližina morja in simpatične kavarne. Še jezik se mi je zdel precej manj simpatičen od danščine, ko sem ga slišala na ulicah.

Oslo ni najboljše mesto za kolesarjenje. Medtem ko je Kopenhagen ravno mesto (kakor je tudi cela država) in torej zelo prijazno za kolesarjenje, je Oslo valovito mesto. Po hribu gor, po hribu dol, pa spet gor in potem dol. In to včasih na zelo kratki razdalji. Oslo ima poleg metroja še tramvaj, kar da mestu posebno podobo. Hiške na obrobju Osla so bolj podobne tistim, ki sem jih videla na švedskem podeželju in spominjajo na vilo Čira Čara od Pike Nogavičke kot pa kopenhagenskim. Mesto diha drugače.

I have wished to visit Oslo for a while now, but it always somehow turned out I travelled somewhere else. Once somewhere warmer, another time somewhere cheaper – somehow I always found a reason to go somewhere else and I’ve never regretted such decision. Oslo has, nevertheless, always attracted me, and this was even more so during my year in Copenhagen.

I’ve always seen Oslo and Copenhagen as Scandinavian brothers. Norway and Denmark used to be part of the same kingdom for several centuries, and hence their languages are similar (if I read Norwegian, I can actually pretty well understand the context with the help of my Danish skills), as is the culture, both countries use crowns as their currency and the crown is also a symbol of the two royal families that still exist in both countries. The countries have, of course, evolved separately later on and even today, for instance, Denmark is part of the EU whereas Norway prefers to be on its own.

When I traveling to Oslo, I was therefore somehow sure I was traveling to a second Copenhagen, which is one of my favourite cities. I was a bit wrong however. Oslo is quite different from Copenhagen, and so is Norway from Denmark. The nature and landscape are pretty different and so is architecture, which means that my first impressions were quite strange. The only common points seemed to be crowns, the presence of the sea and the nice cafés. Even the language seemed less nice than Danish.

Oslo is not the best city for cyclers neither. While Copenhagen is a flat city (and so is Denmark as such) and therefore nice for cycling, is Oslo a complete opposite. Up the hill, down the hill, and up again and then down. And this sometimes on a very short distance. Apart from the metro, Oslo also has a tramway, which gives the city even another atmosphere. The little houses in the suburbs of Oslo are more similar to those I saw on the Swedish countryside and remind me more of the villa of Pippi Longstocking than anything Copenhagen-like. The city breathes differently.

Po prvem stiku z vsemi temi čisto nepričakovanimi zadevami pa sem Oslu dala novo priložnost. Prisilila sem se, da sem mesto nehala primerjati s Kopenhagnom in ga doživljati kot novo mesto. Takrat sem začela uživati.

Vreme je bilo čudovito, dnevi so postajali čedalje daljši in zemljevida kmalu nisem več potrebovala. Hej, Oslo!

After this first experience, nevertheless, I gave Oslo a second chance. I forced myself to stop comparing it to Copenhagen and experience it as another city. That was the point when I started enjoying it.

The weather was beautiful, the days were getting longer and longer, and soon I didn’t need the map anymore. Hej, Oslo!

Spring Atmosphere All Around - Pomladno vzdušje vsepovsod

After a really great spring preview with lots of sun, happy faces and positive vibes, I woke up into a rainy rainy morning today. Even though I like rain, I was really enjoying those sunny days. At several occasions I felt like in Copenhagen at the end of April, when everything moves to the streets, cycling becomes very much enjoyable again, and the idea of drinking a coffee or a mango smoothie outside on the sun actually seems amazing. Pastel colors of the shops look even better in the sunlight and you just can't stop smiling.

If I was in Copenhagen and the weather was as it was a few days ago in Paris, I would probably cycle to the lakes, sit in the Cafe 22 and drink a latte while observing people passing by and enjoying the reflection of the sun in the water. Instead I took a walk to Bastille and then continued along the Seine on the way back home from my yoga class. I stopped in the flower shop and bought myself a flower bulb that I now enjoy observing growing. I had one last year too when I wanted Spring to come earlier. It worked, I promise! :)

I have never seen so many French people walking, cycling, running or skating along the Seine. Everyone seemed happy, in love, full of energy. Street artists were at every step of the way, performing and creating a special atmosphere with their music. Oh, beautiful Spring!

I try to create the spring atmosphere even when I wake up into a rainy morning. Nice breakfast makes even rain seem nice at the end ;)

Po res čudovitem pomladnem "predogledu" z veliko sonca, veselih obrazov in pozitivnih vibracij sem se danes zbudila v res deževno jutro. Čeprav imam dež sicer rada, sem teh par sončnih in pomladnih dni res uživala. Večkrat sem se počutila kot v Kopenhagnu konec aprila, ko se vse preseli na ulice, kolesarjenje ponovno postane velik užitek in ko se kava ali mangov smoothie zunaj na soncu zdi najboljša ideja. Pastelne barve trgovin izgledajo še boljše v soju sončnih žarkov in kar ni se mogoče nehati smehljati.

Če bi bila v Kopenhagnu in bi bilo vreme tako, kot par dni nazaj v Parizu, bi najbrž odkolesarila do jezer, se usedla v Cafe 22 in spila latte, obenem pa opazovala mimoidoče ljudi in uživala ob lesketanju sonca v vodi. Namesto tega sem se sprehodila do Bastille in potem nadaljevala ob bregu Sene na poti nazaj domov z joge. Ustavila sem se v cvetličarni in si kupila čebulico rože, ki jo zdaj opazujem, ko se razvija v pravo rožo. Tudi lani sem imela eno, ko sem želela prehiteti pomlad. Delovalo je, obljubim! :)

Nikoli še nisem videla toliko Francozov, ki bi se sprehajali, kolesarili, tekli ali rolali vzdolž Sene. Vsi so se zdeli srečni, zaljubljeni, polni energije. Ulični umetniki so bili na vsakem koraku, s svojimi predstavami in glasbo pa so ustvarili res posebno vzdušje. Oh, čudovita pomlad!

Potrudim se, da si pomladno vzdušje pričaram tudi, kadar se zbudim v deževno jutro. Ob simpatičnem pomladnem zajtrku se še dež zdi simpatičen ;)

What a week!

The past few days were like a long ride on a roller coaster – fun, intense, a bit tiring and especially fast. I had been at so many different places in a short time period, cycling around Paris with a double scarf (it’s quite cold on the bike), feeling like a superwoman (catwoman maybe?) but at the end of the day just falling into my bed without any trace of insomnia problems. It all started with a weekend trip to Rennes and Mont Saint Michel (where the upper photo was taken), but I will write about that a bit later.

Zadnji dnevi so bili kot dolga vožnja na vrtiljaku – zabavni, intenzivni, malo utrujajoči in predvsem zelo hitri. V res kratkem času sem bila na čisto različnih koncih, kolesarila po Parizu z dvojnim šalom (na kolesu je kar mrzlo), se počutila kot superwoman (mogoče catwoman rajši?) in na koncu dneva samo padla v posteljo brez sledu problemov z nespečnostjo. Vse se je začelo z vikend izletom v Rennes in Mont Saint Michel (kjer je nastala zgornja fotka), ampak o tem kdaj drugič.

It seemed as if that roller coaster was a bit international too. I went to more Chinese events than in my whole life before, I believe. Apart from the Chinese New Year celebrations, Jan 27 marked the 50th anniversary of the establishment of diplomatic ties between China and France, and I got to know about the best events, such as a big spectacle in the Grand Palais. Chinese decorations, Chinese electric rock, Chinese culture, spring rolls – and on top of that the Chinese New Year, défilé with the dragon trying to catch the ball in front of it. Very special, even for someone like me who is usually not the biggest fan of Asia in general.

Zdelo se je, da je bil tale vrtiljak tudi malo mednaroden. Zdi se mi, da sem šla na več kitajskih dogodkov kot prej v celem življenju skupaj. Poleg praznovanja kitajskega novega leta sta Kitajska in Francija 27. januarja praznovali 50. obletnico diplomatskih vezi. V okviru tega sem izvedela za res super dogodke, kot je bil na primer spektakel v Grand Palais. Kitajski okraski, kitajski električni rock, kitajska kultura, pomladanski zavitki – in za povrh vsega tega še velik sprevod z zmajem, ki je poskušal ujeti kroglo pred seboj. Zelo posebno je bilo to vse skupaj, tudi za nekoga kot sem jaz, ki načeloma nisem največja ljubiteljica Azije na splošno.

The weather seems to be on a roller coaster too. Not such a crazy one as in Slovenia (compared to that I should actually keep quiet here), but the sun, clouds, cold and rain somehow seem not to be able to agree on whose turn it is. One moment I wake up into a beautiful sunny morning and then when I get my feet out of the apartment, it is raining. Yey.

Signing up for zumba classes on Monday morning was one of the best decisions I have taken lately. After internal fights still in bed (“Oh, it is sooo cold”, “Just 5 more minutes”, “What if I skip it today? Just today?”) I get myself out of the bed, get dressed and take a bike. Already on the bike I feel amazing. And then in the gym I just enjoy it so much! It reminds me of Copenahgen where I started with zumba and did it several times per week.

I am leaving to Birmingham for a weekend meeting for one of the projects I participate in. I am looking forward but will need to keep myself well organized with all the rest of the work since I wont have a real weekend to catch up on things. I hope the weather will be good. For the company I know already :)

Tudi vreme se zdi na vrtiljaku. Ne tako norem kot v Sloveniji (če primerjam s tem, bi morala jezik držati za zobmi, namesto da tarnam), ampak sonce, oblaki, mraz in dež se nekako ne znajo uskladiti, kdo je na vrsti in kdaj. V enem trenutku se zbudim v res čudovito sončno jutro in potem, ko pomolim svoje noge iz stanovanja, dežuje. Jej.

Vpisala sem se na zumbo ob ponedeljkih zjutraj. To je bila ena izmed boljših odločitev v zadnjem času. Čeprav se zjutraj v postelji bojujem sama s sabo (“Oh, kako je mrzlo”, “Samo še pet minut”, “Kaj pa, če danes ne grem? Samo danes?”), se nekako spravim iz postelje, se oblečem in grem na kolo. Že na kolesu se počutim odlično, potem v dvorani pa enostavno uživam! Spomnim se na Kopenhagen, kjer sem začela z zumbo in sem šla v fitness večkrat na teden.

Ta vikend grem v Birmingham na vikend sestanek za enega izmed projektov, v katerih sodelujem. Veselim se, ampak se bom morala dobro organizirati glede ostalega dela, ker ne bom imela vikenda v pravem smislu, da bi nadoknadila stvari. Upam, da bo vreme super. Družba bo gotovo :)

Mermaid in Warsaw - Morska deklica v Varšavi

Did you know that Copenhagen wasn't the only city to have a statue of a mermaid? Warsaw is another one. The story about it is quite different, but so are the two countries. Tonight is my last night in this city. It has been a few great days, the temperatures have dropped in those few days and today it was for the first time that I put the winter coat on. Exciting! :)

° ° ° ° °

Kdo bi si mislil, da Kopenhagen ni edino mesto z morsko deklico? Varšava ima čisto svojo morsko deklico. Njena zgodba je povsem drugačna od danske, kar se pravzaprav precej dobro sklada z različnostjo dveh držav. Danes je moj zadnji večer v tem mestu. Par res finih dni sem imela, temperature so se spustile v teh parih dneh in danes sem prvič oblekla zimski plašč. Exciting! :)

Winter in Paris - Zima v Parizu

I guess it is the time for me to take winter clothes from the last non-unpacked box. And prepare a cup of cinnamon&apple tea. And put some warm socks on. I smelled it tonight, the winter. The temperatures went down, the winter is coming into town. Slowly. I like it.

Cold and windy Copenhagen prepared me well for Paris weather. It is nothing compared to last year’s Danish weather, but sometimes it doesn’t seem that far from it, to be honest. So I keep cycling instead of using the metro, even if I go a bit farther, and I keep enjoying it.

Today, on a Saturday, I went to the groceries. Riding the bike back home with a full basket and passing the Louvre and then one of the bridges over Seine, I was thinking that even the most ordinary thing, such as shopping for food on a Saturday morning, seems special in Paris. Or maybe it is just me seeing it as special.

Anyhow, I enjoy Paris a lot. I am getting better in remembering the one-way streets (oh, they are just so many here!!), avoiding the tourists and rather take some smaller but nicer streets and boulevards. I am not waiting at the red light but pass when I see it is safe to do so.

A friend of mine, a non-French, told me the other day: “You are so French!” When I asked him why, he went on: “The way you say this and that, the body language you have – you just seem so French.” I took that rather as a compliment. Some people have said so far that I have a French accent in English. This is rather not a compliment :D And it is not true, just to be clear on that :D

But I wouldn’t want to argue about my immersion into another culture. I think it is a great thing one can do when living in a foreign country for some time. A lady I talked to for a very short while in Paris, two or three years ago, told me: “When you are in another country, you must eat what people there eat.” She wanted to emphasize the importance of immersion into another culture, and that it makes no sense comparing all the time with your home country, criticizing instead of accepting, avoiding instead of trying. I think she had a very good point there.

And not-good point of the day: in the shops they already sell chocolate advent calendars. And what is even worse – I saw some people buying them! :D Crazy world.

° ° ° ° ° °

Mislim, da je čas, da odpakiram še zadnjo ne-odpakirano škatlo, škatlo z zimskimi oblekami. In čas, da si pripravim skodelico cimetovega in jabolčnega čaja. In oblečem tople nogavice. Začutila sem vonj po zimi, danes zvečer. Temperature so se spustile, zima se bliža. Počasi. Všeč mi je!

Mrzel in vertoven Kopenhagen me je dobro pripravil na pariško vreme. Ne more se primerjati z lanskim danskim vremenom, ampak moram vseeno priznati, da se včasih ne zdi tako daleč. Še naprej torej kolesarim namesto vožnje z metrojem, tudi če grem malo dlje, in še naprej uživam v tem.

Danes, v soboto, sem šla v trgovino po hrano. Ko sem se peljala domov s polno košarico na kolesu in sem šla mimo Louvra pa potem čez enega od mostov čez Seine, sem razmišljala o tem, da se tudi najbolj enostavna stvar, kot je nakupovanje hrane v soboto zjutraj, zdi posebna v Parizu. Ali pa se samo meni zdi posebna.

Kakor koli, Pariz mi je res všeč. Vse boljša postajam v tem, da si zapomnim enosmerne ulice (ki jih je tu res veliko!!), da se izognem turistom in raje kolesarim po manjših in simpatičnih ulicah in avenijah. Ne čakam več pri rdeči luči na semaforju, ampak prečkam cesto, ko vidim, da jo je varno prečkati.

Prijatelj, ne-Francoz, mi je pred kratkim rekel: “Ti si tako francoska.” Ko sem ga vprašala, kaj me naredi francosko, je nadaljeval: “Način, kako rečeš to in tisto, kako to poveš s celim telesom – enostavno francoska se zdiš.” To sem vzela kot kompliment. Zgodilo se je že, da mi je kdo rekel, da imam francoski naglas, ko govorim angleško. To, na primer, ni kompliment :D In samo da je jasno – ni res :D

Kar pa se tiče moje “potopitve” v tujo kulturo, mislim, da je imel moj prijatelj prav. Zdi se mi, da je ena izmed najboljših stvari, ki jih lahko naredimo, ko živimo v tuji državi, ta, da se “potopimo” v kulturo te države. Gospa, s katero sem se pred leti za kratek čas pogovarjala v Parizu, mi je rekla: “Ko si v tuji državi, moraš jesti to, kar jedo prebivalci te države.” Kar je želela poudariti, je ravno ta pomembnost “potopitve” v tujo kulturo in to, da nima smisla stalno primerjati stvari s svojo domovino, kritizirati namesto sprejemati, izogibati se namesto preizkušati. Mislim, da je gospa z menoj delila zelo pomembno modrost.

In ne-dober utrinek dneva: v trgovinah že prodajajo čokoladne adventne koledarje. In kar je še hujše – videla sem ljudi, ki so jih dejansko kupovali! :D Narobe svet.

Kalejdoskop

Vse od velike noči se je čas zame vrtel z dvojno hitrostjo. Vreme se je iz sneženega spremenilo v pomladno in nazaj in potem spet nazaj, tulipani so začeli cveteti, v trgovine je prišla sveža pomladna kolekcija s pastelnimi barvami. Izvedla sem odličen dogodek, za katerega sem oblikovala celostno podobo in bila glavna marketinška managerka. Hodila sem na faks in imela izpit. Z Bastianom sva v dveh tednih gostila štiri prijatelje in se z njimi igrala turiste. In bila na koncu utrujena. Obema sta se nama pokvarili kolesi (nebodisigatreba), razbila se je najljubša skodelica, izgubila nova usnjena rokavica. Mango sem prvič kupila sama in skoraj uničila nož, ko sem ga še (sem se morala sprijazniti, ah) nezrelega želela pripraviti v smoothiju. Vse se je zdelo čedalje bolj podobno vrtiljaku v danskem Tivoliju, ki je šel vse prehitro in na koncu ni bil več tako zelo prijeten. In danski severni veter je postajal vse močnejši in v nekem trenutku na kolesu nisem več vedela, če so se mi oči solzile zaradi vetra ali zaradi te hektične situacije.

Potem pa se je ta zmedeni vrtiljak začel ustavljati in vračati v normalno stanje. Prijetno vreme (okej, ne bom komentirala vetra), popravljena ketna na kolesu, balerinke in trenč, zumba za energijo in joga za umiritev, sprehodi po plaži z roko v roki in sladoledom v drugi, koncerti klasične glasbe, okusne večerje in prijetna družba.

Mango smoothie mi je končno uspel (kdo bi si mislil, da manga ne smeš hraniti v hladilniku?), vnaprej pa sem si pripravila "smoothie paketke", da si smoothie lahko naredim čisto preprosto in hitro tudi takrat, ko nimam ogromno časa.

Kako se pripravi "smoothie paketke"? Različno sadje (meni je najboljša kombinacija banan, jabolka, malin in manga) narežeš na koščke in shraniš v plastično Tupperware posodico in preprosto postaviš v zmrzovalnik. Ko se ti mudi, paketek vzameš iz zmrzovalnika, tri, dva, ena in sadje je zmiksano. Potem pa dodaš še kozarec vode, dokončaš miksanje in uživaš!

(PS: Idejo sem dobila na Babushkinem blogu, samo da me je Bastian prepričal, da so plastične vrečke super neprijazne za okolje, tako da sem pobrskala po omari in namesto njih uporabila Tupperware posodice.)

Tako, tak, hiter miks je bil tole. En teden imam za oddajo marketinške izpitne naloge, tako da bo naslednjih par dni še malo bolj aktivnih, potem pa teden potovanja z mojima najljubšima puncama na svetu! London, baby!

PS: Oh, pa mi je zmanjkalo časa za res najboljše presenečenje za moj rojstni dan. Kmalu torej...

Čas za sončen zajtrk. In coffee to go?

Zajtrk je zame pomemben del dneva. Lahko bi celo rekla, da se po zajtrku moj dan pozna. Če že od samega jutra hitim in nimam časa za zajtrk ali za čaj, to pomeni, da bo cel dan precej hiteči. Po drugi strani počasen zajtrk velikokrat zaznamuje celo dopoldne kot zelo počasno (in pogosto ne precej produktivno). Včasih pa mi uspe najti ravno pravo ravnovesje in zajtrku posvetim ravno dovolj časa, v miru spijem kavo in prelistam časopis. Potem zares začnem dan. Tak, uspešen dan.

                         
                   
                    Pesem za sončen zajtrk in energijo za cel dan - Kiss You! (Ja, One Direction :D)

Ko sem bila prejšnji vikend v Nemčiji, me je presenetilo število kavarnic, ki so vabile z velikim napisom "TO GO COFFEE". Presenetilo prvič zato, ker se mi je to zdelo so yesterday - a se še spomnite, ko smo najprej to videli samo v filmih (spomnim se Sandre Bullock v enem izmed filmov, kjer se je kot policistka prerinila čez celo vrsto ljudi in naročila kavo to go zase in za svoje sodelavce), potem smo pa tudi mi lahko v centru Ljubljane dejansko naročili to go coffee in izgledali super, ko smo šli po Čopovi s kavo v roki? Senzacija. Ampak zdelo se mi je, da smo to nekako prerasli. V Tubingenu pa je to očitno še vedno hit. V Kopenhagnu se mi ne zdi precej oglaševano, čeprav skoraj povsod lahko kavo vzameš tudi za seboj. 

Presenetilo me je pa tudi zato, ker se mi je zdelo, da kavarnice danes želijo promovirati čas za kavo, ne pa hitenja. Hitenje je bilo popularno kakšno leto nazaj, ali pač? Še vedno je nekako "popularno" reči, da si super busy. To pomeni, da se ti dogaja veliko stvari, da super hendlaš vse, da si uspešen. Ampak to je druga zgodba. Ko pa pride do kave, se mi je zdelo, da smo nekako odrasli.

Kar se mene tiče, kave nikoli ne vzamem s seboj. Tega ne maram. Ne samo, da se mi ne zdi popularno, kje pa. Dejstvo, da si rada vzamem čas za kavo (ne samo za to, da jo prevzamem v kavarni, ampak za to, da jo imam dejansko čas spiti!), je glavni razlog. Nikoli nisem marala kave spiti na en dva tri. Jutro s kavo zame pomeni umirjeno jutro, ker imam dejansko čas uživati ob kavi. Drugi razlog je, da, če se ti mudi, itak nimaš časa kave piti na poti, ko pa prideš na faks, v službo ali na sestanek, pa je kava že mrzla. Tretja zadeva je, da plastičnih ali papirnatih "kozarčkov" ne maram preveč. Luštna skodelica ali kozarec za latte (bom o tem v kratkem pisala) je a must zame.

Sicer pa nisem največji kavo-pivec. Moj dan se ne nujno začne s kavo. Čaj (sadni!) je trenutno še bolj pogosta zamenjava. In kavo obvezno pijem z mlekom. Z veliko mleka. Všeč mi je vonj kave in grenak okus, ki ga kava pusti, espressa pa res ne maram. V Franciji je to spet druga pesem :D

Eno pa drži, s kavo ali brez - pomlad je očitno prišla nazaj v Kopenhagen. Čeprav je zunaj komaj kakšna stopinja nad ničlo, je sonce skozi okna najboljša spremljava k zajtrku. Takemu, umirjenemu, takemu, ki pomeni dober začetek dneva! :)

Life is Beautiful

Končno! Pomladni dan :) Čeprav tisti, varljiv, ko je sonce skozi okensko steklo res prijetno vroče, zunaj pa je v resnici kar mrzlo. Ampak vseeno - super lep dan je bil. In kaj boljšega si človek lahko zaželi kot super zanimivo branje o marketingu v nastajajočih tržnih gospodarstvih (joj, v slovenščini se sliši super komplicirano - emerging markets, se pravi Kitajska, Indija ipd.), posladkano s sladoledom z okusom arašidovega masla! Mnjami! Ko dodaš še dobro glasbo, je to pika na i. Pa potem kasneje še božanski danski bagel (res okusen ogromen sendvič, najboljši je chicken and bacon s humusom in curry-jem!) in pomlad se lahko prične :)

                         Pesem za pomladni dan - Life Is Beautiful (Vega 4) 

(Zamižim na obe očesi, da ne vidim snežink v soju ulične svetilke!) 

Jutri bom dan začela z jutranjo kavo ob nemščini, ki jo treniram z "nemškim partnerjem", enkrat ali dvakrat na teden. Z Marcom se dobiva na kavi ali tortici in se pogovarjava po nemško. O razno raznih stvareh, od predavanj na faksu do dizajna do glasbe in filmov. Veselim se jutrišnje kave, malo bolj intenzivna nemščina mi bo po kratkem premoru po podaljšanem vikendu v Nemčiji spet dobro dela :)

Sicer je bil pa tale mesec do danes kar pester in intenziven. Organizirala sem dva dogodka za študente, ki sta oba zahtevala kar nekaj priprav in organizacije, zdaj, ko pa sta oba mimo, se bodo pa zadeve malo umirile v pripravi novih v aprilu. Se že veselim :)

Obešanje perila

Kakor koli čudno (ali pa tudi ne) lahko to zveni, here it goes: rada obešam perilo in ga na koncu tudi zložim. Obešanje perila je zame umetnost. Sprostitev. Ustvarjanje. Dobro se zavedam, da se likanju (ki ga pa ne maram tako zelo) lahko spretno izognem, če perilo lepo obesim. Nogavice vedno poparčkam, da se jih na koncu lažje zloži :) Vse to ob spremljavi dobre glasbe - top! :)

Najboljše je, da se z Bastianom pri tem dobro usklajujeva. On rad kuha in me razvaja z zajtrkom in dišečim čajem, jaz pa poskrbim za to, da ob tem oba dobro izgledava in lepo dišiva :) In stanovanje z nama :)

                         Pesem za obešanje perila      

Malce annoying je pa, ko prideš v pralnico v kleti in so vsi pralni stroji zasedeni. In prvi opere šele čez 19 minut. Ko sem ravno vse pripravila in z zanosom odšla v pralnico. Puf. In your face. Okej, kaj naj. Grem nazaj s polno košaro in upam, da vmes nekdo drug ne vskoči, ko se bom drugič odpravila dol. In ko pridem, nimam sreče. Vse zasedeno. Okej, prav. Pa zvečer.

Ko sem prišla domov, sem zavlačevala s perilom in ko sem se spomnila, da pralni stroji delajo samo do 22h, sem po hitrem postopku odhitela v pralnico.

(To je spet druga zgodba - nočno pranje namreč. Ko sva se z Bastianom preselila in spoznala način pranja, sva bila kar navdušena. Dokler nisva en večer okrog pol desetih odnesla dveh strojev oblek v pranje. Pravi program, prašek, kovanec, mehčalec, START, 47 minut. Okej. Greva nazaj v stanovanje in čez 47 minut nazaj v pralnico. Kjer noben stroj ni več delal. Elektrike v strojih ni bilo več. Nič nama ni bilo jasno, zato sva stroja odprla, da bi preverila, kakšno je stanje z najinimi oblekami. Ko sva ugotovila, da ne prvi ne drugi stroj nista imela centrifuge, poleg tega pa so bile najine obleke še polne praška, nama je bilo vse skupaj še manj jasno. Prinesti dva stroja neožetih oblek nazaj v stanovanje res ni bil piece of cake. Ampak okej - we did it! Naslednji dan, ko sva piece of cake ponovila še enkrat, tokrat v smer pralnice, sva soseda vprašala, kaj se nama je zgodilo s stroji prejšnji večer. "Pralni stroji delajo samo do 22h. Potem se izključijo, da ne motijo stanovalcev." As simple as that. "Tak!" Nauk zgodbe - zdaj veva, da je 21h zadnja šansa za pranje. Če so stroji prosti.)

Danes sem torej ob 21h hitela v pralnico s košem perila. In ugani, kaj sem zagledala v pralnici? Vsi stroji so bili prosti! Juhuhu! Kakšna sreča! Kar smejalo se mi je od zadovoljstva. "A ljudje res ne perejo več zvečer? Čudno. No, super!" Obleke sem zložila v stroj, potem pa kot ponavadi: Pravi program, prašek, kovanec, mehčalec, START, 47 minut. Not.

Ta teden so nam v pralnici zamenjali sistem, da zdaj ne uporabljamo več kovancev, temveč je zadeva postala bolj moderna in uporabljamo posebne kartice in touch pad. U la la, fancy Danska. Dokler ne ugotoviš, da touch pad ne dela in da tokrat ne bo nič s pranjem. 

"Aha, zato so bili vsi pralni stroji prazni. Kakšna sreča, ha?" Pa jutri. Oziroma takrat, ko popravijo touch pad.

Ampak poleg vseh teh dogodivščin s pranjem (ki ga sicer ne maram tako zelo), ljubezen do obešanja perila ostaja :) Če mi najprej uspe perilo oprati :D

Sicer pa... Prva pomlad je odšla tako hitro, kot je prišla. Lepe rumene cvetlice na okenski polici so edini ostanek čudovitih sončnih in pomladnih dni v Kopenhagnu. Ko se po parih dneh sonca zbudiš in odgrneš zavese v pričakovanju s soncem obžarčenih streh, v zameno pa nemo strmiš v pobeljene strehe in neutrudno sneženje, si res lahko rečeš samo eno: narobe svet.

Kakšno je pa pri vas vreme? :)

God nat!*

* Lahko noč po dansko.

Hello Spring!

Čudovit sonček, po dolgih sivih dnevih v Kopenhagnu. Pomlad, pridi, hitro! :)

“When spring came, even the false spring, there were no problems.” 
 ― Ernest Hemingway

Ker sem pred tednom ali dvema že želela prehiteti pomlad, mi je Bastian kupil čebulico rože, posajeno. Vsak dan sva jo gledala kot majhnega otroka, kako je rastla in kako se je razvil prvi cvet, pa potem drugi. Vsak dan je zdaj pri nama pomlad :) Če je še sonček zunaj pa sploh. Hitiva ven, preden se sonce skrije in se bova spet samo pretvarjala... :)

° ° ° ° °

Because I wanted spring to come early a week ago, Bastian bouthg me a flower bulb. We watched it every day like it was a small child. We watched it grow and develop the first blossom, and then the second one. Now we have spring every day :) And even more so if there is sun outside. We are running out now before the sun goes away and we will be only pretending again… :)

Teaser

Po tednu na Švedskem je kmalu sledil še podaljšan vikend v Bruslju, vmes pa se je začel novi semester, v hladilniku je bila (kratek čas) Nutellina torta za Bastianov rojstni dan in, oh, seveda, ne pozabimo na valentinovo. Tale zapis je teaser, več pa kmalu.

1. V Stockholmu je (bilo) tako mrzlo, da se sneg na tleh ne topi. Plundre ne vidiš nikjer, okrog tebe pa je čudovita belina, obkrožena s hrustanjem snega pod podplati čevljev. Magično.

2. Najino stanovanje končno dobiva podobo. Skandinavski interier popestriva z dodatki od tu in tam.

3. Najbolj simpatična kavarnica/čokoladnica v Bruslju. Café-Tasse. Svet se ustavi.

4. Indoor picnik na valentinovo. Premaga vse restavracije v mestu.

Katie

Selitev v novo stanovanje ali kako preživeti štiri dneve čiščenja

Novo stanovanje. Sliši se čudovito! Novo pohištvo, nova postavitev, novi predel mesta. In tudi je čudovito. Enkrat, ko je selitev končana. Kar se pa (v)selitve tiče, se pa ta ideja o čudovitosti lahko v trenutku spremeni v nočno moro. Dobesedno.

Ko najameš stanovanje za malo manj kot pol leta, si želiš, da je stanovanje opremljeno. Izogniti se želiš kupovanju kuhinjskega pribora, delov pohištva in povštrov, ker je na koncu dogodivščine vse skupaj težko nekomu prodati. Ali pa se enostanvo ne želiš ukvarjati s tem. Vsaj tako sva razmišljala z Bastianom.

Ko pa prideš v stanovanje, vznemirjen in s slavnimi metulji v trebuhu, in zagledaš umazana tla, prašno pohištvo, namaščeno kuhinjo in mačje dlake na vsem izmed naštetega (kmalu vključno s sabo), si zaželiš, da pred teboj v stanovanju ne bi živel nihče. In ko mačje dlake čistiš iz kozarcev iz omare, s polic v hladilniku, z omarice v kopalnici in s kovtra na postelji, si zaželiš, da bi tudi kuhinjski pribor, dele pohištva in povštre kupil sam.

Ali pa si zaželiš, da bi se z lastnikom stanovanja dobro dogovoril o standardih čiščenja stanovanja ter vse skupaj napisal v pogodbo. Tako se lahko izogniš štirim dnem čiščenja in po vselitvi dejansko začneš živeti v stanovanju. Takoj.

Oh, ja. No, pa sva se nečesa naučila. Vsaka izkušnja je nekaj vredna. Stanovanje pa… Zdaj, ko je res prečiščeno in se še človek, ki je alergičen na mačka, ne bi pritožil, je res lepo. V danskem stilu, z veliko belega pohištva, z dosti svetlobe in brez zaves. Zdaj se končno lahko začne najboljši del – DIY opremljanje, jaz rečem. Prazne stene zapolniti z domiselnimi  idejami, okenske police z luštkanimi dodatki in mizico v dnevni sobi s čajem. In kavč s toplo dekco za tople večere.

Po tednu na Švedskem :) Se oglasim kmalu!

One exam down, three more to go. Joy joy joy!

Zadnjič sem obljubila, da je s super božično jelko izpitno obdobje takoj odtenek bolj čarobno. Danes lahko obljubim,da je po enem štiriurnem izpitu in osmih božičnih pesmih izpitno obdobje še dodaten odtenek bolj čarobno :) Uf, le kaj bo po koncu vseh izpitov! 

Štiriurnih izpitov sem vajena. V Franciji imamo skoraj vse pisne izpite dolge štiri ure. Essay type. Danes pa sem prvič izpit pisala na računalnik. Študij na biznis šoli je vsekakor tehnološko napreden, ugotavljam že vse od septembra, ko sem si v knjižnici sama prvič prek posebnega sistema izposodila knjigo. Pred izpitom sem se spraševala, kako bo to izgledalo na koncu, in zdaj vidim, da lahko skoraj deset strani dolgo nalogo natipkaš in premisliš in preštudiraš v štirih urah. Hm. Morda mi to lahko prav pride za 15-strani dolgo raziskovalno nalogo, ki jo moram napisati v štirih dneh.

Project Management, moj prvi letošnji izpit, je bil open book exam, kar pomeni, da smo lahko imeli s seboj vse zapiske, knjige, PowerPointe, samo interneta ne. Če odmislim začetno mrzlično brskanje po dobro urejenih papirjih in zapiskih in učbenikih in tekstih (še dobro, da sem se zavedla trapaste evforije preden sem ves čas zapravila za iskanje dodatnih idej), mi je open book exam zelo všeč. Zelo realen. Poudarek ni na memoriziranju teorij in dejstev, temveč na razumevanju in na tem, da znaš naučeno dejansko uporabiti. Mislim, da se mi je prvič v mnogih letih zgodilo, da večer pred izpitom nisem študirala in zaradi tega nisem bila "kaznovana" ali nervozna. Ko veš, da vse razumeš in moraš to samo uporabiti, da pa tiste res pomembne teorije ne boš pozabil, ker bo dejansko napisana na listu pred teboj, se učenje na pamet izgubi nekje v snežinkah, ko pogledaš skozi okno.

Sicer pa je Kopenhagen prekrit s snegom. Povsod. Razen na kolesarskih stezah, ki so včasih boljše splužene kot ceste :) Svet se tu vrti čisto povsem normalno. Tekači tečejo dobro oblečeni, kolesarji koles ne pustijo doma. Inspiring!

PS: DIY projekt, obljubljen tule, bo objavljen jutri! Končno :)