Pravijo, da je bil danes eden izmed zadnjih poletnih dni. Baje ne samo v Kopenhagnu. Po eni strani me kar spreleti, ko pomislim, da se poletje končuje, po drugi strani pa se mi zdi, da je že čas. Da je pravi čas.
September je. Faks je nazaj. Listje počasi korak za korakom odpada in se barva na rdeče.
Še malo, pa bodo po tleh ležali kostanji, ki se jim bom izogibala s kolesom na poti do faksa.
Še malo, pa bo v zraku dišalo po toplih ognjiščih.
Še malo, pa bom tudi jaz spet v "tea time" moodu.
Še malo, pa bom tudi tiste tri majice s kratkimi rokavi, ki sem jih kljub vsemu vzela v Kopenhagen, pospravila na dno omare.
Še malo, pa bo jesen res tu v vsem svojem čaru.
Jesen po poletju sem imela vedno rada. Zanimivo je, da sem pred dvema letoma ob zelo podobnem času razmišljala zelo podobno. Ko poslušam mimoidoče, ki objokujejo bližajoči se konec poletja, me kar spreleti. Kot da lahko kdo kaj spremeni tu. Taka je narava in tako je prav. Jaz na svoj način že prav čakam pravo jesen.
Poletje, meni je kul, če prepustiš svoje mesto jeseni. Lepo si me razvajalo.
js sm zaljubljena v poletje, ampak se useeno veselim jeseni zarad kostanja, čajov, toplih šalov in jaken. tk da, jesen bring it on :)
ReplyDelete