À la recherche du temps perdu (Proust Marcel)
* V iskanju
izgubljenega časa
Doma sem. Končno :) Skoraj en mesec po izpitih sem končno
prišla domov. Ni lahko oditi iz Francije. Počasi sem pripravljala svoj odhod, da bi vse skupaj le potekalo tako, kot je treba,
pa ni bilo vedno enostavno.
Še preden odideš v tujino, potrebuješ kar nekaj časa, da
urediš in pripraviš vse potrebno za odhod. Veljavnost dokumentov, kartica
evropskega zavarovanja, kopije mednarodno veljavnega rojstnega lista, dohodkov
staršev in nemalo drugih zadevščin, na katere se je bolje spomniti, ko si še
doma. Ko prideš, se prvih nekaj mesecev ukvarjaš z različnimi papirji,
pogodbami, pravili. Sploh v Franciji. Stanovanje, zavarovanje, bančni račun,
telefon, poleg navajanja na življenje v drugi državi, jezik, kulturo. Rečeš si:
Uf, pa je vse za mano, pika. Hm. Niti ne.
Odhod iz nove “domovine” je prav tako kompliciran kot prihod.
Po dveh letih se s tem spopadam mnogo bolj sproščeno, bolj suvereno, bolj
nasmejano. Pa vendar. Če ob besedi Francija pomisliš na birokracijo, slavno
francosko bureaucratie, ta asociacija
ni ravno iz trte zvita. Birokracija je kar pomemben del življenja v Franciji. Vse, ampak res skoraj vse, je
potrebno dokazati s petimi dokumenti, pa še takrat ti za prekinitev
naročniškega razmerja za telefon ob odhodu iz države domov pošljejo pismo, da
tvoji dokumenti, dokumenti, ki so bili zahtevani s strani operaterja, niso dovolj
legitimni za prekinitev in ti bodo zaračunali vrtoglave obresti. A si ti malo
nor! Okej, vzemi telefon v roke in zavrti številko.
Ko se na začetku
bivanja v Franciji zaveš, da se v šoli nikoli nisi naučil klicanja po telefonu,
predstavljanja in pojasnjevanja, da ne omenjam specifičnosti besedišča
vsakdanjega življenja, zraven pa prišteješ še informacije, ki jih niti ne
razumeš več dobro, potem se delaš, da si strong
in si rečeš: Okej, počasi bo že.
In ko po dveh
letih bivanja v Franciji želiš prekiniti naročnino za telefon in te ženska na
drugi strani telefona prepričuje, da tvoja dokazila niso zadostna, ti pa ji v
dobri francoščini razložiš, da še kako zadostujejo, sicer pa naj ti pove, kaj
točno bi še potrebovali, in ti na koncu pove, da ni problema in ti bodo pogodbo
prekinili brez obresti... Potem si samo rečeš: Yes, I did succeed :) Počasi je šlo :)
Potem pa se poln
elana in zadovoljstva odpraviš na drug urad, prepričan, da boš tudi tu žel
uspeh, se pa avtomatska vrata ne odprejo in opaziš plakat, da delajo samo od 9h
do 12h. Ker v ponedeljek tudi ne delajo, moraš čakati skoraj tri cele dni, da
se lahko končno zmeniš zadevščino. Vive la France! :)
Kako so torej
počitnice? Odlično! Na začetku se mi občutek ni zdel nič posebnega. O, pa še
kako poseben je! Super je, da grem zvečer spat without a single thought about the school and exams! Res super je,
da sem šla v Dijonu na čisto poletni dan v kratkih hlačah in lahkotni srajci z
računalnikom v park s fontanami, ki mi je dal občutek pravega poletja, in sem
poskušala nadoknaditi neodgovorjene maile in obveznosti, ki sem jih s popolnim
izgovorom (les études, kaj pa drugega) ves čas prelagala na »jutri«! Super je pozabiti
na uro! In super je opaziti, da je glavna fontana v parku pravzaprav
sestavljena iz dveh delov, notranjega in zunanjega, in se vodometi izmenjujejo,
ker to pomeni, da sem imela čas opazovati in nisem bila v parku zato, da bi
študirala »z malo večjim veseljem« :)
Če si sposodim
Proustove besede, sem bila takoj po končanih izpitih v iskanju izgubljenega
časa, časa, ki je šel mimo mene v dveh letih v Dijonu. Nisem pretiravala, nisem
tekala od enega konca do drugega in si ogledovala vsakega najmanjšega kipa.
Daleč od tega. Sem si pa vzela čas in z najboljšim smoothijem pohajkovala po
mestu.
What's next?
Pohajkovanje po Ljubljani? :)
No comments:
Post a Comment