Katie's Kite

Že tretji dan zapored sem si rekla, da dokončam določene stvari za faks, potem pa pogledam film. Za sprostitev, nekaj, kar ni povezano s faksom in s študijem.

Že tretji dan zapored bom šla spat brez filma. Danes bom namesto romantične komedije za lahko noč pogledala posnetek predavanja profesorja z Yale-a na temo Platonove knjige Crito, o kateri bomo jutri debatirali v razredu. Super zamenjava, kajne? :) 

Upam, da se bo splačalo. Da ne bom na koncu ostala z istimi mislimi in vtisi, kot jih imam zdaj.

Sicer pa.. Danes mi je med igranjem tetrisa (kdo ne pozna te sto let stare igre? :D) prišlo na misel, da je življenje pravzaprav kot tetris. Če ga organizirano in natančno gradimo, bomo napredovali. S prve, lahke stopnje, proti vse težjim. Lahko se kdaj zmotimo, naredimo napako, in med našim polnim stolpom, ki ga gradimo, nastane špranja. Nič zato, vedno jo lahko popravimo. Če pa nadaljujemo tako, bo špranj vse več in več, stvari ne bodo razrešene, temveč se bodo samo nalagale druga na drugo in na koncu nam ne bo preostalo nič drugega kot "GAME OVER". Ampak pri tetrisu je malenkost drugačna zgodba. Igro lahko začnemo znova. In znova. In znova, če želimo. Življenja ne moremo. Vsak korak, ki ga naredimo, je pomemben. A nikoli ne smemo pozabiti, da kljub "špranjam" v našem življenju ni potrebno obupati. Vedno je rešitev nekje. Vedno bomo lahko zapolnili špranje. Nekako. Kar je pomembno, je, da se moramo vrniti na pravo pot, k natančni gradnji. Čim prej. Potem nam lahko uspe. In še nekaj je pomembno - vaja. Več kot vadimo, boljši bomo, spretnejši bomo, manj bo špranj v našem stolpu življenja.

Torej - veselo na delo :) Nadaljujmo z gradnjo našega življenja. In se zabavajmo. Življenje je igra, konec koncev. Ja? :)