Brezbrižni Italijani ali Benetke niso najboljša postojanka na potovanju z ogromno prtljage

Benetke! Mesto, kjer se ustavi čas, mesto mostov, gondol, italijanskega naglasa in umetnosti. Vsekakor pa ne mesto, ki bi bilo najbolj idealno za prenašanje prtljage z enega konca mesta na drugega. Že z Markovega trga do najbližje kavarne je težko! 

Prva stvar – most med Santa Lucio in Piazzo de la Roma. Uvau, sliši se lepo. In tudi je. Še lepše bi pa bilo, če bi imeli urejen prehod za invalide, da lahko kovčke na kolesih lepo elegantno prepelješ na drugo stran. Ampak to se sliši kar preveč idealno – vse kovčke, potovalke in torbe je (trenutno, čeprav delajo na spremembi) potrebno prenesti »peš«. Kar pomeni milijon stopnic do sredine mostu in potem še do druge strani. Odlično! 

Nekako sem pretovorila vse na drugo stran in po stotih letih našla tablo Eurolines v daljavi. Oh, pa so Italijani le sposobni nekakšne organizacije. Ko sem prišla zraven, sem nemo gledala svoj odsev v umazani in zapuščeni izložbi, na vratih pa italijanski napis na strganem A4 listu, da je prodajalna vstopnic premeščena v Mestre, kar nekako razberem z mešanico španščine in francoščine. Nekaj takega. Odlično. To je samo nekaj 10 kilometrov stran. Mimo prideta dva simpatična Italijana v 40-ih in vprašam ju za točen prevod. Izkaže se, da imam konec koncev kar srečo, saj sta oba policista, zelo pripravljena pomagati. Moški je klical na tri različne Eurolines številke, napisane na izobešenem »plakatu«. Seveda se ni nihče oglasil. Kaj pa drugega. Brez težav se ponudi, da stopi do postaje lokalnih avtobusov in se prijazno pozanima, od kod naj bi odpeljal moj dijonski prevoz. Odgovor je bil seveda približen. »Nekje tam, pri tisti modri tabli bi moral biti.« V upanju, da natisnjena vozovnica zadošča, se odpravim naprej.  

Zagledam WiFi cafe. Odlično! Vsaka stvar je za nekaj dobra, mar ne, si rečem. Spotikajoče se privlečem do moje »meke za eno dopoldne«. Benetke + kovček na kolesih = KRIZA. Veliki tlakovci, neenakomerno razporejeni, eni višje, drugi nižje. Kolesa obtičijo na vsakem četrtem koraku. Domači fitnes. V mislih že načrtujem mini surfanje po spletu, pregled maila, pisanje kratkih sporočilc. Kaj zagledam, ko pridem tja? Obvestilo (zopet na umazanem A4 listu), da je kavarna zaprta. Ali premeščena. Nisem točno razumela – napis spet v italijanščini. Odlično, ne? :)

 Moja edina in največja želja v tistem trenutku: najti simpatično kavarno, ODLOŽITI VSO PRTLJAGO, se usesti in spiti Messi Pepsi. Ojoj, že čutim jutrišnji musklfibr. Najdem simpatično kavarno, kjer nihče ne pride do mene, ampak moram sama do natakarja in naročiti :D Kakor koli, privoščim si italijanski zajtrk in počitek v Benetkah, čudovitem mestu. 

(To še zdaleč ni (bilo) vse. Zapletov z avtobusom ne bom opisovala, sicer bo vsak izgubil kakršno koli upanje v Italijane. Recimo samo, da bom naslednjič dvakrat premislila, preden se bom odpravljala na potovanje prek Benetk. Te so zdaj pri meni rezervirane samo za sproščeno pohajkovanje, raziskovanje skritih kotičkov in nastavljanje soncu.)

Dijon, glavna postaja. Pričaka me Vladimir, češki prijatelj. S poljuboma na obe lici se delava, da sva že Francoza. Jutranja pot v Maret, residenco, kjer sva imela srečo, da naju je simpatičen starejši gospod želel sprejeti kljub zgodnji uri. Francoska birokracija (tisoč in en obrazec, ki sva ga morala izpolniti), potem pa končno dodeljeni sobi. Jutranji tuš in počitek. Prvi dan v Dijonu. Moje francosko leto se je začelo popolno!