Pozna noč. Odprem okno, ugasnem luči, se uležem v posteljo in pripravim playlisto za lahkonoč. Pred spanjem se odpravim še na stranišče. Na poti srečam Adama, Slovaka. Ahoj, salut, hey, beseda steče sama od sebe. Videla sem njegove baletne slike in bila navdušena nad tem, da je baletnik, ko mi pove, da ni. Da je le sodeloval v neki predstavi in se delal, da zna balet. Oh, škoda. Pove pa mi, da je delal v gledališču, kjer je bilo ogromno baletnih spektaklov. Vaje, zaodrje, vse mu je bilo na razpolago. Stojiva sredi hodnika residence in debatirava o baletu.
Baleta sicer ne maram preveč. Ga pa zelo močno občudujem. Na odru izgleda najlažja stvar na svetu. Balerine in baletniki letijo po zraku kot peresca, mišičasti baletniki dvigujejo suhcene balerine v višave, čas prične teči počasneje. V resnici, Adam je povedal iz prve roke, pa je balet strahotno težek. Ko baletniki in balerine skočijo med zavese, da se iz princev in princes preobrazijo v druge like, so nadvse utrujeni, zmanjkuje jim sape, kosajo se lahko z maratonci. Že v drugem trenutku pa so v novi vlogi ponovno na odru, kjer zopet lebdijo v zraku in se s konicami prstov dotikajo tal.
Med pogovorom se v residenco vrne Gabriel, Francoz. Že se mislimo posloviti in oditi vsak v svojo sobo, pa se zapletemo v nov pogovor. O stripih, knjigah, poeziji, potem pa o naših strahovih, ki smo jih imeli, ko smo bili majhni in smo poslušali strašne pravljice in kdaj ponesreči z enim očesom videli strašen prizor na televiziji, ko smo želeli objeti mamo za lahkonoč.
Omemba slovaške »kaše« (ja, tudi oni rečejo kaša) nas je pripeljala do razmišljanja o vzhodno evropskih jezikih, o srbohrvaščini in srbščini in hrvaščini, o stereotipiziranju in francoskem neznanju tujih jezikov. Moj mini sprehod pred spanjem se je zavlekel v zgodnje jutro, ko me je zopet toplo pozdravilo sonce skozi okno. Super dopoldne je pred mano – francoski ogled Dijona z Nicolasom, našim profesorjem francoščine. Excelent!
No comments:
Post a Comment