Zakaj je fino imeti francoske prijatelje v Maretu? - Ker lahko ob 22h potrkaš na vrata in skupaj popravita, no, izboljšata, govorni nastop za naslednji dan :) Odlično! Zdaj samo še povadim parkrat, pa bo. Moja prva ocena :)

Včeraj smo šli Sciences Po-jevci na odbojko. Imeli bomo tedenske treninge, ker nas v maju čaka Minicrit, športno tekmovanje med kampusi Sciences Po :) Lansko leto so dijonski študentje.. kako naj lepo rečem.. So se malo slabše odrezali, tako da smo se prvi letniki letos odločili, da vtis popravimo! :) Ideja o tekmovanju med kampusi mi je izredno všeč. Prireditev, kjer se bo zbralo ogromno ljudi, spoznali bomo naše prijatelje z drugih koncev Francije, obenem pa se še bolj povezali med seboj. In hkrati združili prijetno s koristnim :) 

Danes sem šla na obvezni sistematski pregled in izvedela, da nisem nič zrasla že kar nekaj časa, kar pa je zdravnico in mene nasmejalo, pa je bilo vprašanje iz nekega obrazca, ki mi ga je zdravnica postavila. Najprej me je spraševala o boleznih, cepljenjih in podobnem, potem pa se kar naenkrat pojavi vprašanje, pri katerem sem razumela samo besedi levo in desno. Čeprav sem kar uspešna pri sklepanju o pomenu raznih fraz, ker še vedno ne razumem vsake besede, ki mi jo francoski ljudje povejo, sem tokrat sklepala napačno - vprašala sem: Oprostite? Me sprašujete, če se politično opredeljujem za leve ali za desne?? Ko mi je zdravnica v smehu odgovorila, da me sprašuje, s katero roko pišem, sem se nasmejala tudi sama. Študijska deformacija?? :)

Danes sem razmišljala, kako se je moje dojemanje Francije spremenilo v zadnjem času. Ko sem pred parimi leti slišala za Francijo, sem pomislila na la Tour Eiffel, na bagete, na Malega princa. Danes.. Danes pomislim na Dijon. Na francoščino. Na Sarkozyja. Na proteste :) Zanimivo, kako se s spremembo okoliščin lahko spremeni dojemanje nečesa. Pa vendar - Eiffelov stolp, bagete in Mali princ ostajajo :)

Boji.. in zmage.

Kdo bi si mislil.. Vreme v Dijonu se spreminja iz minute v minuto, iz dneva v dan. Predvčerajšnjim dež, najprej malo pršenja, potem močan naliv. Čez nekaj ur sončno. Potem zopet črn oblak in kasneje dež. Včeraj, ko je se temperatura cel dan ni dvignila nad 10 stopinj in sem mislila obleči vse zimske obleke, ki jih imam v Dijonu, naenkrat, kar eno čez drugo, ker je bilo reees mrzlo. Danes, ko sem se bojno opremila za zmago nad mrazom, je zunaj sijalo sonce in smo imeli čudovit jesenski dan. Kdo bi si mislil :) Zeblo me pa ni.

Torki so naporni. In potrjuje se moja teorija, da glavobol v resnici ne obstaja. Danes me je bolela glava. Čakaj - kaj zdaj?! Glavobol obstaja ali ne? - Ne. Izmislimo si ga. Ko se nam ne da boriti, ko smo utrujeni, ko je vse, kar si želimo, počitek, dober film, sprostitev, namesto tega pa moramo skoncentrirano slediti predavanju, poslušati navodila ali se vsaj pretvarjati, da smo z mislimi pri stvari. Takrat se začnemo smiliti sami sebi in nas začne "boleti glava". Če pa se potrudimo, jo z mislimi lahko premagamo. Res je, da počitek, svež zrak in veliko vode ne škodi, ampak v največji meri so v takih trenutkih pomembne naše misli. Nasmeh sprosti obrazne mišice (če ne verjameš, se poskusi nasmehniti med mrščenjem), hkrati pa do možganov pride informacija, da smo veseli. In učinek je dejansko to - veselje.

Še en boj je bil danes na tapeti.. Boj z lenobo. Ne študijsko, pač pa tisto, ko se ti ne da ven niti na sprehod, kaj šele odločiti se za kaj bolj aktivnega. Ob 18h je nasproti residence skoraj vsak dan "Gym d'entretien", neke vrste aerobika oziroma mišični trening. Ura je bila že pet minut čez šest, ko sem se odločila, da grem, se v naglici pripravila in pohitela v telovadnico. Ni bilo nič posebnega, še zadihala se nisem (različni vaditelji imajo različen način dela - očitno sem naletela ravno mišični trening), vendar pa sem bila ponosna nase. Super občutek!

Pri francoščini smo danes prišli do zaključka, da je angleščina precej egoističen jezik v primerjavi s francoščino. Malo heca, pa vendar. Do zaključka smo prišli na podlagi primerjave fraz, s katerimi rečemo, da nekoga pogrešamo. V francoščini se reče:

Tu me manques.

Dobesedni prevod je "Ti mi manjkaš".

V angleščini rečemo:

I miss you.

Dobesedni prevod: "Jaz te pogrešam."

Kaj je torej razlika? Romantična francoščina izpostavi tistega, ki ga pogrešamo. Tu me manques. Angleščina je osredotočena na subjekt - I miss you. Jaz sem tisti oziroma tista, ki je središče. Hm.. Naključje ali dejstvo, na podlagi katerega lahko pridemo do kakšnih zaključkov? Peut être que peut être, bi rekli Francozi.. Mogoče, da mogoče.. To je obenem naslov trenutno zelo popularne francoske pesmi. Ali pa bi morala reči dijonske? Vedno, ko prižgem radio, jo slišim. Še dobro, da mi je všeč :)

Patrick Fiori - Peut être que peut être (2010) Vidéo Tartenpion333 sélectionnée dans Musique

Bonne nuit!

Sobota. Ampak ne navadna :) Dopoldan predavanje (samo dve uri in pol), potem pa sprehod po glavni ulici v Dijonu. Danes je neke vrste sejem, kjer francoski trgovci vabijo, da se ustaviš, si pogledaš, kupiš. Vse je seveda "najboljše", "najcenejše", oh in sploh :) V ozadju glasba koncerta mlade francoske skupine, ljudi milijon na ulici, na trgih predstave malih plesalk flamenka.. Vzdušje je simpatično. Kljub vsemu je ena ura sprehoda v gneči povsem dovolj. Po napornem študijskem tednu sem odšla v knjižnico, tisto, veliko, ki pa nima veliko angleških knjig, si nabrala tri revije, se usedla na fotelj in listala. Odličen občutek, ko lahko samo prelistaš in te ne bo nihče kasneje vprašal, zakaj je nekje pisalo nekaj in kako lahko to primerjaš z nečim drugim.

Jesen je že čisto prišla v Dijon. Prinesla s seboj nekaj dežja, predvsem pa odpadlo listje in divje kostanje na ulicah in v parkih. Čudovito! Še lepše pa je, ko sonce obsije liste, ki se spremenijo v rumeno in oranžno barvo. Dnevi so hladnejši, ampak se sonce v Dijonu še ni končalo. Tako pravijo.

Danes sem šla (po treh tednih načrtovanja) prvič teč po dijonskih ulicah. Čeprav se mi je na začetku zdelo hladno, sem se po pol ure teka precej ogrela. Kondicije mi primanjkuje (khm, delam na tem), je pa bilo odlično. V bližini je veliko jezero, ampak nisem imela poguma, da bi tekla do tja in nazaj. Tako sem tekla po malih ulicah Dijona, levo, desno, sem, tja, na koncu pa nisem več vedela, kje sem. Ko sem že mislila, da se je moja orientacija zmedla čisto in sem na čisto napačnem koncu Dijona, sem zagledala Flunch, restavracijo, kamor smo Sciences Po-jevci hodili na kosilo zaradi WiFi :) Vsaka stvar je za nekaj dobra, ne? :)

Aja! Internet je v Maretuuuu!! Po treh tednih :) Imamo onemogočen dostop do Facebooka in Youtuba. Počutimo se kot na Kubi, ampak se ne pritožujemo. Ko je treba študirati, odsotnost Facebooka niti ni tako napačna..

Au revoir!

Dva dneva intenzivnih predavanj (8h-19h) z vmesnimi 15-minutnimi (ali pa kar brez) premori. Aja, in 30 minut časa za kosilo. Ja, šolsko leto se je definitivno začelo. Priprave na predavanja, nemška domača naloga, francoščina, francoščina, francoščina...

Čeprav je naporno (drug teden bo bolj sproščeno), je odlično. Nemščina je zanimiva :D Čeprav profesorica razume francosko, je večina ur v nemščini. Kar je super, obenem pa precej smešno, sploh glede na to, da nihče med nami ne govori nemško. Še. No, znam se že predstaviti v nemščini in nekaj besed si zapomnim brez težav :D Kot recimo frai (vsi smo včasih frej, brez obveznosti, ane?) :D

Po dveh tednih sem ugotovila, da je način dela tu drugačen kot v Sloveniji. Predavanja tam so, predavatelji odpredavajo svojo knjigo, če potrebuješ kakšno pojasnilo, ga lahko dobiš, to je pa to. Tu so predavanja namenjena diskusiji. Temu, da debatiramo, kako razumemo tekste, članke, snov, ki smo jo predelali, kaj nam je všeč, kaj nam ni. To je super, ker mislim, da šele takrat, ko diskutiraš o prebranem, resnično premisliš, dopolniš, spremeniš, oblikuješ mnenje o nečem. Kar pa to obenem pomeni, je: veliko veliko veliko domačega dela. Še posebej veliko zato, ker je tak način dela ne le pri enem izmed predmetov, ampak pri večini. Poleg študija na faksu študenti vsaj dvakrat toliko časa potrebujemo, da preberemo vso različno literaturo, obenem pa profesorji tu ne odpredavajo snovi. To moramo narediti sami. S čimer se strinjam. Res je škoda, da se dejstva in ozadja stvari predava in na ta način krati čas za diskusijo. Vseeno pa si včasih zaželim, da bi mi nekdo enostavno odpredaval snov, jaz bi si naredila zapiske in vprašala, če bi me zanimalo kaj posebnega. Je pa dejstvo, da se tako naučim in si zapomnim več. Tako da vloženo delo ni izgubljeno :) Always look on the bright side of life :)

Kljub obilici dela je študentsko življenje v Maretu precej pestro :) Ko sem se včeraj po kosilu vrnila v residenco, je sošolec prišel k meni po informacije o eseju, ki ga moramo oddati do četrtka. Ko je zagledal kitaro v sobi, se je pet minut razvleklo v pol ure petja in različnih priredb znanih pesmi U2 in Beatles. Strinjala sva se o obveznem glasbenem dogajanju v Maretu :)

Zvečer, okrog 20.30 je nekdo potrkal na vrata moje sobe. Sošolec je kuhal večerjo in skuhal mnogo mnogo preveč :D Zato je iskal lačne ljudi, ki bi želeli jesti večerjo. Čez 10 minut je bilo v mini kuhinji 10 Sciences Po-jevcev, vsak s svojim krožnikom in priborom v roki, vsi precej radovedni, če si res želimo pozne večerje. Yuri je pripravil špagete s pinjolami in paradižnikom in iskreno rečeno - bilo je odlično :) Zraven paradižnikova solata z baziliko. Kar je bilo še bolje, pa je bila družba. Vzdušje v majhni kuhinji, polno smeha zaradi tega in onega... Simpatičen večer :)

Dijonski dnevi ostajajo sončni, čeprav so jutra že precej hladna, mrak pa predčasno daje občutek noči. Ali pa se samo jaz pozneje vračam s faksa in šele zdaj opažam, da je ob pol devetih zvečer že tema. Preden se vrnem v residenco bom igrala klavir. Po dolgem času. Kljub napornemu dnevu je občutek na koncu odličen :)

Sončno sobotno dopoldne.. na faksu :)

Včeraj smo imeli v Dijonu čast, da je predsednik Sciences Po, simpatičen, starejši gospod, prišel iz Pariza na naš kampus, nas pozdravil, imel dve uri dolg govor, na koncu pa se nam pridružil ob dijonskih sladicah in pijači. Kljub temu, da je svoj govor začel s filozofsko zgodbico, ki je vsekakor pritegnila (mojo in, prepričana sem, večinsko) pozornost, je dolgo srečanje v francoščini po eni uri začelo izgubljati mojo pozornost. Ja, intenzivna francoščina kot del predavanj tu res ni naključna in verjamem, da bom že po prvem semestru resnično napredovala na tej točki. Je pa kar malce frustrirajoče, ko predsednik pove šalo in se smeji cel amfiteater, jaz pa izgubljeno sprašujem: Kaj je rekel? Kaj to pomeni? In potem še eno, in še eno. Vendar vseeno - fino je, da sem v stiku z jezikom, čeprav ne razumem vedno vsega. Smešno pa je, ko poskusim govoriti špansko s prijatelji, pa se francoske besede znova in znova vmešavajo v moje špansko besedišče :)

Po temačnem včerajšnjem dnevu (ni deževalo, so pa črni oblaki ves čas grozili, in vprašanje, zakaj nisem vzela dežnika s seboj, se je v intervalih pojavljalo v mojih mislih) je danes zopet sonček. Baje moramo užiti sončne dneve v Dijonu, ker jih s hladno jesenjo kmalu zmanjka. In za kar dolgo obdobje. Z moderno zgodovino do 13. ure nisem ravno na dobri poti. A se je splačalo. Odličen profesor! Že od samega začetka, ko je študente, ki so vsako besedo, ki jo je povedal, histerično natipkali v word (predstavljaj si neusklajeni tik-tik-tik-tik-tik-tik-tik-tik-tik-tik petih študentov, če lahko..), pozval, naj zaprejo računalnike, ker njegov cilj ni triurno predavanje, ampak spodbuditev diskusije.. Že od samega začetka sem vedela, da bo to dopoldne super. Sicer pa mi še vedno ostane cel dan za nastavljanje soncu :)

Navada na Sciences Po je, da je vsakemu študentu iz prvega letnika dodeljen študent iz drugega. Starejši študentje naj bi bili tisti, na katere bi se obrnili, če bi imeli kakšno vprašanje, potrebovali kakšno pomoč ali samo nekoga, s katerim bi popili čaj. Danes sva šli z Lucie, franko-angležinjo iz drugega letnika, na kosilo in predebatirali razno razne teme, od športa in glasbe do poslušanja Harryja Potterja na kasetah. Čeprav bi bila zame odlična vaja, da bi govorili v francoščini, sva malo "goljufali" in se držali angleščine :) Ah, saj bo še čas za popolno potopitev v francoščino :)

Sonce kliče.. :)

Jeziki, languages, lenguas, les langues... Tuji, seveda.

Francija je država, kjer se večina ljudi in zadev drži enega načela: eno pravilo, milijon izjem. Tako je pri francoski slovnici, izpolnjevanju neskončnih obrazcev, dogovarjanju s Francozi, na ulici, v uradih, v knjigah, povsod. Tudi na Sciences Po.

Letos se lahko učim tri tuje jezike in opravljam izpite in pridobim ocene. V teoriji. Francoščina je zame obvezna. Ostaneta mi torej še dva jezika, čeprav je tretji odsvetovan, ker naj bi vse moči usmerili v francoščino, da bomo lahko drugo leto brez težav sledili francoskim predavanjem, pisali francoske eseje in imeli predstavitve v francoščini. Najprej sem kot drugi jezik želela izbrati ruščino. Že sem se veselila cirilice in se spraševala, kako podobna je ruščina slovenščini, ko sem prišla do informacije, da začetnega nivoja ruščine ni mogoče izbrati. Hja, okej, ruščina odpade. Špansko znam, za italijanščino s pomočjo španščine in francoščine potrebujem en kratek intenziven tečaj, pa bo. Kaj pa češčina? Češčina me je zadnje čase zelo navduševala. Poslušam ljudi okrog sebe, ki govorijo češko, in iščem slovenske ekvivalentne besede. Film s češkimi podnapisi me je prav tako navdušil (tudi sicer je odličen, ne le zaradi tujih podnapisov!). Pa vendar.. Kaj pa morda nemščina? Prijatelji iz 2. letnika mi priporočajo nemščino. Hm.. 

Naenkrat se spomnim - saj poleg francoščine vendar lahko izberem še dva jezika! Odlično, torej se bom letos začela učiti češko in nemško. 

Ampak.. V Franciji je vedno nekje "ampak". Ko Francoza vprašaš, če mu je bilo všeč kosilo, bo rekel, da je bilo odlično, "ampak".. Če se zanimaš za določene informacije, jih boš dobil, na koncu pa bo zopet tisti "ampak". Kot internet v residenci. Bo, ja. Ampak ne še ta teden. Pralni stroj dela, ampak oblek ne ožame dovolj. In ja, tudi moj jezikovni primer ima svoj "ampak".

Poleg obvezne francoščine se lahko učim še dva jezika, ampak ne smem obeh pričeti na začetku. Določen nivo je zahtevan za vsaj en jezik. Lepo od njih, da skrbijo, da ne bomo preobremenjeni. Torej mi ostane samo en jezik.

No, konec koncev se lahko uradno učim samo enega, hodim pa tudi na ure drugega. Torej je še vedno super. Ampak ne. Žal, oba sta ob istem času. Simultano. Na dveh krajih naenkrat žal ne morem biti.

Nemščina??

Eno pravilo, polno izjem.. Pa tudi ena soba in polno malih stvari, ki jo naredijo izjemno :) Svojo sobo sem želela narediti čim bolj domačo. Mini kolaž za občutek :) Da ne bo vtis o Francozih, ki so kot miselni kameleoni, preveč.. ne-simpatičen ;)

Jesen

Včeraj zvečer sem prvič zaznala vonj po jeseni. Prvič letos.

Med pomivanjem posode (še tiste, od kosila.. Am, in skodelice od jutranje kave. Včeraj je bil eden tistih dni, ko se nisem obremenjevala s posodo..). Kakor koli, med pomivanjem posode sem odprla okno. Morda je njihov čas že minil ali pa je v Dijonu kaj drugače – o komarjih ob prižgani luči tu ni ne duha ne sluha. Ko sem zaprla vodo, si obrisala dlani in vzela v roke krpo za brisanje posode, sem vdihnila večerni zrak. Nisem takoj vedela, da je vonj drugačen od običajnega dijonskega hladnega večera. Potem pa so prišle asociacije. Asociacije jeseni.

Sončni dnevi v Dijonu so odlični. Čeprav te lahko hitro zmrazi, ko prečkaš ulico, na katero ogromna palača meče svojo senco, se zdi, da poletje tu še kar traja. Pa vendar sem vedno uživala ob prehajanju letnega časa v drugega. Iz vročih poletnih sončnih vzhodov v vse temnejša jesenska jutra, iz zasneženih travnikov v čiste zelene pomladanske šope trav. Cvetenje češenj in ptičje petje, odpadlo listje in zdrobljeni orehi na tleh, prve snežinke. Vsak letni čas ima svoje lepote. Pri jeseni mi je všeč vonj večerov. Ko v pričakovanju na vonj zimskega dima iz dimnikov, ob katerem nehote pomislim na topel dom, hodim do doma.

Z letnimi časi se ne spreminjajo samo stvari okrog mene, ampak tudi moje obveznosti. Jesen se bliža, ja. Prav tako moji študijski dnevi. Ta teden bo v znamenju zgodovine in prebiranja neskončnih strani besedil. S tega pogleda, z onega, zapis iz tega dnevnika, kopija članka iz časopisa. Všeč mi je, ker na Sciences Po ne uporabljamo učbenika, ki bi se trudil čim bolj objektivno predstaviti preteklost. Zgodovino spoznavamo tako, da se poskušamo postaviti v preteklost. Na eno stran, na drugo stran. Preko konkretnih in originalnih besedil spoznavamo čas v preteklosti. Mar ni pot k objektivnosti tako večja?

Zgodovine dolgo let nisem marala. Ker nisem videla smisla v vračanju k preteklosti. In to, da smo ljudje ponavljali preverjeno neučinkovite načine za doseganje ciljev, ni ravno pripomoglo k mojemu navdušenju nad zgodovino. Danes gledam nanjo drugače. Potrebno jo je poznati, da lahko bolje razumemo današnji čas. Sploh z vidika mednarodnih odnosov je to precej pomembno. Pomembneje pa je, da ne ostanemo ujeti v njej. Kot v vsakdanjem življenju. Učimo se, a gremo dalje. K novim izkušnjam, novim izzivom, spremembam.

Odprto okno. Moj mrzel nos. Poznam ta vonj. Ja, definitivno. Jesen se bliža.

Dan na kratko

1. dijonski dež :) Nov dežnik s pikami. Simpatično. 

Kako so Francozinje ob sirih in francoskih bagetkah lahko suhe?! :)

Bibliotheque (in ne librerie), Ikea in movie night

Center Dijona je mestece v malem s pridihom čarobne preteklosti. Mogočne cerkve, čudoviti trgi, slavolok zmage, stare palače, ki danes služijo drugemu namenu. Ena izmed njih je mestna  knjižnica :) Zelo zelo lepa, ne samo od zunaj. Dobro založena, tako s knjigami kot revijami in DVD-ji in simpatičnimi čitalnicami. Članarina za študente: 4 evre. Študentsko življenje je odlično! :D Ogledala sem si jo čisto na hitro, v kratkem pa moram prečekirati in podrobno raziskati angleški oddelek. Vadim francoščino, ko povprašujem za različne knjige. In kasneje v trafiki. Elle, 2x debelejša od slovenske, stane 2 EUR. Is it just me ali.. :D 

Plan za popoldne? Ikea na obrobju Dijona! Moja soba postaja moja :) Pisan pikast lonček za svinčnike, svečke v različnih barvah, nova odeja, kozarci.. V residenco se vrnem nasmejana, pa tudi malo utrujena. Pričakajo me punce, ki se navdušeno pogovarjajo o zabavi pri študentih iz 2. letnika. Sliši se fino, kljub utrujenosti v mislih že načrtujem večerjo, potem pa zabavo. 

Čez kakšno uro pride do spremembe načrta – namesto partyja: Les Choristes (Zboristi) avec Vladi et Martin. Et avec les sutitres tchèques :D Francoski film s češkimi podnapisi. Vladimir in Martin sta v frankofonskem programu in se jima pri francoščini nič ne zatika. Meni.. Jaz imam raje vsaj francoske podnapise. Ker pa v Maretu še nimamo interneta, smo ostali samo s češkimi podnapisi. Bolje kot nič :D Presenetljiv rezltat: razumela sem več češko kot francosko :D 

Odličen film, super večer!

Drugi dan: Pot v sanje ali polnočni mednarodni klub

Pozna noč. Odprem okno, ugasnem luči, se uležem v posteljo in pripravim playlisto za lahkonoč. Pred spanjem se odpravim še na stranišče. Na poti srečam Adama, Slovaka. Ahoj, salut, hey, beseda steče sama od sebe. Videla sem njegove baletne slike in bila navdušena nad tem, da je baletnik, ko mi pove, da ni. Da je le sodeloval v neki predstavi in se delal, da zna balet. Oh, škoda. Pove pa mi, da je delal v gledališču, kjer je bilo ogromno baletnih spektaklov. Vaje, zaodrje, vse mu je bilo na razpolago. Stojiva sredi hodnika residence in debatirava o baletu. 

Baleta sicer ne maram preveč. Ga pa zelo močno občudujem. Na odru izgleda najlažja stvar na svetu. Balerine in baletniki letijo po zraku kot peresca, mišičasti baletniki dvigujejo suhcene balerine v višave, čas prične teči počasneje. V resnici, Adam je povedal iz prve roke, pa je balet strahotno težek. Ko baletniki in balerine skočijo med zavese, da se iz princev in princes preobrazijo v druge like, so nadvse utrujeni, zmanjkuje jim sape, kosajo se lahko z maratonci. Že v drugem trenutku pa so v novi vlogi ponovno na odru, kjer zopet lebdijo v zraku in se s konicami prstov dotikajo tal. 

Med pogovorom se v residenco vrne Gabriel, Francoz. Že se mislimo posloviti in oditi vsak v svojo sobo, pa se zapletemo v nov pogovor. O stripih, knjigah, poeziji, potem pa o naših strahovih, ki smo jih imeli, ko smo bili majhni in smo poslušali strašne pravljice in kdaj ponesreči z enim očesom videli strašen prizor na televiziji, ko smo želeli objeti mamo za lahkonoč. 

Omemba slovaške »kaše« (ja, tudi oni rečejo kaša) nas je pripeljala do razmišljanja o vzhodno evropskih jezikih, o srbohrvaščini in srbščini in hrvaščini, o stereotipiziranju in francoskem neznanju tujih jezikov. Moj mini sprehod pred spanjem se je zavlekel  v zgodnje jutro, ko me je zopet toplo pozdravilo sonce skozi okno. Super dopoldne je pred mano – francoski ogled Dijona z Nicolasom, našim profesorjem francoščine. Excelent! 

Brezbrižni Italijani ali Benetke niso najboljša postojanka na potovanju z ogromno prtljage

Benetke! Mesto, kjer se ustavi čas, mesto mostov, gondol, italijanskega naglasa in umetnosti. Vsekakor pa ne mesto, ki bi bilo najbolj idealno za prenašanje prtljage z enega konca mesta na drugega. Že z Markovega trga do najbližje kavarne je težko! 

Prva stvar – most med Santa Lucio in Piazzo de la Roma. Uvau, sliši se lepo. In tudi je. Še lepše bi pa bilo, če bi imeli urejen prehod za invalide, da lahko kovčke na kolesih lepo elegantno prepelješ na drugo stran. Ampak to se sliši kar preveč idealno – vse kovčke, potovalke in torbe je (trenutno, čeprav delajo na spremembi) potrebno prenesti »peš«. Kar pomeni milijon stopnic do sredine mostu in potem še do druge strani. Odlično! 

Nekako sem pretovorila vse na drugo stran in po stotih letih našla tablo Eurolines v daljavi. Oh, pa so Italijani le sposobni nekakšne organizacije. Ko sem prišla zraven, sem nemo gledala svoj odsev v umazani in zapuščeni izložbi, na vratih pa italijanski napis na strganem A4 listu, da je prodajalna vstopnic premeščena v Mestre, kar nekako razberem z mešanico španščine in francoščine. Nekaj takega. Odlično. To je samo nekaj 10 kilometrov stran. Mimo prideta dva simpatična Italijana v 40-ih in vprašam ju za točen prevod. Izkaže se, da imam konec koncev kar srečo, saj sta oba policista, zelo pripravljena pomagati. Moški je klical na tri različne Eurolines številke, napisane na izobešenem »plakatu«. Seveda se ni nihče oglasil. Kaj pa drugega. Brez težav se ponudi, da stopi do postaje lokalnih avtobusov in se prijazno pozanima, od kod naj bi odpeljal moj dijonski prevoz. Odgovor je bil seveda približen. »Nekje tam, pri tisti modri tabli bi moral biti.« V upanju, da natisnjena vozovnica zadošča, se odpravim naprej.  

Zagledam WiFi cafe. Odlično! Vsaka stvar je za nekaj dobra, mar ne, si rečem. Spotikajoče se privlečem do moje »meke za eno dopoldne«. Benetke + kovček na kolesih = KRIZA. Veliki tlakovci, neenakomerno razporejeni, eni višje, drugi nižje. Kolesa obtičijo na vsakem četrtem koraku. Domači fitnes. V mislih že načrtujem mini surfanje po spletu, pregled maila, pisanje kratkih sporočilc. Kaj zagledam, ko pridem tja? Obvestilo (zopet na umazanem A4 listu), da je kavarna zaprta. Ali premeščena. Nisem točno razumela – napis spet v italijanščini. Odlično, ne? :)

 Moja edina in največja želja v tistem trenutku: najti simpatično kavarno, ODLOŽITI VSO PRTLJAGO, se usesti in spiti Messi Pepsi. Ojoj, že čutim jutrišnji musklfibr. Najdem simpatično kavarno, kjer nihče ne pride do mene, ampak moram sama do natakarja in naročiti :D Kakor koli, privoščim si italijanski zajtrk in počitek v Benetkah, čudovitem mestu. 

(To še zdaleč ni (bilo) vse. Zapletov z avtobusom ne bom opisovala, sicer bo vsak izgubil kakršno koli upanje v Italijane. Recimo samo, da bom naslednjič dvakrat premislila, preden se bom odpravljala na potovanje prek Benetk. Te so zdaj pri meni rezervirane samo za sproščeno pohajkovanje, raziskovanje skritih kotičkov in nastavljanje soncu.)

Dijon, glavna postaja. Pričaka me Vladimir, češki prijatelj. S poljuboma na obe lici se delava, da sva že Francoza. Jutranja pot v Maret, residenco, kjer sva imela srečo, da naju je simpatičen starejši gospod želel sprejeti kljub zgodnji uri. Francoska birokracija (tisoč in en obrazec, ki sva ga morala izpolniti), potem pa končno dodeljeni sobi. Jutranji tuš in počitek. Prvi dan v Dijonu. Moje francosko leto se je začelo popolno!