KrogPahljača DIY

Kot obljubljeno so tu navodila za KrogPahljačo. S pravo izbiro barv je lahko zelo simpatična božično-novoletna dekoracija.

Kaj potrebuješ?

Papir - jaz ponavadi uporabim kar revije, ker so lepih barv in dajo poseben privdih. 

Namig: Velikost papirja ni pomembna za uspeh KrogPahljače. Velikost papirja (A4, A5, posamezni trakovi...) vpliva na velikost končne KrogPahljače - sky is limit, ko se odločaš za velikost papirja. Jaz ponavadi uporabim približno A4 velikost za velike KrogPahljače in A3 za male.

Škarje

Lepilo - jaz uporabim kar navadni selotejp (obojestranski je morda še boljši)

Vrvico ali dekorativni trak (po želji, če ne želiš KrogPahljače lepiti direktno na steno)

1. Izberi barve, ki so ti všeč. 

Namig: Če bo KrogPahljača narejena iz strani iz revij, ne išči posebnih motivov, ker se na koncu ne prepoznajo prav dosti. Barve torej.

2. Zgibaj posamezni papir v harmoniko. 

Zgibani deli naj bodo široki približno 1 centimeter, rajši malo manj kot več (izgleda lepše na koncu).

3. Harmoniko nato prepogni na sredini, da dobiš dve enakomerni krili.

4. Zgibaj še dve harmoniki in ju prepogni na sredini, da dobiš tri enake pare krilc.

5. Posamezni krili v paru zlepi skupaj s selotejpom, da dobiš pahljačo.

Enako naredi z ostalima dvema paroma kril.

Namig: Zalepi na dveh mestih - na skrajno zunanjem in skrajno notranjem delu stičišča kril.

6. Vse tri pahljače postavi skupaj v krog in jih zlepi skupaj s selotejpom.

Namig: Tudi tu zalepi na dveh mestih - na skrajno zunanjem in skrajno notranjem delu stičišča pahljač.

Še en simpatičen primer KrogPahljače tule:

{Fotka: Blue Eyed Yonder}

Pa veliko ustvarjalnosti!

One exam down, three more to go. Joy joy joy!

Zadnjič sem obljubila, da je s super božično jelko izpitno obdobje takoj odtenek bolj čarobno. Danes lahko obljubim,da je po enem štiriurnem izpitu in osmih božičnih pesmih izpitno obdobje še dodaten odtenek bolj čarobno :) Uf, le kaj bo po koncu vseh izpitov! 

Štiriurnih izpitov sem vajena. V Franciji imamo skoraj vse pisne izpite dolge štiri ure. Essay type. Danes pa sem prvič izpit pisala na računalnik. Študij na biznis šoli je vsekakor tehnološko napreden, ugotavljam že vse od septembra, ko sem si v knjižnici sama prvič prek posebnega sistema izposodila knjigo. Pred izpitom sem se spraševala, kako bo to izgledalo na koncu, in zdaj vidim, da lahko skoraj deset strani dolgo nalogo natipkaš in premisliš in preštudiraš v štirih urah. Hm. Morda mi to lahko prav pride za 15-strani dolgo raziskovalno nalogo, ki jo moram napisati v štirih dneh.

Project Management, moj prvi letošnji izpit, je bil open book exam, kar pomeni, da smo lahko imeli s seboj vse zapiske, knjige, PowerPointe, samo interneta ne. Če odmislim začetno mrzlično brskanje po dobro urejenih papirjih in zapiskih in učbenikih in tekstih (še dobro, da sem se zavedla trapaste evforije preden sem ves čas zapravila za iskanje dodatnih idej), mi je open book exam zelo všeč. Zelo realen. Poudarek ni na memoriziranju teorij in dejstev, temveč na razumevanju in na tem, da znaš naučeno dejansko uporabiti. Mislim, da se mi je prvič v mnogih letih zgodilo, da večer pred izpitom nisem študirala in zaradi tega nisem bila "kaznovana" ali nervozna. Ko veš, da vse razumeš in moraš to samo uporabiti, da pa tiste res pomembne teorije ne boš pozabil, ker bo dejansko napisana na listu pred teboj, se učenje na pamet izgubi nekje v snežinkah, ko pogledaš skozi okno.

Sicer pa je Kopenhagen prekrit s snegom. Povsod. Razen na kolesarskih stezah, ki so včasih boljše splužene kot ceste :) Svet se tu vrti čisto povsem normalno. Tekači tečejo dobro oblečeni, kolesarji koles ne pustijo doma. Inspiring!

PS: DIY projekt, obljubljen tule, bo objavljen jutri! Končno :)

DIY novoletna jelka

December je. Močno, a obenem počasi in čarobno sneži. Snežinkasti kosmiči se lepijo na okna, če pa pogledaš globoko v daljavo, snežinke kar lebdijo v zraku. Prva adventna svečka gori, toplo je, v ozadju pa se sliši umirjena božična glasba. December je. Čarobni mesec.

Z Bastianom sva se med premorom med študiranjem za decembrske izpite malo pozabavala in bila kreativna. (Predbožična) darilca sva do sedaj skrivala po omarah, ker novoletne jelke nisva nameravala kupiti. Potem pa sva dobila to simpatično idejo - narediva svojo smrečico. Unikatno smrečico. Najino, kjut smrečico.

Iz kupa katalogov sem izbrala luštne strani in izrezala trikotnike, Bastian pa je pripravil selotejp. Lepiti na steno je sitno, ker se sledi selotejpa težko odpravi, na oknu pa se zdi popolno! In še sneženo ozadje je čarobno, ko pa posije sonce, je celotna smrečica obsijana.

Pobrskala sva po omarah in pod smrečico postavila nekaj darilc. Odločila sva se namreč, da si tekom celega meseca podarjava manjša darilca, tista za grande finale pa so še vedno skrita. Obljubim - izpitno obdobje je takoj odtenek bolj čarobno :)

Prva konferenca

Pa smo jo izpeljali :) Prva konferenca, ki sem jo kot Event Manager organizirala v svoji novi službi, se je zgodila včeraj. Polna dvorana, dva projektorja, slavni danski govorci, ideje, ki te inspirirajo, slastni prigrizki in občutek zadovoljstva.

Skoraj vse je šlo po planu, potrudila sem se, da je bil plan dobro narejen. Čeprav bo skupna evalvacija še sledila, vem, da bi bilo lahko še boljše, kar mi daje motivacijo za naslednji event. 

Konferenca je bila podjetniška konferenca, z glavnim govorcem Martinom Thorborgom, znanim danskim podjetnikom. Njegov govor o začetku podjetništva je bil res navdušujoč, motivacijski! 

O tem, kako se ne smemo bati širiti svojih idej, da nam jih kdo ne bi "ukradel", ker jih v izolaciji od sveta ne moremo razviti tako, da bodo všeč tudi drugim, ne samo nam.

O tem, kako se ne smemo smiliti sami sebi in si misliti, da mi tega pač ne moremo (ker smo ženske, tujci, črnci v belskem svetu ipd.).

O tem, da nikoli ni "pravi" trenutek za začetek podjetništva, ker lahko vedno čakamo na boljši čas (samo faks dokončam -> samo službo si najdem -> okej, pravo službo -> kaj pa stanovanje? -> ampak zdaj bodo pa otroci itd.)

O tem, kako težko je spremeniti navade ljudi, pa čeprav je ideja sama res genialna.

O vsem tem in še več. Martinovemu govoru je sledila okrogla miza, s prav tako zanimivimi gosti in s prav tako navdušujočimi idejami.

Po koncu smo z ekipo "proslavili" skupaj z ostalimi gosti in udeleženci, potem pa pospravljanje in postelja. Dolg dan je bil :)

Liebe Shop, super cute shop - Kjut trgovinica

http://liebeshop.dk/

Včeraj sem v centru Kopenhagna odkrila res kjut dansko trgovinico z najbolj luštnimi šalčkami, skodelicami za sladkor, prstančki in mnogimi drugimi ljubkimi stvarmi. Večina je narejena iz danskega porcelana, pa tudi pletene in usnjene zadevice se najdejo. 

Prepoznavni element so pastelne barve. Vse bi imela!

Cena je... visoka. Za šalčke odšteješ od 20 do 70 eur, se pa najde tudi kakšen cenejši izdelek. Če le pobrskaš malo :)

Luštkane šalčke za skadkor. Ali nakit. Ali kaj tretjega.

Prstančki

Enostavne skodelice s črkami. K kot Katie :)

Tudi okraski za novoletno jelko se najdejo. Kjut.

Jesenska sestavljanka

Obožujem letne čase. Vsak je nekaj posebnega, ob koncu zime že nestrpno pričakujem pomlad, ob koncu poletja se navdušujem nad jesenjo. Kakšna je moja letošnja jesen? Čudovita! Kaj jo naredi čudovito?

In z veseljem povem, da smo imeli včeraj v Kopenhagnu izjemno lep sončen dan. In danes prav tako ni ne duha ne sluha o megli, dežju in mrazu. Vikend se lahko začne :)

Mmmm, kako lepo diši!

Okej, prav, priznam - morda pa se res znoči malček hitreje kot v Franciji ali Sloveniji. Ali pa je tema hitreje malo bolj mračna. Pa vendar - ne lažem, če rečem, da ne vpliva na moje počutje in da se mi, če ne bi ljudje delali takega buma iz tega, sploh ne bi zdelo nič posebnega.

Ali pa si samo jaz znam popestriti popoldne ali večer na poseben način - s peko zimskih piškotkov! Ideja je bila pravzaprav Sebastianova. Ready, set, ACTION! Pa sva spekla slastne marmeladne in Nutelline žepke.

Bi recept? Tule je! Za veliko sladkih užitkov!

• Sestavine:
• 350 g moke
• 1 maslo
• polovica kisle smetane ali jogurta
• ščepec soli
• 1 vanilijev sladkor


• Nadev:
• poljubna marmelada ali Nutella


• Posip:
• sladkor v prahu

• 1



• 2



• 3


• 4

• Med moko natrgamo mehko maslo (sobne temperature) in sol. Dodamo smetano in vanilijev sladkor in zgnetemo v krhko testo. Če je potrebno, dodamo še toliko moke, da se testo ne prijema na podlago.


• Testo razvaljamo na pol cm debelo. Izrežemo kroge z modelčkom ali s kozarcem. V sredino vsakega krogca damo žličko marmelade ali Nutelle in krog prepognemo, nato pa z vilicami stisnemo robove. Pazimo, da ne dodamo preveč marmelade ali Nutelle, da ob prepogibanju ne steče ven.


• Pečemo 10 minut pri 180 stopinjah.


• Ko so piškoti ohlajeni, jih potresemo s sladkorjem v prahu.

Dober tek!

(Pred?) božično vzdušje

Sredi novembra smo. Slaba dva tedna nas ločita od začetka veselega decembra. Meseca, ko se je včasih kar težko odločiti, kaj je še okusno in kaj je pretirano ali preveč kičasto, najsi gre za okrasitev balkona z mnogimi lučkami (utripajočimi ali ne), postavitev božička, ki pleza po steni hiše (ali visi dol z balkona, uf) ali pa časovni razpored božičnih okraskov na police v trgovinah.

Zanimivo, ampak letos me zgodnje božično vzdušje niti ne moti tako zelo. Šoka, ko sem sredi oktobra vstopila v supermarket in zagledala adventne koledarje (!), rajši ne bom omenjala. (Okej, ne morem brez komentarja - kdo hoče adventni koledar gledati mesec in pol preden odpre prvi okenček s čokoladko?!)

Kopenhagen (in ne samo center!) se počasi okrašuje. Razen tega, da je povsod ogromno rdečih srčkov, česar res ne razumem, mi je dekoracija všeč. Ne pretirana, ne prekičasta. Samo malo preveč na valentinovo spomni. Ali na to, da se moramo imeti radi celo leto? :)

Lepo okrašen je posh nakupovalni center Illum v središču mesta. Čeprav se na prvi pogled morda zdi preveč, je občutek lep, ko vstopiš in se s tekočimi stopnicami pelješ v tretje nadstropje.

Vseeno pa nekako ne morem pozabiti lanske pariške čudovite novoletne smreke v Galeries Lafayette. Sama veleblagovnica ni bila pretirano okrašena, ogromna novoletna jelka pa je definitivno dominirala v sredini celotnega dogajanja.

Še ena zanimivost. Lansko leto sem omenjala živali iz izložb :) V Dijonu. Danes sem jih videla tudi v Kopenhagnu. Ne v izložbi, pa vendar - sredi veleblagovnice, z božičnim privdihom, v glasbenem vzdušju. S to razliko, da se danske živali ne premikajo. In morda je celotna zgodba vseeno nekoliko bolj smiselna kot dijonski polarni medvedje v hotelu ali glasbenika v optiki. Tudi all in all se mi zdi, da so tile kopenhagenski medvedje bolj kjut, obenem pa predstavljajo še skupnost, morda družino, na božični večer. Well done, Illum.

Kako se pa kaže vzdušje pri vas?

Švedska za vikend

Ta teden sem imela čas gostiti Mateja v Kopenhagnu. Bil je precej razumevajoč, ko sem mu povedala, da bom imela v prvem delu tedna precej pestro dogajanje na faksu in bo moral pohajkovati naokrog sam, obljubila pa sem mu družbo v drugem delu tedna, še posebno med vikendom. Ker je Švedska le streljaj stran od Kopenhagna (30 minut z vlakom), sva se odločila, da je v soboto na vrsti Malmö, južno švedsko mestece, pridružil pa se nama je še Matejev prijatelj.

Čeprav so napovedi kazale na dež, se je mesto na jutranjo soboto odelo v sonce. Dežniki v torbo, nasmehi na obraze :)

Nismo bili tipični turisti, ki bi tekali od ene znamenitosti do druge, z enega trga na drugega in iz enega muzeja v drugo galerijo. Poskusili smo dobiti občutek za mesto, za simpatične ulice, primerjali smo Malmö s Kopenhagnom.

Kljub vsemu - poleg kavarne z okusnimi torticami smo obiskali na primer Design Museum, ki je z raznoliko "ponudbo" v simpatični manjši hiši sredi mesta kar navdušil.

Nismo pozabili na oddelek za otroke in na zabavne igrače.

Skandinavija je zelo okolju prijazen del sveta. Tako Danska kot Švedska se ponašata z najrazličnejšimi parki, od lepo urejene zelene gredice v centru mesta do starinskega (več kot 200 let) pokopališča, spremenjenega v park.

Aja, Švedska preseneti tudi z darili v drevesih. Now beat that! :D

Ko uredim preostale fotke, dodam še kakšne simpatične utrinke. But I leave you with those impressions for now.

New job!

Že Nicholo Machiavelli je vedel, kako pomembni so dogodki in festivali. On se je nanašal na vlado in političen vpliv dogodkov na situacijo v državi, kar je zelo pomembna, a druga debata, pa vendar bistvo ostaja - dogodki, events, so nekaj, kar je vse bolj in bolj prisotno in kar ljudje, podjetja, korporacije in vlade organizirajo spet in spet. No, največkrat imajo oni idejo, potem pa je tu organizator dogodkov, ki zadevo organizira in izpelje tako, kot si oni zaželijo. 

Jaz bom od zdaj naprej izpolnjevala želje študentske organizacije za podjetništvo v Kopenhagnu :)

Z delom začnem takoj, prva konferenca, ki jo organiziram, bo že konec novembra. Včeraj sem imela sestanek z odgovorno za marketing, jutri sestanek za sponzorje... Kar pestro! Veselim se dela, daje mi energijo! Upam, da ostane tako tekom leta in mi da kakšno idejo za future job.

”A prince ought, at convenient seasons of the year, to keep the people occupied with festivals and shows, and as every city is divided into guilds or into classes, he ought to pay attention to all these groups, mingle with them from time to time, and give them an example of his humanity and munificence, always upholding, however, the majesty of his dignity, which must never be allowed to fail in anything whatever.” (Machiavelli)

PS: Nimamo snega na Danskem. Nič. Lepa jesen je, še celo sončne dni imamo. Z dodatkom mrzlega in ostrega severnega vetra. Khm.

New Dream

... in slej ko prej se ta new dream uresniči, če se dovolj dobro potrudiš :)

(kmalu povem več)

Lep dan!

WTPh? - What the Phonics

Pred časom sem omenila, da sem se začela učiti danščino, a dlje od tega nisem šla v zapisu. Zdaj, po slabem mesecu učenja jezika in dveh mesecih v Kopenhagnu mislim, da lahko pokomentiram ta komplicirani jezik, ki se včasih zdi primeren samo za vikinge.

Prvi korak v danščino naredimo že, ko “Kopenhagen” izgovorimo po dansko – København. Nekateri to izgovorijo kot [kébênhaun], spet drugi kot [kǝbenhaven], tretji namesto N izgovorijo M [kǝbeMhaun] in še bi lahko naštevala.

Na prvi pogled se zdi kot izgovorjava francoskega avta Peugeot: [pižo], [pêžo], [pǝžo], [peđo] itd.

Res je – v obeh jezikih mrgoli besed, ki se na primer napišejo s precej več črkami, kot jih na koncu dejansko izgovorimo. Glavna razlika med francoščino in danščino pa je, da v francoščini vseeno obstaja pravilo za izgovarjanje (z manjšimi izjemami, ampak v glavnem pa velja), česar pa Danci ne poznajo.

Glavni izziv danščine je torej res izgovorjava. Zaenkrat je slovnica precej enostavna (sem slišala, da tudi ta slej ko prej postane »vikingška«), besede pa so velikokrat napisane (!) podobno kot v angleščini ali nemščini. Izgovarjanje pa... Nekdo je rekel: »If you don't know Danish, your best guess will probably not even be close.« Very motivating indeed.

O čem govorim? Poglej si tale posnetek z inovativno idejo:

 

Priznati moram, da sem na začetku imela težave z motivacijo za učenje danščine, in to kljub prvotnemu navdušenju. Kadar sem delala domačo nalogo, nikoli nisem vedela, če sem besede prav izgovorila. Ko sem poslušala izgovorjavo na CD-ju,  se mi je zdelo, da tudi dva različna Danca isto besedo izgovorita drugače. Skratka – precej frustrating.

Po drugi strani je melodija jezika precej lahka za imitiranje. Tudi danski naglas v angleščini je precej reprezentativen in zdi se ti, da se boš jezika naučil precej hitro. Pa gre vseeno malo bolj počasi.

Motivacija se kljub vsemu vrača, ko se učim besede, ki jih iz vsakdanjega življenja že poznam. Dnevi v tednu? Kaj lažjega – na vsaki trgovini so napisani na odpiralnem času. Hrana? Ko se deset minut v trgovini sprašuješ, če je zadeva v mini tetrapaku mleko, jogurt ali smetana, si mimogrede zapomniš vse tri besede (in potem ugotoviš, je obstajajo besede še za kefir in sto drugih različič mlečnih izdelkov, in ne veš, ali gre za posebno vrsto mleka, jogurta ali smetane).

Živeti v državi, kjer govorijo jezik, ki se ga učiš, je res pomembno. Predvsem koristno. Tudi če ne govoriš aktivno, je jezik s tabo na vsakem koraku. Slišiš melodijo, vidiš čudne črke (ø, å, æ ...) in podobno. Možgani delujejo, čeprav se včasih tega ne zavedamo. Hm... Morda bom začela gledati dansko televizijo! :D

Hej hej!
[haj haj]
Bye! ;)

Life from National Gallery of Denmark

Ta teden so krompirjeve počitnice na Danskem. Večini staršev ni treba v službo, otroci so šolske torbe pozabili nekje na bež podu svoje sobe, mesto pa je zaživelo. Na vsakem koraku se nekaj dogaja, sploh prireditve za otroke pa so vseprisotne. Wonderfall je beseda, ki povzame vse, saj je namreč projekt, ki skrbi, da Kopenhagenčanom ta teden ni dolgčas. Še več - da si bodo krompirjeve počitnice z veseljem zpomnili.

Ko sem razmišljala, katerega izmed dogodkov se bom udeležila danes popoldan, mi je v oko padel Jazz for Kids. Dogodki za otroke so najboljši! Otroci želijo vedno stvari sami preizkusiti, se jih dotakniti, ustvarjati. Ko sem videla kombinacijo glasbe, umetnosti, vesoljskih planetov in pošasti, sem vedela, kje bom čez kakšno uro.

V Narodni galeriji.

V Narodno galerijo še nikoli nisem šla. Mimo sem se že večkrat peljala, ampak v današnjem jesenskem sončnem dnevu se mi je zdela res čudovita! Ko sem vstopila, dogodka za otroke ni bilo težko najti.

Všeč mi je, kako so organizatorji pripravili dogodek. Nič kompliciranja z mizami in stoli, z dodatnimi blazinami za sedeže, da tudi najmanjši lahko dosežejo mizo in se sklonijo po lepilo. Enostavno so različne elemente postavili kar na tla, okrog pa majhne okrogle preproge različnih barv, na katere se vsak lahko usede. Lego kocke za ustvarjanje, barvice in "lepilo iz cvetličarne", tisto, električno v pištolici :)

Razigrani otroci povsod, ki ustvarjajo od res kompleksnih izdelkov do simpatičnih poskusov (kako spustiti karton navzdol po ograji). Res prijetno presenečenje pa je tudi število staršev, ki ne samo stojijo zraven, temveč ustvarjajo z otroki. Ne ustvarjajo namesto njih, temveč ob njih. Prav zanimivo jih je opazovati.

V ozadju je jazz glasba z vso potrebno tehnologijo, kjer se lahko otroci preizkusijo v DJ-anju, igranju električnega klavirja, vse to s slušalkami na glavi, kot pravi profesionalci. Res luštno vzdušje!

(Mislila sem sicer, da bom našla kaj, kjer bom tudi sama lahko sodelovala, ampak moram priznati, da me tokrat dogodek ni privabil k ustvarjanju. Posedela sem ob otrocih kakšno urco in napisala tale zapis, zdaj se bom pa sprehodila po galeriji. Upam, da so mislili na turiste z angleščino...).

Lep jesenski dan!

Weekend DIY

Nedolgo nazaj sem na blogu Babushke videla res simpatično idejo o predelavi starih ‘palet’ in ‘gajbic’ v nekaj novega. Nad idejo sem se čisto navdušila, saj so bile gajbice zame vedno nekaj prašnega, umazanega, tu jim pa dodamo čisto drugačen privdih! Luštno!

Ampak gajbice pri meni ne ležijo kar povsod po stanovanju. Kje bi dobila kakšno, da jo polepšam? Iz mojih ust v božja ušesa, ko smo s prijatelji pojedli gajbico breskev, me je na koncu čisto nepričakovano pričakala prazna gajbica!

Woohoo! Ampak iz ene same gajbice težko narediš kar koli od predlaganega na omenjenem blogu. Hm. Po tem ko sva jo s Sebastianom en teden prelagala z enega mesta na tleh na drugega, drug teden pa jo uporabljala za blokiranje balkonskih vrat, da se ob vetru niso takoj sama zaprla, mi je danes ob kartanju v glavo šinila super ideja!

Včeraj sva šla v res simpatično teater-kavarnico v mestu in preizkusila danske bionapitke Naturfrisk - pomarančno in limonino gazirano pijačo. Bila nama je kar všeč, še posebej pa sta nama bili všeč steklenički. Prinesla sva ju domov in previdno sprala, potem pa postavila na mizo. Kaj pa zdaj? Nad stekleničkama sva bila res navdušena, ampak nisva jih imela kam postaviti. Vsaj ne tako, da bi se nama zdelo fino. 

Ko sva kartala, sva razmišljala, tako, čisto spotoma, kaj bi s tema stekleničkama. Ugotovila sva, da nama v stanovanju, kjer imava sicer vse, kar potrebujeva, manjkajo police. Nobenih polic na stenah nimava. Ko sva že razmišljala in se hecala, da bi šla lahko kupit police, mi je iznenada šinila v glavo idela!

Kaj pa, če bi namesto polic uporabila gajbico!!!

Nad idejo sva se res navdušila ter razmišljala, kje bi dobila vrv, tako, dobro špago, da bi gajbico obesila na steno. Ko sva preiskala vse možne zadevščine, sva našla simpatičen rdeč trak za zavijanje papirja. Okej, to bo kul zaenkrat! Dajva uporabiti kar tole! Škarje v roke, merjenje dolžine trakcev, pa potem višine na steni. Malo spusti! Okej, skoraj, ne ne, malo višje! Čakaj, da grem od daleč pogledat!

Tako, pa sva jo obesila :) In potem še zadnji korak - steklenički! Čisto sva navdušena nad nalepkami na stekleničkah - vsak okus ima svojo, tako, starinsko, res lepo!

Danes je v Kopenhagnu izjemno sončen dan. Malo mi nagaja, ko pišem tale zapis, ker se moram sončnim žarkom kar malo skrivati, da vidim, kaj pišem.

Kombinacija sonca, dobre glasbe, muffinov, kartanja, super DIY mini projekta -

the best blend for the best weekend.

Super drag kino :)

V torek sva šla s Sebastianom prvič v kino v Kopenhagnu. Filme ponavadi gledava kar doma, ampak v torek je bil enkrat-letni kinodan, ki ga enostavno nisva smela zamuditi! Zakaj?

Če se nam v Ljubljanskem Koloseju vstopnica za 5 evrov zdi (pre)draga, potem jo vedno lahko primerjamo z vstopnico katerega koli kina v Kopenhagnu, kjer za ogled predstave odšteješ nič manj kot 12 evrov. Jap. Niso kar tako teli Danci, a?

Zakaj bi torej hodil v kino in gledal super drage filme, ko pa jih lahko doma zastonj in še z okusnimi (in cenejšimi, seveda) prigrizki lahko gledaš kar v topli postelji?

V torek je bila katera koli vstopnica za katero koli predstavo (kino, da ne bo pomote) znižana za pol, kar pomeni, da je bila cena vstopnice skoraj taka kot v Ljubljani! To se ponavadi v Kopenhagnu zgodi samo v fantazijah turistov, enkrat na leto pa le pridemo na svoj račun. 

Skoraj vse predstave so bile razprodane, tako da na koncu izbira ni bila več velika. Želela sva si ogledati To Rome With Love (Woody Allen), a sva bila prepozna z rezervacijo vstopnic. Gledat sva šla Moonrise Kingdom, ob pol desetih zvečer. Celoten večer je bil poln manjših presenečenj.

1) Kino, ki sva ga izbrala, je v samem centru mesta, v res simpatični ulički, v mogočni in "gledališki" zgradbi.

Nič kockaste stavbe s petnajstimi dvoranami (pest jih je kljub vsemu), temveč kino, ki je res del mesta.

2) Ime Grand Teatret ni zastonj - kino je nekoč bil gledališče in tako zunaj kot notri je še vedno ohranjena gledališkost.

Veliko platno je zakrito z rdečo žametno preprogo, stoli so prav tako rdeči in žametni, vrste so dolge in se raztezajo skoraj do odra (platna) samega.

3) Speaking about chairs, ko se usedeš, delno razumeš ceno vstopnice. Stoli so res izjemno udobni z možnostjo pomika v delno ležeče stanje (no, ne pretiravajmo, stol se lahko malo nagne nazaj).

4) Zadnje nima ničesar opraviti s kinom, pa vendar - večer je bil izjemno topel. Rokavice so sicer lepo pogrele roke na kolesu na poti nazaj, ampak v mestu je bil kljub večerni uri sredi tedna simpatičen poletni mestni utrip in mestne kopenhagenske ulice so bile čarobne.

What about the film? Zanimiv, simpatičen, pa tudi poseben. Tak, da si rečeš, da si ne želiš iti gledat še enkrat istega filma, da ti pa ni žal za vstopnico, ki si jo kupil. Zanimiva kritika družbe, prikazana na izviren, a na trenutke malo skrajen način.

Next step - gledališče :) Nekoč.

V deželi Danski ...

Elle je za 48 ur skočila na sever, na teden mode za pomlad-poletje 2013
Copy-paste-am luštkan članek o danski modi, ki ga lahko prebereš tudi tukaj.

»Ženstvene so na čisto drugačen način,« novinarki razlaga Yvan Rodic oziroma Face Hunter, »preden sem prišel sem, sem bil v Kolumbiji, tam so ženske rade očitno seksi, nosijo zelo oprijeta oblačila, visoke pete, vse to, medtem ko dekleta v Köbenhavnu tudi v primerjavi s Švedinjami – oh, oprostite, da jih primerjam s Švedinjami – še vedno prisegajo na ulično modo.«

Sredi uverture v pomlad poletje leta 2013 zveni sila naivno govoriti o tako imenovani ulični modi, saj je ta s prihodom uličnih fotografov postala neka razredčena, bolj praktična ter cenejša različica modnih zgodb in zapovedi, ki so enake po vsem svetu.

Mode so si podobne kot ulica ulici. Vendar pa sredi Köbenhavna ne moreš zanikati, da ta izraz iz devetdesetih še kako pristaja tamkajšnjim lepoticam v opravi, ki – čeprav smo, kako nezaslišano, na tednu mode – nujno vključuje superge, najbolj pogosto New Balance ali Nike, kajti one se ne vozijo s taksiji, temveč s kolesi.

Zraven sodi še ohlapen kos oblačila ali celo trije, negovani lasje in polt brez sledi lepotnih izdelkov, razen tu in tam živahne šminkaste eskapade. Seveda je ves paket tako privlačen, ker so to vratolomno visoke posameznice z zavidljivimi okončinami, ki se jih ne naveličajo kazati, vendar spet ne na izzivalen način, ampak v, da, še en izraz devetdesetih, kul maniri. Kaj torej pričakovati od obiska njihovega tedna mode, če ne ravno naših najljubših kvalitet: kul, ulično (da, ulično, in ne hipstersko), basic, dostopno in vzorčasto?

»Morda je za to, da so oblikovalci tokrat uporabili presenetljivo veliko pletenin in relativno temačne barve, krivo dejstvo, da smo letos imeli eno izmed najbolj hladnih poletij,« je v uvodniku zapisala urednica Dansk Daily, časopisne različice revije Dansk, ki je med 8. in 12. avgustom izhajala vsak dan. »Ali pa je to preprosto odsev časa, ko morajo imeti kolekcije daljši rok trajanja in ima zato kul klasika prednost pred sezonskimi trendi?«

Revija Dansk je prav lansko poletje pisala o tem, kako se Danci na smrt bojijo slabega okusa, kar pomeni, da najraje nosijo znamke, ki od sebe niso dale ničesar kičastega, ničesar 'na tanki meji'. Vendar so njihova najbolj zveneča oblikovalska imena točno tista, ki si upajo loviti ravnotežje med slabim in dobrim. Eden izmed njih je Henrik Vibskov. Svoj 'slab okus' je razvijal na londonskem kolidžu Central Saint Martins in je že od leta 2003 edino skandinavsko ime na uradnem urniku pariškega tedna moške mode. V Köbenhavnu je pokazal reprizo pariškega šova z naslovom Transparentni jezik.

Pol modna revija, pol performans, ki se je vrtel okrog groteskno velikega napihnjenega jezika s črnimi pikami in izključno temnopoltih modelov, je kritike navdušila, saj je Vibskovu nemara uspela najbolj komercialna kolekcija doslej, ne da bi za to morala izgubiti tipične HV hura vzorce, pletenine in predimenzionirane kose. V mesto se je z mešanico dveh kolekcij, moške za pomlad-poletje 12 in ženske resort, vrnil tudi Peter Jensen, sicer abonent londonskega tedna mode (na zadnji reviji v Somerset House je v prvi vrsti sedela Alexa Chung).

Ko je iskal iztočnico za novo klasiko, se je zagledal v Tippi Hedren oziroma njen lik v Hitchcockovem filmu Ptiči: »Kaj bi lahko bilo bolj klasično kot spomniti se legendarnega dela Edith Head, zadolžene za oblikovanje večine oblačil Hitchcockovih junakinj?«

A Jensen si ne more pomagati, da ne bi v set pridnega puloverja, jopice in oprijetega krila do kolen vpeljal nekaj čudovito motečega, kot na primer rahlo nespodoben izrez roba krila. Iz Berlina so se vrnili še eni domačini, kolektiv Wood Wood, v marsičem danski Colette ali Opening Ceremony, saj deluje hkrati kot blagovna znamka in multibrand butik, s posebnimi kolekcijami v sodelovanju z drugimi blagovnimi znamkami.

Revija WW je bila na sporedu šele ob 11. uri zvečer, kar v praksi pomeni, da so manekenke prve korake opravile okrog polnoči, a danske lepotičke – in z njimi ves mednarodni press – so budno spremljale, kaj bodo nosile naslednje poletje, in brez dvoma bodo nosile vse, od nič kaj preveč ženstvenih cvetličnih topov iz organce do plašča s tigrastim potiskom ter reinterpretacije kavbojskih gležnjarjev.

Tabor navdušencev je zaploskal mojstrici pajacev, oblikovalki Stine Goya, ki je na plan privlekla harlekinske in pižamaste asociacije ter jih uspešno zapakirala v asfaltno različico. V beležko, v kateri smo imeli prej kot tipični danski uspešnici zapisano By Malene Birger in recimo Day Birger et Mikkelsen, pa smo si zabeležili modno hišo Wackerhaus, nad katero se navdušujejo blogerke anywho.dk, Bruuns Bazaar z novo glavno oblikovalko Rebekko Ray, prej glavno pri Cosu, 22-letno ljubiteljico usnja Freyo Dalsjö, ki ji je bilo zaupano odprtje tedna mode (njene čepice s ščitki so najbolj kul povabljenci že nosili v prvih vrstah na reviji Wood Wood), ter bojevnico Anne Sofie Madsen, ki se ji zelo pozna, da je delala tako za Galliana kot McQueena.

Vsa ta kul drža in pivo v kristalnih kozarcih ne pomenita, da se ukvarjajo samo z imidžem, danska moda je industrija, zato köbenhavnski teden mode spremljata kar dva sejma: Copenhagen International Fashion Fair oziroma CIFF, drugi največji v Evropi, in Gallery, na katerem je imelo razstavne salone več kot 340 skandinavskih in mednarodnih znamk, naročila za prihodnja pomlad in poletje pa so med drugim opravili buyerji trgovin Barneys New York, Liberty, Net-a-porter, Luisa via Roma in vsi drugi glavni osumljenci. Ulice po vsem svetu, pripravite se!

Ko si v Köbenhavnu, nujno odkljukaj:

• kosilo ali vsaj presno sladico v Raw 42 (Pilestrćde 32);
• spoznavni dan z vzhajajočimi skandinavskimi modnimi imeni v butiku B56 (Bredgade 56 ali na b56store.com), katerega lastnica je Stephanie, ena izmed blogerk za anywho.dk;
• pomerjanje superg v trgovini s konceptom Wood Wood (Grřnnegade 1 ali na woodwood.dk/store); 
• lekcijo iz vzorcev in druženje z drugimi znamkami v multibrand butiku Henrik Vibskov (Krystalgade 6 ali na www.henrikvibskovboutique.com);
• poslušanje zvočne podlage revije Stine Goya SS13: Molly Nilsson Whiskey Sour, Blonde Redhead In Particular, A Mountain of One Brown Piano (Remake by Studio), Molly Nilsson We're Never Coming Home, Destiny's Child Say My Name (Cyril Hahn Remix).

Super lep sončen pozdrav iz Kopenhagna! :)

Homemade pizza

Obožujem pico! Ne jem je prav pogosto, tako da je takrat, ko jo, še bolj slastna :) Ampak nekaj pa drži - ni je čez doma narejeno pico. Že sam vonj, ki se razlega po kuhinji, pa dejstvo, da jo lahko pripraviš s čisto vsako zadevo, ki jo imaš v hladilniku. No, skoraj. Lahko se pozabavaš z različnim testom, z najrazličnejšimi začimbami, dodatkom jajca ali kisle smetane. Lahko narediš več različnih delov pice, z gobami ali brez in še in še bi lahko naštevala.

Pica na sliki je Quattro Formaggi pica, z mocarelo, gorgonzolo, parmezanom in gaudo. Dodatkom jajca in rožmarina, in slednji je dodal res posebno noto!

Za prste (in krožnik) obliznit, prisežem! :)

Deževen dan v Kopenhagnu

Kopenhagen se je zavil v jesenski dež. Dež imam res rada, ampak bi si želela še kakšen suh mesec, da lahko kopenhagenske ulice užijem do konca na kolesu. Res sem začela uživati v kolesarjenju, čeprav moram priznati, da je metro nekakšen treat zame. "Okej, naj ti bo, pa pojdi z metrojem danes!" Morda pa se bo še tako močno zagrela za kolesarjenje, da se bom v dežju prelevila v Ninjo, kot vsi Kopenhagenčani. Kako? Tu ni popularna samo pelerina, ko dežuje, saj ti na kolesu pelerina skoraj ne pomaga. Stegna postanejo mokra v trenutku, očala pa bi tudi potrebovala brisalce. Ko se vsemu temu pridruži še veter, si na konju. Zato so se Danci znašli in si pred kolesarjenjem v dežju ne nataknejo samo pelerine, temveč tudi pelerinaste hlače, ki te zavarujejo v celoti. In to ni vse - na nahrbtnike navlečejo pelerinasto prekrivalo, tako da res vse ostane suho. Na koncu ulice izlgedajo polne Ninj na kolesih, ampak roko na srce - suhe pa ostanejo te Ninje :)

Prekrivalo za nahrbtnik tudi jaz vedno vzamem s seboj, ko sumim, da bo začelo deževati, ko se bom na kolesu vračala s faksa. Ampak prekrivala ne uporabim za nahrbtnik, temveč kot prekrivalo za torbico v košarici na kolesu. Iznajdljivo, mar ne?

Zadnjič sem na deževen dan spekla mafine. Pravzaprav so bili čokoladni Cup Cakes-i, samo da sem se na koncu spomnila, da nisem imela ničesar za barvasto smetanco na vrhu. Ker pa se Danci po patriotizmu lahko kosajo z Američani, saj na vsakem koraku opaziš danske zastave, so se moji delni Cup Cakes-i spremenili v simpatične danske mafine. Mnjami!

Začela sem s tečajem danščine, dve uri sta že za mano. Poročam v kratkem :)

Lep dan!

Rørvig - a little escape from Copenhagen

Približno uro in pol potovanja z metrojem, vlakom in trajektom od Kopenhagna se skriva majhno obmorsko ribiško in počitniško mestece Rørvig. Angleži bi ga z eno besedo zagotovo opisali kot lovely.

Majhne počitniške hišice, iz lesa in z ogromno stekla. Brez zaves, pa ne zato, da se show off-ajo, ampak zato, ker Danci enostavno don't care. Ne samo v Rørvigu, tudi v Kopenhagnu. Precej različno od nas Slovencev, ki okrog svojih hiš gradimo visoke ciprese in ograje, da ja sosed ne bi uspel pogledati čez mejo. Razen če nimamo v garaži ravno novega BMW-ja. Oh.

Back to Rørvig! Res zanimiva je bila vožnja s trajektom (glej spodaj zemljevid za boljšo predstavo)! Na Danskem povsod, še posebej ob morju, res močno piha. Mislim, da sem že pisala o kolesarjenju po Kopenhagnu v spremstvu vetra, kar se zdi kot bojevanje z mlini na veter. V nekem trenutku se z vetrom, ki piha direktno v tvojo smer, preprosto ne želiš več boriti. Potem pa veter poneha in ti še vedno kolesariš :) Ko si sredi morja, danski hladni veter pride še bolj do izraza. Prvič sem bila na ladji, ki jo je dobesedno premetavalo v vodi. Veliki valovi, močan veter, še malo slanega dežja, da ne veš več, če gre za dež ali špricanje valov -> res zanimiva izkušnja. Če bi vožnja trajala dalj, bi morda priključila temu še kakšno morsko slabost, ampak trkam na les, da je bila izkušnja 100% pozitivna :)

Sprehod po Rørvigu, pa na drugo stran tega polotočka do peščene plaže, ki se je v zgodnjem jutru zdela res čudovita. Morje je bilo res hladno (ob prvem dotiku s konicami prstov na nogi je misel na hitro kopanje izginila v trenutku), a šumenje v spremljavi zvokov galebov je bilo čarobno.

Oh, beautiful Denmark!

PS: Švedska je le streljaj od Danske, kar sem že omenila v enem izmed zapisov. Malmo je mestece, manj kot uro stran od Kopenhagna, ki je na moji to visit listi. Baje je majčkeno mestece, ampak meni so majčkena mesteca všeč. Itak :)

The Last Days of Summer

        

Pravijo, da je bil danes eden izmed zadnjih poletnih dni. Baje ne samo v Kopenhagnu. Po eni strani me kar spreleti, ko pomislim, da se poletje končuje, po drugi strani pa se mi zdi, da je že čas. Da je pravi čas.

September je. Faks je nazaj. Listje počasi korak za korakom odpada in se barva na rdeče. 

Še malo, pa bodo po tleh ležali kostanji, ki se jim bom izogibala s kolesom na poti do faksa. 

Še malo, pa bo v zraku dišalo po toplih ognjiščih. 

Še malo, pa bom tudi jaz spet v "tea time" moodu.

Še malo, pa bom tudi tiste tri majice s kratkimi rokavi, ki sem jih kljub vsemu vzela v Kopenhagen, pospravila na dno omare.

Še malo, pa bo jesen res tu v vsem svojem čaru.

Jesen po poletju sem imela vedno rada. Zanimivo je, da sem pred dvema letoma ob zelo podobnem času razmišljala zelo podobno. Ko poslušam mimoidoče, ki objokujejo bližajoči se konec poletja, me kar spreleti. Kot da lahko kdo kaj spremeni tu. Taka je narava in tako je prav. Jaz na svoj način že prav čakam pravo jesen. 

Poletje, meni je kul, če prepustiš svoje mesto jeseni. Lepo si me razvajalo.

Best Strawberry Banana Smoothie

... or how to make a sunny Saturday even better!

Smoothiji so moja top sladkarija. Zdravi, enostavni za pripravo, pa še vedno lahko improviziraš. Od osnovnih smoothijev z banano in sokom pomaranče do dodatkov korenčka in kokosovega sirupa.

Kateri je tvoj najljubši?

Darilce iz Brinjine trgovinice

V paketku iz Brinjine trgovinice sem našla tole:

Slončka, ročno šivanega, "polnjenega" s pencami ali vatkami, z nečim mehkim :) Še vedno se odločam, kam bi ga obesila, da bi bil več kot samo okras za na steno.

Razmišljala sem, da bi ga lahko nosila na torbici, pa se mi zdi, da nekako ne paše zraven. Na ključih imam že precej drugih obeskov. 

Suggestions anyone? Imaš kakšen predlog? :)

PS: V Brinjino trgovinico še nisem uspela pomoliti svoje noge. Zjutraj, ko tečem ob kanalu, kjer je njena trgovinica, je še zaprta in samo lepim nos na okna izložbe in stegujem vrat :)

Pa tudi Sebastian je rekel, da Brinje ni bilo v trgovinici. Očitno ve, kako si splanirati dan, da ni preveč natrpan :)