Too short weekends

Vikend je vedno kratek. Spomnim se, ko sem bila mala in so se mi dvomesečne poletne počitnice zdele waaaaay too long! In tudi vikendi. In ko nisem mogla pojesti celega sladoleda s karamelo iz McDonald’s-a na poti k babici. Ko smo mali, stvari dojemamo čisto drugače. Kdaj se to dojemanje spremeni? Kdaj so moji vikendi postali prekratki?

Vikend v Nancyju je bil tokrat malo drugačen. Kar nekaj Sciences Po-jevcev je namreč polnih energije prišlo v Nancy na Week-end Intercampus, “medkampusni” vikend :D Te vikende študentje organiziramo, da se kljub našim kampusom, ki so razpršeni na različne konce Francije, študenti srečamo, se pomenimo, spoznamo druga francoska mesta in se imamo fino. Ker v Nancyju nisem več samo gostja in ga poznam že precej dobro, je bil tudi vikend precej bolj simpatičen, saj se mi ni bilo treba udeležiti vseh organiziranih zadevščin. Ker ima Bastian samo eno kolo, sva zame “najela” VélOstan, nancyjevski BicikeLJ, in čudovit sobotni dan preživela aktivno na kolesu, na drugem koncu Nancyja, brez posebnega itinerarja, pred večerno zabavo pa sva pripravila quiche lorraine za nedeljski brunch.



Na vlak sva tekla (what a surprise!), čeprav je na koncu imel zamudo in sva na postaji čakala še skoraj deset minut. Dnevi se daljšajo, kar opazim na nedeljskem potovanju iz Nancyja v Dijon, kjer lahko pozno popoldan opazujem polja in travnike, obsijane z rdečeoranžno barvo zahajajočega sonca. Konec se bliža. Tudi vikenda. Jutri zjutraj pa češčina ob osmih zjutraj. Joy joy joy!

Hitenje na vlak

Vedno tečem na vlak. Vedno. A si ti malo nor. Tudi, če imam res čas, se bo na koncu izkazalo, da sem se odpravila prepozno. Ali pa tole: vse sem pripravila tokrat, si ves čas prigovarjala, da je bolje, če me kozarec, umazan od smoothija, počaka, kot če tečem, da ne zamudim vlaka. In sem se odpravila. Po treh minutah sem se spomnila, da nisem vzela karte 12-25 s seboj. Shit! Moji možgani delajo sto na uro.


- Morala bi teči nazaj. Joj, kako sem lahko pozabila!
- Ampak nimaš časa!
- Ja, vem! Ampak okej, kontrolorji je včasih spoloh ne pogledajo.
- Ja, ampak saj veš, Murphy, danes bi jo zagotovo.
- No, pa saj se lahko nekako pogajam, ko jo pa res imam doma!
- No ja, 50-50 možnosti je, da uspeš. Lahko na koncu plačaš še več.
- Ja no, ampak nimam časa, da se vrnem!!
- Potem pa plačaj. Riskiraj.
- Kam naj dam kovček?! Naj z vsem skupaj tečem nazaj? Pismo, kje imam to karto?!
- 50-50…
- Pismo! Allez!

In sem tekla nazaj v sobo po študentsko karto. In potem malo hitre hoje do postaje, kjer sem hodila čedalje hitreje in hitreje in na koncu tekla na peron in na vlak.

Na srečo imajo francoski vlaki ob rezervaciji možnost izbire sedeža. Spodnje nadstropje, zgornje nadstropje, hodnik, okno, tihi prostor in tako dalje. Ko potujem (potovanje vključuje težke kovčke, ker se po letu in pol še vedno nisem čisto naučila racionalnega pakiranja), si vedno želim spodnjega nadstropja, če že sta dva. Prenašanje kovčkov po stopnicah zadostuje že na sami poti do vlaka. Vidim pa, da tudi za krajše razdalje in z mini kovčkom spodnje nadstropje ni tako napačno. Včasih se mi zdi, da po hitrem “joggingu” do vlaka tistih desetih stopnic enostavno ne bi več zmogla.

Čudovit dan je. Peljemo se proti severu in na levi strani sonce vztrajno sije skozi okno. Zeleni travniki, polja in gozdovi s tu in tam majhno hiško v sredini bežijo mimo. Počasi vdihnem, izdihnem. Kljub dinamičnemu začetku vem, da bo vikend super! :)

Pomlad v mestu

Danes sem v izložbi turistične agencije videla oglas za Grčijo. Slavna fotografija. Bela "hiška", modra streha, modra polkna, modra ograja. Oh, that girl is dreaming now! Sonce, morje, plaža, nič obveznosti, samo mini načrt, kje in kdaj bomo jedli. Pa še to niti ni nujno – nektarine, grozdje, voda, pa je. In dobra knjiga in odlična družba. Pozni topli večeri, čas, ki se ustavi, grški melos, vonj po ribah. Oh, la vie!



Super pomladni čas je prišel. 18 stopinj danes v Dijonu! Dve uri premora med predavanji. Dela za jutri nimam veliko. Čuden občutek. Ostanem na faksu in malo pregledam, kaj me čaka drug teden? V glavo mi šine I’m Walking on Sunshine, oh oh! Ear worm. Vem. Cel dan bom imela pesem v mislih. Allez-hop! C’est parti! Grem v center, v kavarnico, kjer že dolgo nisem bila, ker preprosto nisem imela časa. Končno sem lastnici podarila čaj, ki sem ga kupila v ljubljanski Čajnici. Cloud Catcher se mu reče. Potem sem se pa usedla na sončno klopco na polkrožni Place de la Libération pred mestno palačo in se spraševala, kako dolgo bo to pred-poletje trajalo. Poletje :)

Včeraj smo imeli videokonferenco z ostalimi kampusi Sciences Po, ker smo žrebali vrstni red nizev raznih tekem. Minicrit letos bo v Dijonu, mi organiziramo celoten dogodek. Vsi smo prinesli naše zastave, oblekli drese in puloverje z lanskega Minicrita, peli smo pesmi in navijali za Dijon in za slabe ekipe, ki jih bomo zmleli in prišli do finala. Pred-vzdušje Minicrita :) Dogodka, ki se ga vsi, tudi prvi letniki, ki ga še niso izkusili na lastne oči, res veselimo. Ne samo, ker pomeni konec akademskega leta, in ne samo, ker pomeni a lot of parties. Tudi (predvsem?) zato, ker smo skupaj, ker izgubimo glas, ko dihamo z svojimi ekipami, ker mahamo svojim “kamaradom” na ulicah v reprezentativnih puloverjih in ker je vzdušje preprosto neverjetno. Obenem spoznamo študente, ki so tako kot mi “trpeli” ob ekonomiji in pravu, gledali video predavanja iz Pariza in sodelovali v podobnih projektih kot mi. Vsak na svojem koncu.

Minicrit, morje, sonce, za vse bo čas. Do takrat pa še nekaj študija. Okej, saj ni tako grozno. Čez dva meseca takle čas bom že skoraj cel teden na počitnicah s končanimi izpiti in v pospravljalnem mood-u :) Ni slabo, ne?

Allez, mini enourni pred-občutek počitnic se končuje. Dve uri prava. Se veselim na svoj način :)

Zvončki in trobentice, mačice, vijolice... :)

Po prijetnem občutku pomladi, ko smo plašče in rokavice lahko brez slabe vesti pustili doma in se navudševali nad prvimi znanilci pomladi, sem se včeraj po čudoviti noči, ko so dežne kaplje na strešnem oknu ustvarjale prijetno vzdušje, prebudila v neizmerno mrzlo jutro. Vesela sem bila, da sem rokavice vzela s seboj in mi tako prsti niso odreveneli, ko sem se s kovčkom odpravila na železniško postajo. Konec zgodnje pomladi ali samo hladen dan, po katerem bomo tople pomladne sončne žarke cenili še bolj?



Tudi ko se zdi, da se pomladna toplina za trenutek umakne, si jo lahko vedno pričaramo nazaj. Ali pa to stori kdo drug za nas... :)



Ko sem že mirno sedela na vlaku, sem skozi okno opazovala ljudi na postaji. Zadnji zamudniki so plašnih oči tekli na vlak. Starejši gospod se je z jezikom gest poslavljal od svoje gospe na vlaku, ali pa hčerke ali vnukinje. Ali prijatelja, kdo bi vedel. Tri dame so sproščeno kramljale pred vrati vlaka. Majhen otrok je izgubil igračko. Pes, ki se je prikradel od bogvekod, je tekal od enega stopnišča do drugega. Železniška postaja, svet v malem.

Pred Nancyjem sem med vikendom pohajkovala po Parizu. Nekaj utrinkov bom kmalu strnila v nov zapis.