Vedno tečem na vlak. Vedno. A si ti malo nor. 
Tudi, če imam res čas, se bo na koncu izkazalo, da sem se odpravila prepozno. Ali pa tole: vse sem pripravila tokrat, si ves čas prigovarjala, da je bolje, če me kozarec, umazan od smoothija, počaka, kot če tečem, da ne zamudim vlaka. In sem se odpravila. Po treh minutah sem se spomnila, da nisem vzela karte 12-25 s seboj. Shit! Moji možgani delajo sto na uro.
- Morala bi teči nazaj. Joj, kako sem lahko pozabila!
- Ampak nimaš časa!
- Ja, vem! Ampak okej, kontrolorji je včasih spoloh ne pogledajo.
- Ja, ampak saj veš, Murphy, danes bi jo zagotovo.
- No, pa saj se lahko nekako pogajam, ko jo pa res imam doma!
- No ja, 50-50 možnosti je, da uspeš. Lahko na koncu plačaš še več.
- Ja no, ampak nimam časa, da se vrnem!!
- Potem pa plačaj. Riskiraj.
- Kam naj dam kovček?! Naj z vsem skupaj tečem nazaj? Pismo, kje imam to karto?!
- 50-50…
- Pismo! Allez!
In sem tekla nazaj v sobo po študentsko karto. In potem malo hitre hoje do postaje, kjer sem hodila čedalje hitreje in hitreje in na koncu tekla na peron in na vlak.
Na srečo imajo francoski vlaki ob rezervaciji možnost izbire sedeža. Spodnje nadstropje, zgornje nadstropje, hodnik, okno, tihi prostor in tako dalje. Ko potujem (potovanje vključuje težke kovčke, ker se po letu in pol še vedno nisem čisto naučila racionalnega pakiranja), si vedno želim spodnjega nadstropja, če že sta dva. Prenašanje kovčkov po stopnicah zadostuje že na sami poti do vlaka. Vidim pa, da tudi za krajše razdalje in z mini kovčkom spodnje nadstropje ni tako napačno. Včasih se mi zdi, da po hitrem “joggingu” do vlaka tistih desetih stopnic enostavno ne bi več zmogla.
Čudovit dan je. Peljemo se proti severu in na levi strani sonce vztrajno sije skozi okno. Zeleni travniki, polja in gozdovi s tu in tam majhno hiško v sredini bežijo mimo. Počasi vdihnem, izdihnem. Kljub dinamičnemu začetku vem, da bo vikend super! :)
Tudi, če imam res čas, se bo na koncu izkazalo, da sem se odpravila prepozno. Ali pa tole: vse sem pripravila tokrat, si ves čas prigovarjala, da je bolje, če me kozarec, umazan od smoothija, počaka, kot če tečem, da ne zamudim vlaka. In sem se odpravila. Po treh minutah sem se spomnila, da nisem vzela karte 12-25 s seboj. Shit! Moji možgani delajo sto na uro.- Morala bi teči nazaj. Joj, kako sem lahko pozabila!
- Ampak nimaš časa!
- Ja, vem! Ampak okej, kontrolorji je včasih spoloh ne pogledajo.
- Ja, ampak saj veš, Murphy, danes bi jo zagotovo.
- No, pa saj se lahko nekako pogajam, ko jo pa res imam doma!
- No ja, 50-50 možnosti je, da uspeš. Lahko na koncu plačaš še več.
- Ja no, ampak nimam časa, da se vrnem!!
- Potem pa plačaj. Riskiraj.
- Kam naj dam kovček?! Naj z vsem skupaj tečem nazaj? Pismo, kje imam to karto?!
- 50-50…
- Pismo! Allez!
In sem tekla nazaj v sobo po študentsko karto. In potem malo hitre hoje do postaje, kjer sem hodila čedalje hitreje in hitreje in na koncu tekla na peron in na vlak.
Na srečo imajo francoski vlaki ob rezervaciji možnost izbire sedeža. Spodnje nadstropje, zgornje nadstropje, hodnik, okno, tihi prostor in tako dalje. Ko potujem (potovanje vključuje težke kovčke, ker se po letu in pol še vedno nisem čisto naučila racionalnega pakiranja), si vedno želim spodnjega nadstropja, če že sta dva. Prenašanje kovčkov po stopnicah zadostuje že na sami poti do vlaka. Vidim pa, da tudi za krajše razdalje in z mini kovčkom spodnje nadstropje ni tako napačno. Včasih se mi zdi, da po hitrem “joggingu” do vlaka tistih desetih stopnic enostavno ne bi več zmogla.
Čudovit dan je. Peljemo se proti severu in na levi strani sonce vztrajno sije skozi okno. Zeleni travniki, polja in gozdovi s tu in tam majhno hiško v sredini bežijo mimo. Počasi vdihnem, izdihnem. Kljub dinamičnemu začetku vem, da bo vikend super! :)
No comments:
Post a Comment