Dijon je mesto, v katerega se lahko z lahkoto zaljubiš. In facile à vivre. Lahko se je navaditi, sploh na mestno jedro. Mesto, ki ima dušo. Čeprav so nedelje mrtve, so zato sobote toliko bolj živahne. Sploh zdaj, ko nas sonce stalno opominja, da se poletje bliža, se zdi, kot da se je mesto prebudilo. Z njim pa brezčasni sprehodi in iskanje skritih kotičkov. Nekaj jih delim tu :)

Glavni trg v mestu. Zanimivo je opazovati otroke, kako se z navdušenjem izogibajo talnim fontanicam in se podijo za tistimi tremi golobi, ki si drznejo capljati po svetlikajočih se tleh.

Ozkim ulicam in simpatičnim balkonom ni konca

Arhitektura Dijona je neverjetna. Vsaka tretja stavba je bila nekoč cerkev, palača ali preprosto čudovita hiša. Uvau na vsakem koraku :)

Majhne, skoraj neopazne podrobnosti, kot so kipci na Notre Damski cerkvi, ki za razliko od "navadnih kipcev" ne gledajo naravnost, temveč v tla. Ko se popotnik vprašajoče ozre v višino in usmeri pogled v vrh cerkvenega zvonika, se sreča iz oči v oči s kamnitimi kipi. Srhljivo lepo!

Kdo hoče v Dijon? :)

Spontanost in poletje

Poletje se bliža. In počitnice. In načrtovanje. S predavanji končam takrat, zadnji izpit je tisti teden maja, potem grem tja in tja, vmes se zmenim za to in to, za avgustovske načrte še čakam na potrditev, potem pa želim še to in ono, pa iti tja in tja in narediti milijon stvari. Joj, zakaj se x in y prekrivata? Čemu naj se odpovem? Mogoče lahko napišem mail in potem... In potem bo konec poletja še preden se bo dobro začelo. Ampak AAA! Komaj že čakam!! :)

Zveni znano? Načrtovati je super. Ker se potem veseliš, še preden se začne. In ker imaš motivacijo. In ker je super načrtovati stvari, ko imaš ogromno dela, ker ti to da motivacijo in energijo. Vznemerljivo je razmišljati, kaj vse bom počela med počitnicami, kje se bom potepala, kje bom iskala smisel življenja.

Wrong!

Kje je spontanost? Kje je brezskrbnost? Kje so dnevi, ko se zbudiš in si rečeš: Kaj bom pa danes počela? Potem se pa prepustiš toku dneva, si malo tu, malo tam, se izgubiš v mestu in najdeš simpatične kotičke, kjer še nisi bil, spoznaš nekoga čisto ponesreči, se za trenutek potopiš v čisto drugačen svet...

Z načrtovanjem pride omejevanje. In preveč razmišljanja. Na začetku leta sem se morala odločiti, katere tuje jezike se bom učila letos. Poleg francoščine sem najprej želela izbrati italijanščino ali češčino, ker se mi je zdelo zabavno. Na koncu sem izbrala nemščino, ker bi bila mogoče vseeno bolj koristna kot ostala jezika - s češčino si nikoli nisem mislila služiti kruha, za italijanščino pa se mi je zdelo škoda časa, ker bi se lahko v krajšem času na intenzivnem tečaju z znanjem španščine in francoščine naučila veliko. Nemščina, na drugi strani, je v Sloveniji še vedno precej pomembna, Avstrija je blizu in tako naprej - preveč razmišljanja. Rezultat: odločitev na podlagi "koristnosti" in ne ravno osebnega zadovoljstva. Po enem letu učenja lahko potrdim, da jezik ni težek, ni pa mi všeč. Ni energije, ni melodije. In sem se, prvič po res dolgem času, odločila, da bom dala osebnemu zadovoljstvu prednost pred "koristnostjo". And it feels so good! In drugo leto se bom učila češčino. Zase. Za svoje veselje.

Kot si ne morem predstavljati, da bi bila nekoč na neki funkciji, ki mi sicer ne bi bila res pri srcu, bi pa mi prinesla veliko denarja, si težko predstavljam, da delam kar koli, kar me ne veseli. Mar ni škoda našega življenja, ki ga počasi izgubljamo na tak način? Rajši ne opravljam res finega staža zaradi neznanja nemščine, kot da posvetim kar nekaj ur na teden stvari, ki me ne veseli. In čeprav je to "samo" nemščina, upam, da bom znala tudi v drugih primerih, bolj pomembnih primerih, odreagirati enako.

It's my life - and it's now or never :)

(Kar se načrtovanja tiče... Na spisku je trenutno učenje učenje učenje, sredi maja pa počitnice počitnice počitnice :) That's why I like planning!! :D)

Ko zamenjaš noč za dan :)

Od nekdaj sem bila nočni ptič. Nikoli nisem marala poležavanja do kosila, vendar pa mi je bilo ljubše vstajanje ob devetih kot ob sedmih. Pa vendar sem tekom gimnazijskih let vsak dan zjutraj skorajda tekla na avtobus ob 06h45. Danes si težko predstavljam vsakodnevno vstajanje ob šestih. Že dvakrat na teden, ko začnem z nemščino ob rani osmi uri zjutraj, se moram potruditi, da premorem dovolj volje in zjutraj vstanem. Pa vendar.. Res je, da ni malo noči, ko z mirno glasbo in uličnimi svetilkami študiram. Včasih se pohecam, da se ob polnoči moje delo začne. Veliko je teorij. Da je vreden samo spanec pred polnočjo. Da je rana ura zlata ura. Da ni dobro menjati noči za dan. Po drugi strani pa ima noč svojo moč. Vsaj pri meni je tako. Morda zato, ker se ne umiri samo dnevni vrvež, temveč tudi jaz. Ker s hodnika ne slišim govorjenja in ker ob pogledu skozi okno ni nobenih motečih dejavnikov. Noč.

Dragotin Kette, Na trgu (samo en delček)

Noč trudna
molči,
nezamudna
beži
čez mestni trg luna sanjava.
Vse v mraku
mirno,
na vodnjaku
samo
tih vetrc z vodoj poigrava.

Vodice
šume
in rosice
prše
brez konca v broneno kotanjo;
brezdanj je ta vir,
šepetanje,
nemir
brezkončna, kot misli so nanjo...

Pa lahko noč!

Ko sem tekla po tihih, praznih ulicah večernega Dijona, sem imela občutek, da tečem po tlakovcih Pirana. S Tartinijevega trga po ozkih uličicah, do tržnice in Trga prvega maja, punte, mimo hostla Val in čez mini tunel vse do obale. Prisežem, da sem zaznala slano morsko ozračje! Piran! Poletje! Morje.

Je moja želja po poletju, po morju, po Piranu tako močna in skrita nekje v meni, da se je sploh ne zavedam in me kar naenkrat preseneti, ko se pojavi v mojih mislih? Ali pa je to znamenje, kako zelo rada imam Dijon, ki je res čarobno mesto? Vedno sem enostavno oboževala stara mestna jedra, tlakovane ulice, ozke prehode, pa trge in cerkve in majhne kapele. Piran se mi zdi eno izmed najčudovitejših mest. Res je, da sem ga morda v mislih kar malo preveč zidealizirala, pa vendar. Ko pomislim na Piran, se moj svet za trenutek ustavi. Zvečer, ko se vrvež mesta umiri, ko se v daljavi samo na trenutke zaslišijo odmevi glasbe iz bližnjega bara, ko se sliši korake, ki odmevajo v tišini in pridušen zvok mesta.. Takrat.. Takrat je čarobno. In takrat dobim energijo, ki sem jo nekje izgubila čez dan. Vsaj danes je bilo tako. In čeprav v Dijonu in ne v Piranu :)

Drugi semester je v polnem zamahu. Kolokvij prejšnji teden, pa predstavitev in raziskava, kolokvij ta teden, dve predstavitvi drug teden, esej, poglobljena seminarska naloga in še in še. Finiš se bliža. Časa ni več veliko. Še slab mesec in pol. Včasih iz dneva v dan kar drvim. Ko se popoldan vrnem domov, začudeno pogledam pospravljeno posteljo, ker sem že pozabila, da sem jo imela zjutraj čas pospraviti. Včasih kosilo kar pogoltnem. Takrat si rečem, da se moram ustaviti. Hitro lahko zdrsnemo v robotsko življenje. Hitro sem, še hitreje tja. Ne pozabi na to, na ono. Pa vendar - res hočemo to? Kdo bi si želel čez par let pomisliti na današnje čase in obžalovati, da je kar zdrvel skoznje? Malokdo, bi rekla. Jaz vsekakor ne. Topli pomladni dnevi mi pomagajo pri tem. Ko se raje bolj počasi sprehodim do faksa po sončnih pločnikih namesto hitre in dih jemajoče (ne v tistem dobrem smislu) hoje. Se pa opominjam, da moram užiti dneve tudi takrat, ko ni sonca, ki bi mi prišepetovalo: Počasi, počasi ;)

Vzemimo si čas torej :) Pogumno!

Lahko noč. Piran, Dijon, ti :)

Pomlad se bliža Dijonu :)

Ko se moram ob ponedeljkih in torkih navsezgodaj zjutraj odpraviti na faks, ni več teme :) Tako se na poti malo predramim, saj nimam občutka, da sem se odpravila na faks sredi noči. Ko sem danes zjutraj (danes imam skoraj prosti dan, tako da sem lahko po napornih dnevih malo dlje spala) odprla polkna, sem nemočno mežikala v intenzivne sončne žarke. Čudovito jutro! Tako, ki te prebudi, obvaruje tega, da bi se ulegel nazaj v posteljo in še malo "podkožno razmislil" (kdo pozna Jaja in Paja? :D), ter te mamljivo vabi, da greš ven.
Neee, ne da se mi. -Pa takooo lep dan je. A ne bi bilo super teči po dijonskih ulicah za prebujenje? Pogosto se mi zgodi, da mi je ideja nečesa izredno všeč, ko pa pride do tega, da jo končno "izvedem", pa ni prav nič težko najti izgovorov. Kot s tekom. Mar se ne sliši super, da se zjutraj prebudiš v sončen dan, ga začneš s tekom, dobiš veliko energije in lahko potem super energijo uporabiš za študij? Kaj pa sam tek?
Joga, na primer, se mi je vedno zdela izredno super. Tako, ko sem slišala zanjo in pomislila. Mar ni nekakšen "a must" moderne in uspešne ženske? Oditi na jogo, se sprostiti, odmisliti vse, potem pa se vrniti domov in k delu. Sliši se super, ne? "Danes zjutraj grem na jogo." Ali pa "se vidiva jutri na jogi!" Prejšnji mesec sem si rekla, da je res čas, da grem, če se že tako super sliši. V resnici je bilo daleč od zanimivega. Pravzaprav je bilo precej dolgočasno. Mogoče tudi zato, ker je bilo v francoščini in vseh izrazov za mikromišice, ki jih je potrebno sprostiti, nisem poznala in sem se namesto osredotočanja na jogo osredotočala na navodila. Ampak ta ideal, ki so nam ga predstavili filmi in kreatoriji idealnega življenjskega stila, je daleč od ideala zame. Tako zdaj, ko slišim za jogo, ne pomislim več na "Oh, res moram začeti z jogo! To je takooo super!", ampak si rečem, da je super, da je nekaterim to zelo všeč. Meni pač ni.
Tek, po drugi strani, je odličen. Ko se enkrat spravim. Danes je bila moja volja močnejša od hudička na levi strani rame, ki mi je prišepetaval, da se mi ne da, da je bolje početi kaj drugega in naj ostanem doma. In ko sem se vrnila domov, sem si zaželela, da bi zunaj ostala še malo dlje. Še bolj kot ideja, da sem šla teč, pa mi je všeč, da sem zmagala. V tekmi s svojo lenobo :)
Ne pravim, da je tek zakon in joga zanič. Sploh ne. Samo meni je tak vrstni red bolj všeč. In ne počutim se čudno, ko me prijateljica povabi na jogo, jaz pa ji povem, da bova šli skupaj na kakšno drugo aktivnost. Imam svoje preference. Smo se pa včeraj pri predmetu medkulturna komunikacija pogovarjali o tem, kako ljudje okoli nas ustvarjajo to, kar mi smo. Ker je težko biti drugačen. Ker se medtem ko odhajaš stran, vprašaš, če je kaj čudnega na tebi, ker nisi kot ostali, ker ti niso všeč iste stvari kot ostalim. Rekla sem, da je to fake samozavest, če si srečen, ko delaš tako, kot delajo vsi, samo zato, da se boš potem lahko pogovarjal o istih stvareh. Odgovor profesorja je bil: "Ampak za večino to velja. Če te pohvalijo, se tvoja samozavest dvigne, če te kritizirajo, pa ravno nasprotno." Res je, ni vedno super občutek, ko nekdo pograja nekaj tvojega. Ampak a ni še bolj grozen občutek, če potem samo spremeniš stališče? Mislim, da je mnogo bolje v takšni situaciji pomisliti, če je bila kritika na mestu ali ne, ter se vprašati, če želimo, da ostane tako, kot je, ali se spremeni. To potem ni fake samozavest, če vseeno spremenimo stališče in se počutimo fino. Samo tistega vmesnega koraka ne smemo preskočiti.

Pomlad prihaja v Dijon :) Naj se tudi mi razcvetimo, ne samo popki na drevesih :)

Hey, kid :)

Danes se na Sciences Po praznuje :) Drugi letniki so dobili rezultate za njihovo tretje leto v "tujini". Izmed šestih možnosti, ki so jih morali predlagati, si je, logično, večina želela biti izbrana za prvo možnost. Ali vsaj drugo. In večina je bila uspešna. Skačejo do stropa, se smejijo, si čestitajo.. Danes se na Sciences Po praznuje :)

Čeprav še pol leta ni minilo, odkar smo skupaj v Dijonu, smo si postali blizu. Seveda, z nekaterimi bolj, z drugimi manj, pa vendar. Tako smo tudi mi, "tamali", veseli z njimi. Skačemo z njimi, se smejimo, jim čestitamo. Veselje se res enostavno prenaša z enega človeka na drugega. In prav je tako.

Pomislila sem, da bom drugo leto ob takem času jaz na njihovem mestu. Oni bodo razkropljeni po Evropi in po svetu, mi bomo "veliki bratje" prvim letnikom, mi si bomo grizli nohte in upali na našo prvo izbiro. Ampak do tam je še veliko. Drugi semester se je že dobro začel, delo je vseprisotno, predstavitve in eseji se vrstijo. Dan, kot je današnji, odlično sovpade v to dnevno brzenje, včasih težko glavo in pomanjkanje spanca. Se pa vprašam, kako se je moje življenje tu v Dijonu spremenilo po teh nekaj mesecih. Bom na mestu drugih letnikov kaj bolj Sciences Po-jevska, kaj bolj francoska? Saj veste - when in Rome...

Poljubčki na obe lici. "Pardon! Pardon!" Stalno zamujanje. Merci! Francoska kultura ni identična slovenski. To sem po malem lahko opazila že na tedenskem potovanju v Pariz, pa vendar jo tu v Dijonu zdaj še bolj natančno spoznavam. Govoriti o politiki na ulici je skoraj tabu. In v krogu znancev ali prijateljev. Opoldne je obvezna ura (ali vsaj 45 minut) odmora za kosilo. Tudi v večini trgovin, bankah ipd. Ponavadi ravno takrat, ko kaj potrebujem. Imam včasih občutek, da sem v Italiji, kjer imajo deljeni urnik. Ob ponedeljkih je v Dijonu mala sobota - zdravniki ne delajo, kavarne so zaprte...

Ko s francoskimi prijatelji srebamo kavo in pride še en prijatelj, naredi cel "krog lupčkanja". Namesto enostavnega "Salut!" da vsakemu dva poljubčka. En poljubček ali trije - zdi se, kot da to tu ne obstaja. Zanimivo je opazovati nas, mednarodne študente, kako se privajamo francoski kulturi. Mi se (še) ne zahvaljujemo in opravičujemo in smo preveč vljudni ves čas. Tudi preprost "Hej!", ko se vidimo, zadostuje :)

Pa vendar.. Opažam, da sem se precej navadila francoskega stila življenja. Ob ponedeljkih se mi ne zgodi več, da obstojim pred zaprtimi vrati banke. Zamujanje me ne moti več, ker tudi sama pridem kasneje :) No, to ni čisto res. Če gre za resno zadevo, nisem čisto nič francoska :) Nekaj, česar sem se pa res navadila tu v Dijonu, pa je prečkanje ceste à la française, torej neozirajoč se na semaforje. Pogled levo, pogled desno - to zadostuje :) In raje tudi po nepotrebnem rečem "Pardon!", saj je veliko bolje sprejeto kot grd pogled in prepiranje, kdo se je dregnil ob koga.

Je možno imeti dve kulturi? :)