Od nekdaj sem bila nočni ptič. Nikoli nisem marala poležavanja do kosila, vendar pa mi je bilo ljubše vstajanje ob devetih kot ob sedmih. Pa vendar sem tekom gimnazijskih let vsak dan zjutraj skorajda tekla na avtobus ob 06h45. Danes si težko predstavljam vsakodnevno vstajanje ob šestih. Že dvakrat na teden, ko začnem z nemščino ob rani osmi uri zjutraj, se moram potruditi, da premorem dovolj volje in zjutraj vstanem. Pa vendar.. Res je, da ni malo noči, ko z mirno glasbo in uličnimi svetilkami študiram. Včasih se pohecam, da se ob polnoči moje delo začne. Veliko je teorij. Da je vreden samo spanec pred polnočjo. Da je rana ura zlata ura. Da ni dobro menjati noči za dan. Po drugi strani pa ima noč svojo moč. Vsaj pri meni je tako. Morda zato, ker se ne umiri samo dnevni vrvež, temveč tudi jaz. Ker s hodnika ne slišim govorjenja in ker ob pogledu skozi okno ni nobenih motečih dejavnikov. Noč.
Dragotin Kette, Na trgu (samo en delček)
Noč trudna
molči,
nezamudna
beži
čez mestni trg luna sanjava.
Vse v mraku
mirno,
na vodnjaku
samo
tih vetrc z vodoj poigrava.
Vodice
šume
in rosice
prše
brez konca v broneno kotanjo;
brezdanj je ta vir,
šepetanje,
nemir
brezkončna, kot misli so nanjo...
Pa lahko noč!
No comments:
Post a Comment