Marseilles

Panorama Marseilla, z Bazilike Notre-Dame-de-la-Garde (vir: Wikipedia)

Gor, dol. Gor, dol. Gor, dol. Welcome to Marseille. Pristaniško mesto, eno izmed največjih v Franciji. Slavno po reku, da ga ali obožuješ ali pa se nočeš več vrniti. Mestno jedro z tramvajem in kar nekaj simpatičnih zgradb, obenem pa je čar starega mesta malce iznakažen z modernimi, a nič lepimi stavbami in hišami zraven starinskih hiš starega mesta. Vprašaš se, kdo je bil pametni arhitekt teh posameznih mojstrovin.

Staro pristanišče, kar veliko, pa vendar ne presežno. Ravno toliko, da lahko še rečeš simpatično. Ko pogledaš s hribčka (Gor, dol. Gor, dol. Gor, dol :D), pa še bolj luštno.

V resnici je pristanišče kar veliko. Znano je kot največje francosko komercialno pristanišče. Nekoč, v drugi polovici 19. stoletja, je bilo mesto znano ravno po pristanišču in se mu je reklo "glavno cesarsko pristanišče".

Prav pristanišče je imelo pomembno vlogo pri razvoju mesta. Multikulturnega mesta. Drugo ime za Marseille so "Južna vrata". V začetku 20. stoletja je bil Marseille namreč mesto, ki je sprejemalo, začasno in stalno, migrante iz celega sveta, sploh iz Severne Afrike. Pomembno dejstvo pa je, da je pravih prebivalcev tega mesta zelo malo. Velika velika večina je priseljencev.

Marseille je znan tudi po kriminaliteti in veliki stopnji revščine, čeprav se je v zadnjih desetletjih mesto precej moderniziralo. Osebno moram priznati, da revščine in kriminala nisem zasledila na ulicah. Multikulturnost pa. Veliko je arabskih prebivalcev, magrebskih, in ko se znajdeš v njihovi četrti, to enostavno veš. Takoj.

V Marseillu imajo, kot skoraj povsod v Franciji, super sistem koles, wannabe BicikeLJ :D Samo s to razliko, da je kolesariti po Marseillu na trenutke težje kot po Ljubljani – Gor, dol. Gor, dol. Gor, dol :D Prekolesarila sva skoraj cel Marseille, na kolesu je mesto drugačno. Avto sva parkirala na samem začetku mesta, imela sva srečo, da sva našla brezplačno parkirišče, nato pa sva rentala dve kolesi in allez hop, c'est parti! :)

Malce manj svetla točka pa je to, da sistem izposoje in vračanja koles v Marseillu ne deluje tako dobro, zaradi česar sva se nemalokrat znašla v situaciji, ko dveh koles nisva mogla nikamor parkirati ali pa si jih nisva mogla izposoditi. Res odlična zadeva pa je, da so postaje razporejene tudi na samem obrobju mesta, zraven obale, delu mesta, ki je malo bolj morski, a moderen, z infrastrukturo, ki se popolnoma razlikuje od "mestne".

Poleg super koles imajo v Marseillu tudi metro, tramvaj in avtobuse. Res fina zadevščina je to, da je karta za enega izmed teh treh naštetih veljavna tudi za ostala dva, velja pa eno uro. V eni uri se torej lahko pelješ z avtobusom od obale do centra mesta, z metrojem nadaljuješ do tramvaj postaje in se na koncu s tramvajem pripelješ do ciljne točke. Ali pa za vse uporabiš avtobus, samo ni tako zabavno :)

Simpatično je, da na vseh kartah in oglasih mestnega prevoza ves čas piše RTM. Meni se je kratica res zdela luštna, romantična :) Pomeni pa Régie des Transports de Marseille, kar označuje upravo prevoza v Marseillu. 

Cerkev Notre Dame na drugem, malo višjem hribčku, ki po eni strani ne paše ravno v kontekst razvijajočega se ogromnega mesta, po drugi strani pa pričara poseben občutek. Želela sva se povzpeti na vrh zvečer, ko je mesto razsvetljeno, da vidiva, če nočne kartice Marseilla prikažejo pravo sliko, pa je bil dostop žal omejen zaradi vandalov in razgrajačev. Tant pis. Potem pa nič.

Marseille bo Evropska prestolnica kulture leta 2013. Ne vem čisto, kako bi komentirala to odločitev. Definitivno ima Marseille ogromno stvari, ki jih ponudi obiskovalcu. Sama nisem navdušenka nad muzeji, a vem, da jih ni malo. Mesto je lepo, pa vendar je odvisno, v katerem delu se nahajaš. Priznam, da sem bila prijetno presenečena nad mestom, saj so mi vsi rekli, da ni prav posebno lepo. Pričakovala sem res umazane ulice, neurejeno infrastrukturo in nič posebnega. Pa ni bilo ravno tako. Nasprotno! Vseeno pa ni mesto, ki bi mi tako priraslo k srcu, da bi se želela jutri vrniti nazaj. Je pa veliko, res veliko mesto. Ne tako kot Pariz, definitivno pa večje od Dijona in Ljubljane.

Leta 2013 bo torej še boljša priložnost za obisk, s še več prireditvami in dogajanja. Kdo gre? :)

Au revoir, Marseille!

PS: Hvala, Gaja, za reminder, da sem končno spisala tele vtise :)

In the quest for the lost time

À la recherche du temps perdu (Proust Marcel)

* V iskanju izgubljenega časa

Doma sem. Končno :) Skoraj en mesec po izpitih sem končno prišla domov. Ni lahko oditi iz Francije. Počasi sem pripravljala svoj odhod, da  bi vse skupaj le potekalo tako, kot je treba, pa ni bilo vedno enostavno.

Še preden odideš v tujino, potrebuješ kar nekaj časa, da urediš in pripraviš vse potrebno za odhod. Veljavnost dokumentov, kartica evropskega zavarovanja, kopije mednarodno veljavnega rojstnega lista, dohodkov staršev in nemalo drugih zadevščin, na katere se je bolje spomniti, ko si še doma. Ko prideš, se prvih nekaj mesecev ukvarjaš z različnimi papirji, pogodbami, pravili. Sploh v Franciji. Stanovanje, zavarovanje, bančni račun, telefon, poleg navajanja na življenje v drugi državi, jezik, kulturo. Rečeš si: Uf, pa je vse za mano, pika. Hm. Niti ne.

Odhod iz nove “domovine” je prav tako kompliciran kot prihod. Po dveh letih se s tem spopadam mnogo bolj sproščeno, bolj suvereno, bolj nasmejano. Pa vendar. Če ob besedi Francija pomisliš na birokracijo, slavno francosko bureaucratie, ta asociacija ni ravno iz trte zvita. Birokracija je kar pomemben del življenja v Franciji. Vse, ampak res skoraj vse, je potrebno dokazati s petimi dokumenti, pa še takrat ti za prekinitev naročniškega razmerja za telefon ob odhodu iz države domov pošljejo pismo, da tvoji dokumenti, dokumenti, ki so bili zahtevani s strani operaterja, niso dovolj legitimni za prekinitev in ti bodo zaračunali vrtoglave obresti. A si ti malo nor! Okej, vzemi telefon v roke in zavrti številko.

Ko se na začetku bivanja v Franciji zaveš, da se v šoli nikoli nisi naučil klicanja po telefonu, predstavljanja in pojasnjevanja, da ne omenjam specifičnosti besedišča vsakdanjega življenja, zraven pa prišteješ še informacije, ki jih niti ne razumeš več dobro, potem se delaš, da si strong in si rečeš: Okej, počasi bo že.

In ko po dveh letih bivanja v Franciji želiš prekiniti naročnino za telefon in te ženska na drugi strani telefona prepričuje, da tvoja dokazila niso zadostna, ti pa ji v dobri francoščini razložiš, da še kako zadostujejo, sicer pa naj ti pove, kaj točno bi še potrebovali, in ti na koncu pove, da ni problema in ti bodo pogodbo prekinili brez obresti... Potem si samo rečeš: Yes, I did succeed :) Počasi je šlo :)

Potem pa se poln elana in zadovoljstva odpraviš na drug urad, prepričan, da boš tudi tu žel uspeh, se pa avtomatska vrata ne odprejo in opaziš plakat, da delajo samo od 9h do 12h. Ker v ponedeljek tudi ne delajo, moraš čakati skoraj tri cele dni, da se lahko končno zmeniš zadevščino. Vive la France! :)

Kako so torej počitnice? Odlično! Na začetku se mi občutek ni zdel nič posebnega. O, pa še kako poseben je! Super je, da grem zvečer spat without a single thought about the school and exams! Res super je, da sem šla v Dijonu na čisto poletni dan v kratkih hlačah in lahkotni srajci z računalnikom v park s fontanami, ki mi je dal občutek pravega poletja, in sem poskušala nadoknaditi neodgovorjene maile in obveznosti, ki sem jih s popolnim izgovorom (les études, kaj pa drugega) ves čas prelagala na »jutri«! Super je pozabiti na uro! In super je opaziti, da je glavna fontana v parku pravzaprav sestavljena iz dveh delov, notranjega in zunanjega, in se vodometi izmenjujejo, ker to pomeni, da sem imela čas opazovati in nisem bila v parku zato, da bi študirala »z malo večjim veseljem« :)

Če si sposodim Proustove besede, sem bila takoj po končanih izpitih v iskanju izgubljenega časa, časa, ki je šel mimo mene v dveh letih v Dijonu. Nisem pretiravala, nisem tekala od enega konca do drugega in si ogledovala vsakega najmanjšega kipa. Daleč od tega. Sem si pa vzela čas in z najboljšim smoothijem pohajkovala po mestu.

What's next? Pohajkovanje po Ljubljani? :)

Holidays, let's begin! Southern France it is

Izpiti – done.

Minicrit – done.

Gala večer – done.

Poljubčki prijateljev – done.

Kovčki spakirani – done.

Kaj pa zdaj? Domov? Ja, ampak ne še takoj :) What then? Dirrection: JUG FRANCIJE. Provansa in Azurna obala. V dvoje :)

Z Bastianom sva se odločila v pravem pomenu začeti poletne počitnice, ob morju, na jugu Francije. En avto, en šotor, dvoje pribora, mini kuharček, pa vsi moji kovčki, nemški učbenik na vrhu, kopalke in brisača. Zemljevid cest in francoski radio. 10 dni.

Po tehtnem premisleku, kako splanirati te počitnice, sva možnosti skrčila na dve veliki ideji: ali greva v en ali dva kampa ob morje in špilava karte na plaži in srkava koktajle v portu ali pa se odločiva za “tour des villes”, ogled različnih mest južne Francije. Odločitev? Let’s do both!

Strateško sva izbrala kampa (po pospravljanju šotora in vseh potrebščin v prvem kampu sva se odločila, da zadevščino ponoviva samo še enkrat :D) ob morju ter skoraj vsak dan odpotovala vzhodno ali zahodno na izlet.

Provansa in južna Francija na sploh je čudovita! Čeprav še ni čas cvetoče lavande, ki je vseprisotna na vseh promocijskih karticah in revijah, ki promovirajo Provanso, je ta regija Francije s svojo raznolikostjo naravnost dih jemajoča. Od ogromnih mest, med katerimi je tudi Marseille, drugo največje francosko mesto, vse do majhnih obmorskih vasic in visokih klifov, med katerimi se skrivajo romantični zalivčki.

V resnici izgleda tako kot na sliki :)

Cucuron, Aix en Provence, Aubagne, Cassis, La Ciotat, Marseille, Toulon, Callanques, Le Lavandou, Bormes les Mimosas, Saint Tropez.

10 dni, s katerimi je začetek poletnih počitnic enostavno magnifique.

Want to know more? V naslednjih nekaj dneh nekaj mini reportaž. Morda pa koga spodbudim za jug Francije. Poletje se konec koncev šele začenja! :) Stay tunned!

Bises!

PS: Slovenia, here I come!

Konec Minicrita

Female football team of Sciences Po Dijon

Minicrita je konec. Et alors? In? 

Campus v Dijonu je bil v skupnem seštevku četrti, kar je okej. Bili smo gostitelji Minicrita - seveda smo pričakovali in si želeli več. Ampak cilj teh petih dni skupaj z ostalimi 900 študenti Sciences Po ni zmagati na tekmovanju, najsi bo to nogomet in odbojka ali pa ples in glasba. Cilj je preživeti nepozabnih pet dni, skupaj, nasmejani, čeprav utrujeni, polni energije, čeprav polni modric. In bučno zaključiti akademsko leto, in to z energijo brez Redbullov, energijo brez litrov alkohola. Z energijo, ki se prenaša, energijo, ki se je ne da opisati.

Šport kot nogomet ali odbojka je timsko delo. Sam težko uspeš, sam si težko napadalec in branilec in vratar. Na neki točki moraš preprosto zaupati soigralcem. Kar je težko. A ko dihaš kot ena oseba s svojo ekipo, ko stisneš pesti in zakričiš "ALLEZ!!"*, ko se tvoja soigralka v teku pripravi, da brcne žogo, ko opogumiš vratarko, ko ji ne uspe ubraniti gola, in še enega, in še enega, potem se zaveš, da je timski šport, skupinsko delo, lahko čudovito!

Timskega dela ne maram preveč. V teoriji se mi zdi super, v praksi pa je težko najti "dream team", tim, v katerem boš lahko dal od sebe dovolj, a hkrati prejel pričakovano od drugih. Naši kriteriji in zahteve se razlikujejo, za nekoga je moj minimum njegov maksimum. Kako najti skupen jezik? Ko sem začela igrati nogomet, tako, za hec, sem tekla po celem igrišču, ker sem videla, da punca na branilni poziciji ni dovolj spretna, da bi prevzela žogo nasprotni ekipi. Ko sem videla, da se je pokazala fina možnost napada, vendar pa napadalki nista bili v akciji, sem tekla na njuno mesto. A kmalu sem videla, da tako ne bo šlo. Vsaj ne čez celo igro. Seveda je odličen občutek zmage. Kdo ga pa ne mara? A včasih je občutek skupnosti boljši. 

Vsako leto znova sem očarana nad sposobnostmi študentov Sciences Po. Ljudje nas v Franciji in po svetu vidijo kot bodoče politike, predsednike, voditelje. Ko pa vidiš študente, ki se poleg zahtevnega kurikuluma ukvarjajo z glasbo, s plesom, športom, in to na precej profesionalni ravni, potem si samo pokimaš in rečeš: bravo!

Minicrita je konec. Čaka nas še zadnji slavnostni večer, potem pa je drugega dijonskega leta res konec. Nisem nostalgična (čeprav se je simpatično spomniti prihoda v Dijon in se zavesti občutka, da sem zrasla), a vem, da se v Dijon želim vrniti. Če ne drugega, pokazati svojim otrokom nekoč v prihodnosti: Tu je pa vaša mama delala pomembne korake...

Bref, c'est presque fini!**

* Gremo!!

** Skratka, skoraj je konec!

Minicrit - Collegiades Sciences Po Paris

Ko igraš tri ure odbojke in dve uri nogometa na dan
Ko imaš 20 minut časa in tečeš na banko na eni strani mesta in na pošto na drugi strani mesta in zamudiš samo 5 minut na trening
Ko poješ banano in 5 piškotov na dan
Ko se stuširaš v petih minutah, se naličiš in lepo oblečeš in po treningu s "fresh look"-om na evropski olimpiadi meriš čas
Ko pozabiš kodo za kolo in nimaš dostopa do interneta in pokličeš drago osebo na drugem koncu Francije, da jo preveri na tvojem mailu
Ko zaradi poletnega sonca na kolesu (uf, tako se hitreje premikaš z enega konca na drugega) pridobiš malo barve (žal rdeče :D)
Ko prepevaš a cappella vsak dan in vadiš z ostalo trojico
Ko v vsem skupaj neizmerno uživaš in se tega zavedaš (uf, kje najdeš čas za ta občutek?? :D)

Potem veš, da si na počitnicah in da se jutri začne Minicrit!

Bref, c'est parti!*


* Skratka, začelo se je! 

Skodelica kave

Prijatelj je zadnjič na svojem blogu napisal zanimiv post o kavi. Danes, ko sem ob dveh zjutraj še kar pokonci, čeprav moram zjutraj vstati okrog osmih, vendar pa razlog za to ni študijsko ponočevanje (beri študiranje ali pisanje eseja za pravo ali razširjenega eseja o zunanji politiki EU), sem se spomnila na njegov post. Zvečer sem namreč pila belo kavo. Francosko "belo kavo".

Kultura kave v Franciji je posebna. Drugačna od slovenske. Francoska kava je mini, res mini, močna kot najmočnejša slovenska kava, v katero Francozi potopijo kocko sladkorja, ki je skoraj večja kot mini skodelica, potem pa pomešajo s kavno žlično (oh, to je druga zgodba! Kavna žlička, žlička za sladico in 5 drugih mini žličk se uporabljajo vsaka za posebno zadevščino, strictly!). Bljak! Fuj!

Sama kave, prave kave, nikoli nisem marala. Kava mi je všeč zaradi vonja in grenkega okusa, ki ga pusti v ustih, vendar pa mi vse to zadošča z obilico mleka. Še več (hm, a se to v slovenščini reče ali prevajam iz angleškega even more?), kava zame pomeni užitek. Čas, ki si ga vzamem za počasno uživanje v tem vonju in okusu. Kava zame je torej bela kava, slovenska bela kava.

V Franciji pa bela kava ne obstaja. Obstaja to, čemur Francozi pravijo grande crème, kar dobesedno pomeni velika smetana, vendar pa nima čisto nič ne z veliko niti s smetano. No, ali pa nekaj minimalističnega. Gre namreč za kavo, precej grenko in precej močno, z malo mleka, navadno nalito do vrha, zraven pa ti prinesejo mini vrček (ampak res mini) mleka, ki so ga prej nerodno spenili. 

Prvo kot prvo, kako naj dodam mleko v skodelico, ki je do vrha polna z grenko kavo? In drugič, tudi če vliješ ves vrček mleka v skodelico (v teoriji), bo kava še vedno precej grenka in precej močna in precej ne-podobna slovenski beli kavi. Precej disappointing. 

Kakor koli, danes sem na pozno popoldanskem sestanku po dolgem času naročila grande crème. Takoj, ko sem naredila prvi požirek, mi je bilo žal, da si nisem izbrala česa drugega. Vroče čokolade, na primer. No, ali pa ne. To je spet druga zgodba (morda pa se kulturne razlike res močno vidijo v pijačah?? :D). Zdaj, ko je ura dve zjutraj in sem še vedno polna energije in elana, vidim, da vendarle obstaja kava, ki me lahko ohrani budno do jutranjih ur. Škoda, da sem to odkrila danes, ko mi res ni treba ponočevati s knjigami v rokah...

Pa lahko noč!

PS: Sicer pa brez skrbi - v Dijonu imam svojo najljubšo kavarnico, kjer strežejo kavo, wannabe belo kavo, ki mi je res všeč. Ampak ta moja kavarnica je prej izjema kot pravilo v Franciji :) In zraven ti vedno prinesejo kolaček. Temu se reče simpatična kavarna! :)