End of the year or Minicrit!

Poletje je tu :) Ja, res je Dijon spet sončen, ampak tokrat ne mislim vremena. Danes sem imela zadnji izpit v tem šolskem letniku :) Uradno sem na počitnicah. Predvsem nimam nobenih posebnih načrtov za en teden. And it feels good!

Čez en teden se začne Minicrit, športno tekmovanje med kampusi Sciences Po Paris. Sodelujem v ekipi odbojke in pri plesu. Z odbojko smo res začeli takoj na začetku leta (oh, kje je že september!) in trenirali tekom celega leta. Danes lahko rečemo, da smo opravili good job :) Poznamo se med sabo, vemo, kako igramo, trudimo se, da ne delamo nepotrebnih napak in ostajamo skoncentrirani. Iskreno - računamo na zmago. Na srečo (do finala :D) ne bomo igrali z ekipo iz Nancy, ker so baje lani reeeees premagali vse po vrsti, ampak važno je, da najprej pridemo do finala, potem bomo pa, seveda, dali vse od sebe :)

Poleg Dijona in Nancy so kampusi Sciences Po Paris še Havre, Reims, Poitiers in Menton. Program na vsakem kampusu je enak (z minimalnimi spremembami), je pa vsak kampus orientiran za določen del sveta. Če želiš, da je tvoj študij osredotočen na Evropo in Azijo, greš v Havre, če te zanima Osrednja in Vzhodna Evropa, greš k meni v Dijon :)

Uh, kar celo šolsko leto je naokrog. Čudno. Včasih se mi zdi, kot da sem že od nekdaj v Dijonu, spet drugič pa imam občutek, kot da sem ravnokar prišla. Kako je čas relativen, a? :)
Bisous!

Po dolgem času sem spremljala skoraj cel "glasbeni dogodek leta". Skupaj s približno petnajstimi sošolci, Francozi, Čehi, Romunci, Moldavijci, Rusi, Slovaki... Začelo se ni preveč obetavno, pa vendar je bilo vmes vsaj pet pesmi, ki bi jih lahko uvrstila na "top 5" listo (čeprav se na koncu na uradno "top 5 listo" niso uvrstile, se mi zdi).

Bolj kot glasbeni del pa nam je bil zanimiv točkovni del. Klemen Slakonja je navdušil (kot vedno), super všeč mi je bila ideja s preroško hobotnico Paulom :D Kar pa me je spodbudilo k razmisleku, je bila "solidarnost" ex-Jugoslavije. Seveda, to ni nek novi fenomen, "bratje" smo se vedno medsebojno podpirali, ko je prišlo do glasovanja, in smo najvišje točke podelili drug drugemu. Po eni strani se nam zdi logično, po drugi strani pa se lahko vprašamo - kako to, da smo po eni strani tako prijateljski, po drugi strani pa nismo mogli živeti skupaj v Jugoslaviji in smo še vedno polni predsodkov, ko se v naše mesto priseli srbska ali bosanska družina?

To je dober primer, ki kaže, da za naše razprtije niso bili krivi naša netoleranca, rasizem in strah, temveč je šlo za politične dogovore in prepire. Ko sem v okviru predmeta Religije v moderni Osrednji in Vzhodni Evropi razmišljala o vplivu različnih verstev na razpad bivše Jugoslavije, sem prišla do podobnega zaključka. Ni šlo za muslimanske Bošnjake in pravoslavne Srbe, ki niso bili sposobni živeti v isti vasi. Ravno nasprotno - družili so se, ženske so skupaj prale perilo in pazile na otroke, odnosi so bili res bratski. Kar naenkrat pa je to izginilo in se spremenilo v neke vrste sovraštvo. Ko sem proučevala vplive na to neverjetno spremembo, sem ugotovila, da je šlo pri celi zadevi za neverjetno manipulacijo Cerkva in politikov. Zanimiv je bil en izmed intervjujev, kjer je novinar vprašal srbski par, zakaj sta se odselila iz vasi, kjer sta živela toliko časa. "Muslimani bodo prišli, pobili vse Srbske moške in zasužnjili ter izrabili naše žene. Slišali smo na radiu, očitno je skrivnost prišla na dan." Novinar je kljub odgovoru postavil še zadnje vprašanje - kako se je par sicer razumel z muslimani. "Oh, naši odnosi so bili še bolj kot korektni. Fino smo se razumeli, muslimani so zelo dostojni ljudje."

Ko sem danes zopet videla naše balkansko zavezništvo, sem si rekla, da mogoče naše korenine le niso čisto izgubljene. Slovenci se pogosto čutimo superiorne, (preveč) zahodnjaške, vzhod, Balkan, pa gledamo s prezirom, kot nekaj drugorazrednega. Res je, Slovenija uradno ni del Balkana, pa vendar ne moremo mimo naših skupnih zgodb, idej in konec koncev življenja. Če ne drugega, lahko vsaj svoje slovanske brate razumemo na drugačen način.

Evrovision - evropska vizija? Morda nas pa dogodki kot ta res vsaj do neke mere zbližajo... :)

Dijon je mesto, v katerega se lahko z lahkoto zaljubiš. In facile à vivre. Lahko se je navaditi, sploh na mestno jedro. Mesto, ki ima dušo. Čeprav so nedelje mrtve, so zato sobote toliko bolj živahne. Sploh zdaj, ko nas sonce stalno opominja, da se poletje bliža, se zdi, kot da se je mesto prebudilo. Z njim pa brezčasni sprehodi in iskanje skritih kotičkov. Nekaj jih delim tu :)

Glavni trg v mestu. Zanimivo je opazovati otroke, kako se z navdušenjem izogibajo talnim fontanicam in se podijo za tistimi tremi golobi, ki si drznejo capljati po svetlikajočih se tleh.

Ozkim ulicam in simpatičnim balkonom ni konca

Arhitektura Dijona je neverjetna. Vsaka tretja stavba je bila nekoč cerkev, palača ali preprosto čudovita hiša. Uvau na vsakem koraku :)

Majhne, skoraj neopazne podrobnosti, kot so kipci na Notre Damski cerkvi, ki za razliko od "navadnih kipcev" ne gledajo naravnost, temveč v tla. Ko se popotnik vprašajoče ozre v višino in usmeri pogled v vrh cerkvenega zvonika, se sreča iz oči v oči s kamnitimi kipi. Srhljivo lepo!

Kdo hoče v Dijon? :)

Spontanost in poletje

Poletje se bliža. In počitnice. In načrtovanje. S predavanji končam takrat, zadnji izpit je tisti teden maja, potem grem tja in tja, vmes se zmenim za to in to, za avgustovske načrte še čakam na potrditev, potem pa želim še to in ono, pa iti tja in tja in narediti milijon stvari. Joj, zakaj se x in y prekrivata? Čemu naj se odpovem? Mogoče lahko napišem mail in potem... In potem bo konec poletja še preden se bo dobro začelo. Ampak AAA! Komaj že čakam!! :)

Zveni znano? Načrtovati je super. Ker se potem veseliš, še preden se začne. In ker imaš motivacijo. In ker je super načrtovati stvari, ko imaš ogromno dela, ker ti to da motivacijo in energijo. Vznemerljivo je razmišljati, kaj vse bom počela med počitnicami, kje se bom potepala, kje bom iskala smisel življenja.

Wrong!

Kje je spontanost? Kje je brezskrbnost? Kje so dnevi, ko se zbudiš in si rečeš: Kaj bom pa danes počela? Potem se pa prepustiš toku dneva, si malo tu, malo tam, se izgubiš v mestu in najdeš simpatične kotičke, kjer še nisi bil, spoznaš nekoga čisto ponesreči, se za trenutek potopiš v čisto drugačen svet...

Z načrtovanjem pride omejevanje. In preveč razmišljanja. Na začetku leta sem se morala odločiti, katere tuje jezike se bom učila letos. Poleg francoščine sem najprej želela izbrati italijanščino ali češčino, ker se mi je zdelo zabavno. Na koncu sem izbrala nemščino, ker bi bila mogoče vseeno bolj koristna kot ostala jezika - s češčino si nikoli nisem mislila služiti kruha, za italijanščino pa se mi je zdelo škoda časa, ker bi se lahko v krajšem času na intenzivnem tečaju z znanjem španščine in francoščine naučila veliko. Nemščina, na drugi strani, je v Sloveniji še vedno precej pomembna, Avstrija je blizu in tako naprej - preveč razmišljanja. Rezultat: odločitev na podlagi "koristnosti" in ne ravno osebnega zadovoljstva. Po enem letu učenja lahko potrdim, da jezik ni težek, ni pa mi všeč. Ni energije, ni melodije. In sem se, prvič po res dolgem času, odločila, da bom dala osebnemu zadovoljstvu prednost pred "koristnostjo". And it feels so good! In drugo leto se bom učila češčino. Zase. Za svoje veselje.

Kot si ne morem predstavljati, da bi bila nekoč na neki funkciji, ki mi sicer ne bi bila res pri srcu, bi pa mi prinesla veliko denarja, si težko predstavljam, da delam kar koli, kar me ne veseli. Mar ni škoda našega življenja, ki ga počasi izgubljamo na tak način? Rajši ne opravljam res finega staža zaradi neznanja nemščine, kot da posvetim kar nekaj ur na teden stvari, ki me ne veseli. In čeprav je to "samo" nemščina, upam, da bom znala tudi v drugih primerih, bolj pomembnih primerih, odreagirati enako.

It's my life - and it's now or never :)

(Kar se načrtovanja tiče... Na spisku je trenutno učenje učenje učenje, sredi maja pa počitnice počitnice počitnice :) That's why I like planning!! :D)

Ko zamenjaš noč za dan :)

Od nekdaj sem bila nočni ptič. Nikoli nisem marala poležavanja do kosila, vendar pa mi je bilo ljubše vstajanje ob devetih kot ob sedmih. Pa vendar sem tekom gimnazijskih let vsak dan zjutraj skorajda tekla na avtobus ob 06h45. Danes si težko predstavljam vsakodnevno vstajanje ob šestih. Že dvakrat na teden, ko začnem z nemščino ob rani osmi uri zjutraj, se moram potruditi, da premorem dovolj volje in zjutraj vstanem. Pa vendar.. Res je, da ni malo noči, ko z mirno glasbo in uličnimi svetilkami študiram. Včasih se pohecam, da se ob polnoči moje delo začne. Veliko je teorij. Da je vreden samo spanec pred polnočjo. Da je rana ura zlata ura. Da ni dobro menjati noči za dan. Po drugi strani pa ima noč svojo moč. Vsaj pri meni je tako. Morda zato, ker se ne umiri samo dnevni vrvež, temveč tudi jaz. Ker s hodnika ne slišim govorjenja in ker ob pogledu skozi okno ni nobenih motečih dejavnikov. Noč.

Dragotin Kette, Na trgu (samo en delček)

Noč trudna
molči,
nezamudna
beži
čez mestni trg luna sanjava.
Vse v mraku
mirno,
na vodnjaku
samo
tih vetrc z vodoj poigrava.

Vodice
šume
in rosice
prše
brez konca v broneno kotanjo;
brezdanj je ta vir,
šepetanje,
nemir
brezkončna, kot misli so nanjo...

Pa lahko noč!

Ko sem tekla po tihih, praznih ulicah večernega Dijona, sem imela občutek, da tečem po tlakovcih Pirana. S Tartinijevega trga po ozkih uličicah, do tržnice in Trga prvega maja, punte, mimo hostla Val in čez mini tunel vse do obale. Prisežem, da sem zaznala slano morsko ozračje! Piran! Poletje! Morje.

Je moja želja po poletju, po morju, po Piranu tako močna in skrita nekje v meni, da se je sploh ne zavedam in me kar naenkrat preseneti, ko se pojavi v mojih mislih? Ali pa je to znamenje, kako zelo rada imam Dijon, ki je res čarobno mesto? Vedno sem enostavno oboževala stara mestna jedra, tlakovane ulice, ozke prehode, pa trge in cerkve in majhne kapele. Piran se mi zdi eno izmed najčudovitejših mest. Res je, da sem ga morda v mislih kar malo preveč zidealizirala, pa vendar. Ko pomislim na Piran, se moj svet za trenutek ustavi. Zvečer, ko se vrvež mesta umiri, ko se v daljavi samo na trenutke zaslišijo odmevi glasbe iz bližnjega bara, ko se sliši korake, ki odmevajo v tišini in pridušen zvok mesta.. Takrat.. Takrat je čarobno. In takrat dobim energijo, ki sem jo nekje izgubila čez dan. Vsaj danes je bilo tako. In čeprav v Dijonu in ne v Piranu :)

Drugi semester je v polnem zamahu. Kolokvij prejšnji teden, pa predstavitev in raziskava, kolokvij ta teden, dve predstavitvi drug teden, esej, poglobljena seminarska naloga in še in še. Finiš se bliža. Časa ni več veliko. Še slab mesec in pol. Včasih iz dneva v dan kar drvim. Ko se popoldan vrnem domov, začudeno pogledam pospravljeno posteljo, ker sem že pozabila, da sem jo imela zjutraj čas pospraviti. Včasih kosilo kar pogoltnem. Takrat si rečem, da se moram ustaviti. Hitro lahko zdrsnemo v robotsko življenje. Hitro sem, še hitreje tja. Ne pozabi na to, na ono. Pa vendar - res hočemo to? Kdo bi si želel čez par let pomisliti na današnje čase in obžalovati, da je kar zdrvel skoznje? Malokdo, bi rekla. Jaz vsekakor ne. Topli pomladni dnevi mi pomagajo pri tem. Ko se raje bolj počasi sprehodim do faksa po sončnih pločnikih namesto hitre in dih jemajoče (ne v tistem dobrem smislu) hoje. Se pa opominjam, da moram užiti dneve tudi takrat, ko ni sonca, ki bi mi prišepetovalo: Počasi, počasi ;)

Vzemimo si čas torej :) Pogumno!

Lahko noč. Piran, Dijon, ti :)