Marseilles

Panorama Marseilla, z Bazilike Notre-Dame-de-la-Garde (vir: Wikipedia)

Gor, dol. Gor, dol. Gor, dol. Welcome to Marseille. Pristaniško mesto, eno izmed največjih v Franciji. Slavno po reku, da ga ali obožuješ ali pa se nočeš več vrniti. Mestno jedro z tramvajem in kar nekaj simpatičnih zgradb, obenem pa je čar starega mesta malce iznakažen z modernimi, a nič lepimi stavbami in hišami zraven starinskih hiš starega mesta. Vprašaš se, kdo je bil pametni arhitekt teh posameznih mojstrovin.

Staro pristanišče, kar veliko, pa vendar ne presežno. Ravno toliko, da lahko še rečeš simpatično. Ko pogledaš s hribčka (Gor, dol. Gor, dol. Gor, dol :D), pa še bolj luštno.

V resnici je pristanišče kar veliko. Znano je kot največje francosko komercialno pristanišče. Nekoč, v drugi polovici 19. stoletja, je bilo mesto znano ravno po pristanišču in se mu je reklo "glavno cesarsko pristanišče".

Prav pristanišče je imelo pomembno vlogo pri razvoju mesta. Multikulturnega mesta. Drugo ime za Marseille so "Južna vrata". V začetku 20. stoletja je bil Marseille namreč mesto, ki je sprejemalo, začasno in stalno, migrante iz celega sveta, sploh iz Severne Afrike. Pomembno dejstvo pa je, da je pravih prebivalcev tega mesta zelo malo. Velika velika večina je priseljencev.

Marseille je znan tudi po kriminaliteti in veliki stopnji revščine, čeprav se je v zadnjih desetletjih mesto precej moderniziralo. Osebno moram priznati, da revščine in kriminala nisem zasledila na ulicah. Multikulturnost pa. Veliko je arabskih prebivalcev, magrebskih, in ko se znajdeš v njihovi četrti, to enostavno veš. Takoj.

V Marseillu imajo, kot skoraj povsod v Franciji, super sistem koles, wannabe BicikeLJ :D Samo s to razliko, da je kolesariti po Marseillu na trenutke težje kot po Ljubljani – Gor, dol. Gor, dol. Gor, dol :D Prekolesarila sva skoraj cel Marseille, na kolesu je mesto drugačno. Avto sva parkirala na samem začetku mesta, imela sva srečo, da sva našla brezplačno parkirišče, nato pa sva rentala dve kolesi in allez hop, c'est parti! :)

Malce manj svetla točka pa je to, da sistem izposoje in vračanja koles v Marseillu ne deluje tako dobro, zaradi česar sva se nemalokrat znašla v situaciji, ko dveh koles nisva mogla nikamor parkirati ali pa si jih nisva mogla izposoditi. Res odlična zadeva pa je, da so postaje razporejene tudi na samem obrobju mesta, zraven obale, delu mesta, ki je malo bolj morski, a moderen, z infrastrukturo, ki se popolnoma razlikuje od "mestne".

Poleg super koles imajo v Marseillu tudi metro, tramvaj in avtobuse. Res fina zadevščina je to, da je karta za enega izmed teh treh naštetih veljavna tudi za ostala dva, velja pa eno uro. V eni uri se torej lahko pelješ z avtobusom od obale do centra mesta, z metrojem nadaljuješ do tramvaj postaje in se na koncu s tramvajem pripelješ do ciljne točke. Ali pa za vse uporabiš avtobus, samo ni tako zabavno :)

Simpatično je, da na vseh kartah in oglasih mestnega prevoza ves čas piše RTM. Meni se je kratica res zdela luštna, romantična :) Pomeni pa Régie des Transports de Marseille, kar označuje upravo prevoza v Marseillu. 

Cerkev Notre Dame na drugem, malo višjem hribčku, ki po eni strani ne paše ravno v kontekst razvijajočega se ogromnega mesta, po drugi strani pa pričara poseben občutek. Želela sva se povzpeti na vrh zvečer, ko je mesto razsvetljeno, da vidiva, če nočne kartice Marseilla prikažejo pravo sliko, pa je bil dostop žal omejen zaradi vandalov in razgrajačev. Tant pis. Potem pa nič.

Marseille bo Evropska prestolnica kulture leta 2013. Ne vem čisto, kako bi komentirala to odločitev. Definitivno ima Marseille ogromno stvari, ki jih ponudi obiskovalcu. Sama nisem navdušenka nad muzeji, a vem, da jih ni malo. Mesto je lepo, pa vendar je odvisno, v katerem delu se nahajaš. Priznam, da sem bila prijetno presenečena nad mestom, saj so mi vsi rekli, da ni prav posebno lepo. Pričakovala sem res umazane ulice, neurejeno infrastrukturo in nič posebnega. Pa ni bilo ravno tako. Nasprotno! Vseeno pa ni mesto, ki bi mi tako priraslo k srcu, da bi se želela jutri vrniti nazaj. Je pa veliko, res veliko mesto. Ne tako kot Pariz, definitivno pa večje od Dijona in Ljubljane.

Leta 2013 bo torej še boljša priložnost za obisk, s še več prireditvami in dogajanja. Kdo gre? :)

Au revoir, Marseille!

PS: Hvala, Gaja, za reminder, da sem končno spisala tele vtise :)

In the quest for the lost time

À la recherche du temps perdu (Proust Marcel)

* V iskanju izgubljenega časa

Doma sem. Končno :) Skoraj en mesec po izpitih sem končno prišla domov. Ni lahko oditi iz Francije. Počasi sem pripravljala svoj odhod, da  bi vse skupaj le potekalo tako, kot je treba, pa ni bilo vedno enostavno.

Še preden odideš v tujino, potrebuješ kar nekaj časa, da urediš in pripraviš vse potrebno za odhod. Veljavnost dokumentov, kartica evropskega zavarovanja, kopije mednarodno veljavnega rojstnega lista, dohodkov staršev in nemalo drugih zadevščin, na katere se je bolje spomniti, ko si še doma. Ko prideš, se prvih nekaj mesecev ukvarjaš z različnimi papirji, pogodbami, pravili. Sploh v Franciji. Stanovanje, zavarovanje, bančni račun, telefon, poleg navajanja na življenje v drugi državi, jezik, kulturo. Rečeš si: Uf, pa je vse za mano, pika. Hm. Niti ne.

Odhod iz nove “domovine” je prav tako kompliciran kot prihod. Po dveh letih se s tem spopadam mnogo bolj sproščeno, bolj suvereno, bolj nasmejano. Pa vendar. Če ob besedi Francija pomisliš na birokracijo, slavno francosko bureaucratie, ta asociacija ni ravno iz trte zvita. Birokracija je kar pomemben del življenja v Franciji. Vse, ampak res skoraj vse, je potrebno dokazati s petimi dokumenti, pa še takrat ti za prekinitev naročniškega razmerja za telefon ob odhodu iz države domov pošljejo pismo, da tvoji dokumenti, dokumenti, ki so bili zahtevani s strani operaterja, niso dovolj legitimni za prekinitev in ti bodo zaračunali vrtoglave obresti. A si ti malo nor! Okej, vzemi telefon v roke in zavrti številko.

Ko se na začetku bivanja v Franciji zaveš, da se v šoli nikoli nisi naučil klicanja po telefonu, predstavljanja in pojasnjevanja, da ne omenjam specifičnosti besedišča vsakdanjega življenja, zraven pa prišteješ še informacije, ki jih niti ne razumeš več dobro, potem se delaš, da si strong in si rečeš: Okej, počasi bo že.

In ko po dveh letih bivanja v Franciji želiš prekiniti naročnino za telefon in te ženska na drugi strani telefona prepričuje, da tvoja dokazila niso zadostna, ti pa ji v dobri francoščini razložiš, da še kako zadostujejo, sicer pa naj ti pove, kaj točno bi še potrebovali, in ti na koncu pove, da ni problema in ti bodo pogodbo prekinili brez obresti... Potem si samo rečeš: Yes, I did succeed :) Počasi je šlo :)

Potem pa se poln elana in zadovoljstva odpraviš na drug urad, prepričan, da boš tudi tu žel uspeh, se pa avtomatska vrata ne odprejo in opaziš plakat, da delajo samo od 9h do 12h. Ker v ponedeljek tudi ne delajo, moraš čakati skoraj tri cele dni, da se lahko končno zmeniš zadevščino. Vive la France! :)

Kako so torej počitnice? Odlično! Na začetku se mi občutek ni zdel nič posebnega. O, pa še kako poseben je! Super je, da grem zvečer spat without a single thought about the school and exams! Res super je, da sem šla v Dijonu na čisto poletni dan v kratkih hlačah in lahkotni srajci z računalnikom v park s fontanami, ki mi je dal občutek pravega poletja, in sem poskušala nadoknaditi neodgovorjene maile in obveznosti, ki sem jih s popolnim izgovorom (les études, kaj pa drugega) ves čas prelagala na »jutri«! Super je pozabiti na uro! In super je opaziti, da je glavna fontana v parku pravzaprav sestavljena iz dveh delov, notranjega in zunanjega, in se vodometi izmenjujejo, ker to pomeni, da sem imela čas opazovati in nisem bila v parku zato, da bi študirala »z malo večjim veseljem« :)

Če si sposodim Proustove besede, sem bila takoj po končanih izpitih v iskanju izgubljenega časa, časa, ki je šel mimo mene v dveh letih v Dijonu. Nisem pretiravala, nisem tekala od enega konca do drugega in si ogledovala vsakega najmanjšega kipa. Daleč od tega. Sem si pa vzela čas in z najboljšim smoothijem pohajkovala po mestu.

What's next? Pohajkovanje po Ljubljani? :)

Holidays, let's begin! Southern France it is

Izpiti – done.

Minicrit – done.

Gala večer – done.

Poljubčki prijateljev – done.

Kovčki spakirani – done.

Kaj pa zdaj? Domov? Ja, ampak ne še takoj :) What then? Dirrection: JUG FRANCIJE. Provansa in Azurna obala. V dvoje :)

Z Bastianom sva se odločila v pravem pomenu začeti poletne počitnice, ob morju, na jugu Francije. En avto, en šotor, dvoje pribora, mini kuharček, pa vsi moji kovčki, nemški učbenik na vrhu, kopalke in brisača. Zemljevid cest in francoski radio. 10 dni.

Po tehtnem premisleku, kako splanirati te počitnice, sva možnosti skrčila na dve veliki ideji: ali greva v en ali dva kampa ob morje in špilava karte na plaži in srkava koktajle v portu ali pa se odločiva za “tour des villes”, ogled različnih mest južne Francije. Odločitev? Let’s do both!

Strateško sva izbrala kampa (po pospravljanju šotora in vseh potrebščin v prvem kampu sva se odločila, da zadevščino ponoviva samo še enkrat :D) ob morju ter skoraj vsak dan odpotovala vzhodno ali zahodno na izlet.

Provansa in južna Francija na sploh je čudovita! Čeprav še ni čas cvetoče lavande, ki je vseprisotna na vseh promocijskih karticah in revijah, ki promovirajo Provanso, je ta regija Francije s svojo raznolikostjo naravnost dih jemajoča. Od ogromnih mest, med katerimi je tudi Marseille, drugo največje francosko mesto, vse do majhnih obmorskih vasic in visokih klifov, med katerimi se skrivajo romantični zalivčki.

V resnici izgleda tako kot na sliki :)

Cucuron, Aix en Provence, Aubagne, Cassis, La Ciotat, Marseille, Toulon, Callanques, Le Lavandou, Bormes les Mimosas, Saint Tropez.

10 dni, s katerimi je začetek poletnih počitnic enostavno magnifique.

Want to know more? V naslednjih nekaj dneh nekaj mini reportaž. Morda pa koga spodbudim za jug Francije. Poletje se konec koncev šele začenja! :) Stay tunned!

Bises!

PS: Slovenia, here I come!