The end of magic? - Konec čarobnosti?

Zadnjič sem razmišljala, kako zanimivo ljudje končamo praznično obdobje. Kar naenkrat se v glavnih mestih odstrani novoletne lučke, smreke, božične okraske. Stojnic s kuhanim vinom ni več. Christmas carols... Kaj so že te pesmi? Kot bi odrezali. Kot da bi dva meseca živeli v pravljici, kjer se je bilo dovoljeno poveseliti, se ustaviti in pogledati okrog sebe, se dobiti s prijatelji, se objeti in si zaželeti nekaj lepega, potem pa pride januar in zapremo knjigo. POK! Zapremo. Konec. Nobenega prehoda, samo konec. Pot do centra ali faksa ali službe ali avtobusne postaje zopet postane samo pot do neke točke. Kot da nam ne bi bilo več dovoljeno veselje, brezskrbnost. Zdaj moramo biti zopet resni, zopet hitimo, zopet pozabimo na ljudi okrog nas.

Odločila sem se, da meni ne bodo vzeli čarobnosti, čeprav so nam vzeli lučke. Da mi ne bodo vzeli veselja, čeprav so polarni medvedi izginili iz hotelske izložbe. Na koncu se itak sami odločimo. Jaz se bom potrudila in čarobnost negovala še nekaj časa :)

Čaroben dan ti želim!

Potovanje. Starbucks.

Potovanje z velikim (ampak ne do zadnjega kotička napolnjenim!) in malim kovčkom se je danes končno izkazalo za simpatičnega. Nič težkega prenašanja kovčkov, nič paničnega hitenja naokrog, nič ryanairovskih doplačil (Easyjet, we love you!). Potovanje v smislu premika iz enega dela sveta na drugega me je namreč malo prenehalo navduševati. Pakiranje, prenašanje kovčkov, menjanje vlakov, slabe vremenske razmere, čakanje na letališču... Nekaj ur na pariškem letališču je danes minilo precej hitro in precej simpatično, v Starbucksu sem okupirala eno mizo in se počutila, kot da sem imela tam svojo pisarno, ko sem v odsotnosti interneta prebirala članke sošolcev in jih urejala za objavo na spletni strani, o kateri si več lahko prebereš TUKAJ.

Starbucksa ne maram preveč. Saj ne rečem, da njihovi muffini in skutina torta in kava in frappuccino niso okusni. In ponavadi imajo res super vzdušje, tako, mirno, s prijetno glasbo. Vendar pa se mi zdi, da so res precenjeni. In to mi ni všeč. In še interneta nimajo več povsod tako, kot so ga imeli včasih. Hja. Vendar pa imajo super stole. Na manjših zofah je »ročaj« na vsakem koncu tako širok, da nanj lahko brez težave in brez strahu odložiš skodelico. Nič sklanjanja do mize in nazaj, samo udobno in sproščeno ustvarjanje, pogovarjanje ali pa samo opazovanje ljudi okrog sebe.

V ponedeljek se začne zadnji del mojega bivanja v Dijonu. Drugi semester drugega letnika. Po prvem semestru, ki mi ni bil najljubši na svetu, se novega semestra veselim. Seveda imam raje počitnice in občutek brezčasja, pa vendar. Želim si, da bi še zadnjih par dijonskih mesecev minilo v super vzdušju.

Ponedeljek torej? Sprejmem izziv. Z nasmeškom :)

When the time stops

Ko se čas ustavi... Tudi na blogu.

Kmalu se vračam - v Dijon in na blog!