Zero Point

Danes sem razmišljala o 11. septembru. Na prvi strani vseh novic, ki sem jih pregledala na internetu, je bil 9/11 THE topic. Že od samega jutra. Ko sem pomislila, da je res že deset let, odkar se je zgodil teroristični napad, se mi zdi kar nenavadno. Občutek imam, da nas dogodek spremlja vsak dan od 2001 naprej. Postal je tako prisoten, da se mi zdi, kot bi se zgodil lansko leto in ne pred desetimi leti. Procedur na letališčih sem se tako navadila, da se mi zdi čudno samo pomisliti, da bi v ročno prtljago pred potovanjem spakirala škarjice za nohte. Ali vzela rogljiček za na pot. In zdi se mi, kot bi bilo od nekdaj tako. Sploh si ne znam predstavljati, kako je bilo potovati pred desetimi leti. Se pa vedno znova vprašam, če je ves pomp res upravičen. Se vam ne zdi, da je ženski čevelj s peto ravno tako nevaren kot škarjice za nohte, če ima nekdo res namen škodovati pilotu? Vse bolj in bolj se mi zdijo te posebne procedure smešne. Mislim, smešne v smislu »ridiculus« . Na »zero point« v slavnem NY še vedno niso ničesar zgradili, ker še vedno niso našli ustrezne rešitve za dostojno in spoštljivo komemoracijo tragičnega dogodka na tem posebnem mestu. »Treba je biti sočuten do sorodnikov žrtev.« Dragi moji, minilo je deset let od napadov. Deset. Seveda, grozno je, kar se je zgodilo. Pa vendar – bo kaj drugače, če bo na mestu, kjer sta včasih stala dvojčka, spominski muzej ali nova stavba? A nismo imeli že dovolj filmov, knjig, fotografij, posnetkov in podobnih zadev, ki nas opominjajo na to, kaj se je zgodilo? A ni že čas, da prebolimo? Da se premaknemo naprej? Ne pravim, da je treba pozabiti, kaj se je zgodilo. Nikakor ne. Samo... Pa saj razumete. Na drugi strani ne organiziramo nobenega posebnega dogodka, kjer bi razmišljali, zakaj so se zadeve v Iraku začele dogajati tako, kot so se, po tem črnem datumu. Gre morda za preusmeritev pozornosti? Dajmo, pozabimo na vse posledice dogodka. Mislimo na žrtve. Ne bo jih več nazaj. Hkrati pa so nove in nove na drugem koncu sveta. Tudi mi ostajamo na »zero point«, imam občutek. Nikamor se ne premaknemo včasih. No, če pomislimo na vse možne teorije zarote, o katerih se razmišlja... Morda smo kot mačke okrog vrele kaše. Samo da imam občutek, da naša kaša že dolgo ni več vrela.

Letos se bom začela učiti češko :) Čeprav to pomeni, da bom »prostovoljno« vstajala vsako jutro dve uri prej, kot bi sicer, se res veselim in komaj čakam. Včeraj me je Martin, češki prijatelj, tisti, s katerim smo lansko leto takle čas gledali skupaj francoski film s češkimi podnapisi, povabil gledat češki/slovaški film, ki je na območju bivše Češkoslovaške približno tako znan kot Kekec v Sloveniji, čeprav gre za popolnoma drug žanr filma. Povabila sva še ostale Čehe in Slovake. Končno se nas je zbralo 8, edino jaz nisem bila ne Čehinja ne Slovakinja :D Film je imel angleške podnapise in je bilo res zanimivo. Martinu je strašno všeč moje navdušenje nad njegovim jezikom in me vsak dan nauči kakšno novo frazo ali besedo. Simpatično :)

Dobrou noc! (to je po češko! :D)

Muffini, metro

Danes sva s sošolko spekli wannabe muffine :) Wannabe zato, ker sva pozabili kupiti papirnate »skodelice« in sva na koncu maso vlili kar v pekač in sva tako dobili muffinasto torto :) Danes nismo imeli predavanj, zato sva še v pižamah zjutraj (čeprav ni bilo več tako zgodaj) hodili iz ene sobe v drugo in se vmes ustavljali v kuhinji in čekirali najin kolač. Super so dnevi, ko ti ni treba na faks. Ali še bolje – ko ni treba študirati :D

Sicer se počasi začenja na faksu. Dogovarjamo se za predstavitve, eseje, raziskovalne naloge, razmišljamo o izbiri tujih jezikov, obštudijskih dejavnostih. Danes so se na faksu predstavile različne organizacije in društva, kjer sem tudi sama predstavljala svojo organizacijo, Rotaract. Predvsem prvi letniki so se precej navdušili nad idejo in projekti, tako da sem bila kar uspešna s predstavitvijo :) Tudi če jih samo polovica na koncu tudi ostane v klubu, bo odlično :)

Sicer pa je Dijon na trenutke še precej poleten. Toplo sonce imamo čez dan, zvečer pa se res že pomalem opazi, da je jesen blizu. Študentov še ni veliko, ker večina v Franciji začne sredi septembra ali kar oktobra, pa vendar je mesto kar živahno. Luštno je pohajkovati po ozkih ulicah, ki so mi res domače :) Edino, kar moti v Dijonu, so prekopane ulice, ker (že tretje leto bojda) bo mesto drugo leto bogatejše za tramvaj. Dijon ni tako veliko mesto, da bi imelo podzemno železnico, kot Pariz na primer.

Je pa zanimivo primerjati londonski »tube« in pariški metro. V Londonu so povsod tekoče stopnice, ki »tečejo« res hitro, povsod so znaki, da se moraš, če »samo« stojiš in se pelješ, stopiti na desno stran, da te lahko tisti v naglici prehitijo po levi strani. Ponavadi je celo več »tekočih stopnišč«, da bi le vsi lahko brez ovir hiteli. V Parizu je stvar čisto drugačna. Bolj retro. Tekočih stopnic ni povsod (pravzaprav so bolj redkost kot navada), kar je manj prijetno, ko potuješ s kovčki, čeprav se vedno najdejo simpatični Francozi, ki mi vedno ponudijo pomoč. Ampak res vedno :) Če pa že so tekoče stopnice, so take, starinske, ki grejo bolj počasi kot ne, so ozke in čisto nič »panične«. Mislim, da je res nekaj na tem, da si v Londonu »in«, če hitiš, če se nimaš časa ustaviti, če si bizi. V Parizu si ljudje vseeno vzamejo čas za kozarec vina in za veter v laseh. Mogoče zato, ker jih redkeje dež prisili v hitenje. Ali pa je to samo stvar mode. Kaj pa vem :) Dijon je čisto francoski in nič angleški v tem smislu :) In mislim, da bo s tramvajem še bolj. A ni asociacija ob besedi »tramvaj« črno-bela slika, kjer imaš občutek, da se čas ustavi? Kako tipično francosko :)

Ste vedeli, da je bil včasih tramvaj v Piranu? "Piranski tramvaj je bil javno prevozno sredstvo, ki je med letoma 1912 in 1953 povezoval piranski Tartinijev trg z železniško postajo Porečanke v Sveti Luciji (današnji Luciji)." Zanimivo, mar ne? :)

V mesecih, ki imajo v svojem imenu črko R, ne smemo več sedeti na tleh, pravijo. September. Pa smo spet tam. Jesen se bo kmalu začela, malce se bo ohladilo, listje se bo spet obarvalo in bom lahko na poti na faks z nogami razmetavala barvito preprogo na tleh. Na poti na faks. Hm.

Po veselih in malo manj veselih prigodah (oh ja, Ryanair, we love you) sem spet v Franciji. Dežela baget, Longchampk, macaroonov, besed brez izgovarjanja črke H (but we are still Appy), predvsem pa francoščine, vljudnosti in... študija.

V resnici se veselim. Zdaj bomo na faksu mi, drugi letniki, taveliki. Prvi letniki nas bodo spraševali za nasvete in si sposojali zapiske, se učili, kako obojestransko natisneš dve strani na eno stran in kako fotokopirni stroj prepričaš, da papirje še spne, ter nas spraševali, kam gremo študirat drugo leto. Pa ni to tisto glavno, česar se veselim. Predvsem se veselim, ker že vem, kako vse skupaj poteka. Kdaj grem na faks, v katero predavalnico grem, kaj kuham za kosilo, kdaj izvem urnik za naslednji teden. Lansko leto so bile to malenkosti, ki so po eni strani popestrile moje prve mesece v Dijonu, po drugi strani pa je bilo včasih težko zraven še študirati, se navajati na nov sistem, govoriti francosko in si urejati novo življenje. Letos bo vse malo bolj umirjeno, utečeno, več časa bom lahko posvetila še čemu ne-Sciences-Po-jevsekmu. In tega se veselim. Ko v svoji sobi v tišini pišem (vmes vsakih petnajst minut odbije zvon katedrale na »dvorišču«, ki da situaciji še dodaten lep prizvok), se spomnim, da sem lansko leto na začetku poslušala glasbo. Skoraj ves čas, ko sem bila sama, nekaj prvih dni. Je bilo precej tiho, zato. Tekom leta pa sem korak za korakom odkrivala, da se šele takrat, ko si lahko sam v tišini in se ne počutiš čudno, učiš biti sam s sabo, kar je konec koncev glavna zadeva, če želiš, da tvoji odnosi z drugimi funkcionirajo. »It is only when we silent the blaring sounds of our daily existence that we can finally hear the whispers of truth that life reveals to us, as it stands knocking on the doorsteps of our hearts.« (K.T. Jong)

Kako se stvari v enem letu lahko spremenijo...

Dijon, welcome back :)