Zero Point

Danes sem razmišljala o 11. septembru. Na prvi strani vseh novic, ki sem jih pregledala na internetu, je bil 9/11 THE topic. Že od samega jutra. Ko sem pomislila, da je res že deset let, odkar se je zgodil teroristični napad, se mi zdi kar nenavadno. Občutek imam, da nas dogodek spremlja vsak dan od 2001 naprej. Postal je tako prisoten, da se mi zdi, kot bi se zgodil lansko leto in ne pred desetimi leti. Procedur na letališčih sem se tako navadila, da se mi zdi čudno samo pomisliti, da bi v ročno prtljago pred potovanjem spakirala škarjice za nohte. Ali vzela rogljiček za na pot. In zdi se mi, kot bi bilo od nekdaj tako. Sploh si ne znam predstavljati, kako je bilo potovati pred desetimi leti. Se pa vedno znova vprašam, če je ves pomp res upravičen. Se vam ne zdi, da je ženski čevelj s peto ravno tako nevaren kot škarjice za nohte, če ima nekdo res namen škodovati pilotu? Vse bolj in bolj se mi zdijo te posebne procedure smešne. Mislim, smešne v smislu »ridiculus« . Na »zero point« v slavnem NY še vedno niso ničesar zgradili, ker še vedno niso našli ustrezne rešitve za dostojno in spoštljivo komemoracijo tragičnega dogodka na tem posebnem mestu. »Treba je biti sočuten do sorodnikov žrtev.« Dragi moji, minilo je deset let od napadov. Deset. Seveda, grozno je, kar se je zgodilo. Pa vendar – bo kaj drugače, če bo na mestu, kjer sta včasih stala dvojčka, spominski muzej ali nova stavba? A nismo imeli že dovolj filmov, knjig, fotografij, posnetkov in podobnih zadev, ki nas opominjajo na to, kaj se je zgodilo? A ni že čas, da prebolimo? Da se premaknemo naprej? Ne pravim, da je treba pozabiti, kaj se je zgodilo. Nikakor ne. Samo... Pa saj razumete. Na drugi strani ne organiziramo nobenega posebnega dogodka, kjer bi razmišljali, zakaj so se zadeve v Iraku začele dogajati tako, kot so se, po tem črnem datumu. Gre morda za preusmeritev pozornosti? Dajmo, pozabimo na vse posledice dogodka. Mislimo na žrtve. Ne bo jih več nazaj. Hkrati pa so nove in nove na drugem koncu sveta. Tudi mi ostajamo na »zero point«, imam občutek. Nikamor se ne premaknemo včasih. No, če pomislimo na vse možne teorije zarote, o katerih se razmišlja... Morda smo kot mačke okrog vrele kaše. Samo da imam občutek, da naša kaša že dolgo ni več vrela.

Letos se bom začela učiti češko :) Čeprav to pomeni, da bom »prostovoljno« vstajala vsako jutro dve uri prej, kot bi sicer, se res veselim in komaj čakam. Včeraj me je Martin, češki prijatelj, tisti, s katerim smo lansko leto takle čas gledali skupaj francoski film s češkimi podnapisi, povabil gledat češki/slovaški film, ki je na območju bivše Češkoslovaške približno tako znan kot Kekec v Sloveniji, čeprav gre za popolnoma drug žanr filma. Povabila sva še ostale Čehe in Slovake. Končno se nas je zbralo 8, edino jaz nisem bila ne Čehinja ne Slovakinja :D Film je imel angleške podnapise in je bilo res zanimivo. Martinu je strašno všeč moje navdušenje nad njegovim jezikom in me vsak dan nauči kakšno novo frazo ali besedo. Simpatično :)

Dobrou noc! (to je po češko! :D)