Poletje se bliža. In počitnice. In načrtovanje. S predavanji končam takrat, zadnji izpit je tisti teden maja, potem grem tja in tja, vmes se zmenim za to in to, za avgustovske načrte še čakam na potrditev, potem pa želim še to in ono, pa iti tja in tja in narediti milijon stvari. Joj, zakaj se x in y prekrivata? Čemu naj se odpovem? Mogoče lahko napišem mail in potem... In potem bo konec poletja še preden se bo dobro začelo. Ampak AAA! Komaj že čakam!! :)
Zveni znano? Načrtovati je super. Ker se potem veseliš, še preden se začne. In ker imaš motivacijo. In ker je super načrtovati stvari, ko imaš ogromno dela, ker ti to da motivacijo in energijo. Vznemerljivo je razmišljati, kaj vse bom počela med počitnicami, kje se bom potepala, kje bom iskala smisel življenja.
Zveni znano? Načrtovati je super. Ker se potem veseliš, še preden se začne. In ker imaš motivacijo. In ker je super načrtovati stvari, ko imaš ogromno dela, ker ti to da motivacijo in energijo. Vznemerljivo je razmišljati, kaj vse bom počela med počitnicami, kje se bom potepala, kje bom iskala smisel življenja.
Wrong!
Kje je spontanost? Kje je brezskrbnost? Kje so dnevi, ko se zbudiš in si rečeš: Kaj bom pa danes počela? Potem se pa prepustiš toku dneva, si malo tu, malo tam, se izgubiš v mestu in najdeš simpatične kotičke, kjer še nisi bil, spoznaš nekoga čisto ponesreči, se za trenutek potopiš v čisto drugačen svet...
Z načrtovanjem pride omejevanje. In preveč razmišljanja. Na začetku leta sem se morala odločiti, katere tuje jezike se bom učila letos. Poleg francoščine sem najprej želela izbrati italijanščino ali češčino, ker se mi je zdelo zabavno. Na koncu sem izbrala nemščino, ker bi bila mogoče vseeno bolj koristna kot ostala jezika - s češčino si nikoli nisem mislila služiti kruha, za italijanščino pa se mi je zdelo škoda časa, ker bi se lahko v krajšem času na intenzivnem tečaju z znanjem španščine in francoščine naučila veliko. Nemščina, na drugi strani, je v Sloveniji še vedno precej pomembna, Avstrija je blizu in tako naprej - preveč razmišljanja. Rezultat: odločitev na podlagi "koristnosti" in ne ravno osebnega zadovoljstva. Po enem letu učenja lahko potrdim, da jezik ni težek, ni pa mi všeč. Ni energije, ni melodije. In sem se, prvič po res dolgem času, odločila, da bom dala osebnemu zadovoljstvu prednost pred "koristnostjo". And it feels so good! In drugo leto se bom učila češčino. Zase. Za svoje veselje.
Kot si ne morem predstavljati, da bi bila nekoč na neki funkciji, ki mi sicer ne bi bila res pri srcu, bi pa mi prinesla veliko denarja, si težko predstavljam, da delam kar koli, kar me ne veseli. Mar ni škoda našega življenja, ki ga počasi izgubljamo na tak način? Rajši ne opravljam res finega staža zaradi neznanja nemščine, kot da posvetim kar nekaj ur na teden stvari, ki me ne veseli. In čeprav je to "samo" nemščina, upam, da bom znala tudi v drugih primerih, bolj pomembnih primerih, odreagirati enako.
It's my life - and it's now or never :)
(Kar se načrtovanja tiče... Na spisku je trenutno učenje učenje učenje, sredi maja pa počitnice počitnice počitnice :) That's why I like planning!! :D)
