Katie's Kite

Obožujem dež. Njegov vonj, njegov zvok, grmenje in blisk. In skakanje po lužah v dežnih škornjih. Ničesar od tega že dolgo nisem počela, ker že dolgo ni deževalo. Tako, zares. Vseeno pa sem si včeraj zvečer delček tega pričarala sama. Kupila sem si super lepo in mehko snežno belo odejo. Ko se pokrijem z njo, se mi zdi, kot da me objame severni medved :) Ker sem neučakana in sem se želela čim prej crkljati pokrita z njo, sem jo oprala kar na roke in obesila na sušilec v sobi. Ker je dekco, prežeto z vodo, izredno težko dobro ožeti, sem k stvari pristopila malo drugače. Čeprav bi se lahko še naslednjih deset minut trudila in ožemala vsak delček odeje posebej, sem jo enostavno obesila na sušilec, spodaj pa postavila krožnike, na katere je kapljala dišeča voda. Tip. Tip tip. Tip. Tip tip tip. Tip. Tip. Zaspala sem ob melodiji domačega pojemajočega dežja. In z mehkobo v mislih.

Zjutraj, ko sem se zbudila, sem spraznila "rezervoarje" zbrane vode, zdaj pa v mehkem objemu in ob prijetni glasbi (hvala, Ana!) razmišljam, kaj bom počela danes. Če se mi uspe izviti iz medvedjega objema moje nove dekce :)