Plesi sveta

Glasba.. Z njo se začne in konča moj dan. Zjutraj, ko zaslišim melodijo v vlogi budnice, se pogosto sploh ne zavem v prvem trenutku, da je glasba znak, da moram vstati. Poslušam pesem in dremam naprej. Ko se čez dan želim malo umiriti od dnevnega hitenja sem ter tja, poslušam Norah Jones, ko si zaželim malo energije, poiščem Nežin in Saškin CD, ko študiram, poslušam klasiko ali kakšen filmski sound track.

Ko zaslišim kakšno pesem, imam tako vedno asociacije. Nežin CD, na primer, me vedno spomni na september v Dijonu. Glasba iz filma Eat Pray Love me spomni na trenutke, ko sem brezskrbno prebirala knjigo z istim naslovom (čeprav je nikoli nisem dokončala). Podobno je, ko potujem. Poslušam določene pesmi, ki mi utrinke s potovanj pričarajo še mesece kasneje.

Prejšnji teden sem šla prvič na "plese sveta", plese v krogu in vrsti. Zakaj pa ne, sem si rekla. Kljub temu, da večino udeležencev predstavljajo starejši plesalci in smo študentje v manjšini, so me plesi začarali. Včeraj sem šla spet. In, seveda, spet uživala. Plesi Izraela, Srbije, Makedonije, Amerike, Romunije, Irske in še in še. Ko sem razmišljala, kaj je tisto, kar me privlači pri plesih sveta, sem po enem tednu pokimala z glavo in si rekla: ko plešemo, ni stvar v plesu. Kar me začara, je glasba. Z njo namreč eno uro in pol potujem. Iz ene države v drugo, pa spet nazaj in v tretjo. Preko glasbe in plesa spoznavam različne kulture, pa čeprav samo tako, približno. Potopim se v glasbo in kljub kakšnemu napačnemu koraku uživam. Kar pa je prav tako zanimiv občutek, je občutek skupnosti. Ko se 15 ljudi drži za roke in se vrti v krogu, križa noge in ploska. Ljudje so se včasih res znali družiti in poveseliti. Skupaj, ne vsak zase. Ne glede na enostavnost glasbe in na ponavljanje melodij so znali pričarati energijo s plesom. Kaj pa danes? Danes.. Danes to izginja. Izginja takšno druženje, izginja občutek pripadnosti skupini. Izginja to, da skupaj s skupino ljudi, s katerimi se sploh ne poznaš, uživaš, ker deliš veselje do nečesa. Smo se umaknili vsak v svoj svet? Smo se začeli bati drugega? Morda pa le ne..

Obožujem dež. Njegov vonj, njegov zvok, grmenje in blisk. In skakanje po lužah v dežnih škornjih. Ničesar od tega že dolgo nisem počela, ker že dolgo ni deževalo. Tako, zares. Vseeno pa sem si včeraj zvečer delček tega pričarala sama. Kupila sem si super lepo in mehko snežno belo odejo. Ko se pokrijem z njo, se mi zdi, kot da me objame severni medved :) Ker sem neučakana in sem se želela čim prej crkljati pokrita z njo, sem jo oprala kar na roke in obesila na sušilec v sobi. Ker je dekco, prežeto z vodo, izredno težko dobro ožeti, sem k stvari pristopila malo drugače. Čeprav bi se lahko še naslednjih deset minut trudila in ožemala vsak delček odeje posebej, sem jo enostavno obesila na sušilec, spodaj pa postavila krožnike, na katere je kapljala dišeča voda. Tip. Tip tip. Tip. Tip tip tip. Tip. Tip. Zaspala sem ob melodiji domačega pojemajočega dežja. In z mehkobo v mislih.

Zjutraj, ko sem se zbudila, sem spraznila "rezervoarje" zbrane vode, zdaj pa v mehkem objemu in ob prijetni glasbi (hvala, Ana!) razmišljam, kaj bom počela danes. Če se mi uspe izviti iz medvedjega objema moje nove dekce :)

Praznični dnevi so mimo, v Franciji pa smo sladkanje vseeno še malo podaljšali. Ste že slišali za Galette des Rois? To je pecivo na sliki, ki se v Franciji je na dan svetih treh kraljev (in malo prej in malo kasneje :D Kot krofi za pusta :P). Vendar pa to ni vse. V kolač se med peko skrije figurico, kovanec ali nekaj majhnega, nato pa se kolač razreže. Tisti, ki dobi kos, v katerem je skrita figurica, postane kralj za en dan in lahko nosi krono :)

Direktor kampusa in njegovi pomočniki so nam ob sladkanju s kolačem na faksu zaželeli uspešno leto in srečo z izpiti. Izpiti? Saj res! Oh, kje je že to :D Takoj po novem letu je bila v Dijonu izpitna mrzlica. Učenje, ponavljanje, utrjevanje, smeh, malo spanja, pa tudi nekaj slabe volje, napetosti in stiskanja pesti za dobra vprašanja. Zdaj pa en teden premora. Teden knjig, za katere med semestrom zmanjka časa, filmov, pohajkovanj in druženja. In spanja in listanja revij in neskončnih obveznosti. Po enem tednu pa v drugi semester. Sicer bi se preveč razvadili, a? :)

Pomlad se že nekoliko spogleduje z nami. V Dijonu malo manj kot kje drugje, pa vendar. Glavni trg v Dijonu, La Place de la libération, je bil v soboto prava terasa sonca, ljudje so brezčasno srebali kavo v sončnih kavarnah, otroci so se lovili spraševali, zakaj fontane ne delujejo, mimoidočim se nikamor ni mudilo. Skupaj s soncem se je za trenutek ustavil čas.

La Place de la libération

Tudi zame se je v teh počitniških dneh ustavil čas. Ko se vračam iz trgovine, izberem ulice, po katerih še nisem šla, pa čeprav me na koncu že malo boli roka od težke vrečke, ker sem namesto petih hodila petnajst minut. Ko sem šla v mestno knjižnico, nisem imela vnaprej napisanega seznama, poiskala knjig in pohitela domov. Usedla sem se, prelistala revije in pregledala borni izbor knjig v angleščini (na koncu sem si v ulični knjigarni kupila knjigo v francoščini, ki jo bom prebrala v naslednjih dneh :D). Igrala sem kitaro po dolgem času in razmišljala o stvareh, ki me veselijo. Vzela sem si čas zase, čas, na katerega med semestrom včasih kar pozabim. And it feels good! :)