Že tretji dan zapored sem si rekla, da dokončam določene stvari za faks, potem pa pogledam film. Za sprostitev, nekaj, kar ni povezano s faksom in s študijem.

Že tretji dan zapored bom šla spat brez filma. Danes bom namesto romantične komedije za lahko noč pogledala posnetek predavanja profesorja z Yale-a na temo Platonove knjige Crito, o kateri bomo jutri debatirali v razredu. Super zamenjava, kajne? :) 

Upam, da se bo splačalo. Da ne bom na koncu ostala z istimi mislimi in vtisi, kot jih imam zdaj.

Sicer pa.. Danes mi je med igranjem tetrisa (kdo ne pozna te sto let stare igre? :D) prišlo na misel, da je življenje pravzaprav kot tetris. Če ga organizirano in natančno gradimo, bomo napredovali. S prve, lahke stopnje, proti vse težjim. Lahko se kdaj zmotimo, naredimo napako, in med našim polnim stolpom, ki ga gradimo, nastane špranja. Nič zato, vedno jo lahko popravimo. Če pa nadaljujemo tako, bo špranj vse več in več, stvari ne bodo razrešene, temveč se bodo samo nalagale druga na drugo in na koncu nam ne bo preostalo nič drugega kot "GAME OVER". Ampak pri tetrisu je malenkost drugačna zgodba. Igro lahko začnemo znova. In znova. In znova, če želimo. Življenja ne moremo. Vsak korak, ki ga naredimo, je pomemben. A nikoli ne smemo pozabiti, da kljub "špranjam" v našem življenju ni potrebno obupati. Vedno je rešitev nekje. Vedno bomo lahko zapolnili špranje. Nekako. Kar je pomembno, je, da se moramo vrniti na pravo pot, k natančni gradnji. Čim prej. Potem nam lahko uspe. In še nekaj je pomembno - vaja. Več kot vadimo, boljši bomo, spretnejši bomo, manj bo špranj v našem stolpu življenja.

Torej - veselo na delo :) Nadaljujmo z gradnjo našega življenja. In se zabavajmo. Življenje je igra, konec koncev. Ja? :)

Zima je prišla v Dijon. Danes sem prvič tu oblekla zimski plašč :) Sicer zvečer, ko se še dodatno shladi, ampak je bil cel dan precej hladen. Všeč mi je. Malo spremembe :) In super je iti ven, ko ni veliko ljudi na ulicah, ko je že mrak in si z lahkoto predstavljaš, kako izgledajo ulice pozimi :) Vremenarji napovedujejo od 2 do 9 stopinj za prihodnji teden. Očitno se zima res začenja :)

Ta teden sem precej razmišljala o francoskih stavkah. Ne samo v Parizu, tudi v Dijonu ljudje stavkajo. To je dogodek dneva, tedna. Ljudje okupirajo glavno ulico, se derejo v megafone, nosijo razno razne zastave in transparente. Aja, nadležne troblje sem pozabila. Čeprav ne želiš biti del tega, se mu ne moreš izogniti. Siten hrup cel dan ti proti večeru (no, ali pa že takoj zjutraj) postane nadležen in ne moreš se delati, da ga ne slišiš.

Pa vendar.. Ljudje tu izražajo (precej pogosto) svoje mnenje. Da so proti nečemu. Da ne želijo, da se neka sprememba uvede. Da hočejo, da je po njihovo. Zdi se bolje kot politična apatičnost. Ko nikogar ne zanima, kaj se bo zgodilo. Ali bolje rečeno - ko ima večina občutek, da itak ne more ničesar spremeniti. Francozi vsekakor nimajo tega občutka. Me pa zanima, če bodo na koncu vseeno kaj dosegli. Razen tega, da vlaki niso vozili po normalnem voznem redu (poleg drugih "stranskih učinkov" demonstracij) in so nam predavanja tujih profesorjev nenehno prestavljali. Včeraj (ja, še ena študijska sobota) smo imeli namesto dveh ur štiri (!!) ure seminarja. Na sobotno dopoldne. Zakaj? Ker so profesorju odpovedali vlak (spet) in je moral nekako preživeti tri dodatne ure v Dijonu. Le kako bi jih bolje izkoristili kot s podaljšanjem seminarja! :) Odlično, mar ne?

Moj "avto-trening" s čokolado se obnese. In dejansko začenjam opažati spremembe pri samoobvladovanju, ko pride do študija. Ja, imam počitek, pogledam film, ampak ko delam, se trudim delati. Brez nepotrebnega brskanja po internetu, brez "jamranja" skupaj z ostalimi Sciences Po-jevci. Ne pravim, da mi uspeva popolno. Ampak se trudim :)

Brez čokolade: 7. dan

Še en jesenski vikend, še en jesenski dan. Odlično sonce, odlične energije, veliko dela, ampak odličnega. Ko enkrat začnem. Ampak res začnem. Kar je pa težko. V teoriji ne, seveda. Od te do te ure to in to, od te do te ure tisto in tisto, počitek, toliko in toliko časa za nekaj drugega, pa bi moralo biti vse opravljeno. Na seznamu pa ni petnajstminutnega klepeta s sošolcem (to je bilo čisto mimogrede!), "samo še to pogledam" brskanja po internetu, "ko bo te pesmi konec, res začnem" obnašanja. In tako se delo prenese na naslednji dan. Vsekakor imam nov cilj: organizacijo pretvoriti v realnost. Čim prej.

Pri tem mi bo (upam!) pomagala še ena zadeva.. Vsak dan znova in znova sem si rekla, da bom pojedla samo košček čokolade. Okej, priznam, da sem imela v mislih tablico. Ali pa dva piškota. Na koncu pa je pred menoj po nekaj deset minutah ostala samo škatla (prazna, žal) ali srebrna folija čokolade. Po enem mesecu poskušanja omejitve sladkarij, ki je bil precej inovativen (kot na primer skrivanje piškotov v omaro - uvau, kakšna je fora, da skriješ nekaj pa veš, kam si skril :D), sem se odločila: ta teden ne bom kupila nobenih piškotov in nobene čokolade. Zase. Danes sem se pred avtomatom s čokoladami že spraševala, kaj je point te "kar ene" omejitve in kaj se sploh grem, ampak sem se nazadnje vrnila praznih rok v sobo :) Ponosna nase. Komu izmed vas se mogoče zdi cela zadeva banalna. Ja, res je, a je presneto težka! :) Telovadba je pozitivno vplivala na vse skupaj - eno uro nisem niti pomislila na čokoladne zadeve :D Danes je bil na telovadbi tudi en garcon, fant. Všeč mi je bilo, ker se mi zdi trapasto, da grejo naši fantje na fitnes, punce pa na mišični trening. Všeč mi je bilo, ker ni bilo čisto čisto stereotipizirano :) In tako je prav.

Velodi je zakon!

Brez čokolade: 1. dan

Rdeča luč? Ah, attraversiamo!

V Dijonu sem se kmalu navadila francoskega "pešec" obnašanja. S tem mislim predvsem na spoštovanje prometnih predpisov. Rdeče luči za pešče tu ne obstajajo. Kmalu ugotoviš, katere ulice so malo bolj prometne - tam se za trenutek ustavimo, pogledamo levo, desno, potem pa attraversiamo (kdo je bral Eat Pray Love ali gledal film?), prečkamo. V Ljubljani lahko zaradi tega plačaš kazen. Tu v Dijonu - ne. Po enem mesecu hoje brez ustavljanja pri rdečih semaforjih mi je to zlezlo pod kožo. Nestrpna postanem, če moram kdaj pa kdaj počakati, da se cesta sprosti in lahko nadaljujem pot. To sem ugotovila danes, ko sem prvič sedla na Velodi, dijonsko kolo.

Odkar sem pred leti v Parizu prvič videla Velib', sem se zaljubila v idejo mestnega kolesarjenja z enega konca mesta na drugega. Ali pa samo od doma do trgovine v bližini. Gre za postaje s kolesi, ki so razporejene po celem središču mesta. Na eni postaji si kolo izposodiš, na drugi postaji ga vrneš. Brez skrbi, kam ga lahko prikleneš, da ti ga kdo ne ukrade in podobnih nevšečnosti. Kolo lahko uporabljaš 30 minut, potem ga moraš vrniti, zamenjati za drugega ali doplačati za dodatni čas. Po dveh neuspelih poskusih uporabe Velib'a v Parizu sem prišla v Dijon, kjer me je pričakal Velodi (mimogrede, vélo po francosko pomeni kolo, Di stoji za Dijon). V znaku Velodija je sovica, simbol Dijona, na kolesu, seveda.

Včeraj sva se s prijateljico registrirali na spletni strani za en teden, da preizkusiva in se odločiva, če bova postali celoletni uporabnici Velodija :) Bilo je odlično! Tako zelo sva se navdušili, da sva že takoj naslednji dan želeli izkoristiti sonce in se odpeljati s kolesom do malce oddaljenega jezera, se usesti na travo in študirati za jutrišnje predavanje (ne pritožujem se, ampak šest ur v soboto pa presega meje normalnega :/ Drugič o tem). Po francoskem testu sva na GoogleMaps prečekirali, kam morava, pogledali na mini Velodi zemljevid, če je ob jezeru res Velodi postaja, kjer bova odložili kolesi, in akcija! Odličen občutek! Kot pohajkovanje na potovanju! Z izjemo.. 

Ko voziš kolo, si v cestnem prometu enakovreden avtomobilu. Super, vse lepo in prav. Ampak (pri Francozih je vedno ampak :D) to pomeni, da zdaj rdeče luči obstajajo. In kar naenkrat sem opazila, koliko enosmernih cest je v Dijonu. In kar naenkrat se je brezbrižno pohajkovanje spremenilo v čakanje na rdečih semaforjih in nakazovanje smeri z roko. Težko, priznam. Sploh, ko vidiš, da je cesta prazna. Pa vendar - v primerjavi s super občutkom na kolesu je to zanemarljiva malenkost :)

Ne tako zelo zanemarljiva malenkost pa se zgodi, ko po skoraj pol ure vožnje prideš do jezera, končne postaje, kjer naj bi bila tudi Velodi postaja. Ampak - Velodi postaje ni bilo nikjer. S Katerino sva spraševali tamkajšnje ljudi, starejše, mlade, tekače, mamice z vozički - nič. Nihče ni vedel za nobeno bližnjo Velodi postajo. Kasneje sva naleteli na gospo, ki nama je povedala, da modra stvar na zemljevidu, kjer naj bi bila najina postaja, ni Lac Kir, torej najino jezero, temveč neka druga zadevščina. In da v neposredni bližini jezera ni nobene postaje, ki bi jo ona poznala. Khm, pa smo tam. Še zdaj ne vem, kaj naj bi modra zadeva na zemljevidu, najino "jezero", predstavljala, vem pa, da v bližini Lac Kir očitno ni Velodi postaje. Ker pa sva kolesi morali vrniti v določenem roku, sva morali vseeno najti Velodi postajo. Na koncu sva se odločili in odpeljali nazaj v center Dijona, kjer sva parkirali najini kolesi, študirali bova pa doma. Kaj sva se vseeno naučili iz tega? Da si morava resnično natančno pregledati Velodi postaje, ker se sicer lahko znajdeš v precej neprijetni situaciji, ko kolesa nimaš kam odložiti (ne da bi ob tem plačal kar nekaj denarja). Škoda za Lac Kir, vseeno sva pa pošteno izkoristili sonce in združili to z rekreacijo na kolesu. Odlično, ne? :)

Ker bodo drug teden moji dragi Francozi ponovno stavkali, oprostite, javno izražali svoje mnenje, naš profesor za mednarodno zgodovino ne bo mogel priti v Dijon brez težav, zato so nam jutrišnje tri ure predavanj podaljšali na 6 ur namesto treh ur v prihodnjem tednu. Odlično! :/ Ne samo, da to pomeni cel sobotni dan na faksu, ampak tudi skrajšan čas za prebiranje literature in pripravo na ure. Delo, ki sem sem si ga šparala za drug teden, moram opraviti danes. In tega ni malo. Adijo brezskrben petek.. Še vedno pa upam, da je profesor dobro izbral besedila in bom na koncu z veseljem prebirala tistih milijon strani :D

Veselo na delo! :)

Srečne zvezde?

Če razbit krožnik pomeni srečo na današnjem testu iz francoščine, potem.. Potem mi ni žal, da se je razbil zaradi mojega nepremišljenega kopičenja pomite posode na okenski polici. Bom kmalu videla, kaj v Franciji pomenijo črepinje :)

Sončen pozdrav!

Čudovit jesenski dan, super energija za študij. Ker imam jutri nemški kolokvij, sem zjutraj ponavljala razne besede (hehe, čeprav spielen [špilen] lahko dobesedno prevedemo v "slovenščino" kot "špilati", glagol "traumen" ni povezan s travmami, ampak pomeni sanjati. Je vseeno kakšna povezava med dvema?), potem sem pa napolnila baterijo računalnika in se odpravila v park pri Maretu. Mislim, da je bil to en izmed najboljših študijev v zadnjem času. Sonce (tako toplo, da sem bila v kratkih rokavih!!), divji kostanji, še vedno bogato košati, kljub temu, da je na travi cela listnata odeja. Vsake toliko je z vetrom padel na tla kostanj, ko pa je veter zares zapihal, pa je bil občutek skoraj boljši kot ob valovanju morja :) Ambient odličen. Prav tako odlično pa je bilo branje Herodotovih zapisov za predmet uvod v politično teorijo. Odličen slog pisanja, prav nič prezahteven, zanimiv način predstavljanja idej.

Zanimiva je zgodba o Deiocesu (mogoče je prevedeno slovensko ime drugačno), prvemu kralju Medesa (enako velja za ime kot pri Deiocesu). Želel je postati vladar, bolj tiran kot ne, zato je dobro pretehtal možnosti in naredil sledeče. Živel je v obdobju, ko ni bilo nobenih uradnih zakonov. Deioces pa je bil znan kot odločen in pravičen človek, zato so njegovi sovaščani vedno pogosteje hodili k njemu, da je sodil o različnih sporih. Ker je bil pravičen in pošten, so ga ljudje imeli radi in so ga slavili. Glas o njem je kmalu segel v sosednje vasi, kjer je vladalo veliko nezadovoljstvo - odločitve v sporih so bile v njihovih vaseh nepravične. Tako so k Deiocesu pričeli hoditi tudi ljudje iz drugih vasi, on pa je še naprej sodil pravično in pošteno. Vsi so ga imeli radi in postal je zelo pomemben. Nekega dne pa se je odločil (seveda je to že vnaprej pošteno premislil) in povedal ljudstvu, da ne bo več njihov sodnik. Namesto da bi se ukvarjal s seboj, svoj dragoceni čas zapravlja za reševanje problemov ostalih, od tega pa sam nima nobenega dobička. V vaseh je zopet zavladalo obdobje brez zakonov, ljudje, navajeni na odlične sodbe Deiocesa, pa niso vedeli, na koga naj se obrnejo. Kmalu so prišli do zaključka, da potrebujejo kralja, ki bo urejal njihove spore in življenja. Ampak koga izbrati? -- Deiocesa, koga pa. Njemu so zaupali, imeli so ga radi, želeli so, da bi bil on njihov kralj. 

Pretkan je bil Deioces. Tudi nadaljevanje zgodbe, kako je vladal, je precej zanimivo in Herodotove zgodbe priporočam v branje. Čisto tako, za mimogrede. Na Sciences Po pa bomo na to pogledali še z drugega vidika - kako se je razvijalo vladanje in pomen pravice skozi zgodovino. Veselim se že naslednjega branja :) Ko človek pride do trenutka, ko uživa v tem, kar dela, čeprav je to obveznost, se res dobro počuti. Opažam pa, da je samo odvisno, kako pristopim k stvari. Literaturo sem začela prebirati dovolj kmalu in imam čas, da uživam ob branju. Včasih pa mi ne znese in samo na hitro preberem obnovo na Wikipediji ali kakšnem drugem "površnem" viru. Ni težave, sledim uri in morda nihče ne opazi, da nisem prebrala besedil, ki bi jih morala. Vendar pa to še kako opazim sama. Ne le, da je v moji glavi samo neka zabrisana slika vsebine, ampak se niti ne morem vključiti v debato z dobrimi argumenti, saj besedilo premalo natančno poznam. In vidim, da sem samo jaz na slabšem. Čisto na začetku študija so nam povedali, da nam vse naloge, ki nam jih dajo, dajo z namenom, da se nekaj naučimo, da nekaj spoznamo, da o nečem premislimo. Če bi potrebovali vedeti samo eno stran obnove, ne bi želeli, da beremo 60 strani dolgo besedilo. Gre za naš napredek, gre za naše razmišljanje, zato se res splača korektno narediti dane naloge. Konec koncev - učimo se zase, ne za druge. (Kar ne pomeni, da mi nikoli ne bo več zmanjkalo časa za pripravo na debate. Ampak to je druga zgodba :D)

Utrinek: V parku danes se je na klopco blizu mene usedel starejši par s psom. Ko je gospa psu v francoščini poskušala dopovedati, naj se usede tudi on, je trajalo kar nekaj časa. Moja prva misel je bila, da pes itak ne zna francosko. Ko se je na koncu le usedel, sem se tudi jaz spomnila, da je ta pes najbrž "Francoz" :D

Lep začetek novega tedna :) In dober začetek študijskega leta! Bonne chance!