HOME |



Tuesday, November 8, 2011

Libraries - Knjižnice



Knjižnice so bile od malih nog moja strast. In knjige. Že ko sem bila mala, sem se z narobe obrnjeno knjigo v rokah ponosno pretvarjala, da sem znala brati, ko sem pravljice prosto pripovedovala. Ko sem se poleti sončila na plaži, kar se mi je takrat zdelo skrajno dolgočasno, sem šla z mamo in sestro v knjižnico. In v mojem mestu. In v šoli. Hehe, v šoli...

V prvem in drugem razredu smo imeli t.i. bralno značko. Prebrati smo morali določeno število knjig, povedati obnovo učiteljici in na koncu leta smo prejeli pohvalo. Tisti, ki pa smo bili knjižni molji, smo lahko knjige brali še naprej, tudi ko smo že presegli obvezno "kvoto", in sicer smo brali "za zvezdice". Ko si prebral knjigo, si jo, kot ponavadi, predstavil učiteljici, v zameno pa si v zvezek dobil zvezdico. Mislim, da sem jih imela več kot sto v samo enem razredu. Tistih, A4 formata, pa vendar. Pa tudi so se našle bolj komplicirane knjige, z malimi tiskanimi črkami in z malo manj slikami.

Brala sem še naprej, vedno, z veseljem. Ko se je začelo moje obdobje zbirk, sem brala detektivke, čarovniške knjige in mnogo drugih. Z gimnazijskimi časi pa se je moja strast nekako umirila. Umirila mogoče ni prava beseda. Začela je izginjati in tako sem brala samo še tisto, kar sem morala brati. Spomnim se poletja dve leti nazaj, ko sem zaskrbljena nad tem spoznanjem s prijateljicami razmišljala, če bi me moralo skrbeti. Pa sem jo našla, eno leto kasneje, svojo strast do branja, ki je zdaj sicer pogojena s časom, ki ga (lahko) posvetim temu. Pa vendar :)

Za razliko od branja pa moja strast do knjižnic ni nikoli izginila. Knjižnice rada obiščem, ko sem na počitnicah kje, kjer še nisem bila, samo tako, za občutek. Da vidim, kako so urejene. Kako so se zmodernizirale. Od časa, ko smo imeli kartončke v knjigah in so knjižničarji s svinčniki nanje zapisali našo številko in naslov knjige, do danes, ko je vse vodeno prek računalnika. Kakor koli.

Letos na faksu dvakrat na teden delam v knjižnici. Knjižnica mojega kampusa je majhna (namenjena 150 študentom), pa vendar po svoje simpatična. Čeprav je moč najti tudi kakšno knjigo Umberta Eca in Jane Austen ali pa Carlosa Ruiza Zafona, v njej prevladujejo knjige o pravu, ekonomiji, zgodovini. Čeprav sem že lansko leto skoraj na pamet vedela, kje bi lahko našla določeno knjigo, sem se letos tega res navadila. In ne samo po oddelkih, temveč tudi po številkah, avtorjih, različnih značilnostih.

Kot knjižničarka izposojam knjige, urejam na police tiste, ki jih študentje vrnejo, pomagam prvim letnikom pri iskanji knjig, sicer pa moje delo ni nič posebnega. Danes pa sem prvič na čisto nove knjige (z vonjem po novem papirju!!) morala nalepiti kode in orientacijske oznake za urejanje na police. Uvau! Špas :D Čeprav si tega ne bi želela delati vsak dan, je bilo danes res simpatično :)

Kdo bi si mislil, a? Da bo ta mali zvedavi deklič, ki je v nekem trenutku resnično razmišljal o delu knjižničarke, nekoč resnično (čeprav ne tako zares) delal v knjižnici :)

Manifestation of the thoughts, bi rekla včasih...

Wednesday, November 2, 2011

Pogled na Nancy iz višav


Nancy je lepo mestece severovzhodno in dve uri in pol stran od Dijona. Približno enake velikosti, pa vseeno daje občutek gromozanskosti. Take, simpatične sicer. Staro mestno jedro je v Dijonu mnogo bolj prikupno in na ulicah ni nešteto turistov. Pa venda ima Nancy kar nekaj luštnih predelov, tramvaj, malce bolj razgiban teren in ogromen, čeprav kar malo kičast trg.

Včasih se je kljub vsemu treba oddaljiti od naših prepričanj, če želimo imeti bolj objektivno sliko nečesa. Zato sem včeraj v roke vzela fotoaparat, stopila na stol in skozi stešno okno opazovala Nancy in njegove detajle z druge perspektive. Ko sem stala na prstih in se nagibala ven, sem ujela kar nekaj simpatičnih motivov. Dimnik, okrašen z mini motivi, na primer. Kdo bi si mislil, da se nekdo dejansko ukvarja z njegovim izgledom...









Kaj pa ulice Nancyja? :)

Monday, October 31, 2011

Michel et Augustin - the best yoghurt ever!



Ko se dan začne z najboljšim, najokusnejšim, najslastnejšim jogurtom na svetu, veš, da bo odličen dan :) Jugurte Michela in Augustina sem prvič poskusila v Parizu s prijateljico... nekaj let nazaj. Dve? Mislim, da dve :) Okusni jogurt z vanilijo z Madagaskarja me je pritegnil s simpatično in domiselno embalažo, barvami, zanimivimi napisi in "100% VRAI" - 100% PRAVI :) Ko sem ga poskusila, se je moj načrt z jogurtom "malo zdaj, malo pa pustim za kasneje" razblinil. Seveda, kaj pa :D

Odkar sem v Franciji, izdelke Michela in Augustina še bolj obožujem. Imajo samo eno malo manj prijetno lastnost - dragi so. Dobro, ne stanejo celega bogastva, so pa dvakrat ali celo trikrat dražji od ostalih. Ne vem, kakšna je cena v Sloveniji, ampak predvidevam, da so še malo dražji kot v Franciji. Ja, slišala sem, da jih imajo nekaj tudi v Sloveniji. V Namini kletni trgovini.

Ampak se splača. Četudi ne za vsak dan, z veseljem odštejem nekaj krajcarjev več za poslastico. Izdelki so iz polnomastnega mleka (nič 0% maščobe in podobnih neumnosti) brez umetnih barvil ali drugih dodatkov, iz svežih sestavin. Brez konzervansov. Embalaže so pogosto biorazgradljive. Preko svojih izdelkov se dva mušketirja trudita predstaviti svojo filozofijo.


Lansko leto sta v Parizu odprla svoj prvi "jogurtni bar", kjer si lahko sam izbereš in sestaviš različne poslastice.





Kdaj gremo v Pariz? :)

Friday, October 28, 2011

Ko bom velika...


Pred časom sem se v Dijonu peljala z avtobusom. Včasih, ko ne privlečem ven svoje agende in planiram čas ali pa hitro dokončam manjše delo za faks ali razmišljam o tem, kaj vse moram narediti, se samo usedem in čakam, da prispem na postajo, kjer izstopim in nadaljujem brzico dneva. Včasih samo opazujem ljudi okrog sebe in razmišljam.

Pred časom, ko sem se v Dijonu peljala z avtobusom, sem opazovala majhno deklico, ki je bila na avtobusu skupaj s svojo mamo. Čeprav je bilo dovolj prostora, da bi se usedla, mala tega ni želela. Nasprotno, kljub težavam z ravnotežjem je ponosno stala v svojim malih supergicah in se trdno oprijemala kovinskega držala na vratih avtobusa. Pa vendar ji to ni bilo dovolj - želela je doseči držalo, namenjeno tistim, ki stojijo. Želela je biti velika. Želela je biti odrasla. Želela je biti... nekdo, ki ni. Nekdo, ki še bo, ampak potrebuje čas za to.

Mar ni v vsakem izmed nas delček te male deklice? Ki z velikimi očkami gleda odrasle, ki so ji zgled? Zakaj včasih ne znamo preprosto uživati v tem, kar imamo?

Fino je imeti zgled - dá nam možnost, da pomislimo, kako bomo kreirali naše življenje kasneje. Pa vendar. Znamo živeti tu in zdaj?

Zima se bliža v Franciji. Nismo še imeli snežnega meteža niti vonja po snegu. Imamo pa čudovite jesenske dneve, z mrzlimi jutri, ko se s težkim srcem spravim izpod tople odeje in začnem dan, tem jutrom sledijo lepi sončni, pa vendar malo hladni popoldnevi, mrak pa pade precej kmalu in v zraku je čutiti vonj po toplem ognjišču, ki se kadi iz dimnikov. Na poti domov s faksa z navdušenjem in radovednostjo kukam v stanovanja prvih nadstropij čudovitih stanovanj v Dijonu, kjer se za senco zavese lahko opazi simpatičen družinski večer.

December se bliža. Čas, ko se tudi tisti, ki malo pozabimo na to čez leto, spomnimo pomisliti na ljudi, ki so nam (včasih bili) blizu in s katerimi želimo ostati blizu. Skomercializiranost gor ali dol, rada imam ta čas veselja, dobre volje, čudovitih vonjav, glasbe, nasmehov, pogledov. Še en mesec in bo december? Neverjetno! Vse bolj in bolj razumem relativnost časa :)

Wednesday, October 12, 2011

No time :/



Pa sem tam, kjer ni muh. In časa.
Se oglasim v kratkem, obljubim :)

Sunday, September 11, 2011

Zero Point

Danes sem razmišljala o 11. septembru. Na prvi strani vseh novic, ki sem jih pregledala na internetu, je bil 9/11 THE topic. Že od samega jutra. Ko sem pomislila, da je res že deset let, odkar se je zgodil teroristični napad, se mi zdi kar nenavadno. Občutek imam, da nas dogodek spremlja vsak dan od 2001 naprej. Postal je tako prisoten, da se mi zdi, kot bi se zgodil lansko leto in ne pred desetimi leti. Procedur na letališčih sem se tako navadila, da se mi zdi čudno samo pomisliti, da bi v ročno prtljago pred potovanjem spakirala škarjice za nohte. Ali vzela rogljiček za na pot. In zdi se mi, kot bi bilo od nekdaj tako. Sploh si ne znam predstavljati, kako je bilo potovati pred desetimi leti. Se pa vedno znova vprašam, če je ves pomp res upravičen. Se vam ne zdi, da je ženski čevelj s peto ravno tako nevaren kot škarjice za nohte, če ima nekdo res namen škodovati pilotu? Vse bolj in bolj se mi zdijo te posebne procedure smešne. Mislim, smešne v smislu »ridiculus« . Na »zero point« v slavnem NY še vedno niso ničesar zgradili, ker še vedno niso našli ustrezne rešitve za dostojno in spoštljivo komemoracijo tragičnega dogodka na tem posebnem mestu. »Treba je biti sočuten do sorodnikov žrtev.« Dragi moji, minilo je deset let od napadov. Deset. Seveda, grozno je, kar se je zgodilo. Pa vendar – bo kaj drugače, če bo na mestu, kjer sta včasih stala dvojčka, spominski muzej ali nova stavba? A nismo imeli že dovolj filmov, knjig, fotografij, posnetkov in podobnih zadev, ki nas opominjajo na to, kaj se je zgodilo? A ni že čas, da prebolimo? Da se premaknemo naprej? Ne pravim, da je treba pozabiti, kaj se je zgodilo. Nikakor ne. Samo... Pa saj razumete. Na drugi strani ne organiziramo nobenega posebnega dogodka, kjer bi razmišljali, zakaj so se zadeve v Iraku začele dogajati tako, kot so se, po tem črnem datumu. Gre morda za preusmeritev pozornosti? Dajmo, pozabimo na vse posledice dogodka. Mislimo na žrtve. Ne bo jih več nazaj. Hkrati pa so nove in nove na drugem koncu sveta. Tudi mi ostajamo na »zero point«, imam občutek. Nikamor se ne premaknemo včasih. No, če pomislimo na vse možne teorije zarote, o katerih se razmišlja... Morda smo kot mačke okrog vrele kaše. Samo da imam občutek, da naša kaša že dolgo ni več vrela.
Letos se bom začela učiti češko :) Čeprav to pomeni, da bom »prostovoljno« vstajala vsako jutro dve uri prej, kot bi sicer, se res veselim in komaj čakam. Včeraj me je Martin, češki prijatelj, tisti, s katerim smo lansko leto takle čas gledali skupaj francoski film s češkimi podnapisi, povabil gledat češki/slovaški film, ki je na območju bivše Češkoslovaške približno tako znan kot Kekec v Sloveniji, čeprav gre za popolnoma drug žanr filma. Povabila sva še ostale Čehe in Slovake. Končno se nas je zbralo 8, edino jaz nisem bila ne Čehinja ne Slovakinja :D Film je imel angleške podnapise in je bilo res zanimivo. Martinu je strašno všeč moje navdušenje nad njegovim jezikom in me vsak dan nauči kakšno novo frazo ali besedo. Simpatično :)
Dobrou noc! (to je po češko! :D)