Muffini, metro

Danes sva s sošolko spekli wannabe muffine :) Wannabe zato, ker sva pozabili kupiti papirnate »skodelice« in sva na koncu maso vlili kar v pekač in sva tako dobili muffinasto torto :) Danes nismo imeli predavanj, zato sva še v pižamah zjutraj (čeprav ni bilo več tako zgodaj) hodili iz ene sobe v drugo in se vmes ustavljali v kuhinji in čekirali najin kolač. Super so dnevi, ko ti ni treba na faks. Ali še bolje – ko ni treba študirati :D

Sicer se počasi začenja na faksu. Dogovarjamo se za predstavitve, eseje, raziskovalne naloge, razmišljamo o izbiri tujih jezikov, obštudijskih dejavnostih. Danes so se na faksu predstavile različne organizacije in društva, kjer sem tudi sama predstavljala svojo organizacijo, Rotaract. Predvsem prvi letniki so se precej navdušili nad idejo in projekti, tako da sem bila kar uspešna s predstavitvijo :) Tudi če jih samo polovica na koncu tudi ostane v klubu, bo odlično :)

Sicer pa je Dijon na trenutke še precej poleten. Toplo sonce imamo čez dan, zvečer pa se res že pomalem opazi, da je jesen blizu. Študentov še ni veliko, ker večina v Franciji začne sredi septembra ali kar oktobra, pa vendar je mesto kar živahno. Luštno je pohajkovati po ozkih ulicah, ki so mi res domače :) Edino, kar moti v Dijonu, so prekopane ulice, ker (že tretje leto bojda) bo mesto drugo leto bogatejše za tramvaj. Dijon ni tako veliko mesto, da bi imelo podzemno železnico, kot Pariz na primer.

Je pa zanimivo primerjati londonski »tube« in pariški metro. V Londonu so povsod tekoče stopnice, ki »tečejo« res hitro, povsod so znaki, da se moraš, če »samo« stojiš in se pelješ, stopiti na desno stran, da te lahko tisti v naglici prehitijo po levi strani. Ponavadi je celo več »tekočih stopnišč«, da bi le vsi lahko brez ovir hiteli. V Parizu je stvar čisto drugačna. Bolj retro. Tekočih stopnic ni povsod (pravzaprav so bolj redkost kot navada), kar je manj prijetno, ko potuješ s kovčki, čeprav se vedno najdejo simpatični Francozi, ki mi vedno ponudijo pomoč. Ampak res vedno :) Če pa že so tekoče stopnice, so take, starinske, ki grejo bolj počasi kot ne, so ozke in čisto nič »panične«. Mislim, da je res nekaj na tem, da si v Londonu »in«, če hitiš, če se nimaš časa ustaviti, če si bizi. V Parizu si ljudje vseeno vzamejo čas za kozarec vina in za veter v laseh. Mogoče zato, ker jih redkeje dež prisili v hitenje. Ali pa je to samo stvar mode. Kaj pa vem :) Dijon je čisto francoski in nič angleški v tem smislu :) In mislim, da bo s tramvajem še bolj. A ni asociacija ob besedi »tramvaj« črno-bela slika, kjer imaš občutek, da se čas ustavi? Kako tipično francosko :)

Ste vedeli, da je bil včasih tramvaj v Piranu? "Piranski tramvaj je bil javno prevozno sredstvo, ki je med letoma 1912 in 1953 povezoval piranski Tartinijev trg z železniško postajo Porečanke v Sveti Luciji (današnji Luciji)." Zanimivo, mar ne? :)

V mesecih, ki imajo v svojem imenu črko R, ne smemo več sedeti na tleh, pravijo. September. Pa smo spet tam. Jesen se bo kmalu začela, malce se bo ohladilo, listje se bo spet obarvalo in bom lahko na poti na faks z nogami razmetavala barvito preprogo na tleh. Na poti na faks. Hm.

Po veselih in malo manj veselih prigodah (oh ja, Ryanair, we love you) sem spet v Franciji. Dežela baget, Longchampk, macaroonov, besed brez izgovarjanja črke H (but we are still Appy), predvsem pa francoščine, vljudnosti in... študija.

V resnici se veselim. Zdaj bomo na faksu mi, drugi letniki, taveliki. Prvi letniki nas bodo spraševali za nasvete in si sposojali zapiske, se učili, kako obojestransko natisneš dve strani na eno stran in kako fotokopirni stroj prepričaš, da papirje še spne, ter nas spraševali, kam gremo študirat drugo leto. Pa ni to tisto glavno, česar se veselim. Predvsem se veselim, ker že vem, kako vse skupaj poteka. Kdaj grem na faks, v katero predavalnico grem, kaj kuham za kosilo, kdaj izvem urnik za naslednji teden. Lansko leto so bile to malenkosti, ki so po eni strani popestrile moje prve mesece v Dijonu, po drugi strani pa je bilo včasih težko zraven še študirati, se navajati na nov sistem, govoriti francosko in si urejati novo življenje. Letos bo vse malo bolj umirjeno, utečeno, več časa bom lahko posvetila še čemu ne-Sciences-Po-jevsekmu. In tega se veselim. Ko v svoji sobi v tišini pišem (vmes vsakih petnajst minut odbije zvon katedrale na »dvorišču«, ki da situaciji še dodaten lep prizvok), se spomnim, da sem lansko leto na začetku poslušala glasbo. Skoraj ves čas, ko sem bila sama, nekaj prvih dni. Je bilo precej tiho, zato. Tekom leta pa sem korak za korakom odkrivala, da se šele takrat, ko si lahko sam v tišini in se ne počutiš čudno, učiš biti sam s sabo, kar je konec koncev glavna zadeva, če želiš, da tvoji odnosi z drugimi funkcionirajo. »It is only when we silent the blaring sounds of our daily existence that we can finally hear the whispers of truth that life reveals to us, as it stands knocking on the doorsteps of our hearts.« (K.T. Jong)

Kako se stvari v enem letu lahko spremenijo...

Dijon, welcome back :)

Tako :) Minicrit je mimo. Dijon No I je tudi mimo. Francija za to šolsko leto je mimo. Kar ostaja, je super nekaj dni s Sciences Po-jevci iz vseh kampusov, navijanje na zgodnjih jutranjih tekmah, kosila v francoščini, angleščini, španščini, nemščini, pa tudi mnogih ostalih jezikih, primerjanje življenja na različnih koncih Francije... Poleg tega pa super izkušnje po enem letu, mnogo dogodivščin, izzivov, novih pogledov, premagovanja ovir... 1. leto: Dijon, Francija :)

V odbojki smo prišli vse do finala, kjer smo se pogumno in tesno soočili z ekipo Nancy. Kljub nehvaležnemu drugemu mestu smo igrali super fino, ekipa je bila usklajena, verjeli smo v nas. Imeli smo malo nesreče, par res sitnih in nepotrebnih napak, pa vendar - bili smo heroji :)

Po Minicritu sem odšla na Irsko, v Dublin, kjer budno spremljam korake (in plazenje :D) dveh princesk. Zgodnje jutranje vstajanje, "normalni" obroki, otroške pesmice... Timmy nas zabava vsak dan :)

Irska je so far odlična, irski naglas pa več kot simpatičen :) Na igriščih največkrat slišim poljščino, kar pa kompenziram s krajšimi izleti na obalo (kjer zavita v šal in v puloverju nemo opazujem pogumne (?) Irce v kopalkah sredi morja) ter v center Dublina.

Začetek počitnic z eno besedo - ODLIČNO :)

(+ tu smo eno uro nazaj, dan je daljši :P Woohoo!)

End of the year or Minicrit!

Poletje je tu :) Ja, res je Dijon spet sončen, ampak tokrat ne mislim vremena. Danes sem imela zadnji izpit v tem šolskem letniku :) Uradno sem na počitnicah. Predvsem nimam nobenih posebnih načrtov za en teden. And it feels good!

Čez en teden se začne Minicrit, športno tekmovanje med kampusi Sciences Po Paris. Sodelujem v ekipi odbojke in pri plesu. Z odbojko smo res začeli takoj na začetku leta (oh, kje je že september!) in trenirali tekom celega leta. Danes lahko rečemo, da smo opravili good job :) Poznamo se med sabo, vemo, kako igramo, trudimo se, da ne delamo nepotrebnih napak in ostajamo skoncentrirani. Iskreno - računamo na zmago. Na srečo (do finala :D) ne bomo igrali z ekipo iz Nancy, ker so baje lani reeeees premagali vse po vrsti, ampak važno je, da najprej pridemo do finala, potem bomo pa, seveda, dali vse od sebe :)

Poleg Dijona in Nancy so kampusi Sciences Po Paris še Havre, Reims, Poitiers in Menton. Program na vsakem kampusu je enak (z minimalnimi spremembami), je pa vsak kampus orientiran za določen del sveta. Če želiš, da je tvoj študij osredotočen na Evropo in Azijo, greš v Havre, če te zanima Osrednja in Vzhodna Evropa, greš k meni v Dijon :)

Uh, kar celo šolsko leto je naokrog. Čudno. Včasih se mi zdi, kot da sem že od nekdaj v Dijonu, spet drugič pa imam občutek, kot da sem ravnokar prišla. Kako je čas relativen, a? :)
Bisous!

Po dolgem času sem spremljala skoraj cel "glasbeni dogodek leta". Skupaj s približno petnajstimi sošolci, Francozi, Čehi, Romunci, Moldavijci, Rusi, Slovaki... Začelo se ni preveč obetavno, pa vendar je bilo vmes vsaj pet pesmi, ki bi jih lahko uvrstila na "top 5" listo (čeprav se na koncu na uradno "top 5 listo" niso uvrstile, se mi zdi).

Bolj kot glasbeni del pa nam je bil zanimiv točkovni del. Klemen Slakonja je navdušil (kot vedno), super všeč mi je bila ideja s preroško hobotnico Paulom :D Kar pa me je spodbudilo k razmisleku, je bila "solidarnost" ex-Jugoslavije. Seveda, to ni nek novi fenomen, "bratje" smo se vedno medsebojno podpirali, ko je prišlo do glasovanja, in smo najvišje točke podelili drug drugemu. Po eni strani se nam zdi logično, po drugi strani pa se lahko vprašamo - kako to, da smo po eni strani tako prijateljski, po drugi strani pa nismo mogli živeti skupaj v Jugoslaviji in smo še vedno polni predsodkov, ko se v naše mesto priseli srbska ali bosanska družina?

To je dober primer, ki kaže, da za naše razprtije niso bili krivi naša netoleranca, rasizem in strah, temveč je šlo za politične dogovore in prepire. Ko sem v okviru predmeta Religije v moderni Osrednji in Vzhodni Evropi razmišljala o vplivu različnih verstev na razpad bivše Jugoslavije, sem prišla do podobnega zaključka. Ni šlo za muslimanske Bošnjake in pravoslavne Srbe, ki niso bili sposobni živeti v isti vasi. Ravno nasprotno - družili so se, ženske so skupaj prale perilo in pazile na otroke, odnosi so bili res bratski. Kar naenkrat pa je to izginilo in se spremenilo v neke vrste sovraštvo. Ko sem proučevala vplive na to neverjetno spremembo, sem ugotovila, da je šlo pri celi zadevi za neverjetno manipulacijo Cerkva in politikov. Zanimiv je bil en izmed intervjujev, kjer je novinar vprašal srbski par, zakaj sta se odselila iz vasi, kjer sta živela toliko časa. "Muslimani bodo prišli, pobili vse Srbske moške in zasužnjili ter izrabili naše žene. Slišali smo na radiu, očitno je skrivnost prišla na dan." Novinar je kljub odgovoru postavil še zadnje vprašanje - kako se je par sicer razumel z muslimani. "Oh, naši odnosi so bili še bolj kot korektni. Fino smo se razumeli, muslimani so zelo dostojni ljudje."

Ko sem danes zopet videla naše balkansko zavezništvo, sem si rekla, da mogoče naše korenine le niso čisto izgubljene. Slovenci se pogosto čutimo superiorne, (preveč) zahodnjaške, vzhod, Balkan, pa gledamo s prezirom, kot nekaj drugorazrednega. Res je, Slovenija uradno ni del Balkana, pa vendar ne moremo mimo naših skupnih zgodb, idej in konec koncev življenja. Če ne drugega, lahko vsaj svoje slovanske brate razumemo na drugačen način.

Evrovision - evropska vizija? Morda nas pa dogodki kot ta res vsaj do neke mere zbližajo... :)

Dijon je mesto, v katerega se lahko z lahkoto zaljubiš. In facile à vivre. Lahko se je navaditi, sploh na mestno jedro. Mesto, ki ima dušo. Čeprav so nedelje mrtve, so zato sobote toliko bolj živahne. Sploh zdaj, ko nas sonce stalno opominja, da se poletje bliža, se zdi, kot da se je mesto prebudilo. Z njim pa brezčasni sprehodi in iskanje skritih kotičkov. Nekaj jih delim tu :)

Glavni trg v mestu. Zanimivo je opazovati otroke, kako se z navdušenjem izogibajo talnim fontanicam in se podijo za tistimi tremi golobi, ki si drznejo capljati po svetlikajočih se tleh.

Ozkim ulicam in simpatičnim balkonom ni konca

Arhitektura Dijona je neverjetna. Vsaka tretja stavba je bila nekoč cerkev, palača ali preprosto čudovita hiša. Uvau na vsakem koraku :)

Majhne, skoraj neopazne podrobnosti, kot so kipci na Notre Damski cerkvi, ki za razliko od "navadnih kipcev" ne gledajo naravnost, temveč v tla. Ko se popotnik vprašajoče ozre v višino in usmeri pogled v vrh cerkvenega zvonika, se sreča iz oči v oči s kamnitimi kipi. Srhljivo lepo!

Kdo hoče v Dijon? :)