Neee, ne da se mi. -Pa takooo lep dan je. A ne bi bilo super teči po dijonskih ulicah za prebujenje? Pogosto se mi zgodi, da mi je ideja nečesa izredno všeč, ko pa pride do tega, da jo končno "izvedem", pa ni prav nič težko najti izgovorov. Kot s tekom. Mar se ne sliši super, da se zjutraj prebudiš v sončen dan, ga začneš s tekom, dobiš veliko energije in lahko potem super energijo uporabiš za študij? Kaj pa sam tek?
Joga, na primer, se mi je vedno zdela izredno super. Tako, ko sem slišala zanjo in pomislila. Mar ni nekakšen "a must" moderne in uspešne ženske? Oditi na jogo, se sprostiti, odmisliti vse, potem pa se vrniti domov in k delu. Sliši se super, ne? "Danes zjutraj grem na jogo." Ali pa "se vidiva jutri na jogi!" Prejšnji mesec sem si rekla, da je res čas, da grem, če se že tako super sliši. V resnici je bilo daleč od zanimivega. Pravzaprav je bilo precej dolgočasno. Mogoče tudi zato, ker je bilo v francoščini in vseh izrazov za mikromišice, ki jih je potrebno sprostiti, nisem poznala in sem se namesto osredotočanja na jogo osredotočala na navodila. Ampak ta ideal, ki so nam ga predstavili filmi in kreatoriji idealnega življenjskega stila, je daleč od ideala zame. Tako zdaj, ko slišim za jogo, ne pomislim več na "Oh, res moram začeti z jogo! To je takooo super!", ampak si rečem, da je super, da je nekaterim to zelo všeč. Meni pač ni.
Tek, po drugi strani, je odličen. Ko se enkrat spravim. Danes je bila moja volja močnejša od hudička na levi strani rame, ki mi je prišepetaval, da se mi ne da, da je bolje početi kaj drugega in naj ostanem doma. In ko sem se vrnila domov, sem si zaželela, da bi zunaj ostala še malo dlje. Še bolj kot ideja, da sem šla teč, pa mi je všeč, da sem zmagala. V tekmi s svojo lenobo :)
Ne pravim, da je tek zakon in joga zanič. Sploh ne. Samo meni je tak vrstni red bolj všeč. In ne počutim se čudno, ko me prijateljica povabi na jogo, jaz pa ji povem, da bova šli skupaj na kakšno drugo aktivnost. Imam svoje preference. Smo se pa včeraj pri predmetu medkulturna komunikacija pogovarjali o tem, kako ljudje okoli nas ustvarjajo to, kar mi smo. Ker je težko biti drugačen. Ker se medtem ko odhajaš stran, vprašaš, če je kaj čudnega na tebi, ker nisi kot ostali, ker ti niso všeč iste stvari kot ostalim. Rekla sem, da je to fake samozavest, če si srečen, ko delaš tako, kot delajo vsi, samo zato, da se boš potem lahko pogovarjal o istih stvareh. Odgovor profesorja je bil: "Ampak za večino to velja. Če te pohvalijo, se tvoja samozavest dvigne, če te kritizirajo, pa ravno nasprotno." Res je, ni vedno super občutek, ko nekdo pograja nekaj tvojega. Ampak a ni še bolj grozen občutek, če potem samo spremeniš stališče? Mislim, da je mnogo bolje v takšni situaciji pomisliti, če je bila kritika na mestu ali ne, ter se vprašati, če želimo, da ostane tako, kot je, ali se spremeni. To potem ni fake samozavest, če vseeno spremenimo stališče in se počutimo fino. Samo tistega vmesnega koraka ne smemo preskočiti.
Pomlad prihaja v Dijon :) Naj se tudi mi razcvetimo, ne samo popki na drevesih :)
