Živali iz izložbe

Vedno, ko odgriznem glavo čokoladnemu Miklavžu ali čokoladnemu okrasku za božično smreko in se zazrem v praznino votle notranjosti čokoladne figure, se počutim ogoljufano. Na prvi pogled toliko čokolade, na koncu pa je samo tanka ovojnica votle vsebine. Pri Kinder jajčku je vsaj igračka v sredini, če že čokolade ni ravno veliko. Hja.


Adventni koledar je dober trening za samodisciplino. En dan - ena čokoladka. Če ti seveda uspe in ne poješ ene čokoladke v sredo zjutraj in nato še ene zvečer. Namesto naslednjega dneva. Ups. Se bom za naprej potrudila :) Še vedno si želim v soboto zjutraj pred zadnjim letošnjim izpitom pojesti čokoladko za "bon courage" in po izpitu pohiteti proti Nemčiji. Okej, samo danes sem pogoljufala :)

Fotke: Na hitro pofotkana medveda iz hotelske izložbe :D Konec koncev lahko rečem, da je simpatično v vsakem primeru. Zakaj bi za vse morali imeti razlog? (Čeprav sem prepričana, da ga managerji tega hotela imajo :D)

Najboljši adventni koledar

Za 13 dni - ne do božiča, ampak do konca izpitov in do začetka počitnic.

Zakaj najboljši?

* Ker je unikaten
* Ker je bil homemade narejen posebej zame
* Ker čokoladke visijo na vrvici, polni srčkov
* Ker imam rada girlande
* Ker imam rada osebo, ki mi ga je podarila :)

In ker se vedno, ko ga pogledam, nasmehnem :)

Odštevanje po francosko: J-13

Polarni medvedi v Dijonu

V izložbi enega izmed prestižnejših hotelov v Dijonu, mimo katerega hitim vsako jutro (in popoldan in večkrat na dan, če kaj pozabim doma ali imam čas, da si skuham kosilo), imajo dva ogromna polarna medveda, na baterije (ali na elektriko??), ki obračata glavo in počasi odpirata in zapirata oči.

V "izložbi" enega izmed prestižnejših hotelov v Dijonu.

Ko sem jih videla prvič letos (glej glej, lansko leto jih niso imeli), sem se najprej zgrozila (kam pa to paše?! Medved v hotelu?), potem pa sem se krohotala. Kaj vse se spomnijo ljudje, a?

Danes, ko sem se za razliko od običajnega dneva po sončku (ampak mrazu!) počasi sprehodila domov, so pred menoj hodili mamica in dva mlajša otroka. Ko smo šli mimo hotela, je mala punčka začela vzklikati od veselja, ko je zagledala polarnega medveda, ki je obračal glavo levo in desno. "Maman, maman, poglej!!"

"No, vsaj nekomu se polarni medved v hotelski "izložbi" zdi smiseln," sem si rekla :)

Being a Superman?

Kaj narediš, ko se ti ne da več biti Superman (woman?)?



Najdeš novo motivacijo in nadaljuješ? Najbrž.

Izpitno obdobje je tu. Skoraj. Nekaj predrokov že ta teden, začenši z dvema izpitoma v torek, potem pa se stopnjuje.

Utrujajoče je. Pa vendar – konec decembra se bliža. Ta čas že tako težko čakam, da si ga poskušam zamisliti na vse možne načine. Poslušam božično glasbo (Michael Bublé ima odličen CD z božičnimi pesmimi!! TOP!), pretvarjam se, da v zraku zaznavam vonj po zimi, nosim tople rokavice in zimski klobuček. Res je, tri dni zdaj je neverjetno mrzlo. Ko sem danes pozabila rokavice doma, so mi dlani na kolesu skoraj otrpnile. Tudi "podaljšani" rokavi majice niso pomagali. Ja, zima se bliža.

Pa vendar - mar naj ne bi bil to čas, ko se poskušamo umiriti? No ja, z vsemi predbožičnimi darilnimi mrzlicami mogoče ne, pa vseeno. Vse se pripravlja na umirjeno spanje. Vse, kar je naravno. A je človek še naraven? Kdaj smo se začeli oddaljevati od te narava-usmerjenosti? Je to samo moj občutek v času pred študijskim finišem tega semestra? Bi bilo kaj drugače, če ga ne bi bilo?

V teoriji se zdi tako enostavno - ustaviš se za trenutek, pogledaš okrog sebe, objameš ljudi, ki so ti blizu in ki ti neka pomenijo, izmenjaš besedo ali dve z mimoidočim prijateljem. V realnosti pa...

Lahko poskusimo. Vedno lahko poskusimo. Tudi če ne bomo uspeli, to ni nujno sopomenka za neuspeh. Niti slučajno :)

Torej nadaljujem s super žensko? :)

Libraries - Knjižnice

Knjižnice so bile od malih nog moja strast. In knjige. Že ko sem bila mala, sem se z narobe obrnjeno knjigo v rokah ponosno pretvarjala, da sem znala brati, ko sem pravljice prosto pripovedovala. Ko sem se poleti sončila na plaži, kar se mi je takrat zdelo skrajno dolgočasno, sem šla z mamo in sestro v knjižnico. In v mojem mestu. In v šoli. Hehe, v šoli...

V prvem in drugem razredu smo imeli t.i. bralno značko. Prebrati smo morali določeno število knjig, povedati obnovo učiteljici in na koncu leta smo prejeli pohvalo. Tisti, ki pa smo bili knjižni molji, smo lahko knjige brali še naprej, tudi ko smo že presegli obvezno "kvoto", in sicer smo brali "za zvezdice". Ko si prebral knjigo, si jo, kot ponavadi, predstavil učiteljici, v zameno pa si v zvezek dobil zvezdico. Mislim, da sem jih imela več kot sto v samo enem razredu. Tistih, A4 formata, pa vendar. Pa tudi so se našle bolj komplicirane knjige, z malimi tiskanimi črkami in z malo manj slikami.

Brala sem še naprej, vedno, z veseljem. Ko se je začelo moje obdobje zbirk, sem brala detektivke, čarovniške knjige in mnogo drugih. Z gimnazijskimi časi pa se je moja strast nekako umirila. Umirila mogoče ni prava beseda. Začela je izginjati in tako sem brala samo še tisto, kar sem morala brati. Spomnim se poletja dve leti nazaj, ko sem zaskrbljena nad tem spoznanjem s prijateljicami razmišljala, če bi me moralo skrbeti. Pa sem jo našla, eno leto kasneje, svojo strast do branja, ki je zdaj sicer pogojena s časom, ki ga (lahko) posvetim temu. Pa vendar :)

Za razliko od branja pa moja strast do knjižnic ni nikoli izginila. Knjižnice rada obiščem, ko sem na počitnicah kje, kjer še nisem bila, samo tako, za občutek. Da vidim, kako so urejene. Kako so se zmodernizirale. Od časa, ko smo imeli kartončke v knjigah in so knjižničarji s svinčniki nanje zapisali našo številko in naslov knjige, do danes, ko je vse vodeno prek računalnika. Kakor koli.

Letos na faksu dvakrat na teden delam v knjižnici. Knjižnica mojega kampusa je majhna (namenjena 150 študentom), pa vendar po svoje simpatična. Čeprav je moč najti tudi kakšno knjigo Umberta Eca in Jane Austen ali pa Carlosa Ruiza Zafona, v njej prevladujejo knjige o pravu, ekonomiji, zgodovini. Čeprav sem že lansko leto skoraj na pamet vedela, kje bi lahko našla določeno knjigo, sem se letos tega res navadila. In ne samo po oddelkih, temveč tudi po številkah, avtorjih, različnih značilnostih.

Kot knjižničarka izposojam knjige, urejam na police tiste, ki jih študentje vrnejo, pomagam prvim letnikom pri iskanji knjig, sicer pa moje delo ni nič posebnega. Danes pa sem prvič na čisto nove knjige (z vonjem po novem papirju!!) morala nalepiti kode in orientacijske oznake za urejanje na police. Uvau! Špas :D Čeprav si tega ne bi želela delati vsak dan, je bilo danes res simpatično :)

Kdo bi si mislil, a? Da bo ta mali zvedavi deklič, ki je v nekem trenutku resnično razmišljal o delu knjižničarke, nekoč resnično (čeprav ne tako zares) delal v knjižnici :)

Manifestation of the thoughts, bi rekla včasih...

Pogled na Nancy iz višav

Nancy je lepo mestece severovzhodno in dve uri in pol stran od Dijona. Približno enake velikosti, pa vseeno daje občutek gromozanskosti. Take, simpatične sicer. Staro mestno jedro je v Dijonu mnogo bolj prikupno in na ulicah ni nešteto turistov. Pa venda ima Nancy kar nekaj luštnih predelov, tramvaj, malce bolj razgiban teren in ogromen, čeprav kar malo kičast trg.

Včasih se je kljub vsemu treba oddaljiti od naših prepričanj, če želimo imeti bolj objektivno sliko nečesa. Zato sem včeraj v roke vzela fotoaparat, stopila na stol in skozi stešno okno opazovala Nancy in njegove detajle z druge perspektive. Ko sem stala na prstih in se nagibala ven, sem ujela kar nekaj simpatičnih motivov. Dimnik, okrašen z mini motivi, na primer. Kdo bi si mislil, da se nekdo dejansko ukvarja z njegovim izgledom...









Kaj pa ulice Nancyja? :)