Female football team of Sciences Po Dijon
Minicrita je konec. Et alors? In?
Campus v Dijonu je bil v skupnem seštevku četrti, kar je okej. Bili smo gostitelji Minicrita - seveda smo pričakovali in si želeli več. Ampak cilj teh petih dni skupaj z ostalimi 900 študenti Sciences Po ni zmagati na tekmovanju, najsi bo to nogomet in odbojka ali pa ples in glasba. Cilj je preživeti nepozabnih pet dni, skupaj, nasmejani, čeprav utrujeni, polni energije, čeprav polni modric. In bučno zaključiti akademsko leto, in to z energijo brez Redbullov, energijo brez litrov alkohola. Z energijo, ki se prenaša, energijo, ki se je ne da opisati.
Šport kot nogomet ali odbojka je timsko delo. Sam težko uspeš, sam si težko napadalec in branilec in vratar. Na neki točki moraš preprosto zaupati soigralcem. Kar je težko. A ko dihaš kot ena oseba s svojo ekipo, ko stisneš pesti in zakričiš "ALLEZ!!"*, ko se tvoja soigralka v teku pripravi, da brcne žogo, ko opogumiš vratarko, ko ji ne uspe ubraniti gola, in še enega, in še enega, potem se zaveš, da je timski šport, skupinsko delo, lahko čudovito!
Timskega dela ne maram preveč. V teoriji se mi zdi super, v praksi pa je težko najti "dream team", tim, v katerem boš lahko dal od sebe dovolj, a hkrati prejel pričakovano od drugih. Naši kriteriji in zahteve se razlikujejo, za nekoga je moj minimum njegov maksimum. Kako najti skupen jezik? Ko sem začela igrati nogomet, tako, za hec, sem tekla po celem igrišču, ker sem videla, da punca na branilni poziciji ni dovolj spretna, da bi prevzela žogo nasprotni ekipi. Ko sem videla, da se je pokazala fina možnost napada, vendar pa napadalki nista bili v akciji, sem tekla na njuno mesto. A kmalu sem videla, da tako ne bo šlo. Vsaj ne čez celo igro. Seveda je odličen občutek zmage. Kdo ga pa ne mara? A včasih je občutek skupnosti boljši.
Vsako leto znova sem očarana nad sposobnostmi študentov Sciences Po. Ljudje nas v Franciji in po svetu vidijo kot bodoče politike, predsednike, voditelje. Ko pa vidiš študente, ki se poleg zahtevnega kurikuluma ukvarjajo z glasbo, s plesom, športom, in to na precej profesionalni ravni, potem si samo pokimaš in rečeš: bravo!
Minicrita je konec. Čaka nas še zadnji slavnostni večer, potem pa je drugega dijonskega leta res konec. Nisem nostalgična (čeprav se je simpatično spomniti prihoda v Dijon in se zavesti občutka, da sem zrasla), a vem, da se v Dijon želim vrniti. Če ne drugega, pokazati svojim otrokom nekoč v prihodnosti: Tu je pa vaša mama delala pomembne korake...
Bref, c'est presque fini!**
* Gremo!!
** Skratka, skoraj je konec!
