Michel et Augustin - the best yoghurt ever!

Ko se dan začne z najboljšim, najokusnejšim, najslastnejšim jogurtom na svetu, veš, da bo odličen dan :) Jugurte Michela in Augustina sem prvič poskusila v Parizu s prijateljico... nekaj let nazaj. Dve? Mislim, da dve :) Okusni jogurt z vanilijo z Madagaskarja me je pritegnil s simpatično in domiselno embalažo, barvami, zanimivimi napisi in "100% VRAI" - 100% PRAVI :) Ko sem ga poskusila, se je moj načrt z jogurtom "malo zdaj, malo pa pustim za kasneje" razblinil. Seveda, kaj pa :D

Odkar sem v Franciji, izdelke Michela in Augustina še bolj obožujem. Imajo samo eno malo manj prijetno lastnost - dragi so. Dobro, ne stanejo celega bogastva, so pa dvakrat ali celo trikrat dražji od ostalih. Ne vem, kakšna je cena v Sloveniji, ampak predvidevam, da so še malo dražji kot v Franciji. Ja, slišala sem, da jih imajo nekaj tudi v Sloveniji. V Namini kletni trgovini.

Ampak se splača. Četudi ne za vsak dan, z veseljem odštejem nekaj krajcarjev več za poslastico. Izdelki so iz polnomastnega mleka (nič 0% maščobe in podobnih neumnosti) brez umetnih barvil ali drugih dodatkov, iz svežih sestavin. Brez konzervansov. Embalaže so pogosto biorazgradljive. Preko svojih izdelkov se dva mušketirja trudita predstaviti svojo filozofijo.


Lansko leto sta v Parizu odprla svoj prvi "jogurtni bar", kjer si lahko sam izbereš in sestaviš različne poslastice.





Kdaj gremo v Pariz? :)

Ko bom velika...

Pred časom sem se v Dijonu peljala z avtobusom. Včasih, ko ne privlečem ven svoje agende in planiram čas ali pa hitro dokončam manjše delo za faks ali razmišljam o tem, kaj vse moram narediti, se samo usedem in čakam, da prispem na postajo, kjer izstopim in nadaljujem brzico dneva. Včasih samo opazujem ljudi okrog sebe in razmišljam.

Pred časom, ko sem se v Dijonu peljala z avtobusom, sem opazovala majhno deklico, ki je bila na avtobusu skupaj s svojo mamo. Čeprav je bilo dovolj prostora, da bi se usedla, mala tega ni želela. Nasprotno, kljub težavam z ravnotežjem je ponosno stala v svojim malih supergicah in se trdno oprijemala kovinskega držala na vratih avtobusa. Pa vendar ji to ni bilo dovolj - želela je doseči držalo, namenjeno tistim, ki stojijo. Želela je biti velika. Želela je biti odrasla. Želela je biti... nekdo, ki ni. Nekdo, ki še bo, ampak potrebuje čas za to.

Mar ni v vsakem izmed nas delček te male deklice? Ki z velikimi očkami gleda odrasle, ki so ji zgled? Zakaj včasih ne znamo preprosto uživati v tem, kar imamo?

Fino je imeti zgled - dá nam možnost, da pomislimo, kako bomo kreirali naše življenje kasneje. Pa vendar. Znamo živeti tu in zdaj?

Zima se bliža v Franciji. Nismo še imeli snežnega meteža niti vonja po snegu. Imamo pa čudovite jesenske dneve, z mrzlimi jutri, ko se s težkim srcem spravim izpod tople odeje in začnem dan, tem jutrom sledijo lepi sončni, pa vendar malo hladni popoldnevi, mrak pa pade precej kmalu in v zraku je čutiti vonj po toplem ognjišču, ki se kadi iz dimnikov. Na poti domov s faksa z navdušenjem in radovednostjo kukam v stanovanja prvih nadstropij čudovitih stanovanj v Dijonu, kjer se za senco zavese lahko opazi simpatičen družinski večer.

December se bliža. Čas, ko se tudi tisti, ki malo pozabimo na to čez leto, spomnimo pomisliti na ljudi, ki so nam (včasih bili) blizu in s katerimi želimo ostati blizu. Skomercializiranost gor ali dol, rada imam ta čas veselja, dobre volje, čudovitih vonjav, glasbe, nasmehov, pogledov. Še en mesec in bo december? Neverjetno! Vse bolj in bolj razumem relativnost časa :)

No time :/

Pa sem tam, kjer ni muh. In časa.

Se oglasim v kratkem, obljubim :)