End of the year or Minicrit!

Poletje je tu :) Ja, res je Dijon spet sončen, ampak tokrat ne mislim vremena. Danes sem imela zadnji izpit v tem šolskem letniku :) Uradno sem na počitnicah. Predvsem nimam nobenih posebnih načrtov za en teden. And it feels good!

Čez en teden se začne Minicrit, športno tekmovanje med kampusi Sciences Po Paris. Sodelujem v ekipi odbojke in pri plesu. Z odbojko smo res začeli takoj na začetku leta (oh, kje je že september!) in trenirali tekom celega leta. Danes lahko rečemo, da smo opravili good job :) Poznamo se med sabo, vemo, kako igramo, trudimo se, da ne delamo nepotrebnih napak in ostajamo skoncentrirani. Iskreno - računamo na zmago. Na srečo (do finala :D) ne bomo igrali z ekipo iz Nancy, ker so baje lani reeeees premagali vse po vrsti, ampak važno je, da najprej pridemo do finala, potem bomo pa, seveda, dali vse od sebe :)

Poleg Dijona in Nancy so kampusi Sciences Po Paris še Havre, Reims, Poitiers in Menton. Program na vsakem kampusu je enak (z minimalnimi spremembami), je pa vsak kampus orientiran za določen del sveta. Če želiš, da je tvoj študij osredotočen na Evropo in Azijo, greš v Havre, če te zanima Osrednja in Vzhodna Evropa, greš k meni v Dijon :)

Uh, kar celo šolsko leto je naokrog. Čudno. Včasih se mi zdi, kot da sem že od nekdaj v Dijonu, spet drugič pa imam občutek, kot da sem ravnokar prišla. Kako je čas relativen, a? :)
Bisous!

Po dolgem času sem spremljala skoraj cel "glasbeni dogodek leta". Skupaj s približno petnajstimi sošolci, Francozi, Čehi, Romunci, Moldavijci, Rusi, Slovaki... Začelo se ni preveč obetavno, pa vendar je bilo vmes vsaj pet pesmi, ki bi jih lahko uvrstila na "top 5" listo (čeprav se na koncu na uradno "top 5 listo" niso uvrstile, se mi zdi).

Bolj kot glasbeni del pa nam je bil zanimiv točkovni del. Klemen Slakonja je navdušil (kot vedno), super všeč mi je bila ideja s preroško hobotnico Paulom :D Kar pa me je spodbudilo k razmisleku, je bila "solidarnost" ex-Jugoslavije. Seveda, to ni nek novi fenomen, "bratje" smo se vedno medsebojno podpirali, ko je prišlo do glasovanja, in smo najvišje točke podelili drug drugemu. Po eni strani se nam zdi logično, po drugi strani pa se lahko vprašamo - kako to, da smo po eni strani tako prijateljski, po drugi strani pa nismo mogli živeti skupaj v Jugoslaviji in smo še vedno polni predsodkov, ko se v naše mesto priseli srbska ali bosanska družina?

To je dober primer, ki kaže, da za naše razprtije niso bili krivi naša netoleranca, rasizem in strah, temveč je šlo za politične dogovore in prepire. Ko sem v okviru predmeta Religije v moderni Osrednji in Vzhodni Evropi razmišljala o vplivu različnih verstev na razpad bivše Jugoslavije, sem prišla do podobnega zaključka. Ni šlo za muslimanske Bošnjake in pravoslavne Srbe, ki niso bili sposobni živeti v isti vasi. Ravno nasprotno - družili so se, ženske so skupaj prale perilo in pazile na otroke, odnosi so bili res bratski. Kar naenkrat pa je to izginilo in se spremenilo v neke vrste sovraštvo. Ko sem proučevala vplive na to neverjetno spremembo, sem ugotovila, da je šlo pri celi zadevi za neverjetno manipulacijo Cerkva in politikov. Zanimiv je bil en izmed intervjujev, kjer je novinar vprašal srbski par, zakaj sta se odselila iz vasi, kjer sta živela toliko časa. "Muslimani bodo prišli, pobili vse Srbske moške in zasužnjili ter izrabili naše žene. Slišali smo na radiu, očitno je skrivnost prišla na dan." Novinar je kljub odgovoru postavil še zadnje vprašanje - kako se je par sicer razumel z muslimani. "Oh, naši odnosi so bili še bolj kot korektni. Fino smo se razumeli, muslimani so zelo dostojni ljudje."

Ko sem danes zopet videla naše balkansko zavezništvo, sem si rekla, da mogoče naše korenine le niso čisto izgubljene. Slovenci se pogosto čutimo superiorne, (preveč) zahodnjaške, vzhod, Balkan, pa gledamo s prezirom, kot nekaj drugorazrednega. Res je, Slovenija uradno ni del Balkana, pa vendar ne moremo mimo naših skupnih zgodb, idej in konec koncev življenja. Če ne drugega, lahko vsaj svoje slovanske brate razumemo na drugačen način.

Evrovision - evropska vizija? Morda nas pa dogodki kot ta res vsaj do neke mere zbližajo... :)

Dijon je mesto, v katerega se lahko z lahkoto zaljubiš. In facile à vivre. Lahko se je navaditi, sploh na mestno jedro. Mesto, ki ima dušo. Čeprav so nedelje mrtve, so zato sobote toliko bolj živahne. Sploh zdaj, ko nas sonce stalno opominja, da se poletje bliža, se zdi, kot da se je mesto prebudilo. Z njim pa brezčasni sprehodi in iskanje skritih kotičkov. Nekaj jih delim tu :)

Glavni trg v mestu. Zanimivo je opazovati otroke, kako se z navdušenjem izogibajo talnim fontanicam in se podijo za tistimi tremi golobi, ki si drznejo capljati po svetlikajočih se tleh.

Ozkim ulicam in simpatičnim balkonom ni konca

Arhitektura Dijona je neverjetna. Vsaka tretja stavba je bila nekoč cerkev, palača ali preprosto čudovita hiša. Uvau na vsakem koraku :)

Majhne, skoraj neopazne podrobnosti, kot so kipci na Notre Damski cerkvi, ki za razliko od "navadnih kipcev" ne gledajo naravnost, temveč v tla. Ko se popotnik vprašajoče ozre v višino in usmeri pogled v vrh cerkvenega zvonika, se sreča iz oči v oči s kamnitimi kipi. Srhljivo lepo!

Kdo hoče v Dijon? :)