Ko sem tekla po tihih, praznih ulicah večernega Dijona, sem imela občutek, da tečem po tlakovcih Pirana. S Tartinijevega trga po ozkih uličicah, do tržnice in Trga prvega maja, punte, mimo hostla Val in čez mini tunel vse do obale. Prisežem, da sem zaznala slano morsko ozračje! Piran! Poletje! Morje.
Je moja želja po poletju, po morju, po Piranu tako močna in skrita nekje v meni, da se je sploh ne zavedam in me kar naenkrat preseneti, ko se pojavi v mojih mislih? Ali pa je to znamenje, kako zelo rada imam Dijon, ki je res čarobno mesto? Vedno sem enostavno oboževala stara mestna jedra, tlakovane ulice, ozke prehode, pa trge in cerkve in majhne kapele. Piran se mi zdi eno izmed najčudovitejših mest. Res je, da sem ga morda v mislih kar malo preveč zidealizirala, pa vendar. Ko pomislim na Piran, se moj svet za trenutek ustavi. Zvečer, ko se vrvež mesta umiri, ko se v daljavi samo na trenutke zaslišijo odmevi glasbe iz bližnjega bara, ko se sliši korake, ki odmevajo v tišini in pridušen zvok mesta.. Takrat.. Takrat je čarobno. In takrat dobim energijo, ki sem jo nekje izgubila čez dan. Vsaj danes je bilo tako. In čeprav v Dijonu in ne v Piranu :)
Drugi semester je v polnem zamahu. Kolokvij prejšnji teden, pa predstavitev in raziskava, kolokvij ta teden, dve predstavitvi drug teden, esej, poglobljena seminarska naloga in še in še. Finiš se bliža. Časa ni več veliko. Še slab mesec in pol. Včasih iz dneva v dan kar drvim. Ko se popoldan vrnem domov, začudeno pogledam pospravljeno posteljo, ker sem že pozabila, da sem jo imela zjutraj čas pospraviti. Včasih kosilo kar pogoltnem. Takrat si rečem, da se moram ustaviti. Hitro lahko zdrsnemo v robotsko življenje. Hitro sem, še hitreje tja. Ne pozabi na to, na ono. Pa vendar - res hočemo to? Kdo bi si želel čez par let pomisliti na današnje čase in obžalovati, da je kar zdrvel skoznje? Malokdo, bi rekla. Jaz vsekakor ne. Topli pomladni dnevi mi pomagajo pri tem. Ko se raje bolj počasi sprehodim do faksa po sončnih pločnikih namesto hitre in dih jemajoče (ne v tistem dobrem smislu) hoje. Se pa opominjam, da moram užiti dneve tudi takrat, ko ni sonca, ki bi mi prišepetovalo: Počasi, počasi ;)
Vzemimo si čas torej :) Pogumno!
Lahko noč. Piran, Dijon, ti :)
