... = skoraj en mesec mirovanja. Blogovnega, seveda. In tistega za odgovore na maile. In filmskega. Akademskega pa niti slučajno. Predstavitev tu, seminarska naloga tam, sprotno delo povsod, še ena predstavitev, referat, test, končni izpit za nemščino, španski članki, Evropska unija, države v razvoju, Barack Obama, Nicolas Sarkozy, zlobna človeška narava, pravi zakoni. Do konca leta v Dijonu sem bila zaposlena. Seveda, lahko bi si malo drugače organizirala agendo in bi bila cela situacija drugačna, pa vendar. Ko se ozrem nazaj, si dobre volje pokimam. Super se je izšlo.
Čas je relativen, pravijo. In res je. Včasih se mi zdi, da dnevi ne gredo nikamor (čeprav je teh dni vse manj), spet drugič, vse pogosteje, pa se mi zdi, da čas kar teče. In da se moram prisiliti, da se ustavim za trenutek. Za trenutek, da pogledam, kje sem in kam grem. Zanimiv je občutek, ko se vprašam, kako v vsej naglici sploh ne opazim naglice. Štiri meseci mojega Dijona se iztekajo. Skoraj pol leta. Pa se mi zdi kot včeraj. Kot da sem včeraj vlekla milijontonski kovček čez beneške tlakovce.
Pa vendar - bliža se čas božiča, čas miru, čas, ko se ljudje ustavimo in si skušamo vzeti čas drug za drugega, se skupaj veseliti, skupaj kam oditi, brez naglice, brez obveznosti. Kljub temu, da se naše obveznosti nikoli ne končajo in da naše skrbi ne morejo kar čez noč izginiti, kljub temu, da se lahko prazniki spremenijo v divjanje z enega konca na drugega, kljub vsemu temu smo mi tisti, ki odločamo, kako bomo uravnali naše peščene ure. Vsak naj si jo uravna po svoje, pravim, jaz pa se bom vsekakor potrudila, da jo bom upočasnila. Da bom kljub januarskim izpitom našla pravo ravnotežje med študijem in časom za ljudi, ki so mi blizu. Tu v Dijonu se vse bolj zavedam, da je akademski uspeh pomemben, a kar je še pomembneje, so naši odnosi z ljudmi, z našimi bližnjimi. Nobena super ocena me ne osreči, če vem, da odnos z mojim prijateljem ni tak, kot bi moral biti. In obratno - kljub slabši oceni me misel na super ljudi spravi v dobro voljo. Ocene lahko izboljšaš, znanje lahko pridobiš, za odnose pa se je treba truditi ves čas.
Drugo polovico decembra bom posvetila odnosom. Nadoknadila bom tedne, ko sem "mirovala", in potem poskušala biti pridna pri vzdrževanju tega. In to ne v naglici in brezglavem tekanju sem in tja. Skušala si bom res vzeti čas. Zase, za moje drage, za bližnje. Ni vrag, da mi ne bi uspelo :)
Veliko miru in umirjenosti!
