Pričakovanja :)

Ja, tudi pri nas je snežilo :) In to že včeraj! :P Kar pa je vseeno velika razlika, je to, da dejstva, da je snežilo, ne moremo podpreti z dokazom, ker je namreč ves sneg izginjal sproti, za razliko od slovenskih pokrajin, ki so pravljično zasnežene. Tudi mi v Dijonu bomo prišli na svoj račun, zagotovo :) Smo pa zato v večjem pričakovanju zdaj, saj ne vemo, kdaj nas bo doletela čast zasneženih ulic :)

Dan je bil odličen. Če odmislim intenzivnost celodnevnega seminarja o letu 1989 kot prelomnem zgodovinskem letu (beri: od 10h30 do 18h30, krajši premor za kosilo), ki je sicer super, ampak te po sedmih urah malce utrudi, je bil eden izmed boljših dni v tem tednu. Prejšnji večer (no, in nekaj jutra) sem se pripravljala na seminar, a se vseeno zbudila dovolj kmalu zjutraj, da sem v miru spila kavo in dokončala branje in pripravila izpiske. Pred faksom sem želela na pošto po paket, ki mi je bil poslan, ampak imajo Francozi (a lahko posplošim? Ali so samo Dijončani posebni? Am, dvomim :D) neko smešno navado, da lahko prevzameš pošto šele po dveh dneh po prejemu obvestila. Hm. Kakor koli, moje navdušenje in pričakovanje se stopnjuje in v misih se že veselim jutrišnjega dneva, ko bom po seminarju (ja, še zadnja sobota v semestru, ko imamo pouk) v dvojnem pričakovaju (še pravega vikenda, se razume) pohitela na pošto.

Dan pa je minil še v znamenju enega pričakovanja.. Krog mojih najbližjih se je razširil z rojstvom čudovite princeske :) Veselim se že decembra, ko se vrnem v Slovenijo, da bom lahko obiskala sestrično in njeno družinico :)

Aja, še eno pričakovanje.. Malo manj navdušeno :D Pričakovanje ortodontke. Še ena zvezdica se je malce deformirala. Hm. Ko se mi je nazadnje to zgodilo tu v Dijonu, sem šla do super odličnega dijonskega ortodonta, da bi se pozanimala, kako je treba zadevo reševati. Malce sem bila v dvomih, ker sem šla k zasebnemu ortodontu, ki mi ga je priporočila naša pomočnica direktorja (kaj ni fino, ko imajo zaposleni otroke, ki hodijo k ortodontu? :D). Evropska kartica zdravstvenega zavarovanja naj bi zadoščala za nujne primere in moj zobni modni dodatek se morda ne šteje k najbolj nujnim. Vseeno sem šla pogledat in ortodont je bil super prijazen in vse se je zdelo popolno. Ko pa je pričel z menjavo dela mojega aparata (in ne samo dodatnega pritrjevanja zvezdice), pa sem v mislih že štela cekine, ki jih bi morala plačati za popravilo. V ambulanti sem bila 15 minut in že ob sami misli na zaračunanje časa (na delo si nisem upala pomisliti!) me je spreletel srh. Zakaj nisem najprej vprašala za ceno in se potem odločila! Ko je ortodont končal, me je prijazno vprašal, kako se počutim, če je vse v redu, poklepetala sva o Sciences Po in opazila sem, da je moj novi del zvezdic precej drugačen, precej modernejši od ostalega aparata. Pismo, še en razlog za preštevanje cekinov v mislih. Dobro, vsaj ne bom imela težav, sem si rekla. Pa nekaj sem se naučila, mar ne. Rokovala sva se in se poslovila, jaz pa sem odšla na recepcijo v pričakovanju (ne prav prijetnem, žal). Mademoiselle na recepciji mi je zaželela lep dan in mi dala vizitko, če bom še kdaj potrebovala priti nazaj. Hvala, sem rekla. Kje pa plačam? - Nič ne plačate, mademoiselle, mi je rekla. Kako nič ne plačam?! "Ne ne, vse je v redu, mademoiselle. Nič ni treba plačati." Nisem mogla razumeti. Ortodont mi je zamenjal del aparata, se ukvarjal z menoj 15 minut, bil super prijazen - - kako nič ne plačam?! V Sloveniji plačamo za vsako malenkost, pa če je to samo pregled po 18. letu. Da ne omenjam kakršne koli korekcije ali česa podobnega. Nisem mogla razumeti, enostavno. Po eni strani se mi je kamen mojih preštetih cekinov odvalil od srca, po drugi strani pa nisem vedela, kako naj se zahvalim. Sploh po vseh opozarjanjih Francozov, da zasebni otrodonti stanejo uh preveč.

Še ena super izkušnja s Francozi. Res je, so posebni, so malce sitni z vsemi stavkami, ampak so super narod, rada jih imam :) Kljub vsemu, ko imam težavo z drugo zvezdico, razmišljam, če naj lepo počakam na konec decembra, ko sem naročena pri svoji ortodontki, ali naj grem k "mojemu" dijonskemu ortodontu. Bom premislila :)

Kako super prijazni so Francozi, pa bom videla to nedeljo, ko grem na kosilo k eni izmed francoskih družin. V Dijonu poteka projekt "Povabite svet k svoji mizi", pri katerem dijonske družine, ki želijo sodelovati, gostijo enega ali dva tuja študenta pri kosilu. Sem v super pričakovanju, ker se preko maila gospod in gospa zdita super gentils, res prijazna, poleg tega pa po tiho upam na kakšne dijonske ali francoske poslastice :) In seveda super družbo.

Večer z Jugoslavijo? Tako je. Še en, jutri oddam osnutek svoje grand naloge, potem pa samo še izboljšam do končne različice. Na delo! :)

(Vi pa v super sanje in odličen vikend!)

Predbožični Pariz

Božična dekoracija v Galerie Lafayette, francoskem nakupovalnem raju :) Čakaj.. Saj je november, ane?? :)

Petkov večer na faksu. Ne v razredu, hjuh! :) V naši "dnevni sobi". Ura še 7 zvečer ni, pa je že temno, ko pogledam skozi okno. Potruditi se moram, da ne vidim svojega odseva, ampak luči avtomobilov, ki se najbrž vračajo domov. V ozadju prijateljica iz 2. letnika igra klavir, Simpatičen "frankofonec" mi dela družbo, ko čakam na pevski zbor, in me zafrkava, da mi, anglofonci, nič ne delamo in se nič ne učimo. In mu povem, da je jutri spet sobota, ko bomo dopoldne preživeli na faksu z moderno zgodovino, in on odgovori: Vi delate ob sobotah. Mi delamo od ponedeljka do petka :D Ne morem si kaj, da se ne nasmehnem :)
Program za nas, anglofonce, ki imamo v prvem semestru pouk v angleščini, se malo razlikuje od francoskega. Imamo druge obveznosti, drugačen način dela, vsekako pa ne lenarimo. Res je, da so frankofonci že v prvem tednu, ko smo se anglofonci potepali naokrog in spoznavali Dijon v francoščini, kar trdo garali, a smo jih mi prav gotovo kmalu ujeli. Kakor koli, dela nikoli ne zmanjka :)

Sacre Coeur, najvišja točka Pariza na griču Montmartre

Ta vikend bo delaven. Je bil pa zato prejšnji bolj ležeren. No, pravzaprav ne :) Bila sem v Parizu in sem bila daleč od ležernega počutja. Vikend v Parizu zna biti super čudovit, zna pa biti tudi malce hiteč na trenutek, saj ga želiš maksimalno izkoristiti :) Pohajkovanje po ulicah, jutranja telovadba na poti do Sacre Coeur, začetek božičnega vzdušja, srečanje s prijateljico iz 5. letnika Sciences Po (uvau, kje je še to zame! :D), sicer pa Pariz v vsem svojem čaru. Pa čeprav z dežnikom v roki :)

Nisem se imela časa izgubljati v množicah ali se usesti v park in opazovati Parižane okrog sebe. No, nisem si ga vzela. Sem pa vseeno izkoristila priložnosti in se pogovarjala s Francozi in tujci in ponovno spoznala, da point potovanja, pa čeprav mini potovanja, ni v tem, da si ogledaš milijon znamenitosti, se povzpneš na tisoč in en stolp in preživiš tri dopoldneve v galeriji. Vsaj ne zame.

Potovanje zame je spoznavanje ljudi, preko katerih spoznavam sebe. Ko vidiš, kako nekdo živi, kakšne navade ima in kaj ceni ali čemu daje prednost, se vedno lahko vprašaš, kako ti živiš, kakšne navade imaš ti, kaj ti ceniš in čemu ti daješ prednost. Ko sem se pogovarjala z gospo srednjih let, mi je rekla, da se je s svojo družino veliko selila iz prestolnice v prestolnico, zaradi česar njeni otroci brez težav študirajo na Tajskem, na Novi Zelandiji in v Španiji. Rekla je, da so v vsakem mestu, kjer so živeli, poskušali "jesti to, kar so jedli tamkajšnji domačini". Poskušali so se čim bolj integrirati v okolje, v katerem so živeli. In dejansko - najboljša zadeva, ki jo lahko narediš, ko živiš v tujini, je ta, da se čim bolj poistovetiš z narodom, s kulturo, z navadami. Nikakor to ne pomeni, da moramo pozabiti naše navade in našo kulturo. Ravno nasprotno.

Sama opažam, da sem v Dijonu postala prava partriotka in res ponosna na našo Slovenijo. Vseeno pa ni najboljša ideja fizično živeti v Dijonu, v mislih pa v svoji državi. Tako vedno čakaš, kdaj boš šel domov, kdaj boš videl domače, kdaj boš govoril slovensko na ulicah. Tako grejo mimo tebe super ljudje, super prigode na ulicah, super odnosi z drugimi, pa čeprav tujimi ljudmi. Uživam v tej preobrazbi v Dijončanko. Na vsakem koraku najdem nekaj novega, moje dojemanje vzhodne Evrope se je precej spremenilo, francoska kultura me je začela zanimati. Še celo francoska politika, od katere se v Franciji ne moreš nikakor distancirati, se mi je začela zdeti zanimiva :)

In ko sem se vrnila iz Pariza, sem si rekla: Ljubo doma, kdor ga ima :) Home sweet home. Ljubim Dijon! Pa vendar je samo moj drugi dom :)

Minister briefing - an easy task?

Širom znana modrost je, da včasih ne smemo trmasto vztrajati pri neki zadevi in jo poskusiti uresničiti/rešiti/spremeniti itd. Ko jo odložiš za nekaj časa, rešitev pride sama od sebe. In res je. Pri predmetu, kjer podrobno spoznavamo delovanje Evropske unije in evropskih zadev, mora vsak študent enkrat kot namišljeni svetovalec predsednika vlade napisati povzetek informacij o določeni temi, ker naši predsedniki vlad žal nimajo časa, da poiščejo vse informacije sami. Vse lepo in prav, z veseljem bom proučila dano situacijo in napisala dragocene nasvete za svojega nadrejenega :) Vendar pa se zna situacija malo zakomplicirati, če potrebnih informacij ne najdeš. In, seveda, če nisi čisto prepričan, kako naj bi to poročilo sploh izgledalo. Včeraj sem se trudila najti informacije v knjigah, na internetu, brskala tu in tam, a nič kaj uspešno. Želela sem predebatirati zadevo s kom, ki je to nekoč že napisal, pa nihče ni bil ravno prepričan, kako je treba k zadevi pristopiti. Po neuspešnem iskanju sem se odločila, da evropske zadeve odložim na naslednji dan. Danes je k meni prišla študentka iz 2. letnika, ker si je želela izposoditi sušilec perila, in, glej ga zlomka, tudi ona je lansko leto pri istem profesorju pisala poročila predsedniku vlade. Poglej na to stran, prebrskaj tiste statistike, uporabi to obliko.. Nasveti so prišli sami do mene :) Gora je prišla k Mohamedu :D Sedaj je moje prvotno navdušenje nad pisanjem poročila zopet prisotno in upam, da bom tokrat uspešna :)

Ko na nedeljsko deževno jutro ob skodelici kave bereš knjigo, s pomočjo katere moraš narediti predstavitev v prihodnjem tednu, in ob tem uživaš, veš, da si izbral pravi študij, študij, ki te veseli. Res je, da so teme, ki me niti najmanj ne zanimajo, vsaj na prvi pogled (kot na primer vse francoske leve in desne stranke, njihovi glavni predstavniki ter tona časopisov, ki so orientirani glede na politično pripadnost), vendar pa je v življenju vedno tako, da moramo na poti do cilja tudi preko malo manj všečnih pripetljajev. Ampak to nas ne sme zaustaviti in nam ukrasti volje do dela. Nasprotno - potem lahko še bolj uživamo v stvareh, ki nas resnično veselijo :)
Enostavno, ne? :)

Protesti, tortica in Pariz

Izpiti so za mano, eseji so oddani, vzela sem si čas za filme, za počitek. A ne za dolgo. Drug teden novi testi, nove predstavitve, počasi pa moram razmišljati in začeti pripravljati nove eseje :) Mogoče se sliši težko in grozno (in tudi meni se zdi včasih tako), ampak uživam v večini dela. V raziskovanju političnih teorij, spoznavanju različnih zgodovinskih obdobij, učenju nemščine in nenehnem delu na francoščini. Kar mi da novih energij, je občutek napredovanja, ki ga opazim pri sebi. Včeraj sem brez težav in brez izgubljanja rdeče niti sledila dveurnemu francoskemu predavanju. Ni slabo, ne? :)


Jutri se obetajo še zadnje (upam!) demonstracije. Francozi res niso od muh. Pred časom je deževalo, bilo je mrzlo, Slovencev v takem vremenu še v kino ne bi spravil. Francozi - ni težave. Palerina, dežnik, nič od tega, samo da gredo na ulice. Res je, da je med njimi veliko mladih, ki ne vejo, za kaj pravzaprav stavkajo, ampak jim je povsem všeč, ker imajo tako uraden izgovor za špricanje pouka. Zanimivo pa je, da so novinarji zadnjič vprašali eno gospo, ki je nosila majico z nekim napisom, kaj pomeni in kakšno povezavo ima društvo, ki naj bi mu pripadala, s pokojninsko reformo. Gospa ni vedela, v imenu katerega društva protestira. Toliko o aktivni politični participaciji Francozov. Čeprav ni čisto res to. Še vedno je velika večina tistih, ki vedo, za kaj gre, proti čemu demonstrirajo. Je pa res, da stavke v Franciji upravljajo celotno dogajanje. Ko ljudje stavkajo, avtobusi in vlaki (in nekatera letala) ne vozijo ali imajo strašne zamude. Zadnjič nismo mogli na odbojko, ker po šesti uri popoldan avtobusi niso več obratovali. Govorila sem s parimi Francozi in jih vprašala, če navadno ljudje s stavkami dosežejo kaj več kot dokazovanje svoje moči. Povedali so mi, da se je v preteklosti že zgodilo, da je vlada spremenila svojo odločitev in opustila določeno spremembo. Vendar pa se to ne zgodi sedaj, ko je glavni v državi gospod Sarkozy. V vsakem primeru s stavkami ljudje vplivajo na javno mnenje in ga na ta način oblikujejo. Izražajo svoje (ne)zadovoljstvo z vlado, z odločitvami in podobnim. Hja, po eni strani se mi zdi prav, da ljudje povejo in jasno pokažejo, kaj si mislijo. Vseeno pa mi ni všeč, da moram pred rezervacijo letalskih vozovnic in tistih za vlake petkrat premisliti, če obstaja možnost stavk v tistem času. Domov se vračam v sredini decembra in računam na to, da bodo ljudje že v prazničnem vzdušju in jim ne bo prišlo na kraj pameti, da bi se podali na ulice in protestirali :)

 Po tednu brez čokolade sem upoštevala Sandrin in Tamarin nasvet. Kupila sem si (suho) sadje, pa tudi pregrešno dobro tortico. Odkrila sem simpatično slaščičarnico v centru Dijona in si že parkrat privoščila mnjami super odlično tortico. In seveda uživala, ko sem jo z užitkom pojedla :)

Če bo vse po sreči, grem drug teden v Pariz. Za dan ali dva. V mislih že načrtujem pohajkovanje po pariških ulicah, sprehod na Montmartre, umirjen počitek ob Seni, pa seveda obisk pariškega Sciences Po. Do takrat pa bom polna energije delala za faks in si tako lahko privoščila dva počitniška dneva pred "zadnjim dejanjem" letošnjega študija.
Aaa, in Miklavžu moram počasi pismo napisati :) Hm.. Naj mu napišem v slovenščini ali francoščini? :)

Au revoir! :)