Almost Christmas time

Samo še ena čokoladka :) In pospravljena soba, pripravljeni kovčki (skoraj!) in... zadnji izpit. Jutri takle čas bom že na počitnicah. Po napornem in precej intenzivnem semestru komaj čakam. Can't wait. J'attends avec l'impatience!

Končno bom imela čas, da razmislim o željah za novo leto :) In začutim Christmas Time!



J-1*

Živali iz izložbe #2

Okej, ko pa vidiš v (pozor!) optiki dva medveda na baterije (elektriko, karkoli :D), ki igrata harmoniko in kitaro (kaj ima to z optiko?? Ne bi rekla, če bi imela vsaj očala na smrčkih :D), potem si enostavno rečeš:

očitno je to letos IN :)

Mogoče bi morala božičku naročiti enega medveda, ali še bolje dva. Upam, da mi ne bo na koncu pustil Rudolfa v Dijonu, ko se bom potepala po ljubljanskih ulicah :D

J-8

Živali iz izložbe

Vedno, ko odgriznem glavo čokoladnemu Miklavžu ali čokoladnemu okrasku za božično smreko in se zazrem v praznino votle notranjosti čokoladne figure, se počutim ogoljufano. Na prvi pogled toliko čokolade, na koncu pa je samo tanka ovojnica votle vsebine. Pri Kinder jajčku je vsaj igračka v sredini, če že čokolade ni ravno veliko. Hja.


Adventni koledar je dober trening za samodisciplino. En dan - ena čokoladka. Če ti seveda uspe in ne poješ ene čokoladke v sredo zjutraj in nato še ene zvečer. Namesto naslednjega dneva. Ups. Se bom za naprej potrudila :) Še vedno si želim v soboto zjutraj pred zadnjim letošnjim izpitom pojesti čokoladko za "bon courage" in po izpitu pohiteti proti Nemčiji. Okej, samo danes sem pogoljufala :)

Fotke: Na hitro pofotkana medveda iz hotelske izložbe :D Konec koncev lahko rečem, da je simpatično v vsakem primeru. Zakaj bi za vse morali imeti razlog? (Čeprav sem prepričana, da ga managerji tega hotela imajo :D)

Najboljši adventni koledar

Za 13 dni - ne do božiča, ampak do konca izpitov in do začetka počitnic.

Zakaj najboljši?

* Ker je unikaten
* Ker je bil homemade narejen posebej zame
* Ker čokoladke visijo na vrvici, polni srčkov
* Ker imam rada girlande
* Ker imam rada osebo, ki mi ga je podarila :)

In ker se vedno, ko ga pogledam, nasmehnem :)

Odštevanje po francosko: J-13

Polarni medvedi v Dijonu

V izložbi enega izmed prestižnejših hotelov v Dijonu, mimo katerega hitim vsako jutro (in popoldan in večkrat na dan, če kaj pozabim doma ali imam čas, da si skuham kosilo), imajo dva ogromna polarna medveda, na baterije (ali na elektriko??), ki obračata glavo in počasi odpirata in zapirata oči.

V "izložbi" enega izmed prestižnejših hotelov v Dijonu.

Ko sem jih videla prvič letos (glej glej, lansko leto jih niso imeli), sem se najprej zgrozila (kam pa to paše?! Medved v hotelu?), potem pa sem se krohotala. Kaj vse se spomnijo ljudje, a?

Danes, ko sem se za razliko od običajnega dneva po sončku (ampak mrazu!) počasi sprehodila domov, so pred menoj hodili mamica in dva mlajša otroka. Ko smo šli mimo hotela, je mala punčka začela vzklikati od veselja, ko je zagledala polarnega medveda, ki je obračal glavo levo in desno. "Maman, maman, poglej!!"

"No, vsaj nekomu se polarni medved v hotelski "izložbi" zdi smiseln," sem si rekla :)

Being a Superman?

Kaj narediš, ko se ti ne da več biti Superman (woman?)?



Najdeš novo motivacijo in nadaljuješ? Najbrž.

Izpitno obdobje je tu. Skoraj. Nekaj predrokov že ta teden, začenši z dvema izpitoma v torek, potem pa se stopnjuje.

Utrujajoče je. Pa vendar – konec decembra se bliža. Ta čas že tako težko čakam, da si ga poskušam zamisliti na vse možne načine. Poslušam božično glasbo (Michael Bublé ima odličen CD z božičnimi pesmimi!! TOP!), pretvarjam se, da v zraku zaznavam vonj po zimi, nosim tople rokavice in zimski klobuček. Res je, tri dni zdaj je neverjetno mrzlo. Ko sem danes pozabila rokavice doma, so mi dlani na kolesu skoraj otrpnile. Tudi "podaljšani" rokavi majice niso pomagali. Ja, zima se bliža.

Pa vendar - mar naj ne bi bil to čas, ko se poskušamo umiriti? No ja, z vsemi predbožičnimi darilnimi mrzlicami mogoče ne, pa vseeno. Vse se pripravlja na umirjeno spanje. Vse, kar je naravno. A je človek še naraven? Kdaj smo se začeli oddaljevati od te narava-usmerjenosti? Je to samo moj občutek v času pred študijskim finišem tega semestra? Bi bilo kaj drugače, če ga ne bi bilo?

V teoriji se zdi tako enostavno - ustaviš se za trenutek, pogledaš okrog sebe, objameš ljudi, ki so ti blizu in ki ti neka pomenijo, izmenjaš besedo ali dve z mimoidočim prijateljem. V realnosti pa...

Lahko poskusimo. Vedno lahko poskusimo. Tudi če ne bomo uspeli, to ni nujno sopomenka za neuspeh. Niti slučajno :)

Torej nadaljujem s super žensko? :)

Libraries - Knjižnice

Knjižnice so bile od malih nog moja strast. In knjige. Že ko sem bila mala, sem se z narobe obrnjeno knjigo v rokah ponosno pretvarjala, da sem znala brati, ko sem pravljice prosto pripovedovala. Ko sem se poleti sončila na plaži, kar se mi je takrat zdelo skrajno dolgočasno, sem šla z mamo in sestro v knjižnico. In v mojem mestu. In v šoli. Hehe, v šoli...

V prvem in drugem razredu smo imeli t.i. bralno značko. Prebrati smo morali določeno število knjig, povedati obnovo učiteljici in na koncu leta smo prejeli pohvalo. Tisti, ki pa smo bili knjižni molji, smo lahko knjige brali še naprej, tudi ko smo že presegli obvezno "kvoto", in sicer smo brali "za zvezdice". Ko si prebral knjigo, si jo, kot ponavadi, predstavil učiteljici, v zameno pa si v zvezek dobil zvezdico. Mislim, da sem jih imela več kot sto v samo enem razredu. Tistih, A4 formata, pa vendar. Pa tudi so se našle bolj komplicirane knjige, z malimi tiskanimi črkami in z malo manj slikami.

Brala sem še naprej, vedno, z veseljem. Ko se je začelo moje obdobje zbirk, sem brala detektivke, čarovniške knjige in mnogo drugih. Z gimnazijskimi časi pa se je moja strast nekako umirila. Umirila mogoče ni prava beseda. Začela je izginjati in tako sem brala samo še tisto, kar sem morala brati. Spomnim se poletja dve leti nazaj, ko sem zaskrbljena nad tem spoznanjem s prijateljicami razmišljala, če bi me moralo skrbeti. Pa sem jo našla, eno leto kasneje, svojo strast do branja, ki je zdaj sicer pogojena s časom, ki ga (lahko) posvetim temu. Pa vendar :)

Za razliko od branja pa moja strast do knjižnic ni nikoli izginila. Knjižnice rada obiščem, ko sem na počitnicah kje, kjer še nisem bila, samo tako, za občutek. Da vidim, kako so urejene. Kako so se zmodernizirale. Od časa, ko smo imeli kartončke v knjigah in so knjižničarji s svinčniki nanje zapisali našo številko in naslov knjige, do danes, ko je vse vodeno prek računalnika. Kakor koli.

Letos na faksu dvakrat na teden delam v knjižnici. Knjižnica mojega kampusa je majhna (namenjena 150 študentom), pa vendar po svoje simpatična. Čeprav je moč najti tudi kakšno knjigo Umberta Eca in Jane Austen ali pa Carlosa Ruiza Zafona, v njej prevladujejo knjige o pravu, ekonomiji, zgodovini. Čeprav sem že lansko leto skoraj na pamet vedela, kje bi lahko našla določeno knjigo, sem se letos tega res navadila. In ne samo po oddelkih, temveč tudi po številkah, avtorjih, različnih značilnostih.

Kot knjižničarka izposojam knjige, urejam na police tiste, ki jih študentje vrnejo, pomagam prvim letnikom pri iskanji knjig, sicer pa moje delo ni nič posebnega. Danes pa sem prvič na čisto nove knjige (z vonjem po novem papirju!!) morala nalepiti kode in orientacijske oznake za urejanje na police. Uvau! Špas :D Čeprav si tega ne bi želela delati vsak dan, je bilo danes res simpatično :)

Kdo bi si mislil, a? Da bo ta mali zvedavi deklič, ki je v nekem trenutku resnično razmišljal o delu knjižničarke, nekoč resnično (čeprav ne tako zares) delal v knjižnici :)

Manifestation of the thoughts, bi rekla včasih...

Pogled na Nancy iz višav

Nancy je lepo mestece severovzhodno in dve uri in pol stran od Dijona. Približno enake velikosti, pa vseeno daje občutek gromozanskosti. Take, simpatične sicer. Staro mestno jedro je v Dijonu mnogo bolj prikupno in na ulicah ni nešteto turistov. Pa venda ima Nancy kar nekaj luštnih predelov, tramvaj, malce bolj razgiban teren in ogromen, čeprav kar malo kičast trg.

Včasih se je kljub vsemu treba oddaljiti od naših prepričanj, če želimo imeti bolj objektivno sliko nečesa. Zato sem včeraj v roke vzela fotoaparat, stopila na stol in skozi stešno okno opazovala Nancy in njegove detajle z druge perspektive. Ko sem stala na prstih in se nagibala ven, sem ujela kar nekaj simpatičnih motivov. Dimnik, okrašen z mini motivi, na primer. Kdo bi si mislil, da se nekdo dejansko ukvarja z njegovim izgledom...









Kaj pa ulice Nancyja? :)

Michel et Augustin - the best yoghurt ever!

Ko se dan začne z najboljšim, najokusnejšim, najslastnejšim jogurtom na svetu, veš, da bo odličen dan :) Jugurte Michela in Augustina sem prvič poskusila v Parizu s prijateljico... nekaj let nazaj. Dve? Mislim, da dve :) Okusni jogurt z vanilijo z Madagaskarja me je pritegnil s simpatično in domiselno embalažo, barvami, zanimivimi napisi in "100% VRAI" - 100% PRAVI :) Ko sem ga poskusila, se je moj načrt z jogurtom "malo zdaj, malo pa pustim za kasneje" razblinil. Seveda, kaj pa :D

Odkar sem v Franciji, izdelke Michela in Augustina še bolj obožujem. Imajo samo eno malo manj prijetno lastnost - dragi so. Dobro, ne stanejo celega bogastva, so pa dvakrat ali celo trikrat dražji od ostalih. Ne vem, kakšna je cena v Sloveniji, ampak predvidevam, da so še malo dražji kot v Franciji. Ja, slišala sem, da jih imajo nekaj tudi v Sloveniji. V Namini kletni trgovini.

Ampak se splača. Četudi ne za vsak dan, z veseljem odštejem nekaj krajcarjev več za poslastico. Izdelki so iz polnomastnega mleka (nič 0% maščobe in podobnih neumnosti) brez umetnih barvil ali drugih dodatkov, iz svežih sestavin. Brez konzervansov. Embalaže so pogosto biorazgradljive. Preko svojih izdelkov se dva mušketirja trudita predstaviti svojo filozofijo.


Lansko leto sta v Parizu odprla svoj prvi "jogurtni bar", kjer si lahko sam izbereš in sestaviš različne poslastice.





Kdaj gremo v Pariz? :)

Ko bom velika...

Pred časom sem se v Dijonu peljala z avtobusom. Včasih, ko ne privlečem ven svoje agende in planiram čas ali pa hitro dokončam manjše delo za faks ali razmišljam o tem, kaj vse moram narediti, se samo usedem in čakam, da prispem na postajo, kjer izstopim in nadaljujem brzico dneva. Včasih samo opazujem ljudi okrog sebe in razmišljam.

Pred časom, ko sem se v Dijonu peljala z avtobusom, sem opazovala majhno deklico, ki je bila na avtobusu skupaj s svojo mamo. Čeprav je bilo dovolj prostora, da bi se usedla, mala tega ni želela. Nasprotno, kljub težavam z ravnotežjem je ponosno stala v svojim malih supergicah in se trdno oprijemala kovinskega držala na vratih avtobusa. Pa vendar ji to ni bilo dovolj - želela je doseči držalo, namenjeno tistim, ki stojijo. Želela je biti velika. Želela je biti odrasla. Želela je biti... nekdo, ki ni. Nekdo, ki še bo, ampak potrebuje čas za to.

Mar ni v vsakem izmed nas delček te male deklice? Ki z velikimi očkami gleda odrasle, ki so ji zgled? Zakaj včasih ne znamo preprosto uživati v tem, kar imamo?

Fino je imeti zgled - dá nam možnost, da pomislimo, kako bomo kreirali naše življenje kasneje. Pa vendar. Znamo živeti tu in zdaj?

Zima se bliža v Franciji. Nismo še imeli snežnega meteža niti vonja po snegu. Imamo pa čudovite jesenske dneve, z mrzlimi jutri, ko se s težkim srcem spravim izpod tople odeje in začnem dan, tem jutrom sledijo lepi sončni, pa vendar malo hladni popoldnevi, mrak pa pade precej kmalu in v zraku je čutiti vonj po toplem ognjišču, ki se kadi iz dimnikov. Na poti domov s faksa z navdušenjem in radovednostjo kukam v stanovanja prvih nadstropij čudovitih stanovanj v Dijonu, kjer se za senco zavese lahko opazi simpatičen družinski večer.

December se bliža. Čas, ko se tudi tisti, ki malo pozabimo na to čez leto, spomnimo pomisliti na ljudi, ki so nam (včasih bili) blizu in s katerimi želimo ostati blizu. Skomercializiranost gor ali dol, rada imam ta čas veselja, dobre volje, čudovitih vonjav, glasbe, nasmehov, pogledov. Še en mesec in bo december? Neverjetno! Vse bolj in bolj razumem relativnost časa :)

No time :/

Pa sem tam, kjer ni muh. In časa.

Se oglasim v kratkem, obljubim :)

Zero Point

Danes sem razmišljala o 11. septembru. Na prvi strani vseh novic, ki sem jih pregledala na internetu, je bil 9/11 THE topic. Že od samega jutra. Ko sem pomislila, da je res že deset let, odkar se je zgodil teroristični napad, se mi zdi kar nenavadno. Občutek imam, da nas dogodek spremlja vsak dan od 2001 naprej. Postal je tako prisoten, da se mi zdi, kot bi se zgodil lansko leto in ne pred desetimi leti. Procedur na letališčih sem se tako navadila, da se mi zdi čudno samo pomisliti, da bi v ročno prtljago pred potovanjem spakirala škarjice za nohte. Ali vzela rogljiček za na pot. In zdi se mi, kot bi bilo od nekdaj tako. Sploh si ne znam predstavljati, kako je bilo potovati pred desetimi leti. Se pa vedno znova vprašam, če je ves pomp res upravičen. Se vam ne zdi, da je ženski čevelj s peto ravno tako nevaren kot škarjice za nohte, če ima nekdo res namen škodovati pilotu? Vse bolj in bolj se mi zdijo te posebne procedure smešne. Mislim, smešne v smislu »ridiculus« . Na »zero point« v slavnem NY še vedno niso ničesar zgradili, ker še vedno niso našli ustrezne rešitve za dostojno in spoštljivo komemoracijo tragičnega dogodka na tem posebnem mestu. »Treba je biti sočuten do sorodnikov žrtev.« Dragi moji, minilo je deset let od napadov. Deset. Seveda, grozno je, kar se je zgodilo. Pa vendar – bo kaj drugače, če bo na mestu, kjer sta včasih stala dvojčka, spominski muzej ali nova stavba? A nismo imeli že dovolj filmov, knjig, fotografij, posnetkov in podobnih zadev, ki nas opominjajo na to, kaj se je zgodilo? A ni že čas, da prebolimo? Da se premaknemo naprej? Ne pravim, da je treba pozabiti, kaj se je zgodilo. Nikakor ne. Samo... Pa saj razumete. Na drugi strani ne organiziramo nobenega posebnega dogodka, kjer bi razmišljali, zakaj so se zadeve v Iraku začele dogajati tako, kot so se, po tem črnem datumu. Gre morda za preusmeritev pozornosti? Dajmo, pozabimo na vse posledice dogodka. Mislimo na žrtve. Ne bo jih več nazaj. Hkrati pa so nove in nove na drugem koncu sveta. Tudi mi ostajamo na »zero point«, imam občutek. Nikamor se ne premaknemo včasih. No, če pomislimo na vse možne teorije zarote, o katerih se razmišlja... Morda smo kot mačke okrog vrele kaše. Samo da imam občutek, da naša kaša že dolgo ni več vrela.

Letos se bom začela učiti češko :) Čeprav to pomeni, da bom »prostovoljno« vstajala vsako jutro dve uri prej, kot bi sicer, se res veselim in komaj čakam. Včeraj me je Martin, češki prijatelj, tisti, s katerim smo lansko leto takle čas gledali skupaj francoski film s češkimi podnapisi, povabil gledat češki/slovaški film, ki je na območju bivše Češkoslovaške približno tako znan kot Kekec v Sloveniji, čeprav gre za popolnoma drug žanr filma. Povabila sva še ostale Čehe in Slovake. Končno se nas je zbralo 8, edino jaz nisem bila ne Čehinja ne Slovakinja :D Film je imel angleške podnapise in je bilo res zanimivo. Martinu je strašno všeč moje navdušenje nad njegovim jezikom in me vsak dan nauči kakšno novo frazo ali besedo. Simpatično :)

Dobrou noc! (to je po češko! :D)

Muffini, metro

Danes sva s sošolko spekli wannabe muffine :) Wannabe zato, ker sva pozabili kupiti papirnate »skodelice« in sva na koncu maso vlili kar v pekač in sva tako dobili muffinasto torto :) Danes nismo imeli predavanj, zato sva še v pižamah zjutraj (čeprav ni bilo več tako zgodaj) hodili iz ene sobe v drugo in se vmes ustavljali v kuhinji in čekirali najin kolač. Super so dnevi, ko ti ni treba na faks. Ali še bolje – ko ni treba študirati :D

Sicer se počasi začenja na faksu. Dogovarjamo se za predstavitve, eseje, raziskovalne naloge, razmišljamo o izbiri tujih jezikov, obštudijskih dejavnostih. Danes so se na faksu predstavile različne organizacije in društva, kjer sem tudi sama predstavljala svojo organizacijo, Rotaract. Predvsem prvi letniki so se precej navdušili nad idejo in projekti, tako da sem bila kar uspešna s predstavitvijo :) Tudi če jih samo polovica na koncu tudi ostane v klubu, bo odlično :)

Sicer pa je Dijon na trenutke še precej poleten. Toplo sonce imamo čez dan, zvečer pa se res že pomalem opazi, da je jesen blizu. Študentov še ni veliko, ker večina v Franciji začne sredi septembra ali kar oktobra, pa vendar je mesto kar živahno. Luštno je pohajkovati po ozkih ulicah, ki so mi res domače :) Edino, kar moti v Dijonu, so prekopane ulice, ker (že tretje leto bojda) bo mesto drugo leto bogatejše za tramvaj. Dijon ni tako veliko mesto, da bi imelo podzemno železnico, kot Pariz na primer.

Je pa zanimivo primerjati londonski »tube« in pariški metro. V Londonu so povsod tekoče stopnice, ki »tečejo« res hitro, povsod so znaki, da se moraš, če »samo« stojiš in se pelješ, stopiti na desno stran, da te lahko tisti v naglici prehitijo po levi strani. Ponavadi je celo več »tekočih stopnišč«, da bi le vsi lahko brez ovir hiteli. V Parizu je stvar čisto drugačna. Bolj retro. Tekočih stopnic ni povsod (pravzaprav so bolj redkost kot navada), kar je manj prijetno, ko potuješ s kovčki, čeprav se vedno najdejo simpatični Francozi, ki mi vedno ponudijo pomoč. Ampak res vedno :) Če pa že so tekoče stopnice, so take, starinske, ki grejo bolj počasi kot ne, so ozke in čisto nič »panične«. Mislim, da je res nekaj na tem, da si v Londonu »in«, če hitiš, če se nimaš časa ustaviti, če si bizi. V Parizu si ljudje vseeno vzamejo čas za kozarec vina in za veter v laseh. Mogoče zato, ker jih redkeje dež prisili v hitenje. Ali pa je to samo stvar mode. Kaj pa vem :) Dijon je čisto francoski in nič angleški v tem smislu :) In mislim, da bo s tramvajem še bolj. A ni asociacija ob besedi »tramvaj« črno-bela slika, kjer imaš občutek, da se čas ustavi? Kako tipično francosko :)

Ste vedeli, da je bil včasih tramvaj v Piranu? "Piranski tramvaj je bil javno prevozno sredstvo, ki je med letoma 1912 in 1953 povezoval piranski Tartinijev trg z železniško postajo Porečanke v Sveti Luciji (današnji Luciji)." Zanimivo, mar ne? :)

V mesecih, ki imajo v svojem imenu črko R, ne smemo več sedeti na tleh, pravijo. September. Pa smo spet tam. Jesen se bo kmalu začela, malce se bo ohladilo, listje se bo spet obarvalo in bom lahko na poti na faks z nogami razmetavala barvito preprogo na tleh. Na poti na faks. Hm.

Po veselih in malo manj veselih prigodah (oh ja, Ryanair, we love you) sem spet v Franciji. Dežela baget, Longchampk, macaroonov, besed brez izgovarjanja črke H (but we are still Appy), predvsem pa francoščine, vljudnosti in... študija.

V resnici se veselim. Zdaj bomo na faksu mi, drugi letniki, taveliki. Prvi letniki nas bodo spraševali za nasvete in si sposojali zapiske, se učili, kako obojestransko natisneš dve strani na eno stran in kako fotokopirni stroj prepričaš, da papirje še spne, ter nas spraševali, kam gremo študirat drugo leto. Pa ni to tisto glavno, česar se veselim. Predvsem se veselim, ker že vem, kako vse skupaj poteka. Kdaj grem na faks, v katero predavalnico grem, kaj kuham za kosilo, kdaj izvem urnik za naslednji teden. Lansko leto so bile to malenkosti, ki so po eni strani popestrile moje prve mesece v Dijonu, po drugi strani pa je bilo včasih težko zraven še študirati, se navajati na nov sistem, govoriti francosko in si urejati novo življenje. Letos bo vse malo bolj umirjeno, utečeno, več časa bom lahko posvetila še čemu ne-Sciences-Po-jevsekmu. In tega se veselim. Ko v svoji sobi v tišini pišem (vmes vsakih petnajst minut odbije zvon katedrale na »dvorišču«, ki da situaciji še dodaten lep prizvok), se spomnim, da sem lansko leto na začetku poslušala glasbo. Skoraj ves čas, ko sem bila sama, nekaj prvih dni. Je bilo precej tiho, zato. Tekom leta pa sem korak za korakom odkrivala, da se šele takrat, ko si lahko sam v tišini in se ne počutiš čudno, učiš biti sam s sabo, kar je konec koncev glavna zadeva, če želiš, da tvoji odnosi z drugimi funkcionirajo. »It is only when we silent the blaring sounds of our daily existence that we can finally hear the whispers of truth that life reveals to us, as it stands knocking on the doorsteps of our hearts.« (K.T. Jong)

Kako se stvari v enem letu lahko spremenijo...

Dijon, welcome back :)

Tako :) Minicrit je mimo. Dijon No I je tudi mimo. Francija za to šolsko leto je mimo. Kar ostaja, je super nekaj dni s Sciences Po-jevci iz vseh kampusov, navijanje na zgodnjih jutranjih tekmah, kosila v francoščini, angleščini, španščini, nemščini, pa tudi mnogih ostalih jezikih, primerjanje življenja na različnih koncih Francije... Poleg tega pa super izkušnje po enem letu, mnogo dogodivščin, izzivov, novih pogledov, premagovanja ovir... 1. leto: Dijon, Francija :)

V odbojki smo prišli vse do finala, kjer smo se pogumno in tesno soočili z ekipo Nancy. Kljub nehvaležnemu drugemu mestu smo igrali super fino, ekipa je bila usklajena, verjeli smo v nas. Imeli smo malo nesreče, par res sitnih in nepotrebnih napak, pa vendar - bili smo heroji :)

Po Minicritu sem odšla na Irsko, v Dublin, kjer budno spremljam korake (in plazenje :D) dveh princesk. Zgodnje jutranje vstajanje, "normalni" obroki, otroške pesmice... Timmy nas zabava vsak dan :)

Irska je so far odlična, irski naglas pa več kot simpatičen :) Na igriščih največkrat slišim poljščino, kar pa kompenziram s krajšimi izleti na obalo (kjer zavita v šal in v puloverju nemo opazujem pogumne (?) Irce v kopalkah sredi morja) ter v center Dublina.

Začetek počitnic z eno besedo - ODLIČNO :)

(+ tu smo eno uro nazaj, dan je daljši :P Woohoo!)

End of the year or Minicrit!

Poletje je tu :) Ja, res je Dijon spet sončen, ampak tokrat ne mislim vremena. Danes sem imela zadnji izpit v tem šolskem letniku :) Uradno sem na počitnicah. Predvsem nimam nobenih posebnih načrtov za en teden. And it feels good!

Čez en teden se začne Minicrit, športno tekmovanje med kampusi Sciences Po Paris. Sodelujem v ekipi odbojke in pri plesu. Z odbojko smo res začeli takoj na začetku leta (oh, kje je že september!) in trenirali tekom celega leta. Danes lahko rečemo, da smo opravili good job :) Poznamo se med sabo, vemo, kako igramo, trudimo se, da ne delamo nepotrebnih napak in ostajamo skoncentrirani. Iskreno - računamo na zmago. Na srečo (do finala :D) ne bomo igrali z ekipo iz Nancy, ker so baje lani reeeees premagali vse po vrsti, ampak važno je, da najprej pridemo do finala, potem bomo pa, seveda, dali vse od sebe :)

Poleg Dijona in Nancy so kampusi Sciences Po Paris še Havre, Reims, Poitiers in Menton. Program na vsakem kampusu je enak (z minimalnimi spremembami), je pa vsak kampus orientiran za določen del sveta. Če želiš, da je tvoj študij osredotočen na Evropo in Azijo, greš v Havre, če te zanima Osrednja in Vzhodna Evropa, greš k meni v Dijon :)

Uh, kar celo šolsko leto je naokrog. Čudno. Včasih se mi zdi, kot da sem že od nekdaj v Dijonu, spet drugič pa imam občutek, kot da sem ravnokar prišla. Kako je čas relativen, a? :)
Bisous!

Po dolgem času sem spremljala skoraj cel "glasbeni dogodek leta". Skupaj s približno petnajstimi sošolci, Francozi, Čehi, Romunci, Moldavijci, Rusi, Slovaki... Začelo se ni preveč obetavno, pa vendar je bilo vmes vsaj pet pesmi, ki bi jih lahko uvrstila na "top 5" listo (čeprav se na koncu na uradno "top 5 listo" niso uvrstile, se mi zdi).

Bolj kot glasbeni del pa nam je bil zanimiv točkovni del. Klemen Slakonja je navdušil (kot vedno), super všeč mi je bila ideja s preroško hobotnico Paulom :D Kar pa me je spodbudilo k razmisleku, je bila "solidarnost" ex-Jugoslavije. Seveda, to ni nek novi fenomen, "bratje" smo se vedno medsebojno podpirali, ko je prišlo do glasovanja, in smo najvišje točke podelili drug drugemu. Po eni strani se nam zdi logično, po drugi strani pa se lahko vprašamo - kako to, da smo po eni strani tako prijateljski, po drugi strani pa nismo mogli živeti skupaj v Jugoslaviji in smo še vedno polni predsodkov, ko se v naše mesto priseli srbska ali bosanska družina?

To je dober primer, ki kaže, da za naše razprtije niso bili krivi naša netoleranca, rasizem in strah, temveč je šlo za politične dogovore in prepire. Ko sem v okviru predmeta Religije v moderni Osrednji in Vzhodni Evropi razmišljala o vplivu različnih verstev na razpad bivše Jugoslavije, sem prišla do podobnega zaključka. Ni šlo za muslimanske Bošnjake in pravoslavne Srbe, ki niso bili sposobni živeti v isti vasi. Ravno nasprotno - družili so se, ženske so skupaj prale perilo in pazile na otroke, odnosi so bili res bratski. Kar naenkrat pa je to izginilo in se spremenilo v neke vrste sovraštvo. Ko sem proučevala vplive na to neverjetno spremembo, sem ugotovila, da je šlo pri celi zadevi za neverjetno manipulacijo Cerkva in politikov. Zanimiv je bil en izmed intervjujev, kjer je novinar vprašal srbski par, zakaj sta se odselila iz vasi, kjer sta živela toliko časa. "Muslimani bodo prišli, pobili vse Srbske moške in zasužnjili ter izrabili naše žene. Slišali smo na radiu, očitno je skrivnost prišla na dan." Novinar je kljub odgovoru postavil še zadnje vprašanje - kako se je par sicer razumel z muslimani. "Oh, naši odnosi so bili še bolj kot korektni. Fino smo se razumeli, muslimani so zelo dostojni ljudje."

Ko sem danes zopet videla naše balkansko zavezništvo, sem si rekla, da mogoče naše korenine le niso čisto izgubljene. Slovenci se pogosto čutimo superiorne, (preveč) zahodnjaške, vzhod, Balkan, pa gledamo s prezirom, kot nekaj drugorazrednega. Res je, Slovenija uradno ni del Balkana, pa vendar ne moremo mimo naših skupnih zgodb, idej in konec koncev življenja. Če ne drugega, lahko vsaj svoje slovanske brate razumemo na drugačen način.

Evrovision - evropska vizija? Morda nas pa dogodki kot ta res vsaj do neke mere zbližajo... :)

Dijon je mesto, v katerega se lahko z lahkoto zaljubiš. In facile à vivre. Lahko se je navaditi, sploh na mestno jedro. Mesto, ki ima dušo. Čeprav so nedelje mrtve, so zato sobote toliko bolj živahne. Sploh zdaj, ko nas sonce stalno opominja, da se poletje bliža, se zdi, kot da se je mesto prebudilo. Z njim pa brezčasni sprehodi in iskanje skritih kotičkov. Nekaj jih delim tu :)

Glavni trg v mestu. Zanimivo je opazovati otroke, kako se z navdušenjem izogibajo talnim fontanicam in se podijo za tistimi tremi golobi, ki si drznejo capljati po svetlikajočih se tleh.

Ozkim ulicam in simpatičnim balkonom ni konca

Arhitektura Dijona je neverjetna. Vsaka tretja stavba je bila nekoč cerkev, palača ali preprosto čudovita hiša. Uvau na vsakem koraku :)

Majhne, skoraj neopazne podrobnosti, kot so kipci na Notre Damski cerkvi, ki za razliko od "navadnih kipcev" ne gledajo naravnost, temveč v tla. Ko se popotnik vprašajoče ozre v višino in usmeri pogled v vrh cerkvenega zvonika, se sreča iz oči v oči s kamnitimi kipi. Srhljivo lepo!

Kdo hoče v Dijon? :)

Spontanost in poletje

Poletje se bliža. In počitnice. In načrtovanje. S predavanji končam takrat, zadnji izpit je tisti teden maja, potem grem tja in tja, vmes se zmenim za to in to, za avgustovske načrte še čakam na potrditev, potem pa želim še to in ono, pa iti tja in tja in narediti milijon stvari. Joj, zakaj se x in y prekrivata? Čemu naj se odpovem? Mogoče lahko napišem mail in potem... In potem bo konec poletja še preden se bo dobro začelo. Ampak AAA! Komaj že čakam!! :)

Zveni znano? Načrtovati je super. Ker se potem veseliš, še preden se začne. In ker imaš motivacijo. In ker je super načrtovati stvari, ko imaš ogromno dela, ker ti to da motivacijo in energijo. Vznemerljivo je razmišljati, kaj vse bom počela med počitnicami, kje se bom potepala, kje bom iskala smisel življenja.

Wrong!

Kje je spontanost? Kje je brezskrbnost? Kje so dnevi, ko se zbudiš in si rečeš: Kaj bom pa danes počela? Potem se pa prepustiš toku dneva, si malo tu, malo tam, se izgubiš v mestu in najdeš simpatične kotičke, kjer še nisi bil, spoznaš nekoga čisto ponesreči, se za trenutek potopiš v čisto drugačen svet...

Z načrtovanjem pride omejevanje. In preveč razmišljanja. Na začetku leta sem se morala odločiti, katere tuje jezike se bom učila letos. Poleg francoščine sem najprej želela izbrati italijanščino ali češčino, ker se mi je zdelo zabavno. Na koncu sem izbrala nemščino, ker bi bila mogoče vseeno bolj koristna kot ostala jezika - s češčino si nikoli nisem mislila služiti kruha, za italijanščino pa se mi je zdelo škoda časa, ker bi se lahko v krajšem času na intenzivnem tečaju z znanjem španščine in francoščine naučila veliko. Nemščina, na drugi strani, je v Sloveniji še vedno precej pomembna, Avstrija je blizu in tako naprej - preveč razmišljanja. Rezultat: odločitev na podlagi "koristnosti" in ne ravno osebnega zadovoljstva. Po enem letu učenja lahko potrdim, da jezik ni težek, ni pa mi všeč. Ni energije, ni melodije. In sem se, prvič po res dolgem času, odločila, da bom dala osebnemu zadovoljstvu prednost pred "koristnostjo". And it feels so good! In drugo leto se bom učila češčino. Zase. Za svoje veselje.

Kot si ne morem predstavljati, da bi bila nekoč na neki funkciji, ki mi sicer ne bi bila res pri srcu, bi pa mi prinesla veliko denarja, si težko predstavljam, da delam kar koli, kar me ne veseli. Mar ni škoda našega življenja, ki ga počasi izgubljamo na tak način? Rajši ne opravljam res finega staža zaradi neznanja nemščine, kot da posvetim kar nekaj ur na teden stvari, ki me ne veseli. In čeprav je to "samo" nemščina, upam, da bom znala tudi v drugih primerih, bolj pomembnih primerih, odreagirati enako.

It's my life - and it's now or never :)

(Kar se načrtovanja tiče... Na spisku je trenutno učenje učenje učenje, sredi maja pa počitnice počitnice počitnice :) That's why I like planning!! :D)

Ko zamenjaš noč za dan :)

Od nekdaj sem bila nočni ptič. Nikoli nisem marala poležavanja do kosila, vendar pa mi je bilo ljubše vstajanje ob devetih kot ob sedmih. Pa vendar sem tekom gimnazijskih let vsak dan zjutraj skorajda tekla na avtobus ob 06h45. Danes si težko predstavljam vsakodnevno vstajanje ob šestih. Že dvakrat na teden, ko začnem z nemščino ob rani osmi uri zjutraj, se moram potruditi, da premorem dovolj volje in zjutraj vstanem. Pa vendar.. Res je, da ni malo noči, ko z mirno glasbo in uličnimi svetilkami študiram. Včasih se pohecam, da se ob polnoči moje delo začne. Veliko je teorij. Da je vreden samo spanec pred polnočjo. Da je rana ura zlata ura. Da ni dobro menjati noči za dan. Po drugi strani pa ima noč svojo moč. Vsaj pri meni je tako. Morda zato, ker se ne umiri samo dnevni vrvež, temveč tudi jaz. Ker s hodnika ne slišim govorjenja in ker ob pogledu skozi okno ni nobenih motečih dejavnikov. Noč.

Dragotin Kette, Na trgu (samo en delček)

Noč trudna
molči,
nezamudna
beži
čez mestni trg luna sanjava.
Vse v mraku
mirno,
na vodnjaku
samo
tih vetrc z vodoj poigrava.

Vodice
šume
in rosice
prše
brez konca v broneno kotanjo;
brezdanj je ta vir,
šepetanje,
nemir
brezkončna, kot misli so nanjo...

Pa lahko noč!

Ko sem tekla po tihih, praznih ulicah večernega Dijona, sem imela občutek, da tečem po tlakovcih Pirana. S Tartinijevega trga po ozkih uličicah, do tržnice in Trga prvega maja, punte, mimo hostla Val in čez mini tunel vse do obale. Prisežem, da sem zaznala slano morsko ozračje! Piran! Poletje! Morje.

Je moja želja po poletju, po morju, po Piranu tako močna in skrita nekje v meni, da se je sploh ne zavedam in me kar naenkrat preseneti, ko se pojavi v mojih mislih? Ali pa je to znamenje, kako zelo rada imam Dijon, ki je res čarobno mesto? Vedno sem enostavno oboževala stara mestna jedra, tlakovane ulice, ozke prehode, pa trge in cerkve in majhne kapele. Piran se mi zdi eno izmed najčudovitejših mest. Res je, da sem ga morda v mislih kar malo preveč zidealizirala, pa vendar. Ko pomislim na Piran, se moj svet za trenutek ustavi. Zvečer, ko se vrvež mesta umiri, ko se v daljavi samo na trenutke zaslišijo odmevi glasbe iz bližnjega bara, ko se sliši korake, ki odmevajo v tišini in pridušen zvok mesta.. Takrat.. Takrat je čarobno. In takrat dobim energijo, ki sem jo nekje izgubila čez dan. Vsaj danes je bilo tako. In čeprav v Dijonu in ne v Piranu :)

Drugi semester je v polnem zamahu. Kolokvij prejšnji teden, pa predstavitev in raziskava, kolokvij ta teden, dve predstavitvi drug teden, esej, poglobljena seminarska naloga in še in še. Finiš se bliža. Časa ni več veliko. Še slab mesec in pol. Včasih iz dneva v dan kar drvim. Ko se popoldan vrnem domov, začudeno pogledam pospravljeno posteljo, ker sem že pozabila, da sem jo imela zjutraj čas pospraviti. Včasih kosilo kar pogoltnem. Takrat si rečem, da se moram ustaviti. Hitro lahko zdrsnemo v robotsko življenje. Hitro sem, še hitreje tja. Ne pozabi na to, na ono. Pa vendar - res hočemo to? Kdo bi si želel čez par let pomisliti na današnje čase in obžalovati, da je kar zdrvel skoznje? Malokdo, bi rekla. Jaz vsekakor ne. Topli pomladni dnevi mi pomagajo pri tem. Ko se raje bolj počasi sprehodim do faksa po sončnih pločnikih namesto hitre in dih jemajoče (ne v tistem dobrem smislu) hoje. Se pa opominjam, da moram užiti dneve tudi takrat, ko ni sonca, ki bi mi prišepetovalo: Počasi, počasi ;)

Vzemimo si čas torej :) Pogumno!

Lahko noč. Piran, Dijon, ti :)

Pomlad se bliža Dijonu :)

Ko se moram ob ponedeljkih in torkih navsezgodaj zjutraj odpraviti na faks, ni več teme :) Tako se na poti malo predramim, saj nimam občutka, da sem se odpravila na faks sredi noči. Ko sem danes zjutraj (danes imam skoraj prosti dan, tako da sem lahko po napornih dnevih malo dlje spala) odprla polkna, sem nemočno mežikala v intenzivne sončne žarke. Čudovito jutro! Tako, ki te prebudi, obvaruje tega, da bi se ulegel nazaj v posteljo in še malo "podkožno razmislil" (kdo pozna Jaja in Paja? :D), ter te mamljivo vabi, da greš ven.
Neee, ne da se mi. -Pa takooo lep dan je. A ne bi bilo super teči po dijonskih ulicah za prebujenje? Pogosto se mi zgodi, da mi je ideja nečesa izredno všeč, ko pa pride do tega, da jo končno "izvedem", pa ni prav nič težko najti izgovorov. Kot s tekom. Mar se ne sliši super, da se zjutraj prebudiš v sončen dan, ga začneš s tekom, dobiš veliko energije in lahko potem super energijo uporabiš za študij? Kaj pa sam tek?
Joga, na primer, se mi je vedno zdela izredno super. Tako, ko sem slišala zanjo in pomislila. Mar ni nekakšen "a must" moderne in uspešne ženske? Oditi na jogo, se sprostiti, odmisliti vse, potem pa se vrniti domov in k delu. Sliši se super, ne? "Danes zjutraj grem na jogo." Ali pa "se vidiva jutri na jogi!" Prejšnji mesec sem si rekla, da je res čas, da grem, če se že tako super sliši. V resnici je bilo daleč od zanimivega. Pravzaprav je bilo precej dolgočasno. Mogoče tudi zato, ker je bilo v francoščini in vseh izrazov za mikromišice, ki jih je potrebno sprostiti, nisem poznala in sem se namesto osredotočanja na jogo osredotočala na navodila. Ampak ta ideal, ki so nam ga predstavili filmi in kreatoriji idealnega življenjskega stila, je daleč od ideala zame. Tako zdaj, ko slišim za jogo, ne pomislim več na "Oh, res moram začeti z jogo! To je takooo super!", ampak si rečem, da je super, da je nekaterim to zelo všeč. Meni pač ni.
Tek, po drugi strani, je odličen. Ko se enkrat spravim. Danes je bila moja volja močnejša od hudička na levi strani rame, ki mi je prišepetaval, da se mi ne da, da je bolje početi kaj drugega in naj ostanem doma. In ko sem se vrnila domov, sem si zaželela, da bi zunaj ostala še malo dlje. Še bolj kot ideja, da sem šla teč, pa mi je všeč, da sem zmagala. V tekmi s svojo lenobo :)
Ne pravim, da je tek zakon in joga zanič. Sploh ne. Samo meni je tak vrstni red bolj všeč. In ne počutim se čudno, ko me prijateljica povabi na jogo, jaz pa ji povem, da bova šli skupaj na kakšno drugo aktivnost. Imam svoje preference. Smo se pa včeraj pri predmetu medkulturna komunikacija pogovarjali o tem, kako ljudje okoli nas ustvarjajo to, kar mi smo. Ker je težko biti drugačen. Ker se medtem ko odhajaš stran, vprašaš, če je kaj čudnega na tebi, ker nisi kot ostali, ker ti niso všeč iste stvari kot ostalim. Rekla sem, da je to fake samozavest, če si srečen, ko delaš tako, kot delajo vsi, samo zato, da se boš potem lahko pogovarjal o istih stvareh. Odgovor profesorja je bil: "Ampak za večino to velja. Če te pohvalijo, se tvoja samozavest dvigne, če te kritizirajo, pa ravno nasprotno." Res je, ni vedno super občutek, ko nekdo pograja nekaj tvojega. Ampak a ni še bolj grozen občutek, če potem samo spremeniš stališče? Mislim, da je mnogo bolje v takšni situaciji pomisliti, če je bila kritika na mestu ali ne, ter se vprašati, če želimo, da ostane tako, kot je, ali se spremeni. To potem ni fake samozavest, če vseeno spremenimo stališče in se počutimo fino. Samo tistega vmesnega koraka ne smemo preskočiti.

Pomlad prihaja v Dijon :) Naj se tudi mi razcvetimo, ne samo popki na drevesih :)

Hey, kid :)

Danes se na Sciences Po praznuje :) Drugi letniki so dobili rezultate za njihovo tretje leto v "tujini". Izmed šestih možnosti, ki so jih morali predlagati, si je, logično, večina želela biti izbrana za prvo možnost. Ali vsaj drugo. In večina je bila uspešna. Skačejo do stropa, se smejijo, si čestitajo.. Danes se na Sciences Po praznuje :)

Čeprav še pol leta ni minilo, odkar smo skupaj v Dijonu, smo si postali blizu. Seveda, z nekaterimi bolj, z drugimi manj, pa vendar. Tako smo tudi mi, "tamali", veseli z njimi. Skačemo z njimi, se smejimo, jim čestitamo. Veselje se res enostavno prenaša z enega človeka na drugega. In prav je tako.

Pomislila sem, da bom drugo leto ob takem času jaz na njihovem mestu. Oni bodo razkropljeni po Evropi in po svetu, mi bomo "veliki bratje" prvim letnikom, mi si bomo grizli nohte in upali na našo prvo izbiro. Ampak do tam je še veliko. Drugi semester se je že dobro začel, delo je vseprisotno, predstavitve in eseji se vrstijo. Dan, kot je današnji, odlično sovpade v to dnevno brzenje, včasih težko glavo in pomanjkanje spanca. Se pa vprašam, kako se je moje življenje tu v Dijonu spremenilo po teh nekaj mesecih. Bom na mestu drugih letnikov kaj bolj Sciences Po-jevska, kaj bolj francoska? Saj veste - when in Rome...

Poljubčki na obe lici. "Pardon! Pardon!" Stalno zamujanje. Merci! Francoska kultura ni identična slovenski. To sem po malem lahko opazila že na tedenskem potovanju v Pariz, pa vendar jo tu v Dijonu zdaj še bolj natančno spoznavam. Govoriti o politiki na ulici je skoraj tabu. In v krogu znancev ali prijateljev. Opoldne je obvezna ura (ali vsaj 45 minut) odmora za kosilo. Tudi v večini trgovin, bankah ipd. Ponavadi ravno takrat, ko kaj potrebujem. Imam včasih občutek, da sem v Italiji, kjer imajo deljeni urnik. Ob ponedeljkih je v Dijonu mala sobota - zdravniki ne delajo, kavarne so zaprte...

Ko s francoskimi prijatelji srebamo kavo in pride še en prijatelj, naredi cel "krog lupčkanja". Namesto enostavnega "Salut!" da vsakemu dva poljubčka. En poljubček ali trije - zdi se, kot da to tu ne obstaja. Zanimivo je opazovati nas, mednarodne študente, kako se privajamo francoski kulturi. Mi se (še) ne zahvaljujemo in opravičujemo in smo preveč vljudni ves čas. Tudi preprost "Hej!", ko se vidimo, zadostuje :)

Pa vendar.. Opažam, da sem se precej navadila francoskega stila življenja. Ob ponedeljkih se mi ne zgodi več, da obstojim pred zaprtimi vrati banke. Zamujanje me ne moti več, ker tudi sama pridem kasneje :) No, to ni čisto res. Če gre za resno zadevo, nisem čisto nič francoska :) Nekaj, česar sem se pa res navadila tu v Dijonu, pa je prečkanje ceste à la française, torej neozirajoč se na semaforje. Pogled levo, pogled desno - to zadostuje :) In raje tudi po nepotrebnem rečem "Pardon!", saj je veliko bolje sprejeto kot grd pogled in prepiranje, kdo se je dregnil ob koga.

Je možno imeti dve kulturi? :)

Plesi sveta

Glasba.. Z njo se začne in konča moj dan. Zjutraj, ko zaslišim melodijo v vlogi budnice, se pogosto sploh ne zavem v prvem trenutku, da je glasba znak, da moram vstati. Poslušam pesem in dremam naprej. Ko se čez dan želim malo umiriti od dnevnega hitenja sem ter tja, poslušam Norah Jones, ko si zaželim malo energije, poiščem Nežin in Saškin CD, ko študiram, poslušam klasiko ali kakšen filmski sound track.

Ko zaslišim kakšno pesem, imam tako vedno asociacije. Nežin CD, na primer, me vedno spomni na september v Dijonu. Glasba iz filma Eat Pray Love me spomni na trenutke, ko sem brezskrbno prebirala knjigo z istim naslovom (čeprav je nikoli nisem dokončala). Podobno je, ko potujem. Poslušam določene pesmi, ki mi utrinke s potovanj pričarajo še mesece kasneje.

Prejšnji teden sem šla prvič na "plese sveta", plese v krogu in vrsti. Zakaj pa ne, sem si rekla. Kljub temu, da večino udeležencev predstavljajo starejši plesalci in smo študentje v manjšini, so me plesi začarali. Včeraj sem šla spet. In, seveda, spet uživala. Plesi Izraela, Srbije, Makedonije, Amerike, Romunije, Irske in še in še. Ko sem razmišljala, kaj je tisto, kar me privlači pri plesih sveta, sem po enem tednu pokimala z glavo in si rekla: ko plešemo, ni stvar v plesu. Kar me začara, je glasba. Z njo namreč eno uro in pol potujem. Iz ene države v drugo, pa spet nazaj in v tretjo. Preko glasbe in plesa spoznavam različne kulture, pa čeprav samo tako, približno. Potopim se v glasbo in kljub kakšnemu napačnemu koraku uživam. Kar pa je prav tako zanimiv občutek, je občutek skupnosti. Ko se 15 ljudi drži za roke in se vrti v krogu, križa noge in ploska. Ljudje so se včasih res znali družiti in poveseliti. Skupaj, ne vsak zase. Ne glede na enostavnost glasbe in na ponavljanje melodij so znali pričarati energijo s plesom. Kaj pa danes? Danes.. Danes to izginja. Izginja takšno druženje, izginja občutek pripadnosti skupini. Izginja to, da skupaj s skupino ljudi, s katerimi se sploh ne poznaš, uživaš, ker deliš veselje do nečesa. Smo se umaknili vsak v svoj svet? Smo se začeli bati drugega? Morda pa le ne..

Obožujem dež. Njegov vonj, njegov zvok, grmenje in blisk. In skakanje po lužah v dežnih škornjih. Ničesar od tega že dolgo nisem počela, ker že dolgo ni deževalo. Tako, zares. Vseeno pa sem si včeraj zvečer delček tega pričarala sama. Kupila sem si super lepo in mehko snežno belo odejo. Ko se pokrijem z njo, se mi zdi, kot da me objame severni medved :) Ker sem neučakana in sem se želela čim prej crkljati pokrita z njo, sem jo oprala kar na roke in obesila na sušilec v sobi. Ker je dekco, prežeto z vodo, izredno težko dobro ožeti, sem k stvari pristopila malo drugače. Čeprav bi se lahko še naslednjih deset minut trudila in ožemala vsak delček odeje posebej, sem jo enostavno obesila na sušilec, spodaj pa postavila krožnike, na katere je kapljala dišeča voda. Tip. Tip tip. Tip. Tip tip tip. Tip. Tip. Zaspala sem ob melodiji domačega pojemajočega dežja. In z mehkobo v mislih.

Zjutraj, ko sem se zbudila, sem spraznila "rezervoarje" zbrane vode, zdaj pa v mehkem objemu in ob prijetni glasbi (hvala, Ana!) razmišljam, kaj bom počela danes. Če se mi uspe izviti iz medvedjega objema moje nove dekce :)

Praznični dnevi so mimo, v Franciji pa smo sladkanje vseeno še malo podaljšali. Ste že slišali za Galette des Rois? To je pecivo na sliki, ki se v Franciji je na dan svetih treh kraljev (in malo prej in malo kasneje :D Kot krofi za pusta :P). Vendar pa to ni vse. V kolač se med peko skrije figurico, kovanec ali nekaj majhnega, nato pa se kolač razreže. Tisti, ki dobi kos, v katerem je skrita figurica, postane kralj za en dan in lahko nosi krono :)

Direktor kampusa in njegovi pomočniki so nam ob sladkanju s kolačem na faksu zaželeli uspešno leto in srečo z izpiti. Izpiti? Saj res! Oh, kje je že to :D Takoj po novem letu je bila v Dijonu izpitna mrzlica. Učenje, ponavljanje, utrjevanje, smeh, malo spanja, pa tudi nekaj slabe volje, napetosti in stiskanja pesti za dobra vprašanja. Zdaj pa en teden premora. Teden knjig, za katere med semestrom zmanjka časa, filmov, pohajkovanj in druženja. In spanja in listanja revij in neskončnih obveznosti. Po enem tednu pa v drugi semester. Sicer bi se preveč razvadili, a? :)

Pomlad se že nekoliko spogleduje z nami. V Dijonu malo manj kot kje drugje, pa vendar. Glavni trg v Dijonu, La Place de la libération, je bil v soboto prava terasa sonca, ljudje so brezčasno srebali kavo v sončnih kavarnah, otroci so se lovili spraševali, zakaj fontane ne delujejo, mimoidočim se nikamor ni mudilo. Skupaj s soncem se je za trenutek ustavil čas.

La Place de la libération

Tudi zame se je v teh počitniških dneh ustavil čas. Ko se vračam iz trgovine, izberem ulice, po katerih še nisem šla, pa čeprav me na koncu že malo boli roka od težke vrečke, ker sem namesto petih hodila petnajst minut. Ko sem šla v mestno knjižnico, nisem imela vnaprej napisanega seznama, poiskala knjig in pohitela domov. Usedla sem se, prelistala revije in pregledala borni izbor knjig v angleščini (na koncu sem si v ulični knjigarni kupila knjigo v francoščini, ki jo bom prebrala v naslednjih dneh :D). Igrala sem kitaro po dolgem času in razmišljala o stvareh, ki me veselijo. Vzela sem si čas zase, čas, na katerega med semestrom včasih kar pozabim. And it feels good! :)