Plesi sveta

Glasba.. Z njo se začne in konča moj dan. Zjutraj, ko zaslišim melodijo v vlogi budnice, se pogosto sploh ne zavem v prvem trenutku, da je glasba znak, da moram vstati. Poslušam pesem in dremam naprej. Ko se čez dan želim malo umiriti od dnevnega hitenja sem ter tja, poslušam Norah Jones, ko si zaželim malo energije, poiščem Nežin in Saškin CD, ko študiram, poslušam klasiko ali kakšen filmski sound track.

Ko zaslišim kakšno pesem, imam tako vedno asociacije. Nežin CD, na primer, me vedno spomni na september v Dijonu. Glasba iz filma Eat Pray Love me spomni na trenutke, ko sem brezskrbno prebirala knjigo z istim naslovom (čeprav je nikoli nisem dokončala). Podobno je, ko potujem. Poslušam določene pesmi, ki mi utrinke s potovanj pričarajo še mesece kasneje.

Prejšnji teden sem šla prvič na "plese sveta", plese v krogu in vrsti. Zakaj pa ne, sem si rekla. Kljub temu, da večino udeležencev predstavljajo starejši plesalci in smo študentje v manjšini, so me plesi začarali. Včeraj sem šla spet. In, seveda, spet uživala. Plesi Izraela, Srbije, Makedonije, Amerike, Romunije, Irske in še in še. Ko sem razmišljala, kaj je tisto, kar me privlači pri plesih sveta, sem po enem tednu pokimala z glavo in si rekla: ko plešemo, ni stvar v plesu. Kar me začara, je glasba. Z njo namreč eno uro in pol potujem. Iz ene države v drugo, pa spet nazaj in v tretjo. Preko glasbe in plesa spoznavam različne kulture, pa čeprav samo tako, približno. Potopim se v glasbo in kljub kakšnemu napačnemu koraku uživam. Kar pa je prav tako zanimiv občutek, je občutek skupnosti. Ko se 15 ljudi drži za roke in se vrti v krogu, križa noge in ploska. Ljudje so se včasih res znali družiti in poveseliti. Skupaj, ne vsak zase. Ne glede na enostavnost glasbe in na ponavljanje melodij so znali pričarati energijo s plesom. Kaj pa danes? Danes.. Danes to izginja. Izginja takšno druženje, izginja občutek pripadnosti skupini. Izginja to, da skupaj s skupino ljudi, s katerimi se sploh ne poznaš, uživaš, ker deliš veselje do nečesa. Smo se umaknili vsak v svoj svet? Smo se začeli bati drugega? Morda pa le ne..