Danes se na Sciences Po praznuje :) Drugi letniki so dobili rezultate za njihovo tretje leto v "tujini". Izmed šestih možnosti, ki so jih morali predlagati, si je, logično, večina želela biti izbrana za prvo možnost. Ali vsaj drugo. In večina je bila uspešna. Skačejo do stropa, se smejijo, si čestitajo.. Danes se na Sciences Po praznuje :)
Čeprav še pol leta ni minilo, odkar smo skupaj v Dijonu, smo si postali blizu. Seveda, z nekaterimi bolj, z drugimi manj, pa vendar. Tako smo tudi mi, "tamali", veseli z njimi. Skačemo z njimi, se smejimo, jim čestitamo. Veselje se res enostavno prenaša z enega človeka na drugega. In prav je tako.
Pomislila sem, da bom drugo leto ob takem času jaz na njihovem mestu. Oni bodo razkropljeni po Evropi in po svetu, mi bomo "veliki bratje" prvim letnikom, mi si bomo grizli nohte in upali na našo prvo izbiro. Ampak do tam je še veliko. Drugi semester se je že dobro začel, delo je vseprisotno, predstavitve in eseji se vrstijo. Dan, kot je današnji, odlično sovpade v to dnevno brzenje, včasih težko glavo in pomanjkanje spanca. Se pa vprašam, kako se je moje življenje tu v Dijonu spremenilo po teh nekaj mesecih. Bom na mestu drugih letnikov kaj bolj Sciences Po-jevska, kaj bolj francoska? Saj veste - when in Rome...
Poljubčki na obe lici. "Pardon! Pardon!" Stalno zamujanje. Merci! Francoska kultura ni identična slovenski. To sem po malem lahko opazila že na tedenskem potovanju v Pariz, pa vendar jo tu v Dijonu zdaj še bolj natančno spoznavam. Govoriti o politiki na ulici je skoraj tabu. In v krogu znancev ali prijateljev. Opoldne je obvezna ura (ali vsaj 45 minut) odmora za kosilo. Tudi v večini trgovin, bankah ipd. Ponavadi ravno takrat, ko kaj potrebujem. Imam včasih občutek, da sem v Italiji, kjer imajo deljeni urnik. Ob ponedeljkih je v Dijonu mala sobota - zdravniki ne delajo, kavarne so zaprte...
Ko s francoskimi prijatelji srebamo kavo in pride še en prijatelj, naredi cel "krog lupčkanja". Namesto enostavnega "Salut!" da vsakemu dva poljubčka. En poljubček ali trije - zdi se, kot da to tu ne obstaja. Zanimivo je opazovati nas, mednarodne študente, kako se privajamo francoski kulturi. Mi se (še) ne zahvaljujemo in opravičujemo in smo preveč vljudni ves čas. Tudi preprost "Hej!", ko se vidimo, zadostuje :)
Pa vendar.. Opažam, da sem se precej navadila francoskega stila življenja. Ob ponedeljkih se mi ne zgodi več, da obstojim pred zaprtimi vrati banke. Zamujanje me ne moti več, ker tudi sama pridem kasneje :) No, to ni čisto res. Če gre za resno zadevo, nisem čisto nič francoska :) Nekaj, česar sem se pa res navadila tu v Dijonu, pa je prečkanje ceste à la française, torej neozirajoč se na semaforje. Pogled levo, pogled desno - to zadostuje :) In raje tudi po nepotrebnem rečem "Pardon!", saj je veliko bolje sprejeto kot grd pogled in prepiranje, kdo se je dregnil ob koga.
Je možno imeti dve kulturi? :)
No comments:
Post a Comment