HOME |



Sunday, September 4, 2011

V mesecih, ki imajo v svojem imenu črko R, ne smemo več sedeti na tleh, pravijo. September. Pa smo spet tam. Jesen se bo kmalu začela, malce se bo ohladilo, listje se bo spet obarvalo in bom lahko na poti na faks z nogami razmetavala barvito preprogo na tleh. Na poti na faks. Hm.

Po veselih in malo manj veselih prigodah (oh ja, Ryanair, we love you) sem spet v Franciji. Dežela baget, Longchampk, macaroonov, besed brez izgovarjanja črke H (but we are still Appy), predvsem pa francoščine, vljudnosti in... študija.

V resnici se veselim. Zdaj bomo na faksu mi, drugi letniki, taveliki. Prvi letniki nas bodo spraševali za nasvete in si sposojali zapiske, se učili, kako obojestransko natisneš dve strani na eno stran in kako fotokopirni stroj prepričaš, da papirje še spne, ter nas spraševali, kam gremo študirat drugo leto. Pa ni to tisto glavno, česar se veselim. Predvsem se veselim, ker že vem, kako vse skupaj poteka. Kdaj grem na faks, v katero predavalnico grem, kaj kuham za kosilo, kdaj izvem urnik za naslednji teden. Lansko leto so bile to malenkosti, ki so po eni strani popestrile moje prve mesece v Dijonu, po drugi strani pa je bilo včasih težko zraven še študirati, se navajati na nov sistem, govoriti francosko in si urejati novo življenje. Letos bo vse malo bolj umirjeno, utečeno, več časa bom lahko posvetila še čemu ne-Sciences-Po-jevsekmu. In tega se veselim. Ko v svoji sobi v tišini pišem (vmes vsakih petnajst minut odbije zvon katedrale na »dvorišču«, ki da situaciji še dodaten lep prizvok), se spomnim, da sem lansko leto na začetku poslušala glasbo. Skoraj ves čas, ko sem bila sama, nekaj prvih dni. Je bilo precej tiho, zato. Tekom leta pa sem korak za korakom odkrivala, da se šele takrat, ko si lahko sam v tišini in se ne počutiš čudno, učiš biti sam s sabo, kar je konec koncev glavna zadeva, če želiš, da tvoji odnosi z drugimi funkcionirajo. »It is only when we silent the blaring sounds of our daily existence that we can finally hear the whispers of truth that life reveals to us, as it stands knocking on the doorsteps of our hearts.« (K.T. Jong)

Kako se stvari v enem letu lahko spremenijo...

Dijon, welcome back :)

1 comment:

  1. luškano!:) želim ti uspešen začetek novega akademskega leta in ogromno nepozabnih doživetij**:)) Nina

    ReplyDelete