HOME |



Friday, November 19, 2010

Predbožični Pariz


Božična dekoracija v Galerie Lafayette, francoskem nakupovalnem raju :) Čakaj.. Saj je november, ane?? :)

Petkov večer na faksu. Ne v razredu, hjuh! :) V naši "dnevni sobi". Ura še 7 zvečer ni, pa je že temno, ko pogledam skozi okno. Potruditi se moram, da ne vidim svojega odseva, ampak luči avtomobilov, ki se najbrž vračajo domov. V ozadju prijateljica iz 2. letnika igra klavir, Simpatičen "frankofonec" mi dela družbo, ko čakam na pevski zbor, in me zafrkava, da mi, anglofonci, nič ne delamo in se nič ne učimo. In mu povem, da je jutri spet sobota, ko bomo dopoldne preživeli na faksu z moderno zgodovino, in on odgovori: Vi delate ob sobotah. Mi delamo od ponedeljka do petka :D Ne morem si kaj, da se ne nasmehnem :)
Program za nas, anglofonce, ki imamo v prvem semestru pouk v angleščini, se malo razlikuje od francoskega. Imamo druge obveznosti, drugačen način dela, vsekako pa ne lenarimo. Res je, da so frankofonci že v prvem tednu, ko smo se anglofonci potepali naokrog in spoznavali Dijon v francoščini, kar trdo garali, a smo jih mi prav gotovo kmalu ujeli. Kakor koli, dela nikoli ne zmanjka :)

Sacre Coeur, najvišja točka Pariza na griču Montmartre

Ta vikend bo delaven. Je bil pa zato prejšnji bolj ležeren. No, pravzaprav ne :) Bila sem v Parizu in sem bila daleč od ležernega počutja. Vikend v Parizu zna biti super čudovit, zna pa biti tudi malce hiteč na trenutek, saj ga želiš maksimalno izkoristiti :) Pohajkovanje po ulicah, jutranja telovadba na poti do Sacre Coeur, začetek božičnega vzdušja, srečanje s prijateljico iz 5. letnika Sciences Po (uvau, kje je še to zame! :D), sicer pa Pariz v vsem svojem čaru. Pa čeprav z dežnikom v roki :)

Nisem se imela časa izgubljati v množicah ali se usesti v park in opazovati Parižane okrog sebe. No, nisem si ga vzela. Sem pa vseeno izkoristila priložnosti in se pogovarjala s Francozi in tujci in ponovno spoznala, da point potovanja, pa čeprav mini potovanja, ni v tem, da si ogledaš milijon znamenitosti, se povzpneš na tisoč in en stolp in preživiš tri dopoldneve v galeriji. Vsaj ne zame.

Potovanje zame je spoznavanje ljudi, preko katerih spoznavam sebe. Ko vidiš, kako nekdo živi, kakšne navade ima in kaj ceni ali čemu daje prednost, se vedno lahko vprašaš, kako ti živiš, kakšne navade imaš ti, kaj ti ceniš in čemu ti daješ prednost. Ko sem se pogovarjala z gospo srednjih let, mi je rekla, da se je s svojo družino veliko selila iz prestolnice v prestolnico, zaradi česar njeni otroci brez težav študirajo na Tajskem, na Novi Zelandiji in v Španiji. Rekla je, da so v vsakem mestu, kjer so živeli, poskušali "jesti to, kar so jedli tamkajšnji domačini". Poskušali so se čim bolj integrirati v okolje, v katerem so živeli. In dejansko - najboljša zadeva, ki jo lahko narediš, ko živiš v tujini, je ta, da se čim bolj poistovetiš z narodom, s kulturo, z navadami. Nikakor to ne pomeni, da moramo pozabiti naše navade in našo kulturo. Ravno nasprotno.

Sama opažam, da sem v Dijonu postala prava partriotka in res ponosna na našo Slovenijo. Vseeno pa ni najboljša ideja fizično živeti v Dijonu, v mislih pa v svoji državi. Tako vedno čakaš, kdaj boš šel domov, kdaj boš videl domače, kdaj boš govoril slovensko na ulicah. Tako grejo mimo tebe super ljudje, super prigode na ulicah, super odnosi z drugimi, pa čeprav tujimi ljudmi. Uživam v tej preobrazbi v Dijončanko. Na vsakem koraku najdem nekaj novega, moje dojemanje vzhodne Evrope se je precej spremenilo, francoska kultura me je začela zanimati. Še celo francoska politika, od katere se v Franciji ne moreš nikakor distancirati, se mi je začela zdeti zanimiva :)

In ko sem se vrnila iz Pariza, sem si rekla: Ljubo doma, kdor ga ima :) Home sweet home. Ljubim Dijon! Pa vendar je samo moj drugi dom :)

1 comment: